UPRS sodba I U 632/2014

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

S prvostopenjsko odločbo je Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana na podlagi prvega odstavka 64. člena, v zvezi s četrtim odstavkom 65 člena in prvim odstavkom 66. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) tožniku, ki je rojen … . 10. 1972 v Makedoniji in je državljan Makedonije, izdala odločbo o vrnitvi, v kateri je v izreku navedla, da je „tožnik nezakonito prebival v Republiki Sloveniji, saj ni imel dovoljenja za prebivanje, kot to določa 3. alineja 1. odstavka 60, člena, ZTuj-2 v povezavi s 1. odstavkom 37. člena ZTuj-2, saj je na avtobusni postaji v Ljubljani … opravljal delo kontrolorja in za katerega obstaja nevarnost pobega ki se izraža v tujčevem predhodnem nezakonitem prebivanju v Republiki Sloveniji. Policijska postaja za izravnalne ukrepe v Ljubljani ga je zaradi enake kršitve že obravnavala 16. 1. 2013 in zaradi kršitve 2. alineje, 2. odstavka, 145. člena ZTuj-2, ker je v Sloveniji nezakonito prebival, izdala plačilni nalog št. 10271438-0, ki je postal pravnomočen 25. 1.2013, globa za prekršek je bila plačana 16. 1.2013, kot tudi mu je isti organ izdal odločbo o prostovoljni vrnitvi št. 2255-7/201315 (3E651-02) s 16.1.2013 in je postala pravnomočna in izvršljiva 20. 1.2013, se izreče:

- odstranitev iz države in

- prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas šestih mesecev.“

V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da sta policista PPIU Ljubljana sta 28. 2. 2014 ob 14.55 med kontrolo avtobusne postaje Ljubljana, .., na avtobusnem peronu št. …, opazila parkiran avtobus podjetja A., ob katerem je stal moški. Ko je prišla neznana potnica, je omenjeni moški vzel njeno prtljago in jo dal v prtljažni prostor avtobusa. Policista sta se na podlagi 40. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policiji (Ur. list R Slovenije št. 15/2013) odločila za izvedbo identifikacijskega postopka, kjer je bilo ugotovljeno, da gre za B.B., državljana Makedonije. Tujec se je izkazal z biometričnim potnim listom Makedonije št. …, izdan s strani MOl Struga (Makedonija) z 22. 11. 2012 in veljavnostjo od 22. 11. 2012 do 21. 11. 2022, ter italijanskim permeso di soggiorno per stranieri št. … izdanega 21.8.2003 v Governo - Italija z veljavnostjo do 21.8.2013. V potnem listu je imel vtisnjen zadnji izstopni žig slovenskih mejnih organov, mejnega prehoda Obrežje na dan 20. 2. 2014. Na kraju je bilo v razgovoru z B.B. ugotovljeno, da je on kontrolor pri podjetju A., kar je dokazoval tudi s plastificirano kartico z napisom avtobusni kontrolor in seznamom lokacij in avtobusov, kjer je v mesecu februarju opravljal kontrolo. Povedal je, da za omenjeno prevozniško podjetje opravlja kontrolo vozovnic na relaciji med Makedonijo in Italijo. Poleg tega pa tudi pomaga potnikom, če potrebujejo kakšno pomoč, kot je nalaganje prtljage v avtobus in podobno. Ker je policist neposredno na kraju prekrška zaznal, da je tujec B.B. opravljal delo, posledično pa bi moral za to tujec pridobiti dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve in dela, je bila skladno z določilom 55. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1 pridobljena izjava na zapisnik o izjavi kršitelja.

Tožnik je povedal, da je od leta 2007 do približno leta 2011 delal za podjetje C. v Ljubljani, kjer je pomagal potnikom glede prtljage (potnikom je dajal prtljago v prtljažni prostor avtobusa), na podoben princip kot je to izvajal za podjetje A.A. z dne 28.2.2014. Pove, da je junija leta 2011 spoznal Č.Č. v Strugi, kjer živi stalno. On živi v Skopju, kjer ima tudi avtobusno postajo in svoje podjetje A. Zvedel je, da je on direktor podjetja A., ki se ukvarja predvsem s prevozom ljudi iz smeri Italije v Slovenijo in v nadaljevanju v Makedonijo. Tam sta se s Č.Č. dogovorila, da bo šel od C. k njemu zato, ker ima to zadevo kot hobi, je srčni bolnik in nekaj pač mora početi v življenju. Na vprašanje policista, ali je z Č.Č. sklenil kakršnokoli pogodbo o zaposlitvi, pove da poseduje le obrazec M1/M2 (prijava zdravstvenega zavarovanja), s 13. 2. 2013 in Aneks dogovor za delo. Na vprašanje policista, kaj je počel na avtobusni postaji v Ljubljani vsakič, ko je prišel avtobus A., je povedal, da dela kot kontrolor na avtobusu in istočasno pomaga potnikom, da je vsa prtljaga potnikov v prtljažnem prostoru avtobusa. Ko se mu predoči, da nosi enako srajco kot voznika avtobusa A., s katerim je bil izveden postopek in opravljen razgovor, je povedal, da mu to uniformo daje šef, da so z vozniki enotno oblečeni in da ga tudi potniki, ki imajo namen stopiti na avtobus, lažje prepoznajo in jim tako lažje omogoči čimprejšnje vstopanje na avtobus. Zadolžen je tudi za to, da ureja potnike za podjetje A., to pomeni da je »novačil« ljudi zaradi boljšega zaslužka podjetja A. Na vprašanje policista, koliko je dobil za plačilo v mesecu januarju 2014, pove da je dobil skoraj 200 EUR, poleg tega mu dnevno daje za vsakodnevne stroške (približno 20 EUR/dan). Č.Č. prav tako plačuje stroške stanovanja v Ljubljani, kjer je prijavljen na naslovu D., v Ljubljani. Na vprašanje policista, kaj je delal 28. 2. 2014 ob 14.55 na avtobusnem postajališču na progi št. …, ko je bil opažen neposredno ob avtobusu A.S registrskih številk …), ki vozi na relaciji Nova Gorica - Struge, pove da je prišel kontrolirati šoferja E.E. Ko napravi kontrolo šoferja, potem vedno kontrolira tudi potnike, da vidi, če imajo karto in da kdo slučajno ne goljufa s prevozi. Povedal je, da ima v Italiji urejen status - stalno bivanje (poseduje permesso di soggiorno), je srčni bolnik, v Italiji ni nikjer zaposlen. Je poročen in ima dva otroka.

V nadaljevanju odločbe je navedeno, da je B.B. prišel v Republiko Slovenijo z namenom, da proti plačilu opravlja delo pomožnega delavca, kar je povedal za zapisnik tudi sam in da je v mesecu januarju 2014 dobil skoraj 200 EUR, poleg tega pa je dnevno od šefa za vsakodnevne stroške prejel približno 20 EUR. E.E., ki je bil šofer na avtobusu reg. št. …, je povedal, da B.B. opravlja kontrolo vozovnic na avtobusu in tudi kontrolira njega pri delu. Po vseh zbranih dokazih je bilo ugotovljeno, da je tujec B.B. v Sloveniji nezakonito prebival, saj ni imel dovoljenja za prebivanje, kot to določa 3. alineja 1. odstavka 60. člena ZTuj-2 v povezavi s 1. odstavkom 37. člena ZTuj-2, ki določa, da se tujcu, ki želi prebivati v Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje.

Za tujca obstaja nevarnost pobega, ki se izraža v tujčevem predhodnem nezakonitem prebivanju v Republiki Sloveniji. Policijska postaja za izravnalne ukrepe v Ljubljani ga je zaradi enake kršitve že obravnavala 16. 1. 2013 in zaradi kršitve 2. alineje 2. odstavka 145. člena ZTuj-2, ker je v Sloveniji nezakonito prebival, izdala plačilni nalog št. 10271438-0, ki je postal pravnomočen 25. 1. 2013, globa za prekršek je bila plačana 16. 1. 2013. Ravno tako mu je isti organ izdal odločbo o prostovoljni vrnitvi št. 2255-7/2013/5 (3E651-02) s 16. 1. 2013 in je postala pravnomočna in izvršljiva 20. 1. 2013.

Tujcu se izreče prepoved vstopa v Republiko Slovenijo, ker mu je bila 16. 1. 2013 s strani Policijske postaje za izravnalne ukrepe že izdana odločba o prostovoljno vrnitvi št. 2255-7/2013/5 (3E651-02), ki je postala pravnomočna in izvršljiva 20.1.2013, dne 28.2.2014 pa je bil neposredno s strani policistov ponovno zaloten pri kršitvi nezakonitega prebivanja.

Najmanjši možen čas, v katerem je tujcu prepovedan vstop v R Slovenijo, po 2. odstavku 66. člena ZTUJ-2 znaša 6 mesecev, najdaljši pa 5 let. Šest mesečna prepoved vstopa je bila določeno, ker je bila zaradi enake kršitve tujcu že izdana odločba o prostovoljni vrnitvi in ker je predhodno v Sloveniji že nezakonito prebival.

V pritožbi zoper prvostopenjski akt je tožnik po odvetnici navedel, da o očitanem prekršku z dne 16.1.2013 ne ve ničesar, ga ni storil, postopek je bil voden v tujem jeziku, vročena mu je bila položnica s plačilnim nalogom z globo za delodajalca, katera je bila plačana. V predmetnem postopku na avtobusni postaji pa ni razumel, kaj uradna oseba od njega zahteva, saj je govoril v njemu tujem, slovenskem jeziku. Obdolženi tujec je izrazil zahtevo po sodnem tolmaču in odvetniku, glede česar mu ni bilo ugodeno, temveč je bil postopek nadaljevan z nekaj srbskimi izrazi, zaradi česar so podane bistvene kršitve postopka ZUP. Obdolženi tujec je opravljal delo na avtobusu A. (Makedonija), za tujega delodajalca v skladu s pogodbo o delu-aneksom k pogodbi o delu z dne 14.12.2013, kar je potrdil tudi voznik avtobusa. Obdolženi tujec je bil v Sloveniji kritičnega dne v fazi tranzita, kot izhaja iz naloga za službeno potovanje in sicer na relacijah, kot sledi: dne 20. 2. 14 - Beograd., 25. 2. 14 - Mestre, 26. 2. 14 - Mestre, 27. 2. 14 – Mestre - Lj., 28. 2. 14 - Lj. Tujec ni bival v Sloveniji v nasprotju z vstopnim namenom, saj je vstopil v državo kot kontrolor na navedenem avtobusu, pri čemer se dejansko stanje ni spremenilo. Osebni dokument-potni list potrjuje, da je tujec pridobil žig Bregane z dne 20. 2. 2014 in vstopil na ozemlje Slovenije, nakar pa se je potovanje nadaljevalo in je potekalo v skladu z nalogom za službeno potovanje, kot navedeno. Obdolženi tujec se je tudi izkazal z vsemi ustreznimi dokumenti, iz katerih so bili razvidni zahtevani podatki v skladu z Zakonom o prevozih v cestnem prometu. Glede na navedeno je dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je podana napačna uporaba materialnih predpisov. Predlagal je zaslišanje pritožnika.

Z drugostopenjski aktom je ministrstvo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V odločbi drugostopenjski organa navaja, da pritožnik v Ljubljani tudi spi in sicer v stanovanju v hotelu D., kjer ima podjetje A. za svoje šoferje in zanj najeto sobo, ima pa tudi veljavno policijsko prijavo in sicer od 4. 11. 2013 do 31. 12. 2014. Ker je policist neposredno na kraju zaznal, da pritožnik z direktorjem podjetja A. iz Makedonije nima sklenjene nobene pogodbe o zaposlitvi niti nima nobenega potrdila o napotenih delavcih (izvajanje storitev z napotenimi delavcu druge države članice EU), pridobljenega na ZZZS ali kakršnokoli drugo potrdilo, opravlja pa zanj delo pomožnega delavca proti plačilu, za kar pa bi moral kot tujec pridobiti dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve in dela, mu je bil zaradi kršitve druge alinee 2. odstavka 145. člena Zakona o tujcih, vročen plačilni nalog ter odločba o vrnitvi št. 2255-20/2014/6 (3E651-02), s katero mu je bila izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas šestih mesecev. Drugostopenjski organ je proučil pisna dokazila, ki jih je pritožnik priložil svoji pritožbi in sicer: fotokopijo listine v makedonskem jeziku, ki naj bi predstavljala nalog za službeno potovanje na ime B.B. in na podlagi katerega naj bi kot kontrolor izvajal kontrole na avtobusu A. in sicer od dne 1. 2. 2014 do 30. 2. 2014. Na zadnji strani te listine so lastnoročno napisani tudi datumi in sicer od 1. 2. 2014 do vključno 25. 2. 2014, lastnoročnim pripisom "KONTROLA" ter navedbo mest (Srbija, Ljubljana, Mestre, Nova Gorica), pri vsakem datumu pa je tudi nečitljiv lastnoročni podpis, razen pri datumu 25. 2. 2014, kjer pa je le pripis "KONTROLA". Pritožnikova trditev, da je bil dne 28. 2. 2014 v fazi tranzita ni verodostojna, saj ni podprta niti s fotokopijami potnih žigov v potnem listu na ime pritožnika - vsi žigi se namreč nanašajo na leto 2012 oz. 2013, niti eden pa ne na leto 2014, prav tako pa tudi iz fotokopije zadnje strani listine, ki naj bi predstavljala nalog za službeno potovanje na ime pritožnika, ne izhaja, da naj bi po 25. 2. 2014 za podjetje A. opravljal takšno delo, kot ga navaja v svoji pritožbi. Svojih pritožbenih trditev, da naj bi opravljal delo kot kontrolor, ni podkrepil niti s pogodbo o delu, niti z aneksom k pogodbi, prav tako pa ni niti navedel niti priložil nobenih dokumentov, ki bi morda izkazovali, da je opravlja nadzorno delo v skladu z Zakonom o prevozih v cestnem prometu, zato drugostopenjski organ ni mogel preizkusiti verodostojnost teh pritožbenih trditev.

Nasprotno pa iz lastnih izjav pritožnika, ki jih je podal v razgovoru s policisti dne 28. 2. 2014 izhaja, da je prišel v Republiko Slovenijo z namenom, da opravlja dela pomožnega delavca proti plačilu, saj je v mesecu januarju 2014 za svojo pomoč, ki jo je nudil potnikom, ki so uporabljali prevoz A., dobil skoraj 200 EUR, od svojega šefa pa še 20 EUR za vsakodnevne stroške.

Pritožnik je bil v postopku, ki ga je vodil prvostopenjski organ dne 28. 2. 2014, seznanjen z ugotovljenimi kršitvami v srbskem jeziku, ki ga govori in razume, kar potrjuje tudi njegova pritožbena navedba, da je bil postopek nadaljevan z "nekaj srbskimi izrazi". Odklonitev podpisa plačilnega naloga in ostalih listin, ki so bili izdani s strani prvostopenjskega organa v tem postopku, ne dokazuje, da pritožnik ne zna in ne razume srbskega jezika. Da pritožnik nedvomno razume in govori srbski jezik, pa zanesljivo izhaja tudi iz upravnega spisa št. 2255-7/2013, ki se je vodil pri prvostopenjskem organu, ko je bil pritožnik dne 16. 1. 2013 ob 14.10. uri med kontrolo avtobusne postaje pri avtobusu A. s strani prvostopenjskega organa zaloten pri kršitvi druge alineje 2. odstavka 145. člena Zakona o tujcih; pritožnik je s svojim podpisom na listinah potrdil, da je bil postopek voden v srbskem jeziku, ki ga razume.

V tožbi tožnik pravi, da o očitanem prekršku z dne 16. 1. 2013 ne ve ničesar, da ga ni storil, postopek je bil voden v tujem jeziku, vročena mu je bila položnica s plačilnim nalogom z globo za delodajalca, katera je bila plačana.

V postopku na avtobusni postaji pa ni razumel, kaj uradna oseba od njega želi, saj je govoril v tožniku tujem, slovenskem jeziku. Tožnik kot tujec je izrazil zahtevo po sodnem tolmaču in odvetniku, glede česar mu ni bilo ugodeno, temveč je bil postopek nadaljevan z nekaj srbskimi izrazi, zaradi česar so podane bistvene kršitve postopka ZUP. Navedeno potrjuje izpodbijan plačilni nalog. Tožnik kot tujec je opravljal delo na avtobusu A. (Makedonija), za tujega delodajalca v skladu s pogodbo o delu-aneksom k pogodbi o delu z dne 14. 12. 2013, kar je potrdil tudi voznik avtobusa. Tožnik je bil kritičnega dne v fazi tranzita, kot izhaja iz naloga za službeno potovanje in sicer na relacijah, kot sledi: dne 20. 2. 2014-Beograd, 25. 2. 2014 - Mestre, 26. 2. 2014 – Mestre, 27. 2. 2014 – Mestre - Lj, 28. 2. 2014 – Lj.. Tujec ni bival v Sloveniji v nasprotju z vstopnim namenom, saj je vstopil v državo kot kontrolor na navedenem avtobusu, pri čemer se dejansko stanje ni spremenilo. Osebni dokument – potni list potrjuje, da je tujec pridobil žig Bregane z dne 20. 2. 2014 in vstopil na ozemlje Slovenije, nakar pa se je potovanje nadaljevalo in je potekalo v skladu z nalogom za službeno potovanje, kot navedeno. Tujec se je tudi izkazal z vsemi ustreznimi dokumenti, iz katerih so bili razvidni zahtevani podatki v skladu z Zakonom o prevozih v cestnem prometu. Predlaga zaslišanje tožnika in da se odločba odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Kar zadeva vodenje postopka tekom ugotavljanja dejstev in identifikacijskega postopka na avtobusni postaji z dne 28. 2. 2014, sodišče ugotavlja iz podatkov v spisu, da ni izkazano, da tožnik ne bi razumel vprašanj in poteka postopka. Kajti iz Zapisnika o izjavi kršitelja z dne 28. 2. 2014 (str. 1) izhaja, da sta policista ugotovila, da tožnik razume in govori srbski jezik, zato sta policista prevajala tožniku iz slovenskega v srbski jezik. Prevajanje v srbski jezik je še enkrat evidentirano v potrdilu o vročitvi. Dejstvo, da tožnik nobene od teh listin ni podpisal, ker je odklonil podpis, ni zadosten indic, da ni mogel razumeti pomena in poteka postopka in da bi mu moral biti zagotovljen tolmač. Tega tožnik ni izjavil na zapisnik. Tudi v uradnem zaznamku z dne 28. 2. 2014 je navedeno, da je bil tožnik s pravicami seznanjen v srbskem jeziku, naloga pa ni podpisal, ker se ni strinjal s kršitvijo. Ni pa navedeno, da zaradi jezika ni razumel poteka in pomena postopka. Nadalje je bil tožnik pred vročitvijo odločbe o vrnitvi seznanjen, da ima pravico do enkratnega brezplačnega svetovanja, ki mu ga nudi pravno-informacijski center. Ta pravica mu je bila pojasnjena v srbskem jeziku, tožnik pa je to pravico tudi uveljavljal (izjava o pravici do brezplačnega pravnega svetovanja z dne 28. 2. 2014), pri čemer je tožnik tudi v tem primeru podpis odklonil. Tudi iz plačilnega naloga z dne 28. 2. 2014 izhaja, da mu je bil pravni pouk v zvezi s plačilnim nalogom podan v srbskem jeziku. Sodišče zato ocenjuje kot preveč neprepričljiv tožbeni ugovor, da tožnik ni razumel poteka in pomena postopka in da bi mu moral biti zagotovljen tolmač.

Kar zadeva tožbeni ugovor, da je bil tožnik samo v tranzitu in da ni nezakonito bival v Sloveniji, sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Bistveno je, da je tožnik sam povedal, da mu Č.Č. plačuje stroške stanovanja v Ljubljani, kjer je prijavljen na naslovu D. v Ljubljani. Tožnik se v tožbi sklicuje na vstopni žig z Bregane, ki naj bi datiral na dan 20. 2. 2014, tožnik pa je bil s strani policije v postopku identifikacije dne 28. 2. 2014. Oboje potrjuje njegove nedvoumne navedbe, da je med drugim tudi bival v D. v Ljubljani. kaže na to, da je bival v Sloveniji, pri čemer pa je organ ugotovil, da ni imel potrebnih dokumentov.

Sodišče je tudi po uradni dolžnosti preverilo zakonitost odločitve o odstranitvi iz Slovenije in zakonitost odločitve o šest mesečni prepovedi vstopa v Slovenijo, čeprav tožnik izrecno v tožbi ne navaja, da bi bila katera od teh dveh odločitev nezakonita. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem aktu navedel, da je bila tožniku predhodno izdana odločbo o prostovoljni vrnitvi z dne 16. 1. 2013, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 20. 1. 2013. Tožnik tem dejstvom ne oporeka. Sam tudi pravi, da je plačilni nalog plačal, tako da je neprepričljiva njegova izjava, da o tem ne ve nič. To pa pomeni, da sta izpolnjena pogoja za izdajo odločbe o odstranitvi (1. odstavek 69. člena ZTuj-2) in za izdajo ukrepa o prepovedi vstopa (2. alineja 1. odstavka 66. člena ZTuj-2). Šestmesečna prepoved vstopa je najkrajša možna dolžina prepovedi, zato sodišče ne vidi razlogov za nezakonitost tega ukrepa. Tožnik je sicer predlagal zaslišanje, vendar pa je sodišče odločilo o tožbi brez izvedbe glavne obravnave. Tožnik namreč ni utemeljil, kako bi lahko zaslišanje tožnika pomembno vplivalo na odločitev, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je tožnikove navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

K drugi točki obrazložitve:

Izrek o stroških upravnega spora temelji na podlagi določila četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.