VSK sodba II Kp 16700/2014

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega O. B., na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. členu KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano J. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Proti taki sodbi je vložila pritožbo okrožna državna tožilka mag. A. Š. iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje oziroma spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da obtoženca spozna za krivega ter mu izreče pogojno obsodbo, v okviru katere mu določi kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let.

Na pritožbo je odgovoril obtoženčev zagovornik, ki je predlagal, da pritožbeno sodišč pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica v uvodu pritožbe navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, vendar v obrazložitvi utemelji le pritožbeni razlog zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Temeljito in natančno je analiziralo izvedene dokaze, opravilo je presojo vseh dokazov skupaj ter je na podlagi take presoje sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema.

Pritožnica izhaja iz stališča, da bi moral obtoženec v kazenskem postopku zoper S. J. (opr. št. I K 7489/2012), v katerem je bil zaslišan kot priča, okoliščine o katerih je izpovedoval kot priča tudi dokazovati oziroma, da bi moral že tedaj povedati, da mu je bila v trgovini A. Z. v T. izdana faktura za nakup avtodelov.

Od priče, ki se jo zaslišuje v kazenskem postopku se zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi; nato se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo in razjasnijo (prvi odstavek 241. člena ZKP). Nakup avtodelov in izdaja fakture v trgovini A. Z. ni bil predmet kazenske zadeve zoper S. J., zato od obtoženca kot priče ni bilo mogoče zahtevati, da podrobno pove vse okoliščine, ki bi po oceni sodišča in strank lahko posredno dokazovale pravno relevantna dejstva in okoliščine (kontrolna dejstva). V ta namen služijo vprašanja, s katerimi se izpovedbe priče preizkusijo, dopolnijo in razjasnijo, kot to izhaja iz prvega odstavka 241. člena ZKP. Kot je razvidno iz zapisnikov o zaslišanju obtoženca kot priče v postopku zoper S. J. ter v postopku v obravnavani zadevi, obtoženec ni bil vprašan ali je v T. obravnavanega dne kupil avtodele, za katere avtodele je šlo in ali mu je bila izdana faktura, zato ga okoliščina, da o tem sam prosto ni izpovedoval, ne more bremeniti kot to zmotno meni pritožnica.

Tudi okoliščina, da je obtoženec šele v ponovljenem postopku dopustil možnost, da se je zmotil glede datuma ne dokazuje, da je obtoženec kot priča lagal. Glede na to, da se je v obravnavanem kazenskem postopku znašel kot obtoženec z očitki, da je v kazenskem postopku zoper S. J. lagal, to je, da sta s S. J. 5.10.2011 šla najprej v T. po rezervne dele ter nato po drva v S., je logično, da je, potem ko je sodišče v postopku zoper S. J. ugotovilo, da se to ni zgodilo 5.10.2011, začel dvomiti v pravilnost datuma. Okoliščine s katerimi pritožnica utemeljuje trditev, da je obtoženec vedel, da navedeni datum ni bil 5.10.2011, to je, da bi v nasprotnem primeru podal drugačno izpoved oziroma izpostavil tudi okoliščine v zvezi z nakupom rezervnih delov v T., da je bil dejansko v trgovini, da mu je bila izstavljena faktura in da je posledično moč preveriti izpoved tudi z drugimi dokazi, pa da tega ni storil ter da bi že tedaj moral pravilnost datuma preveriti na fakturi ali v trgovini, presega dolžnosti priče, katero se v kazenskem postopku vabi kot osebo, za katero je verjetno, da bi mogla kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah, torej povedati vse kar ji je o zadevi znanega. Kot že rečeno se izpovedbe priče preizkusijo, dopolnijo in razjasnijo z vprašanji, ki jih priči zastavljajo stranke postopka in sodišče ter priči ni potrebno dokazovati, da je to kar je povedala resnično. Sodišče prve stopnje je v 8. točki izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo, da je logično, da se je obtoženec sedaj, ko se je znašel v kazenskem postopku začel bolj natančno ukvarjati s tem, kaj vse je počel tistega dne in se je šele kasneje spomnil računa podjetja F. Z..

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilno ocenilo okoliščino, ki se nanaša na prijateljske odnose obtoženca s S. J.. Ta okoliščina ni bila odločilna, saj je sodišče prve stopnje po drugi strani tudi ugotovilo, da obtoženec ni imel motiva, da bi pričal zoper J. B., saj z njo ni v sporu. Pritožnica nepravilno opozarja na okoliščino, da se obtoženec z oškodovanko J. B. več let ni niti srečal, saj je obtoženec to okoliščino pojasnil v svojem zagovoru, ko je povedal, da je z J. B. bil v dobrih odnosih vse do tega postopka ter da se ga slednja od tega kazenskega postopka naprej (torej ne v času, ko je tekel kazenski postopek zoper S. J., v katerem je nastopal kot priča) izogiba in ga ne pozdravi.

Po oceni pritožbenega sodišča so torej zaključki sodišča prve stopnje utemeljeno terjali izrek oprostilne sodbe po 3. točki 358. člena ZKP, saj sme sodišče obtoženca obsoditi samo, če je prepričano o njegovi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtoženca, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).