VSL sodba I Cp 2029/2015

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki spremeni tako, da se glasi:

„I. Tožena stranka E. je dolžna plačati tožniku A. A. premoženjsko škodo zaradi izgube pričakovanih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje od 27. 1. 2004 do 7. 3. 2006 v skupnem znesku 2.189,32 EUR (524.648,63 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo:
- od zneska 25.000,00 SIT od 18. 3. 2004 do 31. 12. 2006 in
od zneska 104,32 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 5.457,50 SIT od 18. 4. 2004 do 31. 12. 2006 in
od zneska 22,77 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 25.000,00 SIT od 18. 5. 2004 do 31. 12. 2006 in
od zneska 104,32 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 15.817,50 SIT od 18. 6. 2004 do 31. 12. 2006 in
od zneska 66,00 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 6.017,50 SIT od 18. 7. 2004 do 31. 12. 2006 in
od zneska 25,11 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 25.000,00 SIT od 18. 8. 2004 do 31. 12. 2006 in
od zneska 104,32 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 25.000,00 SIT od 18. 9. 2004 do 31. 12. 2006 in
od zneska 104,32 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 25.000,00 SIT od 18. 10. 2004 do 31. 12. 2006 in
od zneska 104,32 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 25.000,00 SIT od 18. 11. 2004 do 31. 12. 2006 in
od zneska 104,32 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 25.000,00 SIT od 18. 12. 2004 do 31. 12. 2006 in
od zneska 104,32 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 25.000,00 SIT od 18. 1. 2005 do 31. 12. 2006 in
od zneska 104,32 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 25.000,00 SIT od 18. 2. 2005 do 31. 12. 2006 in
od zneska 104,32 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 17.048,50 SIT od 18. 3. 2005 do 31. 12. 2006 in
od zneska 71,14 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 20.000,00 SIT od 18. 3. 2005 do 31. 12. 2006 in
od zneska 83,45 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 20.000,00 SIT od 18. 4. 2005 do 31. 12. 2006 in
od zneska 83,45 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 20.000,00 SIT od 18. 5. 2005 do 31. 12. 2006 in
od zneska 83,45 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 20.000,00 SIT od 18. 6. 2005 do 31. 12. 2006 in
od zneska 83,45 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 20.000,00 SIT od 18. 7. 2005 do 31. 12. 2006 in
od zneska 83,45 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 20.000,00 SIT od 18. 8. 2005 do 31. 12. 2006 in
od zneska 83,45 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 20.000,00 SIT od 18. 9. 2005 do 31. 12. 2006 in
od zneska 83,45 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 20.000,00 SIT od 18. 10. 2005 do 31. 12. 2006 in
od zneska 83,45 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 20.000,00 SIT od 18. 11. 2005 do 31. 12. 2006 in
od zneska 83,45 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 20.000,00 SIT od 18. 12. 2005 do 31. 12. 2006 in
od zneska 83,45 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 20.000,00 SIT od 18. 1. 2006 do 31. 12. 2006 in
od zneska 83,45 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 20.000,00 SIT od 18. 2. 2006 do 31. 12. 2006 in
od zneska 83,45 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,
- od zneska 15.343,50 SIT od 18. 3. 2006 do 31. 12. 2006 in
od zneska 64,02 EUR od 1. 1. 2007 do 10. 5. 2012,

vse v roku 48 mesecev, šteto od dne 3. 1. 2013 pravnomočnega sklepa o prisilni poravnavi, ki ga je pod opr. št. St 732/2012 izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani, da ne bo izvršbe.

Navedena obveznost tožene stranke se zmanjša za plačila, ki jih tožnik prejme na podlagi delne zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani II Pd 270/2006 z dne 11.10. 2007.

II. Tožena stranka E. je dolžna plačati tožeči stranki A. A., rento od 8. 3. 2006 do 10. 5. 2012:

- za obdobje od 9. 3. 2006 do 31. 3. 2006 v znesku 181,41 EUR (43.474,00 SIT),
- za obdobje od 1. 4. 2006 do 31. 7. 2006 mesečno v znesku 245,54 EUR (58.829,00 SIT),
- za obdobje od 1. 8. 2006 do 31. 12. 2006 mesečno v bruto znesku 260,91 EUR (62.525,50 SIT),
- za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2007 mesečno v bruto znesku 261,00 EUR,
- za obdobje od 1. 8. 2007 do 29. 2. 2008 mesečno v bruto znesku 269,50 EUR,
- za obdobje od 1. 3. 2008 do 31. 7. 2008 mesečno v bruto znesku 283,50 EUR,
- za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009 mesečno v bruto znesku 294,50 EUR,
- za obdobje od 1. 8. 2009 do 28. 2. 2010 mesečno v bruto znesku 298,50 EUR,
- za obdobje od 1. 3. 2010 do 31. 12. 2010 mesečno v bruto znesku 367,00 EUR,
- za obdobje od 1. 1. 2011 do 10. 5. 2012 mesečno v bruto znesku 374,00 EUR,

vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti v plačilo vsakokratnega mesečnega neto zneska rente, to je od vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec do 10. 5. 2012,

vse v roku 48 mesecev, šteto od dne 3. 1. 2013, ko je postal pravnomočen sklep o prisilni poravnavi St 732/2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani, da ne bo izvršbe.

Navedena obveznost tožene stranke se zmanjša za plačila, ki jih tožnik prejme na podlagi delne zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani II Pd 270/2006 z dne 11. 10. 2007.“

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku za obdobje od 27. 1. 2004 do 7. 3. 2006 priznalo škodo v znesku 3.204,50 EUR. Sodišče prve stopnje je višino izgube na plači, ki jo je utrpel tožnik zaradi škodnega dogodka, ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke. Ugotovljeno mesečno vrednost izgube na plači je zmanjšalo za 50% na podlagi sklepa o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko(1), iz istih razlogov je tudi znižalo višino rente, kot je bila ugotovljena z izvedenskim mnenjem. Višje tožbene zahtevke iz naslova izgube pričakovanih prejemkov iz delovnega razmerja in rente, torej izven obsega in pogojev prisilne poravnave, je prvo sodišče zavrnilo. Vzelo je na znanje delni umik tožbe iz naslova premoženjske škode zaradi izgube pričakovanih prejemkov iz delovnega razmerja in za rento glede zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode po 10. 5. 2012 ter še odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku pravdne stroške v višini 711,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da je tožnik dolžan plačati stranskemu intervenientu 266,56 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se dosojeni zneski odškodnine plačajo brez upoštevanja pogojev iz prisilne poravnave. V nadaljevanju tožnik v pritožbi navaja, da je tožnik opravljal delo pri toženi stranki, kot napoteni delavec podjetja R. d.o.o. Tožnik je pri toženi stranki, ki je bila izvajalec del pri gradnji gradbenega objekta, opravljal posamična dela in naloge. Tožena stranka mu je dala sredstva za delo in ga razporejala na posamična dela. Iz 2. točke prvega odstavka 21. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju(2) izhaja, da prisilna poravnava nima pravnega učinka na terjatve delavcev, ki so povezane z delom pri dolžniku, za škodo, ki izvira iz tega pravnega razmerja. Zakonodajalec je želel zaščititi vse delavce, ki opravljajo delo pri dolžniku v okviru njegove redne dejavnosti in ne le delavce, ki imajo uradno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s podjetjem. Tudi iz 3. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu(3) izhaja, da se pojma delavec in delodajalec ne navezujeta na sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Glede na parametre, od katerih je odvisna odmera pravdnih stroškov, glede na priglašene stroške pravdnih strank in stranskega intervenienta ter na podlagi dejanskih opravljenih opravil in uspeha v pravdi glede premoženjske in nepremoženjske škode, bi prvo sodišče moralo prisoditi tožniku vsaj polovico priglašenih stroškov.

3Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I., II. in V. točko izreka sodbe in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je tožena stranka vložila ugovor zastaranja v zvezi s povečanim delom tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik uveljavljal z vlogo z dne 5. 4. 2011. Tožnik je ob vložitvi tožbe 8. 3. 2006, ko je uveljavljal materialno škodo, vedel koliko ta znaša. Materialne škode z vidika zastaranja ni mogoče enačiti z nepremoženjsko škodo. Pri materialni škodi gre za gotovo škodo, zato mora oškodovanec z ustrezno stopnjo skrbnosti ravnati pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka. Oškodovanec, ki zatrjuje izgubo na plači, mora ob minimalni skrbnosti odškodninski zahtevek iz tega naslova natančno opredeliti po višini. Ugovor zastaranja je utemeljen glede dela zahtevka, ki se uveljavlja s spremembo tožbe. Ne drži ugotovitev prvega sodišča, da je tožnik po prejemu izvedenskega mnenja tožbeni zahtevek le prilagodil dejanskemu stanju. Tožnik je z vlogo 5. 4. 2011 spremenil dejansko podlago tožbe, sprememba tožbe pa ima materialno in formalnopravne učinke vložitve tožbe. Tožnik tudi ni dal ustrezne trditvene podlage za škodo zaradi izgube na plači in za plačilo rente, kakor tudi ne dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da ima tožnik dolgoletne izkušnje v gradbeništvu, pa četudi bi takšne izkušnje imel, ni dokazano, da bi tožnik ob normalnem teku stvari še naprej opravljal enako delo. V času škodnega dogodka je bil tožnik tuj delavec, ki je bil pri delodajalcu R. d.o.o. zaposlen za določen čas, imel je veljavno delovno dovoljenje le do 30. 6. 2004. Bistveno več okoliščin kaže, da ob normalnem teku stvari tožnik ne bi opravljal enakega dela kot pred nesrečo. Prvo sodišče ni naredilo poizvedb, kdaj bi tožnik izpolnil pogoje za upokojitev. Tožena stranka je dokazni predlog dala 3. 3. 2014, prvo sodišče pa je dokazni predlog zavrnilo kot prepozen, čeprav je istočasno vložila tudi dokazni predlog glede statističnih podatkov, ta dokazni predlog pa je sodišče štelo kot pravočasen in ga je izvedlo. Po stališču sodne prakse tožnik od upokojitve dalje ne bi mogel utemeljeno pričakovati enakih dohodkov, kar potrjuje tudi odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 1190/2011. Zahtevek za plačilo rente je neutemeljen tudi iz razloga, ker tožnik ni dokazal, da je zaslužek izgubil izključno zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo (prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 726/2007), tega tožnik niti ni zatrjeval, niti dokazoval. Kot invalid III. kategorije je sposoben za drugo delo s polnim delovnim časom, kar pomeni, da bi lahko na drug način ustvarja dohodek. Po stališču sodne prakse (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 118/1998) do denarne rente zato ni upravičen. Izvedenka je za obdobje od 1. 8. 2006 upoštevala kot rento zakonsko določeno višino minimalne plače v bruto znesku. Če bi tožnik po 1. 8. 2006 še delal v Sloveniji bi prejemal minimalno plačo v neto znesku.

4Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba tožnika zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

5Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

6S pogodbo št. 326-14/03 z dne 5. 1. 2004 se je tožena stranka z delodajalcem tožnika R. d.o.o.(4) dogovorila za izvedbo betonskih, tesarskih in zidarskih del na objektu ... Iz pogodbenih določb izhaja, da je tožena stranka kot izvajalec in koordinator(5) ostala odgovorna za organizacijo in izvajanje delovnega procesa na celotnem objektu, zato je bila odgovorna za varnost delovnega procesa. Delodajalec tožnika je nastopal kot podizvajalec del, ki ni samostojno vodil in organiziral dela na objektu, ker tudi dela v pogodbi med delodajalcem tožnika in toženo stranko niso bila konkretizirana. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi delodajalec tožnika samostojno izvajal gradnjo na delu objekta, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Iz navedenih razlogov pogodbena izključitev odgovornosti tožene stranke za škodo, ki bi nastala zaposlenim delodajalca tožnika, nima pravne veljave, kar je bilo že podrobno pojasnjeno v sodbah sodišča prve in druge stopnje pri priznanju odškodnine tožniku za nepremoženjsko škodo in za tujo pomoč(6). Na podlagi določbe 58. člena Zakona o graditvi objektov mora izvajalec pravočasno ukreniti vse, kar je treba za varnost delavcev. Na podlagi 1. točke 3. člena ZVZD se za delavca šteje oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Status delavca po 1. točki drugega odstavka 3. člena ZVZD pa ima tudi oseba, ki na kakršni koli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca. Odgovornost delodajalca tožnika izhaja iz delovnopravnih predpisov, odgovornost tožene stranke pa na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu(7).

7Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom St 732/2012 potrdilo prisilno poravnavo nad toženo stranko, zato je tožnik upravičen do priznanja odškodnine v obsegu in pogojih, kot izhajajo iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave(8). S pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljaviti plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ za navedene terjatve (četrti odstavek 212. člena ZFPPIPP) v višjem deležu od deleža, ki je določen v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom rokov za plačilo, ki so določeni v potrjeni prisilni poravnavi ter obresti od zneska te terjatve po višji obrestni meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi (214. člen ZFPPIPP). Potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek 212. člena ZFPPIPP). Prisilna poravnava pa ne učinkuje za prednostne terjatve (213. člen ZFPPIPP). Temeljno načelo insolvenčnega prava je načelo enakopravnega obravnavanja upnikov. Zakonske določbe o privilegiranih terjatvah so izjema od tega načela. Prednostne terjatve po 21. členu ZFPPIPP so: odškodnine za poškodbe, ki so povezane z delom pri dolžniku in poklicne bolezni (2. tč. prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP), plače, odpravnine in nadomestila za letni dopust. Skupna navezna okoliščina navedenim prednostnim terjatvam je delovno razmerje z delodajalcem, ki je postal insolventen(9). Iz navedenih razlogov terjatve tožnika niso prednostne. Prednostno terjatev je imel tožnik do svojega delodajalca, zaradi sklenjenega delovnega razmerja, odškodninska odgovornost tožene stranke pa je podana na drugih pravnih podlagah, ne na delovnopravni, zato tožnik v postopku prisilne poravnave nima prednostne terjatve do tožene stranke po določbah ZFPPIPP(10). Tožena stranka je zato dolžna plačati priznano odškodnino po pogojih prisilne sodne poravnave iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 732/2012. Navedena obveznost tožene stranke se zmanjša še za plačila, ki jih tožnik prejme na podlagi delne zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani II Pd 270/2006 z dne 11.10. 2007, s katero je bilo delodajalcu tožnika naloženo, da plača tožniku premoženjsko škodo iz naslova izgube na plači, za isti škodni dogodek, kot se obravnava v tem pravdnem postopku.

8Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe (365. člen OZ). Navedeno velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Različne pa so pravne posledice pretrganja zastaranja pri povečanju tožbenega zahtevka (drugi odstavek 184. člena ZPP), saj so odvisne od vrste škode, ali se uveljavlja nepremoženjska ali premoženjska škoda in tudi v okviru premoženjske škode so pravne posledice različne in odvisne od okoliščine, ali se uveljavlja pretekla ali bodoča škoda. V sodni praksi je bilo večkrat izpostavljeno, da se zastaranje veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti, sprememba tožbe pa na odločitev o zastaranju ne more vplivati, če s spremembo tožbe tožniki ne uveljavljajo kakšne nove obveznosti, temveč le v okviru istega historičnega dogodka, se pravi na isti dejanski in pravni podlagi zahtevajo izpolnitev iste odškodninske obveznosti(11). To velja v primerih, če je zvišan tožbeni zahtevek za posamezno vrsto nepremoženjske škode. Tak povišan del odškodninske terjatve ne zastara, ker se nepremoženjska škoda določa v času izdaje sodbe sodišča, zato se šteje, da zvišan tožbeni zahtevek pomeni le uskladitev z vrednostjo v času sojenja(12). Tudi pri bodoči premoženjski škodi, ki se uveljavlja v obliki rente, sprememba tožbe na odločitev o zastaranju ne more vplivati, ker pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za vse naslednje istovrstne bodoče škode (prvi odstavek 369. člena OZ). Enako velja tudi za spremembo tožbe, v kateri se poleg obstoječega zahtevka za izgubo na zaslužku za obdobje do vložitve tožbe, dodatno zahteva še odškodnina za izgubo na zaslužku za čas od vložitve tožbe dalje(13). Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, ki je nastala in bo nastala (sukcesivna škoda) zaradi izgubljenega zaslužka, se pretrga z vložitvijo tožbe za plačilo odškodnine za preteklo obdobje in se nadaljuje, ko je pravdni postopek končan ali spor drugače poravnan. Dokler se to ne zgodi, terjatev ne zastara, čeprav med postopkom tožbeni zahtevek ni bil razširjen v zastaralnem roku za odškodninske terjatve za naslednje preteklo obdobje(14). Sodna praksa utemeljuje navedena stališča tudi s Pravnim mnenjem zvezne skupne seje, 25.-26. 11. 1986, iz katerega izhaja, da se zastaranje odškodninskega zahtevka ocenjuje po določbi 376. in 377. člena ZOR (sedaj 352. in 353. člena OZ), ne glede na to, ali se odškodnina zahteva za že nastalo škodo ali za škodo, za katero je po rednem teku stvari gotovo, da bo sukcesivno nastajala v prihodnosti, kakor tudi ne glede na to, ali se odškodnina za bodočo škodo zahteva v obliki denarne rente ali v enkratnem znesku. Odškodnina za škodo, ki bo sukcesivno nastala tudi v bodočnosti (izgubljeno vzdrževanje, izgubljen zaslužek, nadomestilo za tujo pomoč in nego in drugi primeri, v katerih se po zakonu lahko zahteva odškodnina za bodočo škodo) lahko zahteva oškodovanec s sukcesivnim vlaganjem tožb na plačilo odškodnine za preteklo dobo in ne samo v obliki rente. V tem primeru se računajo zastaralni roki za terjatev, katere plačilo se zahteva s prvo tožbo, po določbah 376. oz. 377. člena ZOR (sedaj 352. in 353. člen OZ), za vsako naslednjo terjatev, katere plačilo se zahteva s tožbo, pa teče nov zastaralni rok od dneva, ko je prejšnji spor končan (tretji odstavek 392. člena ZOR, sedaj 369. člen OZ). Za preteklo materialno škodo, ki se ne določa po cenah na dan izdaje sodne odločbe, se pretrga zastaranje (le) glede istovrstnosti zahtevka po temelju in višini, kot je bil postavljen v tožbi oziroma po popravi ali dopolnitvi tožbe(15). Z vložitvijo tožbe je pretrgano zastaranje le glede dela obveznosti, uveljavljenega s (prvotnim) tožbenim zahtevkom, ne pa tudi glede celotne obveznosti(16). Zastaranje za preteklo materialno škodo namreč začne teči, ko je oškodovanec ob potrebni skrbnosti lahko izvedel za obseg škode in za povzročitelja škode (primerjaj s prvim odstavkom 352. člena OZ). Določba 365. člena OZ pa ne pušča nobenega dvoma, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe, s katero upnik zoper dolžnika zahteva, da se ugotovi, zavaruje ali izterja konkretno določena terjatev(17).

9Iz navedenih razlogov je zastaran zvišani del terjatve, ki ga uveljavlja tožnik s spremembo tožbe iz naslova izgube na zaslužku do vložitve tožbe, ker bi tožnik lahko ob potrebni skrbnosti že ob vložitvi tožbe pridobil vse podatke, na podlagi katerih bi lahko ugotovil višino škode iz naslova izgube na zaslužku, ni pa zastaral zvišani del terjatve iz naslova plačila rente, ki jo je tožnik uveljavljal že ob vložitvi tožbe. Pritožbeno sodišče je zato tožniku priznalo odškodnino iz naslova izgube na zaslužku za čas do vložitve tožbe, kot jo je uveljavljal v tožbi, navedeni znesek pa znižalo pod pogoji iz prisilne poravnave.

10Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da tožnik ni dal ustrezne trditvene podlage glede škode, ki se nanaša na izgubo na plači in glede plačila rente, saj je tožnik že v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani in nato še v pravdnem postopku vse do prvega naroka navajal, da bi lahko pridobil delo gradbenega delavca v Republiki Sloveniji po preteku delovnega dovoljenja in bi zato prejemal plačo iz II. tarifnega razreda v višini 103.000,00 SIT bruto oziroma 81.370,00 SIT neto. Tožnik je zatrjeval, da Zavod za zaposlovanje RS izda kvote delovnih dovoljenj različnim profilom gradbenih delavcev in da bi tožnik delovno dovoljenje dobil, ker je v Sloveniji delal več kot štiri leta, delavci iz BiH pa so v Sloveniji zaželjeni, kljub krizi v gradbeništvu. Tožnik je tudi dokazal, da bi lahko delal v gradbeništvu še naprej, če ne bi bilo škodnega dogodka, saj je 27 let kot gradbeni delavec delal na različnih gradbiščih na Hrvaškem, v Rusiji in Iraku ter v Nemčiji. Glede plačila rente je zatrjeval, da je zaradi škodnega dogodka izgubil možnost za opravljanje svojega poklica dela delavca v gradbeništvu, izgubil je tudi možnost napredovanja v poklicu, hkrati pa je izgubil možnost pridobivanja zaslužka izven delovnega razmerja, ker zaradi poškodb ne more več delati v gradbeništvu. Tožnik je še zatrjeval, da bi brez težav v delovnem procesu ali izven delovnega procesa opravljal pridobitveno delo in s tem zaslužil vsaj izhodiščno plačo, kot jo določa kolektivna pogodba za gospodarstvo v RS Sloveniji za II. tarifni razred, to je 85.000,00 SIT neto, če ne bi bilo škodnega dogodka(18). Tožnik je še zatrjeval, da ne more opravljati dela gradbenega delavca in tudi nobenega drugega fizičnega dela, da se ne more zaposliti, kar potrjuje tudi izvedensko mnenje(19). Tožena stranka opredeljeno tem trditvam ni nasprotovala, stranki intervenient pa je šele z vlogo z dne 4. 5. 2011 zatrjeval, da ni gotovo, da bi tožnik delal za nedoločen čas, tožena stranka pa se je šele v vlogi z dne 25. 5. 2011(20) , ko je nasprotovala zvišanemu tožbenemu zahtevku, zgolj sklicevala na sodno prakso in judikate, iz katerih je povzela, da je do rente oškodovanec upravičen v tisti višini, ki predstavlja razliko med dohodkom, ki bi ga dejansko prejemal in tistim dohodkom, ki bi ga sicer prejemal, če njegova delovna zmožnost ne bi bila zmanjšana. Takšno trditveno podlago je povzela še na naroku 31. 5. 2011(21), vendar v ta namen ni predlagala nobenega dokaza. Tožena stranka in stranski intervenient nista opredeljeno in pravočasno prerekala navedb tožnika, da zaradi poškodb dela v gradbeništvu ne more dobiti(22) ter da zaradi poškodb ne more opravljati nobenega dela in pridobivati zaslužka, kar sicer izhaja tudi iz tožnikove izpovedbe in iz izvedenskega mnenja, da tožnik za fizično delo ni več sposoben in da v svojem poklicu ni zaposljiv(23) ter da obstaja le možnost, da se bo tožnikovo zdravstveno stanje poslabšalo. Iz sodbe in sklepa VS RS II Ips 726/2007, ki jo navaja pritožba tožene stranke, izhaja, da invalidnost III. kategorije oškodovancu v obravnavanem primeru ne preprečuje zaposlitve, je le nadomestilo za to, da bi moral v delo vlagati več naporov in ker oškodovanec ni dokazal, da bi zaradi popolne in delne nezmožnosti za delo izgubil zaslužek, je bil tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode v obliki rente zavrnjen. V konkretnem primeru pa je tožnik zatrjeval, da ne more več opravljati dela zaradi zatrjevanih poškodb, tožena stranka tem trditvam ni pravočasno opredeljeno nasprotovala, te trditve pa je tožnik tudi dokazal z izvedenskim mnenjem in lastnim zaslišanjem.

11Dokazni predlog za poizvedbe o upokojitvi tožnika je prepozen, hkrati pa je trditvena podlaga premalo določna, saj ne ponuja nobenih konkretnih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj bo (bi) tožnik izpolnil pogoje za upokojitev, navedenih podatkov tožena stranka tudi ni zahtevala od tožnika, s tem, da bi možnost upokojitve lahko vplivala kot spremenjena okoliščina na znižanje oziroma ukinitev prisojne rente.

12Prispevki se obračunajo od bruto plače. Prispevki za socialno varnost predstavljajo del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi, ki ga je dolžan izplačati delodajalec delavcu, saj ima neplačilo neposredni vpliv na obseg pravic delavca in njegovih družinskih članov iz socialnega zavarovanja(24). Tožena stranka je odgovorna za škodni dogodek, zato mora za tožnika plačati tudi prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje, tožniku pa nato izplačati neto zneske, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo in tožniku priznalo rento v bruto znesku, saj je tudi izvedenka izgubo na plači določila v bruto znesku, ob upoštevanju Zakona o določitvi minimalne plače, kjer je minimalna plača navedena v bruto znesku. Obresti so bile tožniku v tem delu priznane od neto zneska.

13Sodišče prve stopnje je pravdne stroške pravdnim strankam in stranskemu intervenientu priznalo ob upoštevanju uspeha po temelju in višini, ki jih je nato medsebojno pobotalo glede na uspeh v postopku. Pritožbi teh podrobno obrazloženih ugotovitev sodišča prve stopnje opredeljeno ne izpodbijata, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeni. Tožena stranka je s pritožbo glede na obseg izpodbijanja (po temelju in višini) uspela v sorazmerno majhnem delu (glede izgube na plači v višini 1.015,18 EUR in glede priznanja rente v razliki med bruto in neto zneski(25)), še posebej pa ob upoštevanju uspeha v celotnem pravdnem postopku, v katerem je tožena stranka neutemeljeno izpodbijala temelj tožbenega zahtevka(26), je pritožbeno sodišče ocenilo, da ni podlage, da se toženi stranki priznajo pritožbeni stroški. Tudi tožnik mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel.

14Pritožbeni razlogi tožnika niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

-------------

Op. št. (1): Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 732/2012 z dne 14. 12. 2012; glej prilogo B 11.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZFPPIPP.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZVZD.

Op. št. (4): Ki je bil 22. 7. 2008 izbrisan iz sodnega registra.

Op. št. (5): Glej tudi izpovedbo B. B., varnostnega inženirja tožene stranke - stran 112 sodnega spisa.

Op. št. (6): Glej sodbo sodišča prve stopnje P 2092/2012-III z dne 25. 4. 2013 na straneh 410 do 436 sodnega spisa in sodbo sodišča druge stopnje I Cp 2511/2013 z dne 11. 12. 2013 na straneh 464 do 477 sodnega spisa.

Op. št. (7): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 210/2010.

Op. št. (8): Enako stališče je zavzelo pritožbeno sodišče že v sodbi I Cp 2511/2013.

Op. št. (9): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 180/2003.

Op. št. (10): Glej tudi razloge iz sklepa Delovnega sodišča v Ljubljani I Pd 1452/2005 (str. 162-163 sodnega spisa), s katerim se je delovno sodišče izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v pravdo, sklep pa je bil potrjen s sklepom Višjega delovnega sodišča v Ljubljani Pdp 1395/2008 (str. 175-177 sodnega spisa).

Op. št. (11): Glej sodbi VS RS:III Ips 57/96 in II Ips 919/2007

Op. št. (12): Glej sodbo VS RS II Ips 204/2013.

Op. št. (13): Primerjaj sklep VS RS II Ips 459/2007.

Op. št. (14): Glej sodbo VS RS II Ips 83/2008.

Op. št. (15): V takšnem primeru je zastaranje pretrgano že z vložitvijo nepopolne tožbe - glej četrti odstavek 108. člena ZPP in sodbo VS RS II Ips 919/2007.

Op. št. (16): Glej sodbo VS RS II Ips 63/2013, enako tudi sodba VS RS II Ips 609/2007.

Op. št. (17): Glej tudi Ivica Crnić: Zakon o obveznim odnosim: napomene, komentari, sudska praksa i abecedno kazalo pojmova, str. 367, člen 241 tč. 6 in 9 - odločbi Vs, Revr-537/06 5. 10. 2006 in Vs, Rev-231/04.

Op. št. (18): Glej tožbo z dne 8. 3. 2006, stran 58/1-2.

Op. št. (19): Glej izvedensko mnenje C. C. str. 238 sodnega spisa.

Op. št. (20): Glej stran 320 sodnega spisa.

Op. št. (21): Glej stran 323.

Op. št. (22): Glej navedbe tožnika na strani 73 sodnega spisa.

Op. št. (23): Glej izvedensko mnenje stran 238 sodnega spisa.

Op. št. (24): Glej sodbo VDSS Pdp 796/2013.

Op. št. (25): Povprečna letna stopnja davka in prispevkov znaša približno 35%-podrobneje glej Računovodja.com.

Op. št. (26): V večini pripravljalnih vlog je tožena stranka izpodbijala le temelj tožbenega zahtevka.