1066. člen ZOR

Pomanjkanje pisne oblike ne vpliva na veljavnost kreditne pogodbe. Z izvajanjem dokazov manjkajoče trditvene pogodbe ni mogoče nadomestiti.

Po presoji pritožbenega sodišča pri zahtevani obličnosti kreditne pogodbe ne gre le za varovanje kreditojemalca pred nepremišljenim zadolževanjem, pač pa je obličnost predpisana v javnem interesu. Kreditne posle lahko v skladu z v času sklenitve kreditne pogodbe in zatrjevanega ustnega dogovora o odlogu plačila v letu 2013 veljavnem ZBan-1 opravljajo le kreditne institucije, te pa so po tretjem odstavku 13. člena ZBan-1 banke in hranilnice, te pa so podvržene nadzoru Banke Slovenije. Transparentnost opravljanja kreditnih poslov pa je zagotovljena z zakonsko zahtevano pisnostjo kreditne pogodbe.

Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je namreč velikega pomena, da stranka, tudi, če sodišče njenemu zahtevku ali ugovorom ne ugodi, lahko spozna, da se je z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in jih torej ni prezrlo. Pravilnost obračuna bi bilo, ob upoštevanju vseh s strani tožnice navedenih (in v spornih delih izkazanih) elementov, mogoče preveriti le z novim izračunom. Tega sodišče prve stopnje samo ni storilo, čeprav je toženec na nepreverljivost predloženih obračunov opozarjal, pritožniku pa je z zavrnitvijo predlaganega dokaza odvzelo tudi možnost, da to stori izvedenec. S takšnim ravnanjem je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, izraženo v prvem odstavku 5. člena ZPP, vključno s pravico do izjave, ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen URS) in se nanaša tudi na dokazni postopek.

ZJShemRS in Uredba izrecno ne izvzemata kreditov za reprogramiranje obstoječih kreditnih obveznosti, po katerih je obveznost že zapadla.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da bi revidentka mogla in morala vedeti, da v okoliščinah konkretnega primera morebitnih (neformalnih) ustnih izjav predstavnikov toženke (mimo kreditnega odbora) ni mogoče šteti za izjavo volje toženke za sklenitev pogodbe o dolgoročnem kreditu. Res je pisnost kreditne pogodbe predpisana predvsem v interesu kreditojemalca kot (načeloma) šibkejše stranke, vendar neupoštevanje obličnosti kreditojemalcu ne more biti v škodo, kadar se sam zavzema za veljavnost ustno sklenjene pogodbe; nosi pa seveda dokazno breme glede njenega obstoja in vsebine.

Soglasje volj mora biti izrecno doseženo o bistvenih sestavinah pogodbe in se ne domneva, pač pa mora biti izkazano. Kreditne pogodbe brez v naprej točno določenih bistvenih elementov med (gospodarskimi) subjekti niso niti običajne, niti racionalne, še toliko manj v konkretnem primeru, ko gre za banko. Ker je tožeča stranka kot kreditojemalec sama sebe štela za šibkejšo stranko kreditnega razmerja, v interesu katere je bila predpisana pisnost kreditne pogodbe, je bila takšna oblika pogoj njene veljavnosti.

V novejši sodni praksi in pravni teoriji ni zadržkov do spremembe tožbe v pravdah, ki se vodijo po razveljavitvi sklepov o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba.

V 1065. členu ZOR je opredeljena vsebina kreditne pogodbe, v 1066. členu ZOR pa je določeno, da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki in da zakon določa, kaj mora taka pogodba vsebovati. Za stranke pogodbenega razmerja je pomembno, da poznata medsebojne pravice in dolžnosti. Za kršitev pravil o obličnosti veljajo sankcije po splošnih pravilih iz prvega odstavka 70. člena ZOR.

Pravdni stranki sta sicer določili tako vrsto pogodbe (sprememba kreditne pogodbe) kot tudi vsebino (znesek, pogoji), prav tako je izjava namenjena točno določenemu naslovniku – toženki, vendar pa na strani P., d.d., ni bila podana prava in resnična volja za sklenitev spremembe obeh kreditnih pogodb, pač pa (kvečjemu) volja za sklenitev spremembe kreditnih pogodb v bodočnosti.

Ker se je toženec s podpisom dodatka k pogodbi strinjal, da je tožnica obresti pravilno obračunavala, ne gre za pogodbeno določilo, s katerim bi bila določitev obrestne mere prepuščena eni pogodbenici.

Toženec, ki je v imenu podjetja sodeloval pri izdaji bianco menice, je banki podpisal pooblastilo in tožnico pooblastil, da jo pozneje izpolni (16. člen ZM). Poleg tega se je podpisal še na licu menice in sicer na levi strani počez. To stori oseba, ki jo je trasant pozval, naj plača določen menični znesek, kar po prvem odstavku 24. člena ZM pomeni, da je postal trasat in da je na podlagi prvega odstavka 25. člena ZM akceptiral menico. Z akceptom se trasat obveže plačati menico ob dospelosti, kar pomeni, da imetnik od njega lahko zahteva plačilo glavnice, obresti in morebitne stroške protesta (27. in 47. člen ZM). S tem ko trasat akceptira menico, postane glavni dolžnik, ki ni dolžnik iz temeljnega posla. Trasat mora plačati menični dolg, čeprav ni prejel od trasanta nobene protivrednosti.

Ker iz razmerja med glavnim dolžnikom in porokom ne izhaja, da bi morala biti njuna odgovornost nujno enaka kar zadeva njen obseg in vsebino, sta pravna teorija in sodna praksa soglasni, da ne moreta biti enotna sospornika (in zato tudi ne nujna sospornika). Zoper glavnega dolžnika in poroka je namreč možna različna sodba, ker ima porok proti upniku tudi tiste ugovore, ki so zasnovani v osebnem razmerju med porokom in upnikom.

S strani toženca zatrjevani plačili sta bili upoštevani pri obračunu in predstavlja vtoževani in prisojeni znesek neplačani del obveznosti po kreditni pogodbi skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Niti ni pomembno, ali naj bi med strankama obstajalo kreditno ali posojilno razmerje, temveč je bistveno, da ni dolžna tožena stranka dokazati razloga za prejem spornih sredstev, temveč je tožeča stranka, ki je svoj tožbeni zahtevek ves čas pravde temeljila na kreditni oz. posojilni pogodbi, dolžna dokazati obstoj takšne pogodbe.

Ob ugotovljenem dejstvu, da je toženec podpisal kreditno pogodbo, ni mogoče upoštevati njegovega ugovora, da je kredit vzel za tretjo osebo.

Tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da sta pravdni stranki sklenili novo pogodbo s katero sta uredili način vračila nevrnjenih denarnih sredstev po razdrti kreditni pogodbi, saj ni predložila nove pisne pogodbe o tem.

Opustitev je izpodbojno pravno dejanje samo, če je zaradi nje dolžnik izgubil kakšno materialno pravico, ali je zanj nastala kakšna materialna obveznost.