VSL sklep I Cp 3469/2014

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi v izpodbijanih delih (točka I. in II. izreka) ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožeča stranka je zahtevala posestno varstvo. Toženi stranki je očitala, da jo je s protipravnimi posegi na par. št. 0/0 in parc. št. 1/0 k. o. X, ID znak 001 in ID 002, motila v posesti navedenih nepremičnin. Tožnika sta navajala, da je tožena stranka v celoti podrla njuno ograjo, tako da je razbila betonsko škarpo, iz nje izpulila tri železne stebre z žičnato ograjo, ostanke škarpe in vse tri stebre ograje z žičnato ograjo vrgla na parcelo tožeče stranke, skopala jarek v širini cca 50 cm, izkopani material nametala na parcelo tožeče stranke, podrla belo slivo in jorgovan, ob jarku in v jarek podstavila samovoljno tri mejnike, ne da bi obvestila tožečo stranko, kar vse sta ugotovila 1. 7. 2012. Zahtevala sta vzpostavitev prejšnjega stanja s ponovno vzpostavitvijo betonske škarpe in žičnate ograje na njej in opisala, v kakšnem obsegu in dolžini ter kje naj bo postavljena, nasutje jarka, odstranitev ob izkopanem jarku in v samem jarku samovoljno postavljenih treh mejnikov ter odstranitev vsega nasutega materiala na njuno parcelo. Zahtevala sta še prepoved bodočih takih in podobnih motilnih dejanj ter plačilo pravdnih stroškov.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (točka I. izreka). Tako je odločilo po ugotovitvi, da je tožena stranka odstranila ograjo tožeče stranke po nalogu tretjega od solastnikov zemljišča, oziroma da postavitev mejnikov in odlaganje materiala na zemljišče tožečih strank nista bili samovoljni ravnanji, ker sta imeli podlago v zakonu. Ugotovilo je še, da je očitani jarek že zasut, nasuti material na zemljišče tožečih strank pa odstranjen. Pravdne stroške tožene stranke v višini 862,70 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki (točka II. izreka). Odločalo je še o stroških obravnave na kraju samem, ki jih je naložilo v plačilo obema pravdnima strankama (točki III. in IV. izreka), kar s pritožbo ni izpodbijano in je odločitev v tem delu pravnomočna.

3Zoper navedeni sklep o glavni stvari in stroških vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo ali razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča, da meja med pravdnima strankama ni sporna in da betonska ograja, ki jo je postavila tožena stranka, stoji na zemljišču tožencev. Opozarja, da meja med pravdnima strankama nikoli ni bila urejena. Toženka ni pojasnila, ali se je pri zatrjevanem informativnem ugotavljanju meje ugotavljala katastrska ali posestna meja. Zmotno je naziranje sodišča, da se lahko na zahtevo enega od lastnikov parcel v naravi označijo z mejniki tudi zemljiškokatastrske točke informativno ugotovljenih meja. To je dovoljeno le v primeru urejenih meja, vendar tudi to le v okviru predpisanega postopka. Samovoljno označevanje meje v naravi brez ustreznega postopka, ki se ga je enostransko lotila tožena stranka, ni dovoljeno. Splošna ocena, da je betonska škarpa zgrajena na parceli tožencev, je nepravilna. Nesporno je, da je tožena stranka podrla betonsko mrežasto ograjo, odstranila železne stebre ter kovinsko mrežasto ograjo in odstranilo železne stebre ter kovinsko mrežo, vse v lasti tožnikov. Pri tem je podrla navedeno drevje ter skopala jarek in material nasula k hiši tožnikov. Ne gre za dovoljena vzdrževalna dela v smislu 176. člena SPZ. Dela niso bila nujna. Toženka o njih ni obvestila tožnikovo kot posestnikov sosednje nepremičnine, prav tako ni vzpostavila prejšnjega stanja. Zmotno je stališče sodišča, da ga ni mogoče vzpostaviti. Gre za nadomestno stvar. Napačno je izgovarjanje na domnevno soglasje solastnika M. ali celo na njegov nalog za odstranitev stare ograje. Tožena stranka je vedela, da M. ni posestnik obravnavanih nepremičnin, ampak da sta to le tožnika. Nesprejemljivo je stališče, da bi bil zato pasivno legitimiran za tožbeni zahtevek le M. Tožena stranka od njega ni mogla dobivati navodil. Tožnikov nikoli o ničemer ni obveščala, ampak ju je le postavljala pred izvršena dejstva. V postopku se je pokazalo, da bo nadaljevala s svojim poseganjem v posest tožnikov. Jasno je povedala, da bo postavila na predmetno škarpo še ograjo, do hiše tožnikov pa nasula zemljo do višine škarpe. Pri takem stališču je vztrajala ne oziraje se na opozorila tožnikov in strokovnjakov, da bi takšen poseg povzročil in bo povzročal povečano nastajanje vlage in propadanje objektov tožečih strank. Izpodbijana odločitev daje toženi stranki proste roke za nadaljnje posegaje v posest in lastnino tožečih strank.

4Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in na nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Na tožeči stranki je trditveno in dokazno breme, da v posestni pravdi dokaže, da je bila pred motenjem posestnica stvari, da je bila posest res motena, da jo je motila tožena stranka in še, da njeno dejanje res pomeni motenje: da je samovoljno in protipravno (32. in 33. člen SPZ).

7Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz navedenih materialnopravnih izhodišč, vendar jih je pri odločanju napačno upoštevalo, razlogi o odločilnih dejstvih pa so tudi pomanjkljivi in nejasni.

8Sklep nima jasnih razlogov o tem, kdo je bil posestnik stvari (25. člen SPZ) oziroma ali sta bila to res tožnika, kot trdita, ali tudi M., za katerega sodišče v točki 18. ugotavlja, da naj bi bil kot soposestnik storilec motilnega dejanja. Za motenjsko pravdo pravica do posesti (solastninska pravica na vtoževanih nepremičninah) ni odločilna.

9Ob ugotovljenem dejstvu, da je bila toženka stranka tista, ki je porušila ograjo tožečih strank, so nerazumljivo in pravno zmotni razlogi o zgrešeni pasivni legitimaciji. V motenjski pravdi je pasivno legitimiran storilec dejanja (tisti, ki je posest motil oziroma jo odvzel), lahko pa tudi tisti, v čigar korist ali po čigar navodilu je bilo dejanje storjeno.

10Tudi od tega dejstva (ali je bil M. posestnik nepremičnine) je odvisna presoja, ali je imela tožena stranka soglasje posestnika(ov) za uporabo nepremičnine tožeče stranke za odlaganje gradbenega materiala pri postavitvi (svoje) ograje. Sodišče je ta sicer ugotovljeni poseg v nepremičnino tožečih strank (odlaganje za jarek izkopane zemlje) opredelilo kot nujna vzdrževalna dela po 76. členu SPZ. Zato je štelo, da ni bilo samovoljno in protipravno. Drži, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu (tretji odstavek 33. člena SPZ). Toda pritožba upravičeno opozarja, da v obravnavanem primeru zakonski pogoji oziroma predpostavke za obstoj vzdrževalnih del po navedenem pravnem določilu niso ne ugotovljeni ne podani. Sklep o njih tudi ne vsebuje zadostnih razlogov. Vzdrževalno delo mora biti objektivno nujno in potrebno za uporabo in za izkoriščanje nepremičnine, izvesti pa ga ni mogoče drugače ali le z nesorazmernimi stroški. Navedenih predpostavk sodišče ni niti ugotavljalo niti razložilo, tako da se sklepa v tem delu ne da preizkusiti. Ob ugotovljenem dejstvu, da tožnik o izvedbi navedenih del ni bil obveščen, pa je zmotno tudi naziranje o ustrezno opravljeni notifikacijski dolžnosti. Pred izvedbo nujnih vzdrževalnih del, ki posegajo v tuje zemljišče, velja notifikacijska dolžnost (obvestilo) lastniku ali posestnik tuje nepremičnine, po izvedbi teh del pa dolžnost vzpostavitve prejšnjega stanja. Zgolj ugotovljeno dejstvo, da je toženka po izkopu nasuti material zaradi izkopa jarka v času do naroka glavne obravnave že odstranila oziroma pospravila (razlogi v točki 15 sklepa) in soglasje M., za katerega ni jasno, ali je bil tudi posestnik stvari (točka 16 sklepa), ne zadoščata za presojo, da je šlo za zakonsko dopustna vzdrževalna dela, ki bi izključila protipravnost storjenega dejanja.

11V celoti je treba pritrditi pritožbi tudi glede zmotne presoje o izključitvi protipravnosti pri postavitvi mejnikov. Sodišče je verjelo toženki, da so bili mejniki postavljeni informativno. Presodilo je, da ima tako ravnanje toženke podlago v šestem odstavku 19. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN). Tako naziranje je zmotno.

12ZEN ne dopušča postavljanja „informativnih mejnikov“ ali mejnikov, ki bi veljali le za eno stranko. Meja razmejuje zemljišče parcele od zemljišča ene ali več sosednjih parcel. Evidentira se s koordinatami zemljiškokatastrskih točk. Le zemljiškokatastrske točke urejenih meja se lahko označijo v naravi z mejniki na zahtevo enega od lastnikov ali solastnikov parcel (19. člen ZEN). Vendar tudi to na način in po postopku, predvidenem v 44. členu ZEN, ki ga je sodišče prezrlo. V zemljiškem katastru se kot urejena meja vpiše meja na podlagi dokončne odločbe Geodetske uprave (prvi odstavek 41. člena ZEN). Že o teh pravno odločilnih dejstvih (ali je bila meja med pravdnima stranka urejena ali ne) sodba nima ne ugotovitev ne razlogov. Zato se je ne da preizkusiti niti v tistem delu, ko ugotavlja, da (nova) ograja toženih strank v celoti stoji na zemljišču tožene stranke. Dejstvo, ali je meja med strankama sporna ali ne, za motenjsko pravdo niti ni odločilno. V zvezi s tožbenim zahtevkom je potrebna le presoja, ali je samovoljno označevanje meje z mejnimi znamenji v naravi motilno in protipravno dejanje. Pri tem je treba upoštevati, da označevanje meje v naravi z mejnimi znamenji (postavljanje mejnikov) v nobenem primeru ni dopustno brez ustrezno izpeljanega postopka. Če je meja med parcelama že dokončna, označitev urejene meje v naravi z mejnimi znamenji izvede geodetsko podjetje. Brez sodelovanja oziroma obvestila lastnikov sosednjih zemljišč tudi v takem primeru ne gre. O času izvedbe mora namreč geodetsko podjetje obvestiti lastnike sosednjih parcel (prvi odstavek 44. člena ZEN), o označitvi urejene meje pa izdelati tehnično poročilo. Poslati ga mora ne le lastniku parcele, katerega meja je bila označena, pač pa tudi lastnikom sosednjih parcel in geodetski upravi (tretji odstavek 44. člena ZEN). Tožeča stranka je izrecno trdila in dokazovala, da so bili mejniki v naravi postavljeni brez kakršnegakoli obvestila tožeče stranke kot lastnika sosednje parcele in brez ustreznega postopka. Sodišče ponujenih dokazov (poizvedbe pri GURS-u o tem ni izvajalo). Dejansko stanje o samovoljnosti pri postavitvi mejnikov je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Posledično je zmotna presoja o motilnem delanju in zahtevanem posestnem varstvu (za vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih podobnih posegov).

13Navedene kršitve in zmotna uporaba materialnega prava so narekovale razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP). Narava kršitve (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) terja natančnejšo obrazložitev vseh pravno relevantnih in v gornji obrazložitvi nakazanih dejstev. Tega pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Prvo sodišče jih bo moralo tudi natančneje ugotoviti v ponovljenem oziroma dopolnjenem dokaznem postopku. Natančneje bo izvedlo dokazno oceno že izvedenih dokazov. Po potrebi bo dopolnila dokazni postopek z natančnejšim zaslišanjem pravdnih strank v zvezi s predhodno posestjo in motilnimi dejanji ter z izvedbo in oceno doslej že predlaganih, a zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč zavrnjenih dokaznih predlogov tožeče stranke (poizvedbe pri GURS-u o statusu meje med pravdnima strankama in o izvedbi postopka za označitev meje v naravi).

14O tožbenem zahtevku bo moralo torej sodišče prve stopnje ponovno odločiti. Če bo ugotovilo, da je toženka opravila vtoževana motilna dejanja, tožeči stranki posestnega varstva ne bo moglo odreči. Ponovno bo moralo oceniti utemeljenost restitucijskih zahtevkov in zlasti prepovednega zahtevka, o katerem v izpodbijani odločbi ni nikakršnih razlogov, kar je nadaljnja kršitev postopka. V odgovor na pritožbene navedbe v zvezi z restitucijskim zahtevkom za postavitev ograje tožeče stranke kot nadomestne stvari, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje. Glede na ugotovljene okoliščine (ko stare ograje ni več) postavljeni zahtevek za postavitev nove ograje kot nadomestne stvari ni utemeljen. Gre že za sankcijo odškodninske narave, ki je v motenjski pravdi ni mogoče obravnavati in prisoditi. Za odškodninske zahtevke zaradi škode, nastale zaradi motilnih dejanj, je potrebna posebna pravda. Tudi v primeru, ko restitucijski zahtevek ni več mogoč, pa ima prizadeti posestnik interes, da se motilcu v bodoče prepovejo ugotovljeni posegi oziroma podobna motilna dejanja. Na to bo moralo sodišče paziti tudi pri tistih dejanjih, za katere je v dosedanjem postopku ugotovilo, da je bilo do glavne obravnave že vzpostavljeno prejšnje stanje pred posegom (zasutje jarka, ureditev zemljišča ter odstranitev izkopanega materiala po izkopu in postavitvi nove ograje).

15Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških. Ko bo sodišče ponovno odločalo o njih, bo moralo upoštevati tudi stroške tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).