UPRS sodba III U 303/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka inšpekcijske zadeve številka 06122-533/2013 Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper-Nova Gorica, ustavljenega v obliki zapisa o ustavitvi postopka na koncu zapisnika gradbenega inšpektorja številka 06122-533/2013/3 Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper-Nova Gorica z dne 12. 3. 2013.

Iz obrazložitve izhaja, da je gradbeni inšpektor na tožnikovo pobudo po uradni dolžnosti začel inšpekcijski postopek zoper inšpekcijsko zavezanko A.A. s.p. s tem, ko je 12. 3. 2013 v zvezi z vgradnjo krušne peči in dimne tuljave opravil inšpekcijski pregled na licu mesta. V postopku inšpekcijskega nadzora je ugotovil, da predmetno vgradnjo vzidane krušne peči za peko pic in postavitev dimne tuljave, izvedene za namene gostinske dejavnosti v gostinskem objektu, ki se legalno uporablja na podlagi uporabnega dovoljenja, ne gre šteti za gradnjo, ampak za vzdrževalna dela, ki se lahko izvedejo po prvem odstavku 6. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) brez pridobitve gradbenega dovoljenja. Na podlagi te ugotovitve inšpekcijska zavezanka ni kršila ZGO-1 ali drugih predpisov, zato je inšpekcijski postopek v obliki zapisa na koncu zapisnika inšpekcijskega pregleda ustavil (prvi odstavek 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, v nadaljevanju ZIN). Na podlagi prvega in tretjega odstavka 24. člena ZIN je o ukrepanju obvestil tudi tožnika kot osebo, ki nima položaja stranke oziroma stranskega udeleženca.

Tožnik je 29. 3. 2013 zoper navedeno odločitev gradbenega inšpektorja o ustavitvi inšpekcijskega postopka podal pritožbo ter zahteval priznanje statusa stranke v navedenem inšpekcijskem postopku. Toženka navaja, da je odločitev gradbenega inšpektorja o ustavitvi postopka v obliki zapisa, podana na koncu zapisnika inšpekcijskega pregleda, po določbi 28. člena ZIN smiselno šteti za sklep o ustavitvi postopka. Navedeni zapisnik je bil inšpekcijski zavezanki vročen 12. 3. 2013, odločitev pa je postala pravnomočna 28. 3. 2013, ko je potekel 15-dnevni rok za pritožbo, ki je po prvem odstavku 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določen za stranke v postopku. Glede na navedeno toženka ugotavlja, da je bila tožnikova pritožba z zahtevkom za vstop stranke v postopek vložena prepozno, zato jo šteje kot vlogo za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Ugotavlja, da tožnik za vložitev predlagane obnove postopka ni izkazal osebne koristi, kar podrobno utemelji. Med drugim pojasnjuje, da je odločanje o legalnosti gradnje v pristojnosti gradbenega inšpektorja, kar se šteje za nujne ukrepe v javnem in ne osebnem interesu ter da se motenje stvarne pravice posesti ne ugotavlja v inšpekcijskem postopku, ampak v sodnem postopku, zato sama odločitev gradbenega inšpektorja nanjo nima vpliva. Tožnik zato ni izkazal okoliščin, ki izkazujejo njegovo pravno korist, zaradi česar bi bilo potrebno ustavljen inšpekcijski postopek obnoviti.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da svojo pravno korist utemeljuje na 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se na 3. točko pritožbe z dne 27. 3. 2013, v kateri je jasno navedel, da prihaja zaradi obravnavane gradnje dimnika na njegovem objektu do onesnaževanja njegovih bivalnih prostorov z dimom in s pepelom. Meni, da je z zatrjevanjem nedopustnega posega spornega dimnika oziroma od tam izvirajočega dima in pepela v njegovo življenjsko okolje izkazal pravno korist in pravni interes za nastopanje v predmetnem inšpekcijskem postopku. Sporni dimnik in iz njega izvirajoče nedopustne emisije namreč predstavljajo kršitev njegove pravice do zdravega življenjskega okolja. Ker gre v obravnavanem primeru za gradnjo novega objekta in s tem za nov poseg v prostor, je treba presojati tudi njegove vplive na okolje, konkretno glede povzročanja onesnaževanja zraka. Nov poseg v prostor mora izpolnjevati vse pogoje, ki jih določajo predpisi. Inšpektor bi se zato moral ukvarjati z vprašanjem, ali je sporni dimnik mogoče označiti kot vir onesnaževanja. Pri tem se sklicuje na določbe Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Povzema, da tožnik izkazuje pravni interes za sodelovanje v predmetnem postopku, saj emisije, ki jih zatrjuje in posledice na njegovo življenjsko okolje zadoščajo za sklep, da ima pravno korist od tega, na kakšen način bo inšpekcijski organ vodil in zaključil inšpekcijski postopek. Dela, ki jih je izvedel navedeni podjetnik, pa ne predstavljajo investicijsko vzdrževalnih del, ampak rekonstrukcijo objekta. Dodaja še, da je zaradi onesnaževanja zraka v okolju kršena njegova lastninska pravica na stanovanju, saj ob obratovanju peči ne more niti odpirati oken svojega stanovanja, niti sedeti na balkonu in ne more sušiti perila. Meni, da bi moral inšpekcijski organ ne glede na morebitne tožnikove navedbe preveriti, ali je z onesnaževanjem, kot ga zatrjuje tožnik, poseženo v njegove pravne koristi. Tega inšpekcijski organ ni storil, zato je izpodbijana odločba v tem delu brez razlogov. Poudarja, da inšpekcijski organ ni odločil o tožnikovi zahtevi pod točko 5 pritožbe z dne 27. 3. 2013, kjer je zahteval, da v postopek vstopi kot stranski udeleženec ali stranka. O tem zahtevku bi moral odločiti v izreku izpodbijane odločbe, česar pa ni naredil in je odločil le o predlogu za obnovo postopka. S tem je bistveno kršil pravila postopka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z zavrženjem tožnikovega predloga za obnovo postopka predmetne inšpekcijske zadeve, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedla toženka.

V zadevi ni sporno, da je gradbeni inšpektor na podlagi tožnikove prijave z dne 28. 1. 2013 po uradni dolžnosti začel inšpekcijski postopek zoper inšpekcijsko zavezanko A.A. s.p. v zvezi z vgradnjo krušne peči in dimne tuljave v gostinskem lokalu na zemljišču parc. št. 816 k.o. B.

Po ogledu na kraju samem je ugotovil, da predmetno vgradnjo zidane krušne peči za peko pic in postavitev dimne tuljave, ki se legalno uporablja na podlagi uporabnega dovoljenja, ne gre šteti za gradnjo, ampak vzdrževalna dela, za katera ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Inšpekcijski postopek je zato v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZIN ustavil z zapisom na koncu zapisnika inšpekcijskega pregleda z dne 12. 3. 2013, ki ga je istega dne vročil inšpekcijski zavezanki, o obsegu opravljenega nadzora, ustavitvi postopka in razlogih zanjo pa je z obvestilom z istega dne (12. 3. 2013) obvestil tudi tožnika kot prijavitelja, kar izhaja iz upravnih spisov in kar ni sporno.

Prav tako ni sporno, da je tožnik zoper navedeno obvestilo dne 29. 3. 2013 vložil pritožbo (datirano z dne 27. 3. 2013), v kateri je med drugim navajal, da v postopek vstopa kot stranski udeleženec ali stranka, saj izkazuje pravni interes.

Prvi odstavek 229. člena ZUP določa, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe. Pritožbo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko. Drugi odstavek istega člena pa določa, da če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določena za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana.

Iz navedenih določb izhaja, da lahko oseba, ki meni, da se ima pravico udeleževati upravnega postopka kot stranka ali stranski udeleženec, pa dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji ni bila dana takšna možnost, vloži pritožbo (ali zahteva vročitev odločbe), dokler se ne izteče pritožbeni rok za stranke, ki so v postopku sodelovale. Če vloži pritožbo po tem roku, je treba njeno pritožbo obravnavati kot predlog za obnovo postopka zaradi razloga, ker ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, v katerem bi morala biti udeležena kot stranka (peti odstavek 235. člena ZUP). Ne more pa predlagati obnove postopka iz navedenega razloga oseba, ki je vedela ali je iz okoliščin mogla sklepati, da je bila odločba izdana, še v času, ki ga je imela stranka za vložitev pritožbe, pa pritožbe pravočasno ni vložila, niti ni zahtevala vročitve odločbe (tretji odstavek 261. člena v zvezi z drugim odstavkom 229. člena ZUP), ne glede na to, ali izkaže pravni interes za sodelovanje v tem postopku, ali ne.

Glede na predhodno ugotovljena nesporna dejstva pa gre v obravnavani zadevi prav za tak primer. Toženka je istega dne, kot inšpekcijsko zavezanko (12. 3. 2013), tudi tožnika seznanila o obsegu opravljenega nadzora, ustavitvi postopka in razlogih zanjo. Kljub temu pa tožnik zoper navedeno obvestilo (ki se ga v skladu s prvim odstavkom 28. člena lahko šteje kot akt o ustavitvi postopka) pravočasno, torej v roku, ki je določen za stranko (inšpekcijsko zavezanko), ni vložil pritožbe. Inšpekcijska zavezanka, kot edina stranka v inšpekcijskem postopku, je namreč zapisnik z zapisom o ustavitvi postopka z dne 12. 3. 2013 prejela 12. 3. 2013, kar pomeni, da je 15 dnevni rok za vložitev pritožbe potekel 27. 3. 2014. Kot rečeno, pa v zadevi ni sporno, da je tožnik pritožbo zoper obvestilo z dne 12. 3. 2014 vložil priporočeno po pošti dne 29. 3. 2015, kar je prepozno. Prav tako ni sporno, da v tem roku ni zahteval vročitve navedenega zapisnika, ki je bil vročen inšpekcijski zavezanki. V zadevi torej ni mogoče sklepati, da tožnik v roku, ki ga je imela inšpekcijska zavezanka za vložitev pritožbe, ni vedel, ali iz okoliščin ni mogel sklepati, da je bila odločitev o ustavitvi postopka sprejeta, kar je pogoj za uspešno uveljavljanje obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Tega tožnik tudi nikdar ni zatrjeval.

Zavrženje tožnikovega predloga za obnovo postopka je zato pravilno že iz tega razloga, zato se sodišču ni treba opredeljevati do tožbenih ugovorov, s katerimi tožnik izkazuje svoj pravni interes za sodelovanje v navedenem inšpekcijskem postopku in oporeka ugotovitvi inšpektorja, na kateri ustavitev inšpekcijskega postopka temelji. Vsi ti ugovori bi bili predmet obravnave, če bi jih tožnik navajal v pravočasni pritožbi.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.