VSL sklep II Cp 1372/2015

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi VL 59727/2012, ki ga je 16. 5. 2012 izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je toženec dolžan tožnici plačati 1.713.306,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2012 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 1.666,00 EUR s pripadki (točka I izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici povrniti 27.043,15 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka II izreka).

2Pritožbo vlaga toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek tožnice v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču očita, da se o pritožničinih ugovorih ni izreklo.

Ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni sankcioniralo dejstva, da tožnica v razmerju do toženca ne razpolaga z verodostojno listino in dejstva, da listine, ki naj bi se po tožničinih navedbah nanašala na toženca, temu ni vročila, je nepravilno. Zaradi ureditve sistema izvršbe bi moralo sodišče posebej pazljivo preverjati obstoj verodostojne listine. Toženca sodišče v zvezi s tem ni zaslišalo in mu je onemogočilo, da bi svoje trditve dokazal.

Vztraja pri stališču, da dodatek št. 3 k pogodbi ni veljaven, saj ni zadostil obličnostnim zahtevam, ki jih je vzpostavila kreditna pogodba.

Tožnica ni dokazala, da bi izvedla postopek v zvezi s predčasno zapadlostjo kreditne pogodbe in da bi tožencu vročila opomine, na katere se sklicuje. Zaradi tega bi bilo treba ugotoviti, da terjatev ni zapadla in je zato vložitev predloga za izvršbo neutemeljena in preuranjena.

Sodišče se ni opredelilo do opozoril toženca, da iz razpoložljive in v spis vložene elektronske korespondence izhaja, da je tožnica v letu 2010 vse obresti odpisala skladno z dogovorom med strankama, ki je bil izpolnjen. Nedokazane so po oceni pritožnika trditve, kako in v kakšnih tranšah je bil kredit črpan, saj iz predloženih listin ni razvidno, da je bil denar nakazan in izveden odliv na odrejene račune. Ker tožnica ne razkrije celotnega kreditnega gibanja, je nepreverljivo, ali je delna plačila pravilno poračunavala zgolj z obrestmi. Višina dolga je po višini nedokazana in nepreverljiva. Toženec je svoj ugovor glede višine v zadostni meri substanciral in tožnico pozival, da predloži popoln obračun dolga, pregledno gibanje plačil oziroma bremenitev na kreditnem računu ter obračune obresti, ki jih bo mogoče preveriti. Iz predloženih obračunov tako sploh ni razvidno, ali in katere obrestne stopnje so bile uporabljene in od katere osnove so se obračunavale. Sodišče je s tem, ko je tožnici prisodilo vse, kar je ta zahtevala, ni pa v postopku angažiralo izvedenca finančne stroke, ki bi lahko preveril, ali je dolg resnično izračunan skladno s parametri, na katere se je tožnica sklicevala, preverjanja pa sodišče ni opravilo niti samo, storilo postopkovno kršitev, zmotno oziroma vsaj nepopolno pa je ostalo ugotovljeno tudi dejansko stanje.

V pritožbi pojasni še svoje stališče o odškodninski odgovornosti tožnice.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5V okvir strankine pravice do izjave sodi tudi obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne ter niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je namreč velikega pomena, da stranka, tudi, če sodišče njenemu zahtevku ali ugovorom ne ugodi, lahko spozna, da se je z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in jih torej ni prezrlo(1). V konkretnem primeru do očitane kršitve ni prišlo, saj se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo prav do vseh pritožnikovih ugovorov, ki jih ponavlja v pritožbi.

6Za odločitev o zahtevku tožnice ni relevantno, ali je izpis stanja dolga, ki se glasi na kreditojemalca (priloga A3) oziroma izpis stanja dolga, ki se glasi tudi na toženca (priloga A19) verodostojna listina. V primeru, ko dolžnik uspe z ugovorom zoper sklep o izvršbi (in do tega je prišlo tudi v konkretnem primeru) postopek teče kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ), torej kot pravdni postopek, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. V tem postopku pa se dejansko stanje ugotavlja v kontradiktornem postopku in na podlagi dokazov, ki sta jih predlagali obe stranki. Povedano drugače: tudi če listini, ki sta bili predloženi s strani tožnice, ne bi imeli lastnosti verodostojne listine, to ne pomeni, da ne gre za listini v smislu določb ZPP, s katerimi je tožnica dokazovala obstoj in višino svoje terjatve. Nerelevantno za odločitev je tudi vprašanje, ali je tožnica listino, ki se nanaša tudi na toženca, le-temu predhodno vročila. Pomembno je zgolj to, da je listino prejel v teku tega pravdnega postopka in da je imel možnost, da se o njej izjavi. Izvajanje dokazov (to je zaslišanje toženca) je bilo v tej zvezi zato nepotrebno (drugi odstavek 287. člena ZPP). Ker je zavrnitev dokaznega predloga sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, do postopkovne kršitve ni prišlo.

7Zgolj zato, ker je bil dodatek št. 3 h kreditni pogodbi sklenjen v pisni obliki, kreditna pogodba pa v obliki notarskega zapisa, dodatek ni neveljaven. Pritožnik spregleda, da je bila za sklenitev morebitnih dodatkov h kreditni pogodbi, pisna oblika posebej dogovorjena (primerjaj 20. člen kreditne pogodbe). Ker tako dogovorjena obličnost ustreza tudi zakonski zahtevi tako v pogledu kreditne kot poroštvene pogodbe (primerjaj 1066. člen ZOR in 1013. člen OZ), je vsak dvom v veljavnost dodatka št. 3, s katerim se je toženec zavezal kot porok in plačnik, odveč.

8Pritožnik neutemeljeno vztraja tudi pri trditvi, da obveznost iz kreditne pogodbe še ni zapadla. Ker tožnica od sklenjene pogodbe ni odstopila (primerjaj neprerekane trditve v pripravljalni vlogi z dne 18. 9. 2014, list. št. 82), ampak terja zgolj povrnitev zapadlih, a neplačanih obrokov (to je obrokov, ki so zapadli 1. 5. 2009, 1. 5. 2010 in 1. 5. 2011), ji postopka v zvezi s „predčasno zapadlostjo kreditne pogodbe“, ni bilo treba izpeljati. Sodišče prve stopnje je v točki 16 že pojasnilo, da je skladno s prvim odstavkom 239. člena OZ upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, ki je nastala z veljavno sklenitvijo pogodbe. V konkretnem primeru je tožnica upravičena zahtevati izpolnitev tistega dela obveznosti, ki je zapadla, to pa so brez dvoma prvi trije obroki (vsak v višini 483.046,54 EUR), ki so zapadli že pred vložitvijo izvršilnega predloga dne 17. 8. 2012. Očitki o preuranjeni vložitvi predloga za izvršbo so zato neutemeljeni. Kdaj je bil toženec opomnjen na plačilo, na zapadlost obveznosti po kreditni pogodbi ne vpliva.

9Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi s trditvami toženca, da je bil poroštveno izjavo prisiljen podpisati. V izogib ponavljanju, se na te razloge sklicuje.

10Na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki se nanašajo na morebitno odškodninsko odgovornost tožnice, saj v zvezi s tem toženec ni postavil zahtevka. Iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje v točki 19 sodbe, pa je neupoštevno tudi ponavljanje trditev o poteku prodaje nepremičnine, ki je bila zastavljena v korist tožnice.

11V zvezi z odplačili dolga pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec tega, da bi bilo na račun dolga izvedenih več delnih plačil, kot to priznava sama tožnica in izhaja iz predložene dokumentacije (to je iz izpiskov rednih in zamudnih obresti, priloge A8, A9 in A11), ni dokazal. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi moral toženec, na katerem je bilo glede tega ne le trditveno, ampak tudi dokazno breme, sodišču predložiti ustrezna dokazila. Sodišču prve stopnje je treba pritrditi v presoji, da listina, ki jo je toženec predložil (priloga B5), na kateri je (le) lastnoročni zapis, da gre za izpisek on-line banke, tega ne dokazuje. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da je bil pripravljen s strani toženca za potrebe te pravde. Dejstvo je, da bi, če so bila plačila res izvršena, lahko predložil s strani banke potrjen izpis prometa na računu s katerega so bila izvedena zatrjevana plačila ali pa potrdilo banke o izvedenih nakazilih oziroma predlagal, da takšne podatke, če sam do njih ne bi mogel priti, pridobi sodišče. Ni pa bila v zvezi z zatrjevanimi delnimi plačili dolžnost tožnice, da bi v spis vlagala dodatno dokumentacijo, niti ni imelo sodišče podlage, da bi ji to naložilo. Kot je že bilo poudarjeno, je bilo trditveno in dokazno breme v pogledu delnih plačil na pritožniku, ki ob tem tudi ni trdil, da mu morda podatki o delnih plačilih niso dostopni. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost ugotovitve v kakšnem obsegu je bil kredit črpan, saj je to tožnica izkazala s predložitvijo obvestil o črpanju kredita in priloženimi zahtevami (priloge A12 do A16), pritožbena navedba, da je tožnica v letu 2010 vse obresti odpisala, pa je pritožbena novota, ki je ostala neopravičena in je zato neupoštevna (337. člen ZPP).

12Je pa procesno napačna zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke. Ta kršitev je bila na zadnjem naroku, ko je sodišče prve stopnje o zavrnitvi predloga odločilo, tudi pravočasno grajana (286b člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP).

13Toženec je že v teku postopka trdil in pri tem vztraja tudi v pritožbi, da (zgolj) na podlagi listin, ki jih je tožnica predložila, ni mogoče preveriti, ali je višina dolga izračunana skladno s tem, kar je tožnica sama zatrjevala. Obračun bi zato moral preveriti izvedenec. Tak dokazni predlog je (poleg tožnice) tudi sam pravočasno ponudil. Sodišče prve stopnje, ki samo pravilnosti obračuna ni preverilo, je dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke zavrnilo kot nepotreben. Višina dolga naj bi izhajala iz predloženih listin, poleg tega pa bi se s postavitvijo izvedenca postopek zavlekel, strankam pa bi nastali nepotrebni stroški.

14Na takšne razloge pa po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru zavrnitve predlaganega dokaza, da bi bila ta ustavno dopustna, ni mogoče opreti.

15Tožnica je v teku postopka res navedla (in v spornih delih tudi izkazala), kaj vse je upoštevala pri izračunu dolga (gre za navedbe o višini in datumih črpanja kredita; zapadlosti in višini prvih treh obrokov kredita, katerih plačilo zahteva; vrsti obresti, ki jih je obračunala, vključno z obdobjem in njihovo višino; o delnih plačilih, ki jih je upoštevala in kje so bila poračunana), vendar pa je treba pritožniku pritrditi, da iz listin, ki jih je predložila (gre za obračune rednih in zamudnih obresti) ne izhaja, da je to, kar je navedla, pri obračunu tudi res upoštevala. Tako iz predloženih izpiskov rednih in zamudnih obresti ni razvidno, kakšna glavnica je bila upoštevana v posameznem časovnem obdobju in kakšna obrestna mera je bila pri izračunu upoštevana. Pravilnost obračuna bi bilo zato, ob upoštevanju vseh s strani tožnice navedenih (in v spornih delih izkazanih) elementov, mogoče preveriti le z novim izračunom. Tega sodišče prve stopnje samo ni storilo, čeprav je toženec na nepreverljivost predloženih obračunov opozarjal, pritožniku pa je z zavrnitvijo predlaganega dokaza odvzelo tudi možnost, da to stori izvedenec. S takšnim ravnanjem je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, izraženo v prvem odstavku 5. člena ZPP, vključno s pravico do izjave, ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije, URS) in se nanaša tudi na dokazni postopek.

16Ker tudi sklicevanje na stroške, ki bodo nastali z delom izvedenca in daljše trajanje postopka nista razloga, s katerima bi lahko sodišče v konkretnem primeru (na ustavno dopusten) način utemeljilo zavrnitev predlaganega dokaza, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 354. člena ZPP sodbo razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V njem bo moralo storjeno kršitev na ustrezen način odpraviti, nato pa o zahtevku ponovno odločiti.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-373/97