VSL sklep II Cp 1660/2015

I. Pritožbi se ugodi in se razveljavi III. in IV. točka izreka izpodbijane sodbe ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v razveljavilo 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi VL 69387/2012 z dne 18. 5. 2012 (I. točka izreka) in razsodilo, da je tožena stranka z družbo X (VI Pg 4251/2012) in A. A. (II P 2095/2012) solidarno dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 141.854,43 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2012 dalje in izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR (III. točka izreka). Zaradi delnega umika je postopek za znesek 180,79 EUR ustavilo (II. točka izreka) in naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 5.484,22 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper prvostopenjsko odločitev se pritožuje tožena stranka, ki izpodbija III. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP). Že v ugovoru zoper sklep je navedla, da takšne menice ni nikoli izdala in pri tem tudi vztraja. Tožeča stranka je sicer predložila trasirano menico trasanta X in tožene stranke kot akceptanta z dne 24. 6. 2009, vendar pa podpis na menici ne pripada toženi stranki. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da je bila menica protestirana ali, da vsebuje klavzulo „brez protesta“, s čimer bi lahko postala verodostojna listina v smislu drugega odstavka 23. člena ZIZ. Ni jasno, ali je bila pri menici poskušana vročitev in ali je sploh zapadla v plačilo. Tožene stranke kot dolžnice ni nihče pozval k izpolnitvi. Če bi tožeča stranka protestirala menico, bi toženo stranko o tem obvestil notar na podlagi prvega odstavka 70. člena Zakona o menici (Uradni list FLRJ, št. 104/46, spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju: ZM). Ni jasno, ali gre za domicilirano menico, kar pa je pomembno glede na Navodila Banke Slovenije o unovčevanju menic pri bankah (Uradni list RS, št. 35 – 1483/2003, v nadaljevanju: Navodila). Iz 14. odstavka omenjenih Navodil izhaja, da bi moral domiciliat pri zavrnitvi plačila menice o tem obvestiti dolžnika, to je toženo stranko, česar pa ni storil. Menica ni bila nikoli akpcetirana, pa tudi pooblastilo, da se nanjo napiše klavzula „brez akcepta“, ni bilo dano. Nejasno ostaja, ali je tožeča stranka unovčila garancijo Slovenskega podjetniškega sklada. V tem primeru ji ne pripada celoten znesek, ki ga vtožuje, temveč le razlika. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijano III. in IV. točko spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Pritožbene navedbe prereka in v tem kontekstu smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Pravilna je ugotovitev prvega sodišča o nespornosti dejstva med pravdnima strankama, da je bila med tožečo stranko kot kreditodajalcem in družbo X kot kreditojemalcem 24. 6. 2009 sklenjena kreditna pogodba. K tej pogodbi sta se kot solidarna poroka in plačnika zavezala tudi tožena stranka in A. A. Družba X je zaradi zavarovanja obveznosti iz kreditne pogodbe izdala bianko menico, ki jo je tožena stranka akceptirala kot trasat. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2014 priznala, da je menice izročila in jih podpisala. Na izrecno sodničino vprašanje, če je menice izročila, je odgovorila: „Tako je. Sem že večje neumnosti podpisoval.“ Tako ne more biti nobenega dvoma o tem, da je tožena stranka podpisnica menice oziroma, da je bianko menico akceptirala kot trasat. Glede na povedano so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki glede podpisa na menici in da menica ni bila nikoli akpcetirana, ter da ni bilo dano pooblastilo za zapis klavzule „brez akcepta“.

6Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da gre za trasirano menico in da listina vsebuje vse elemente, ki jih zahteva 1. člen ZM. Tožeča stranka je v dokaznem postopku predložila originalno menico, skupno menično izjavo, pooblastilo za izpolnitev menice in nalog za plačilo. Iz slednjega izhaja podpisana izjava tožene stranke, da lahko tožeča stranka tudi brez poprejšnjega obvestila sama izpolni bianko menico v vseh neizpolnjenih delih za znesek njenih zapadlih terjatev, s poljubno dospelostjo in klavzulo „brez protesta“. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni znana zapadlost menice v plačilo in da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila menica protestirana ali vsebovala klavzulo „brez protesta“.

7Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da menica predstavlja verodostojno listino v smislu drugega odstavka 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZIZ). Protest kot pogoj, da menica postane verodostojna listina, velja le, ko menični upnik v izvršbi nastopa nasproti regresnim zavezancem (v primeru neplačila ali neakcepta). Ne pa tudi v primeru, ko remitent oz. menični upnik uveljavlja menico zoper glavnega meničnega dolžnika, to je akceptanta oz. trasata. Takšna prvostopenjska razlaga je pravilna. Protest je postopek pred notarjem, ki sestavi javno listino oziroma t.i. protestno listino. Slednja pomeni dokaz o tem, da je menični upnik v vsem ravnal pošteno in v skladu z meničnim pravom. Predvsem pa, da je pravočasno, a brez uspeha opravil določena menična opravila (zahteval plačilo ali akcept). Če ne opravi protesta ali zamudi rok iz tretjega odstavka 43. člena ZM (neplačilo menice), izgubi zgolj regresne pravice, to je zahtevati plačilo od trasanta, indosanta in avalista (t.i. regresne zavezance). Zato v meničnem pravu velja „ni regresa, brez protesta“. Še vedno pa lahko menični upnik zahteva plačilo od glavnega meničnega zavezanca, to je akceptanta oz. trasata. V obravnavani zadevi je to tožena stranka. Glede na okoliščine primera sploh ni pomembno ali je bila menica protestirana, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja na že ugotovljeno dejstvo, da je menica vsebovala klavzulo „brez protesta“. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni jasno, ali je sporna menica sploh lahko postala verodostojna listina v smislu drugega odstavka 23. člena ZIZ.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevanimi nejasnostmi, ali je bila pri menici poskušena vročitev ter ali gre za domicilirano menico. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpostavilo ugotovitev, da je tožeča stranka zaradi neplačanega kredita, skladno s pisnim pooblastilom iz skupne menične izjave, menico z bianko akceptom tožene stranke izpolnila in jo za menično vsoto z dnem dospelosti 30. 4. 2012 poskušala unovčiti pri ... Hkrati je bilo ugotovljeno, da gre za domicilirano menico, saj vsebuje menično klavzulo „plačljivo pri ...“ in TRR tožene stranke. Pritožbena navedba o tem, da bi morala banka na podlagi 14. člena Navodil obvestiti toženo stranko o prispeli menici, ne vzdrži resne presoje. To dejstvo nima nikakršnega vpliva na menično razmerje med toženo in tožečo stranko. Takšna dolžnost obvestitve pa tudi ni obstajala s strani notarja po prvem odstavku 70. člena ZM, saj je šlo za menico s klavzulo „brez protesta“.

9Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi, ko smiselno graja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede morebitnega unovčenja garancije Slovenskega podjetniškega sklada (v nadaljevanju: Sklad). Hkrati je prišlo tudi do kršitve 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, ker je sodišče zavrnilo dokaz s poizvedbo o tem, če je bila garancija unovčena pri Skladu.

10Pritožnik je že v pripravljalni vlogi z dne 1. 9. 2014 opozoril, da med družbo X, tožnikom in Skladom obstaja pogodba o izdaji garancije. S to pogodbo se je Sklad zavezal plačati dolg v višini do 60 % zneska glavnice v primeru neplačila s strani družbe X. Ker ni stranka te pogodbe, je predlagal poizvedbe o morebitni unovčiti garancije. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo z opredelitvijo, da tožena stranka ni trdila, da bi bila tožeča stranka dolžna poseči po garanciji, preden bi zahtevala vrnitev neplačanega kredita od tožene stranke. Pojasnilo je, da garancija tretje osebe nima nikakršnega vpliva in jo bo morala tožena stranka uveljavljati drugje. Takšen zaključek bi bil pravilen, če bi prvo sodišče tožbeni zahtevek utemeljilo na podlagi meničnega prava. Vendar pa je svojo odločitev oprlo na obligacijsko poroštvo, pri čemer je spregledalo 1024. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ).

11Porok lahko uveljavlja zoper upnikov zahtevek vse ugovore glavnega dolžnika, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebne dolžnikove ugovore (prvi odstavek 1024. člen OZ). Družba X kot glavni dolžnik iz kreditne pogodbe bi lahko v primeru unovčitve garancije s strani tožeče stranke zoper slednjo uveljavljala ugovor prenehanja obveznosti za znesek plačane garancije. Tožena stranka je solidarni porok in plačnik, zato ima glede na navedeno določilo isti ugovor kakor glavni dolžnik. To pa pomeni, da je treba razjasniti vprašanje glede uveljavitve garancije, saj gre za pravno pomembna dejstva. Ker tožena stranka ni sodelovala pri sklepanju pogodbe o izdaji garancije in zato težko pride do podatka ter dokazil o tem, ali je bila garancija uveljavljena in v kakšen obsegu, tudi ni mogoče pričakovati, da bi lahko tožena stranka, v skladu z 212. členom ZPP, specificirala svoje trditve in predložila dokaze. Sodišče prve stopnje bi zato moralo izvesti poizvedbe in s tem toženi stranki omogočiti obravnavanje v postopku. Ker tega ni storilo, je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, zato je bilo treba, skladno s 354. členom ZPP in 355. členom istega zakona sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje (I. točka izreka).

12Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je tožeča stranka posegla po garanciji in v kakšen obsegu ter v zvezi s tem opraviti poizvedbo in izvesti ostale dokaze, ki bodo razjasnili nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z ugovorom tožene stranke (porokom).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).