VSL sklep II Cpg 333/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z dne 5. 12. 2013.

2Zoper sklep vlaga tožeča stranka laično pritožbo. Meni, da o zahtevi sodišča po popravi tožbe ni bil ustrezno poučena ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa z napotkom sodišču, da zahtevo po dopolnitvi tožbe jasno in določno obrazloži.

3Pritožba ni utemeljena.

4V obravnavanem primeru je tožeča stranka 5. 12. 2013 vložila tožbo na uveljavitev ločitvene pravice. Ker tožba ni bila sposobna za obravnavo, saj ni vsebovala ne jasnega zahtevka (kakšno sodno varstvo tožeča stranka z njo zahteva) ne dejstev, na katere tožeča stranka svoj zahtevek opira, je sodišče prve stopnje tožečo stranko s sklepom z dne 4. 11. 2014 pozvalo na njeno dopolnitev. Tožeča stranka se je na poziv odzvala s postavitvijo ugotovitvenega tožbenega zahtevka in dopolnitvijo svojih navedb (vloga z dne 10. 12. 2014 na red. št. 12 spisa), sodišče prve stopnje pa je nato tožbo zavrglo z utemeljitvijo, da Zakon o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP v primeru kot je obravnavani, predvideva tožbo na plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, tožeča stranka pa (samó) od ugotovitve ločitvene pravice nima pravne koristi in tožbe kljub pozivu ni ustrezno dopolnila.

5Tožeča stranka sicer pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da postavljeni tožbeni zahtevek ni skladen z določbo prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP, vendar obenem trdi, da ni bila ustrezno pozvana na dopolnitev tožbe in smiselno uveljavlja, da ji je bila s tem odvzeta pravica do njene vsebinske obravnave (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Njeni pritožbi ni mogoče slediti.

6V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na ustavno pravico do vsebinske obravnave, ki mora po pritožnikovem stališču imeti prednost pred formalističnim odločanjem, višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločitev po presoji višjega sodišča ni v neskladju z Ustavo. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) sicer res pomeni pravico do meritorne odločitve, procesne predpostavke, kamor sodi tudi razumljivost in popolnost tožbe, pa to pravico omejujejo. Vendar pa omejitve niso nujno nedopustne, temveč so takšne le tedaj, ko ne ustrezajo načelu sorazmernosti.(1) Z odločbo o razveljavitvi drugega odstavka 108. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožnik,(2) je Ustavno sodišče prav zato razveljavilo ureditev, ko za odvetnike, ki so vložili formalno pomanjkljive vloge, ni veljal postopek s pozivanjem na popravo ali dopolnitev, temveč so se njihove vloge takoj zavrgle, saj je ocenilo, da taka omejitev ni sorazmerno s ciljem, ki ga zasleduje (pospešitev postopka). Zakonski ureditvi, ko sodišče zavrže vlogo stranke po izpeljanem postopku pozivanja in na katero je svojo odločitev v obravnavanem primeru oprlo sodišče prve stopnje (šesti odstavek 108. člena ZPP), pa nedopustnega omejevanja pravice do sodnega varstva po presoji višjega sodišča ni mogoče očitati. Prav s pozivom na odpravo nepopolnosti tožbe je namreč stranki zagotovljena možnost, da z ustrezno aktivnostjo omogoči njeno vsebinsko obravnavo in s tem doseže meritorno odločitev o sporu.

7Iz vsebine pozivnega sklepa z dne 4. 11. 2014 izhaja, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo, naj tožbo dopolni tako, da postavi tožbeni zahtevek skladno z zakonom, ter navede vsa pravno pomembna dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek ter predlaga ustrezne dokaze, ter jo obenem opozorilo, da bo v nasprotnem primeru tožbo zavrglo, v obrazložitvi sklepa pa pojasnilo, da tožba ne vsebuje vsega, kar mora po 180. členu ZPP tožba obsegati, da se jo lahko obravnava. S tem je sodišče prve stopnje po presoji višjega sodišča zadostilo zakonskim zahtevam iz 108. člena ZPP, ki v primeru nepopolne ali nerazumljive vloge sodišču nalaga, da stranko poziva na njeno dopolnitev. Pozivna dolžnost sodišča je namreč omejena na odpravo formalnih pomanjkljivosti, kamor sodi tudi formalna nepopolnost tožbe v smislu določbe 180. člena ZPP kot predpostavka za njeno vsebinsko obravnavo.

8Po presoji višjega sodišča je tožeča stranka tožbo sicer ustrezno dopolnila, saj ta skupaj z dopolnitvijo z dne 10. 12. 2014 vsebuje vse, da jo je mogoče obravnavati, in je zato ni mogoče uvrščati med formalno pomanjkljive vloge. Vendar pa je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje svojo odločitev obenem oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka nima pravne koristi (le) od ugotovitve ločitvene pravice, kot jo je s tožbo zahtevala, v takem primeru pa je podlaga za zavrženje – sicer popolne – tožbe v določbi prvega odstavka 274. člena ZPP.

9Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v ZFPPIPP ni podlage za vložitev tožbe na ugotovitev ločitvene pravice, tožeča stranka pa za ugotovitveno tožbo tudi ni izkazala pravne koristi. Ker pa je pravni interes posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe (drugi odstavek 181. člena ZPP), je treba v primerih, kot je obravnavani, ko tožeča stranka obstoja pravne koristi v tožbi (oziroma njeni dopolnitvi) ni niti zatrjevala, tako tožbo zavreči. Glede na pritožbene očitke višje sodišče pri tem nadalje pojasnjuje, da je oblikovanje tožbenega zahtevka stvar stranke, saj sodišče ob upoštevanju načela dispozitivnosti tega ne sme storiti namesto nje.(3) Pritožbeno stališče, po katerem bi moralo v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje v pozivnem sklepu navesti konkretno zakonsko podlago, v skladu s katero naj tožeča stranka dopolni tožbo, je zato zmotno. Tako postopanje sodišča bi namreč preseglo dolžnosti sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) in bi pomenilo kršitev načela nepristranskega sojenja in enakopravne obravnave obeh strank. Pri tem višje sodišče še dodaja, da bi morala tožeča stranka v primeru, če ji zahteva sodišča po dopolnitvi tožbe ni bila razumljiva, neustreznost pozivnega sklepa uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje in v roku za dopolnitev tožbe (30 dni) po prejemu pozivnega sklepa zahtevati morebitna dodatna pojasnila (286.b člen ZPP). Tožeča stranka v pritožbi ne trdi, da je to storila, niti to ne izhaja iz podatkov spisa.

10Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker višje sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

--------------------

(1) Odločbi Ustavnega sodišča RS Up 107/99 z dne 23. 5. 2002 in Up 13/99 z dne 8. 3. 2001.

(2) Iz pritožbenih navedb je mogoče razbrati, da se pritožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010.

(3) Glej tudi, Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 441. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 588.