VSL sodba I Cpg 745/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 16923/2013 z dne 7. 2. 2013 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. I izreka) ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 52,56 EUR pravdnih stroškov (tč. II izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje relevantno dejansko stanje:

- pravdni stranki sta dne 11. 5. 2007 sklenili Pogodbo o zavarovalnem posredovanju, ki je po odpovedi s strani tožeče stranke prenehala veljati z dnem 30. 12. 2010 in

- predmet tožbenega zahtevka je plačilo računov št. 15/12 z dne 26. 4. 2012 in št. 16/12 z dne 6. 5. 2012, ki se nanašata na opravljeno storitev posredovanja s strani tožeče stranke v letu 2011, to je po prenehanju pogodbenega razmerja s tožečo stranko.

6Navedeno dejansko stanje v pritožbi ni izpodbijano in je zato pritožbeno sodišče nanj vezano.

7Med pravdnima strankama je sporno pravno vprašanje, ali je zavarovalnica dolžna plačati provizijo zavarovalnemu posredniku, s katerim nima sklenjene pogodbe, je pa zavarovalni posrednik spravil v stik zavarovalca z zavarovalnico, ki je z njim sklenila zavarovalno pogodbo in prejela plačilo premije. Sodišče prve stopnje je na podlagi nikalnega odgovora tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je upravičena do plačila zavarovalne premije tudi v takem primeru.

8V konkretnem primeru ni bila sklenjena pogodba o zavarovalnem posredovanju oziroma drugačna pogodba o sodelovanju med tožečo stranko (zavarovalnim posrednikom) in toženo stranko (zavarovalnico), s katero bi dogovorili pravico tožeče stranke od tožene stranke zahtevati plačilo provizije za posredovanje pri sklepanju zavarovanj (oziroma je bila taka pogodba odpovedana pred časom, na katerega se nanaša vtoževana terjatev). Zato je odločilno, ali sklenitev ali začetek veljavnosti zavarovalne pogodbe med zavarovalcem in zavarovalnico predstavlja pravno dejstvo, katerega nastop bi predstavljal pravni temelj nastanka obveznosti zavarovalnice, da zavarovalnemu posredniku plača provizijo za pogodbe, sklenjene po njegovem posredovanju.

9Zavarovalno posredovanje je storitev, katere predmet je prizadevanje zavarovalnega posrednika spraviti zavarovalca v stik z zavarovalnico, da bi se z njo pogajal za sklenitev zavarovalne pogodbe. Poleg navedenega se pod zavarovalno posredništvo štejejo tudi aktivnosti, ki so povezane s pripravo na sklenitev zavarovalne pogodbe ter pomoč pri izvrševanju pravic iz pogodbe, še posebej pri reševanju odškodninskih zahtevkov, naslovljenih na zavarovalnico (prvi in drugi odstavek 219. člena Zakona o zavarovalništvu - ZZavar). Tretji odstavek 219. člena ZZavar za zavarovalno posredovanje odkazuje na uporabo splošnih pravil obligacijskega prava o posredniški pogodbi, ki jo Obligacijski zakonik (OZ) ureja v XX. poglavju (837. člen OZ in nasl.).

10Niti z določili ZZavar niti z določili OZ zakonodajalec pri posredniški pogodbi (in pogodbi o zavarovalnem posredovanju) ni posegel v relativnost obligacijskega razmerja kot najpomembnejše značilnosti, po kateri se to razlikuje od drugih civilnopravnih razmerij.(1) To velja tudi glede obveznosti plačila provizije. Po splošnem režimu OZ iz prvega odstavka 846. člena ima posrednik pravico do plačila, tudi če ni bilo dogovorjeno. Določba je posledica odplačne narave posredniške pogodbe.(2) Zavezanec za plačilo je vselej naročitelj.(3) Če sta naročitelja obe stranki, pa prvi odstavek 849. člena OZ (v odsotnosti drugačnega dogovora) posrednikovo pravico glede plačila omejuje tako, da sme od vsake stranke zahtevati samo polovico posredniškega plačila. Vsa navedena določila pa v ničemer ne posegajo v načelo relativnosti obligacijskih razmerij, saj ne določajo, da bi smel posrednik zahtevati tudi plačilo od nekoga, ki ni njegov naročitelj.

11Do drugačnega sklepa ne vodi niti določba 224. člena ZZavar. Prvi odstavek tega člena določa, da zavarovalni posrednik nima pravice od zavarovalca zahtevati plačilo provizije oziroma kakršnokoli drugo plačilo, če ni s posredniško pogodbo, sklenjeno z zavarovalcem pisno drugače dogovorjeno. Drugi odstavek istega člena določa, da če je s posredniško pogodbo iz prvega odstavka tega člena izrecno pisno dogovorjeno, da ima zavarovalni posrednik pravico do provizije, pridobi pravico do provizije, ko prične veljati zavarovalna pogodba, pri sklenitvi katere je posredoval. Prvi odstavek torej ureja obličnost (prim. prvi odstavek 51. člena OZ), drugi odstavek pa dospelost plačila provizije (drugače kot 847. člen OZ). Ne daje pa 224. člen ZZavar podlage za sklep, da obstaja neposredna zahteva posrednika do zavarovalnice glede plačila provizije, ko se z zavarovalcem ne dogovori ničesar.(4) Pričetek veljavnosti zavarovalne pogodbe in odsotnost dogovora med zavarovalcem in zavarovalnim posrednikom zato nista tisti pravni dejstvi, ki bi predstavljali pravni temelj nastanka obveznosti zavarovalnice, da zavarovalnemu posredniku plača provizijo. Tega ne spremeni niti sklicevanje v pritožbi na okoliščino, naj zavarovalnica izplača zavarovalnemu posredniku provizijo iz t. i. režijskega dodatka ali administrativnega dela premije iz zavarovalne pogodbe med zavarovalcem in zavarovalnico. Zavarovalni posrednik se v odsotnosti svojega dogovora z zavarovalnico glede plačila provizije namreč ne more naslanjati na pravice in obveznosti, kot izhajajo iz pogodbe med zavarovalcem in zavarovalnico, saj slednja ureja le njuno medsebojno razmerje.

12Pravno podlago za upoštevanje poslovnih običajev kot (posebnih) pravnih pravil za presojo obligacijskih razmerij gospodarskih subjektov daje 12. člen OZ. Poslovni običaj je ravnanje, ki se ob nastopu določenih okoliščin pričakuje od gospodarskih subjektov, ki delujejo na nekem področju, pri čemer pričakovanje največkrat izvira iz ustaljenosti ravnanj. Vsebina poslovnih običajev izrašča iz poslovne prakse gospodarskih subjektov določenega področja, zato je teritorialno (po državah) in sektorsko (po poslovnih področjih) omejena. Takšna geneza poslovnih običajev pa govori proti relevantnosti sklicevanja na drugačno tujo zavarovalniško prakso (avstrijsko in nemško). Neutemeljeno je zato sklicevanje na tujo poslovno prakso, v kolikor stranka ne uspe utemeljiti, da so se enaki običaji uveljavili (ustalili) tudi na območju, na katerem sama deluje. Toliko bolj to velja tudi glede uporabljivosti zakonske ureditve zavarovalništva v primerjalnem pravu, saj poslovni običaji nimajo nikoli izvora v zakonodajni aktivnosti, ampak v poslovni praksi.

13Dejstva (in po potrebi dokaze), da določeno ravnanje v prostoru predstavlja poslovni običaj, mora zatrjevati stranka, ki se na obstoj poslovnih običajev sklicuje. Že zgolj okoliščini, da se tožeča stranka sklicuje na drugačno prakso, ki da jo ima z eno od zavarovalnic ter da je s tožečo stranko v preteklosti imela sklenjeno pogodbo o zavarovalnem posredovanju, na podlagi katere je bila upravičena do provizije, nakazujeta proti tezi, da se je v slovenskem pravnem prostoru izoblikoval običaj, po katerem bi imel zavarovalni posrednik pravico zahtevati plačilo provizije od zavarovalnice, tudi če z njo nima sklenjene pogodbe. Na podlagi teh navedb ni mogoče zaključiti, da bi se že oblikoval tak poslovni običaj, vsekakor pa je bila praksa, vzpostavljena med pravdnima strankama (prim. 12. člen OZ), v preteklosti drugačna.

14Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na vidik omejevanja konkurence v konkretnem primeru, saj je presojano razmerje v bistvenem obligacijsko pravno (vprašanje upravičenosti do plačila provizije), vsekakor pa učinek omejevanja (tudi če bi bil podan) ni tak, da bi lahko povzročal znatne tržne distorzije, varovanju katerih je konkurenčno pravo namenjeno.

15Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri presoji se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na pritožbene navedbe, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-----------

(1) Gl. N. Plavšak v N. Plavšak (ur.), Obligacijsko pravo - splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 106-107.

(2) Prim. P. Grilc v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, četrta knjiga, str. 549 in 586.

(3) Določba 846. člena OZ je umeščena v 3. oddelek XX. poglavja OZ, ki ureja obveznosti naročitelja.

(4) P. Grilc, M. Juhart, Plačila provizij zavarovalnim posrednikom, Podjetje in delo 2/2012, str. 259 in nasl.