VSRS Sklep I Up 51/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 19. člena in prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 1. točki izreka sklenilo, da se izreka za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi, v 2. točki izreka pa, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi v reševanje stvarno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na določbe 1. in 4. člena ZUS-1, 1. člena ZPP, 134., 177. in 178. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

3Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in v zadevi samo odloči tako, da tožbi ugodi in odpravi načelno mnenje tožene stranke. Med drugim navaja, da gre pri načelnem mnenju tožene stranke za posamični akt. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih: o naravi izpodbijanega akta, o dualizmu osebnostnih pravic, o učinkovitosti drugega sodnega varstva in o zatrjevanih kršitvah drugih ustavnih pravic. Uporabljen je bil Zakon o preprečevanju korupcije, moral pa bi biti uporabljen Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije.

4V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po določbi prvega odstavka 19. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost.

7Tožnica je v tožbi predlagala odpravo načelnega mnenja tožene stranke. Načelno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije, št. 2/2011 z dne 10. 8. 2011, se glasi: „1. Ravnanje uradnih in odgovornih oseb subjekta javnega sektorja, ki kršijo dolžno ravnanje, povezano z uresničevanjem načel preglednosti (transparentnosti) in enakopravnega obravnavanja ponudnikov v postopku najemanja stvarnega premoženja države ter dolžno ravnanje, ki ga nalagajo predpisi v javnem naročanju, s tem pa subjekti zasebnega prava uresničijo pričakovano korist, ustreza opredelitvi korupcije iz tretje alineje 2. člena ZPKor. 2. Funkcionar subjekta javnega sektorja se je dolžan izogniti ravnanju, ki vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na objektivno in nepristransko opravljanje njegove javne funkcije, in sicer je dolžan tako ravnati zaradi zaščite integritete svoje funkcije, integritete državnega organa, ki ga vodi, in posledično integritete javnega sektorja ter zaradi krepitve zaupanja javnosti v nepristranskost in objektivnost njegovega dela in tudi dela drugih funkcionarjev, kar sovpada z javnim interesom in mora biti prva skrb vseh zaposlenih v javnem sektorju. To velja za vse posameznike, ki v kakršnikoli obliki (so)delujejo znotraj javnega sektorja, četudi jih k izogibanju nasprotij interesov formalno ne zavezuje noben pravni akt.“

8Kot je že navedlo Ustavno sodišče v svoji odločbi Up-730/08 z dne 12. 6. 2008, načelno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije nima značaja posamičnega akta, s katerim bi se odločilo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi posameznika. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati sodnega varstva zoper načelno mnenje te komisije na podlagi določbe 2. člena ZUS-1.

9Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu med drugim tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerim organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker pa je v obravnavani zadevi glede na določbo 134. člena OZ tožnici zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer pred sodiščem splošne pristojnosti po pravilih pravdnega postopka, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo v upravnem sporu po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1.

10Tožnica v tožbi uveljavlja kršitev 35. člena Ustave RS. Ta določba zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. V 134. členu OZ pa je urejena zahteva za prenehanje očitanih kršitev, tudi odstranitev posledic kršitev, vendar ni predvidena pristojnost upravnega sodišča, tudi ne v Zakonu o preprečevanju korupcije. Zato gre za spor po določbi 1. člena ZPP.

11Čeprav je tožnica v tožbi uveljavljala tudi domnevno kršitev 27. člena Ustave RS (kršitev pravice do domneve nedolžnosti) ter pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da iz vsebine tožbe izhaja, da gre dejansko za očitek posega v osebnostno pravico, da se tožnica počuti prizadeto, ker je o njeni domnevni krivdi, ki jo zanika, izrazila mnenje tožena stranka, čeprav o tem lahko odloči sodišče. Tudi po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (I Up 575/2008, I Up 537/2008 in I Up 538/2008 ter I Up 89/2010) zaradi izjav posameznikov in uradnih oseb, danih v sredstvih javnega obveščanja, ni mogoče uveljavljati varstva v upravnem sporu. V takšnih primerih je namreč zagotovljeno drugo sodno varstvo in to pred sodiščem splošne pristojnosti. To pa je odločilna okoliščina pri določitvi in razmejitvi stvarne pristojnosti.

12Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo vsa odločilna dejstva. Svoje odločitve pa ni oprlo na Zakon o preprečevanju korupcije. Zato je pritožbeni ugovor, ki se nanaša na zmotno uporabo navedenega zakona, neutemeljen.

13Ker je v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 mogoče uveljavljati varstvo ustavnih pravic le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, ki pa je v obravnavani zadevi zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

14Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.