VSRS Sodba I Ips 24809/2010-143

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 800,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8. 7. 2014 obsojenega B. T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ ter mu na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje poslovne goljufije določilo kazen enega leta zapora in za kaznivo dejanje goljufije kazen enega leta in desetih mesecev zapora. Na podlagi 47. člena KZ mu je sodišče nato izreklo (pravilno določilo) enotno kazen dveh let in petih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod dodatnim pogojem, da v enem letu po pravnomočnosti sodbe oškodovancema T. K. in R. K. povrne škodo v višini 500.000,00 EUR. Sodišče je oškodovance T. K., R. K. in gospodarsko družbo D. d.o.o. (slednjo glede zahtevka za plačilo obresti) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke oškodovancev in nagrado ter potrebne izdatke njihovega pooblaščenca. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25. 11. 2014 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi glede kaznivega dejanja goljufije delno spremenilo v korist obsojenca in mu za kaznivo dejanje poslovne goljufije določilo kazen osmih mesecev zapora in za kaznivo dejanje goljufije kazen enega leta in šestih mesecev zapora ter mu, ob delni ugoditvi pritožbi državne tožilke, na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dveh let zapora. V preostalem je sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik 26. 1. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, da je storil očitani mu kaznivi dejanji, oziroma podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 3. 4. 2015 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je izjavil dne 17. 4. 2015.

B.

5Kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP zagovornik uveljavlja v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije po 234.a členu KZ. Navaja, da obsojenec oškodovanca ni preslepil pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ker se oškodovana družba D. d.o.o. s posojanjem denarja ni smela ukvarjati, saj slednje ni spadalo v njeno registrirano dejavnost, obenem pa posojilo ni bilo dano za potrebe gospodarske dejavnosti obsojenčeve družbe I. d.o.o., ampak za obsojenčeve osebne potrebe – nakup osebnega avtomobila.

6Kaznivo dejanje poslovne goljufije, kot je določeno v 234.a členu KZ, stori oseba, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Iz besedila določbe je jasno razbrati, da se zgolj za storilca zahteva pogoj opravljanja gospodarske dejavnosti, medtem ko se za drugo pogodbeno stranko oziroma drugo osebo, ki jo storilec preslepi, ta pogoj ne zahteva. Oseba, ki jo storilec s svojim dejanjem pri opravljanju gospodarske dejavnosti preslepi, je lahko katerakoli oseba. Ali tudi ta oseba opravlja gospodarsko dejavnost, za obstoj tega kaznivega dejanja ni pomembno, zato zagovornikove navedbe, da se oškodovana družba s posojanjem denarja ni smela ukvarjati, v obravnavanem primeru niso pravno relevantne in jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

7Katere dejavnosti pomenijo opravljanje gospodarske dejavnosti je določal peti odstavek 126. člena KZ: proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje; opravljanje dejavnosti, poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo; vodenje in sodelovanje pri upravljanju, zastopanju in nadzorstvu v prejšnjih točkah navedenih dejavnosti. Kdaj gre za opravljanje gospodarske dejavnosti je Vrhovno sodišče pojasnilo v več sodbah (sodba I Ips 341/2007 z dne 24. 4. 2008 in druge), v katerih je poudarilo, da je treba gospodarsko dejavnost razumeti v širšem pomenu besede, ker ne gre zgolj za neposredno zadovoljevanje potreb, denimo s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb.

8Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je obsojenec kot zakoniti zastopnik družbe I. d.o.o., s prokuristom družbe D. d.o.o. sklenil kreditno pogodbo, na podlagi katere je družba, ki jo je vodil, prejela kratkoročni kredit, nato pa se po zamudi s plačilom obveznosti še trikrat kot zastopnik družbe I. d.o.o. in N. d.o.o. zavezal, da bo obveznosti iz kreditne pogodbe poravnal. Na podlagi pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, sta sodišči prve in druge stopnje po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodili, da je obsojenec očitano mu kaznivo dejanje poslovne goljufije storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Zagovornikove navedbe, da je bilo posojilo dano za obsojenčeve lastne potrebe, ne pomenijo uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, ampak pomenijo nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem. Razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa s tem pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati. Zagovornik razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja uveljavlja tudi z nadaljnjimi navedbami, da se nižji sodišči nista opredelili do obsojenčevega zagovora, da ni vedel, kaj posamezna plačila, ki jih je izvršil in bi jih še moral izvršiti, sploh predstavljajo – ali poplačilo kreditne obveznosti ali pa poplačilo drugih obveznosti, ki so bile in so med obsojencem in oškodovancem še vedno sporne. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je dolg obsojenca do oškodovane družbe nastal na podlagi kreditne pogodbe in da obsojenec zneska kredita, ki ga je prejel, ni vrnil oziroma ga je vrnil šele tekom tega kazenskega postopka, torej po dokončanju očitanega mu kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo in obrazložilo vsa odločilna dejstva, se sodišču ni bilo treba še dodatno opredeljevati do obsojenčevih navedb v zagovoru, da ni bilo jasno, kateri dolg odplačuje. Do identičnega pritožbenega očitka pa se je v 6. in 8. točki obrazložitve sodbe opredelilo tudi sodišče druge stopnje, ki je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje.

9Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja glede kaznivega dejanja goljufije. Navaja, da se nižji sodišči nista opredelili do obsojenčevih navedb, da si je izročitev stanovanj prodajalcu avtomobilov M. K. predstavljal le pod pogojem, da bo slednji istočasno ob obsojenčevem plačilu kupnine te avtomobile obsojencu tudi izročil v last in posest, in da obsojenec zato ni izpolnil svojih obveznosti (izročitev dveh stanovanj) po sporazumu med njima z dne 19. 3. 2008.

10Tudi te zagovornikove navedbe nasprotujejo dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je na 18. strani sodbe presodilo, da je obsojenčev zagovor v nasprotju z izvedenimi dokazi in mu ni sledilo. V sodbi sodišča prve stopnje je opisano in z dokazi podprto, kako je potekal najem (in ne prodaja, kot želi prikazati zagovornik) osebnih vozil visokega cenovnega razreda, ki jih je obsojenec najemal pri T. K. (in ne M. K., kot očitno po pomoti trdi zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti), in da obsojenec za uporabo vozil, kljub drugačnemu dogovoru, ni plačal uporabnine. Razlogom sodišča prve stopnje je v 12. točki obrazložitve sodbe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Zagovornikovim navedbam, da se nižji sodišči do obsojenčevih navedb nista opredelili, in da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato ni mogoče pritrditi.

C.

11Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.