VSL sodba in sklep II Cp 3021/2014

I. Pritožba tožeče stranke se zavrže.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo z dne 18.3.2014:

- ugotovilo, da obstaja temelj za odškodnino za nevrnjeno nacionalizirano premoženje upravičencev: ... in sicer za parcele št. 1112/95, 1112/94, 1112/96, 1140/14, 1104/20, 1104/13, 1112/100, 1148/2, 1438/10, k.o. X, 1293/1, 1293/2, 1293/3, 1246/120, 1104/6, 1104/13, 1112/89, 1112/92, 1112/94, 1112/96, 1148/1, 1293/4, 1293/5, 1293/6, 1293/7, 1293/8, 1293/9, 1293/10, 1293/11, 1293/14, 1293/15, 1293/16, 1293/17, 1293/18, 1293/23, 1293/24, 1293/28, 1293/27 in 796/1, vse k.o. Y (točka I izreka),

- ugotovilo, da obstaja temelj za odškodnino za nevrnjeno nacionalizirano premoženje upravičencev: ... in sicer za parcele št. 325/3, 873/3, 689/18, 1018/2, 1246/323, 1246/345, 1246/346, 1246/349, 1246/354, 1018/1, 1246/307, 1246/384, 1246/385, 1246/386, 1246/387, 1246/328, 1246/338, 1014/24, 1019/10, 787/48 in 259/8, vse k.o. Y (točka II izreka),

- ugotovilo, da obstaja temelj za odškodnino za nevrnjeno nacionalizirano premoženje upravičencu vasi A.: A. A., in sicer za parcelo št. 1245/22 k.o. Y (točka III izreka),

- ugotovilo, da obstaja temelj za odškodnino za nevrnjeno nacionalizirano premoženje upravičencev vasi B.: ..., in sicer za parcele št. 409/22 in 409/23, obe k.o. Y (točka IV izreka),

- ugotovilo, da obstaja temelj za odškodnino za nevrnjeno nacionalizirano premoženje upravičencev vasi C.: ..., in sicer za parcele št.: 62/3, 62/5, 62/6, 62/13, 62/33, 62/34, 62/43, 62/49 in 259/3, vse k.o. Y (točka V izreka),

- ugotovilo, da obstaja temelj za odškodnino za nevrnjeno nacionalizirano premoženje upravičencev vasi D.: ..., in sicer za parcele št. 62/50, 802/1, 802/2, 1014/22, 1112/85, 1112/81, 1112/83, 1112/84, 1112/85, 1112/86, 62/13, 62/33, 62/43, 62/49, 259/3, 1245/47, 1104/14, 1104/15 in 1117/80, vse k.o. Y (točka VI izreka),

- odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s končno sodbo (točka VII izreka).

2Zoper sodbo sta se pritožila obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka se zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni in podeli sposobnost biti stranka v tem postopku, prizna pravico do odškodninskega zahtevka vsem članom Agrarne skupnosti B., ki so bili upravičeni do vrnitve podržavljenega premoženja na vseh parcelah, ki niso bile vrnjene zaradi ovir po Zakonu o denacionalizaciji, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Stališče sodišča prve stopnje, da so upravičeni zahtevati odškodnino tisti razlaščenci, ki so se v tem postopku pridružili kot sosporniki k tožbi, ki jo je vložila Agrarna skupnost kot tožeča stranka (ker naj bi s tem sanirali napako, da je tožbo vložila Agrarna skupnost oziroma V. J. in P. J.), in da nekateri niso izkazali pravnega nasledstva ter da zato niso upravičeni zahtevati odškodnino, naj bi bilo (pravno) napačno. Prav tako se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da listine, ki so zadoščale, da je bilo pravno nasledstvo izkazano v upravnem postopku (in so v celoti upravne oziroma sodne listine), v civilnem postopku, ne zadoščajo. Opozarja, da naj bi prišlo do napak v zapisu (v obrazložitvi). Za pričakovati je, da bo sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj ni izkazano pravno nasledstvo in v čem je njegova ugotovitev drugačna kot pa ugotovitev v upravnem postopku. Sodišče je v okviru točke V. (vas C.) napačno ugotovilo, da ne obstaja temelj za nevrnjeno denacionalizirano premoženje Ž. M., P. R., S. J., istočasno pa vsem navedenim priznava utemeljenost zahtevka, ko gre za skupno lastnino vseh članov pod točko I. izreka. V nasprotni smeri gre ugotovitev, da je utemeljenost zahtevka izkazana v točki IV. (vas B.) za I. M., ni pa izkazana za isto osebo pod točko I. izreka. Napačna je tudi odločitev, da je zahtevek utemeljen samo za tiste upravičence, ki so svoje zastopanje pred okrožnim sodiščem sanirali s pooblastilom odvetniku. Če je pred okrožnim sodiščem obvezno zastopanje samo po pooblaščencih, ki imajo državni pravosodni izpit ali so odvetniki, bi moralo sodišče udeležence na to opozoriti, saj gre za prava neuke stranke. Glede zastaranja navaja, da zahtevek za vrnitev parcel št. 402/2 in 402/3 k.o. Y ni zastaran. Z odločbo, ki je bila izdana dne 23.6.1997 in je postala pravnomočna 30.9.1997, o zavrnitvi teh dveh nepremičnin sploh ni bilo odločeno. Tožeča stranka je v vseh vlogah nasprotovala stališču, da je začel 5-letni zastaralni rok teči s pravnomočnostjo vsake izdane odločbe. Opozarja, da sodišče zavrača procesno sposobnost Agrarne skupnosti kot tožeče stranke, po drugi strani pa ji glede vročitve procesno sposobnost priznava. Stališče, da Agrarna skupnost kot tožeča stranka ni aktivno legitimirana vložiti zahtevek za odškodnino za svoje člane, je pravno napačno. Agrarna skupnost izpolnjuje vse pogoje, da ji sodišče podeli procesno sposobnost po tretjem odstavku 76. člena ZPP. Ker pritožnica ne zahteva odškodnine za nevrnjene nepremičnine zase ampak za svoje člane (kar je izrecno poudarila v vlogi z dne 12.3.2012), je vprašanje aktivne legitimacije zreducirano na vprašanje procesne sposobnosti Odločitev, da sodišče ne podeli te sposobnosti Agrarni skupnost, je napačna. Materialno zmotno je tudi stališče, da iz delnih odločb ne izhajajo vse parcele, na katere se nanaša odškodninski zahtevek oziroma da ta ne zajema vseh nevrnjenih parcel. Seznam nepremičnin izhaja iz odločb o podržavljanju in samo v posameznih primerih se vračajo tudi nepremičnine, ki so bile podržavljene brez ustreznih aktov.

4Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

5Tožena stranka se zoper vmesno sodbo pritožuje iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje naj bi v obrazložitvi zapisalo, da po 10. členu ZPVAS agrarna skupnost ni upravičena do vrnitve premoženja, v nadaljevanju pa zaključilo, da je moč vložnika Agrarno skupnost B. šteti zgolj kot skupno ime za člane agrarne skupnosti. Toženka poudarja, da se vložen predlog, ki je bil kasneje modificiran v tožbo, jasno glasi, da je predlagateljica oziroma tožeča stranka Agrarna skupnost B. in ne kakšen drug subjekt. Stališče sodišča, da je potrebno vložnika Agrarno skupnost B. šteti zgolj kot skupno ime za člane omenjene agrarne skupnosti, je nesprejemljivo in v nasprotju z določili ZPP. Vložnik predloga je Agrarna skupnost B., ki je ni mogoče enačiti z njenimi člani. Razlogovanje sodišča, da so predlagatelji osebe, ki so v predloženem pooblastilu podpisanem dne 11.2.1992 navedeni kot pooblastitelji, ni pravilno. Pooblastilo ni sestavni del predloga oziroma tožbe in njegove vsebine ni mogoče upoštevati kot trditvene podlage. Nesprejemljivo je, da je sodišče samo spremenilo osebo predlagatelja (tožnika), ne da bi to predlagala sama tožeča stranka. Zastopanje tožeče stranke Agrarne skupnosti B. še vedno temelji na pooblastilu, ki ga je dala ta in ne njeni člani kot fizične osebe, zaradi česar je razlogovanje sodišča, da pod Agrarno skupnostjo B. razume njene člane, protispisno. S tem, ko je štelo, da so predlagatelji oziroma tožniki poleg tožnikov sospornikov tudi osebe iz pooblastila iz leta 1992, je dovolilo udeležbo v pravdi tudi tožnikom, ki nimajo urejenega pravilnega zastopanja. Osebe, ki jih sodišče šteje kot tožnike pod skupnim imenom agrarne skupnosti (in niso hkrati tožniki sosporniki), namreč nimajo pooblaščenca, kar je v nasprotju z 78. členom ZPP. Sodišče je neutemeljeno dovolilo vstop tožnikom sospornikom v pravdo na podlagi 3. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. Pri tem ni pojasnilo, v čem je podlaga za vstop sospornikov oziroma kateri je tisti zakon, ki to omogoča. Vstop sospornikov v predmetni zadevi ni možen. Zahtevki sospornikov so novi zahtevki, ki so vloženi šele 6.6.2012, ko je sodišče prejelo pripravljalno vlogo z dne 4.6.2012. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da gre za nove zahtevke, ki so bili vloženi po izteku zakonskega roka za vložitev zahteve, saj je rok za vložitev zahtevka po 9. členu ZPVAS iztekel 30.6.2001. Sama je tekom postopka navajala, da je vlogo v upravnem postopku vložila A. in ne člani agrarne skupnosti, kot bi to moralo biti na podlagi 8. člena ZPVAS (to je razvidno iz vlog datiranih z 20.5.1993 in 24.5.1996, ki jih je Agrarna skupnost B. vložila v upravnem postopku). Ker je zahtevek po 10. členu ZPVAS vezan na pravilnost vložene zahteve v upravnem postopku, je treba upoštevati, da ga lahko v sodnem postopku vloži le oseba, ki je pravočasno vložila zahtevek v upravnem postopku in je bila na podlagi odločbe upravnega organa napotena na uveljavljanje odškodninskega zahtevka v sodnem postopku. Stališče sodišča, da je vprašanje pravilnosti vloženega zahtevka pred upravno enoto stvar upravnega postopka, je napačno. Sodni postopek za uveljavljanje zahtevka po 10. členu ZPVAS je samostojen postopek, v katerem sodišče samo oziroma neodvisno od zaključkov upravnega organa presoja upravičenost zahtevka (sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1287/2013). Odločbe v izrekih ne vsebujejo ugotovitve, da je zahtevek Agrarne skupnosti B. utemeljen (ali da je podana njena aktivna legitimacija), prav tako ne ugotovitve, da so pri parcelah, za katere se zahteva odškodnina, podane ovire za vračanje. Poudarja, da pravnomočen postane le izrek odločbe, ne pa tudi njegova obrazložitev in da iz izreka upravnih odločb ne izhaja nič takšnega, kar bi determiniralo sodni postopek po 10. členu ZPVAS. Upravni organ, ki je zadevo reševal z več delnimi odločbami, pri izdaji kasnejših delnih odločb ni bil vezan na ugotovitve in odločitve iz svojih predhodnih odločb. Zato je še toliko bolj nesprejemljivo, da bi bilo na takšne odločbe vezano sodišče. V predmetni zadevi je pomembno, da tožena stranka v upravnem postopku ni bila udeležena. Sama ni imela možnosti, da se izjasni oziroma pritoži glede ugotovitev oziroma odločitev upravnega organa. Ne drži stališče sodišča, da so interesi toženke in Republike Slovenije, ki so prišli do izraza že v upravnem postopku, istovetni in da zato toženka ne more ugovarjati, da je upravne odločbe ne zavezujejo. Toženka ni državni organ in je Republika Slovenija (oziroma Državno pravobranilstvo Republike Slovenije) v postopkih ne zastopa. Poleg tega ne gre za istovetne interese, saj so ravno v denacionalizacijskih postopkih interesi obeh strank nasprotni. S tem, ko ni bila stranka v upravnem postopku, tudi ni imela možnosti pritožbe na zaključke in odločitve upravnega organa, ali so podani pogoji za vračanje premoženja in za katero premoženje se stranke napoti na sodni postopek po 10. členu ZPVAS. Če ji sodišče v tej zadevi odreka pravico do obravnave navedenih vprašanj, gre za kršitev ustavnega načela pravice do pravnega sredstva. Zahtevek tožeče stranke Agrarne skupnosti B. bi bilo potrebno zavrniti, saj nima pravice do vrnitve premoženja, prav tako pa tudi zahtevke vseh 80-tih tožnikov sospornikov, saj so bili njihovi zahtevki vloženi prepozno. Sodišče bi moralo preveriti, ali so podane ovire za vračanje pri nepremičninah, ki so predmet zahtevka. Ker tega ni raziskalo, je glede nepremičnin, za katere naj bi bil podan temelj za odškodnino, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Nadalje poudarja, da bi moralo sodišče, ko niso bili predloženi sklepi o dedovanju, pravno nasledstvo tožnikov presojati tako, kot ga presoja zapuščinsko sodišče (to pa je z izpiski iz matične knjige). Drugi dokazi bi bili dovoljeni samo, če listin iz matičnih evidenc ne bi bilo moč dobiti. Ker to ni bilo ugotovljeno, je sodišče pravno nasledstvo tožnikov presodilo na podlagi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka je dne 17.12.2014 poslala odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 180/2013 z dne 28.8.2014.

6Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

7Pritožba tožeče stranke ni dopustna, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke:

8Izpodbijana sodba je tako po svojem imenu kot po svoji vsebini vmesna sodba (prvi odstavek 315. člena ZPP(1)). Torej „zgolj“ in „samo“ sodba, s katero je sodišče prve stopnje (pozitivno) odločilo o podlagi tožbenega zahtevka oziroma ugotovilo, da ta (podlaga) v obsegu, kot je razviden iz izreka sodbe, obstoji. Izrek izpodbijane odločbe torej ne vsebuje nobenega zavrnilnega dela. Tožeča stran(ka) pa zoper odločbo, s katero je zgolj uspela, pravnega interesa za pritožbo ne more imeti. Tega bi lahko imela samo zoper zanjo neugodno odločitev (izrek odločbe(2)), to je zavrnitev njenih zahtevkov, česar pa izrek izpodbijane odločbe (kot je bilo poudarjeno) ne vsebuje. V takem primeru pravnega interesa ne more vzpostaviti niti strankino nestrinjanje s posameznimi deli obrazložitve odločbe.(3) Ker je iz omenjenega razloga pritožba tožeče stranke(4) nedovoljena, jo je bilo potrebno v skladu s 352. členom ZPP (v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP) zavreči.(5)

V zvezi s pritožbo tožene stranke:

9Toženka povsem brezpredmetno ugovarja navedbi sodišča prve stopnje, češ da je moč vložnika Agrarno skupnost B. šteti zgolj kot skupno ime za njene člane. V zvezi s tem namreč ne gre prezreti ostale obrazložitve podane na 11. strani izpodbijane sodbe, iz katere je razvidno, da sodišče prve stopnje to omenja upoštevajoč okoliščino, da so prvotno pooblastilo J. V. in J. P.(6) podpisali člani te agrarne skupnosti (torej upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki). Nerelevanten pa je ta pritožbeni očitek iz razloga, ker so (tako ali tako) tekom pravde na strani tožeče stranke kot sosporniki vstopili sami upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki (torej člani agrarne skupnosti). Ker so vstopili tudi slednji, na strani tožeče stranke tako nimamo le Agrarne skupnosti B. (ampak tudi njene člane). Neutemeljeno je zato tudi pritožbeno navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje samo spremenilo ime predlagatelja (tožnika). Kot je bilo omenjeno in je razvidno že iz uvoda izpodbijane sodbe, v postopku na strani tožeče stranke nastopajo tako Agrarna skupnost B. kot 80 sospornikov (to je upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov). Ker so bila že ob njihovem vstopu v pravdo (oziroma tekom nje) predložena pooblastila za njihovo zastopanje po odvetniku, tudi ni moč slediti navajanju, češ da slednji nimajo urejenega zastopanja. Nepravilno je tudi pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje tožnikom sospornikom vstop v pravdo neutemeljeno dovolilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 191. člena ZPP (in da ni pojasnilo podlage za tak vstop). Sodišče prve stopnje ni ničesar dovoljevalo, saj glede vstopa sospornikov tudi ničesar ni bilo potrebno dovoljevati. Če so podani pogoji po katerikoli od treh točk iz prvega odstavka 191. člena ZPP (in da so takšni pogoji v konkretnem primeru podani, je jasno razvidno iz same vsebine 30. točke obrazložitve izpodbijane sodbe),(7) lahko sosporniki vstopijo v pravdo na strani tožeče stranke, ne da bi bilo za to potrebno soglasje nasprotne stranke ali dovoljenje sodišča.

10Pavšalno (pa tudi sicer nepravilno) je pritožbeno navajanje, češ da naj bi bili zahtevki sospornikov novi zahtevki, ki so bili vloženi po izteku zakonskega roka za vložitev zahteve oziroma v nasprotju z 9. členom ZPVAS. Omenjeni člen se nanaša na vložitev zahtevka za vrnitev premoženja (ki ga je potrebno vložiti do 30.6.2001). Kot ugotavlja sodišče prve stopnje (glej 13. stran obrazložitve), so upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki zahtevo za vrnitev premoženja pri UE vložili pravočasno. Zahtevek, ki ga uveljavljajo v tej pravdi, pa je odškodninski (10. člen ZPVAS) in je kot tak (zgolj) posledica dejstva, da zaradi nemožnosti vrnitve vsega premoženja (parcel) v naravi s svojimi vrnitvenimi zahtevki v upravnem postopku niso v celoti uspeli. Kar se tiče vprašanja njegove „pravočasnosti“, pa je (kakor je to v okviru 32. in 33. točke obrazložitve izpodbijane sodbe prav tako pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) potrebno upoštevati „zgolj“ petletni zastaralni rok. Kateri odškodninski zahtevki upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov (ki v tem postopku nastopajo kot sosporniki na strani tožeče stranke) so bili vloženi pravočasno oziroma znotraj zastaralnega roka, je natančno in prepričljivo obrazloženo v okviru 35. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (toženka pa teh ugotovitev oziroma razlogov zanje konkretno ne izpodbija). Prav tako ne gre slediti pritožbeni navedbi, češ da je vlogo v upravnem postopku vložila Agrarna skupnost B. in ne njeni člani. V tem okviru velja prvenstveno omeniti, da je sama toženka v svoji vlogi z dne 8.7.2008 (glej l. št. 79) navedla, da je bilo pooblastilo vlagateljema zahteve za denacionalizacijo (J. V. in J. P.) dano s strani članov agrarne skupnosti, da jih zastopata v postopku denacionalizacije. Še bolj pomembno je, da je iz samih pooblastil, ki so bila omenjenima pooblaščencema dana za vložitev zahteve za vrnitev nacionaliziranega premoženja, oziroma iz delnih odločb UE (l. št. 5 – l. št. 49) razvidno, da so zahtevke vložili razlaščeni upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki. V upravnih odločbah je namreč navedeno, da gre za zadevo vrnitve premoženja nekdanjim članom Agrarne skupnosti B.

11Pritožbena ugotovitev, da je sodni postopek za uveljavljanje odškodninskega zahtevka po 10. členu ZPVAS samostojen postopek, v katerem presoja sodišče utemeljenost zahtevka neodvisno od zaključkov upravnega organa, drži. Navkljub temu pravilnemu (načelnemu) stališču pa toženka v okviru nadaljnjih (s tem stališčem povezanih) očitkih ne uspe konkretno pojasniti, v čem naj bi bile odločitve (ugotovitve) upravnih organov oziroma posledično odločitev sodišča prve stopnje napačne. Drži, da nekatere odločbe UE ne vsebujejo odločitve o zavrnitvi zahtevka za nepremičnine, za katere po mnenju upravnega organa (kot je razvidno iz obrazložitev odločb) pogoji za vrnitev v naravi nisi podani, prav tako pritožbena navedba, da pravnomočen postane le izrek odločbe (ne pa tudi njena obrazložitev). Vendar pa sodišče prve stopnje (glej 33. točko obrazložitve izpodbijane odločbe) nikjer ni navedlo, da je (procesno) vezano na obrazložitve upravnih odločb. Omenilo je le, da jih je potrebno (v zvezi z okoliščino, da obstajajo ovire za vrnitev v naravi) upoštevati. Ni torej nobenega govora o procesni („formalni“) vezanosti na obrazložitev,(8) ampak zgolj o vsebinskem upoštevanju s strani upravnega organa podanih razlogov. To pa je povsem v skladu z načelom o prosti presoji dokazov (8. člen ZPP). Prav tako ni moč spregledati, da je sodišče prve stopnje še pred tem v isti točki obrazložitve poudarilo, da naj bi ovire za vrnitev v naravi tožeča stranka izkazala tudi z listinami.(9) Pritožba vsemu temu konkretno ne ugovarja (prav tako ne omenja konkretnih parcel, za katere naj ovire za vrnitev v naravi ne bi obstajale), zaradi česar ji tudi v tem delu ni moč slediti.

12Ker toženka v upravnih postopkih (postopkih denacionalizacije) pred Upravno enoto ni sodelovala, je v le-teh izdane odločbe ne zavezujejo.(10) A kot je bilo predhodno omenjeno, slednja ne uspe pojasniti, v katerem oziru (glede katerih nepremičnin) naj bi bili iz upravnih odločb razvidni zaključki in posledično izpodbijana sodna odločba napačni.(11) To velja tudi glede vprašanja, ali so podane ovire za vrnitev posameznih parcel v naravi. Podobno pavšalna je pritožnica v očitku, da ji sodišče prve stopnje ni omogočilo uveljaviti pravice do obravnave (navedenih) vprašanj (kar naj bi kazalo na kršitev ustavnega načela pravice do pravnega sredstva). Bolj od tega da ni razvidno (niti pojasnjeno), kako bi bila lahko z zatrjevanim ravnanjem toženki okrnjena pravica do pravnega sredstva oziroma do pritožbe, je pomembno to, da pritožnica tudi v tem delu ne pojasni, obravnavo katerih bistvenih vprašanj ji je sodišče prve stopnje odreklo (onemogočilo) v predmetnem postopku. Presplošno je tudi pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje(12) ni preverilo, ali so podane ovire za vrnitev nepremičnin, ki so predmet zahtevka. Pritožnica konkretno ne navede, glede katerih parcel so ugotovitve sodišča prve stopnje (glede nemožnosti njihove vrnitve v naravi) napačne. Kot je bilo poudarjeno, je sodišče prve stopnje tudi sicer (glej 33. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) obrazloženo pojasnilo, da je tožnica z listinami (v tem postopku) izkazala, da ovire za vrnitev v naravi obstajajo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje na neustrezen način presojalo pravno nasledstvo tožnikov. Za katere od njih naj to ne bi bilo izkazano, toženka v pritožbi ne navaja. Na drugi strani je iz obrazložitve na 17. strani izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je sodišče pravno nasledstvo ugotavljalo na podlagi vseh relevantnih (v postopku v zvezi s tem) predloženih listin. Pri tem je pravilno poudarilo, da ni vezano zgolj na dokumente, ki morajo biti priloženi v upravnem postopku.(13) V pravdnem postopku je namreč dosledno uveljavljeno načelo proste presoje dokazov.(14) Tudi iz nadaljnje obrazložitve (v zvezi s posameznimi upravičenci oziroma njihovimi pravnimi nasledniki) je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravnega nasledstva presojalo (upoštevalo) vse relevantne listine (med njimi tudi izpiske iz matičnih knjig, na katere opozarja pritožba). Očitku, da naj bi bilo dejansko stanje glede vprašanja pravnega nasledstva napačno ugotovljeno, zato ni moč slediti.

Neutemeljeni pa so tudi vsi nadaljnji pritožbeni očitki. Izrek izpodbijane sodbe je povsem „transparenten“ in v skladu z vsebino drugega odstavka 8. člena ZPVAS(15) (v zvezi z 10. členom istega zakona). Upoštevaje obrazložitev izpodbijane odločbe ni nobenega dvoma, kateri tožniki so pravni nasledniki upravičencev, glede katerih je v izreku ugotovljeno, da temelj odškodninskemu zahtevku za nevrnjeno premoženje obstaja. Povsem pavšalen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v zvezi s trditvami tožeče stranke ni upoštevalo prekluzije. Katere relevantne trditve tožeče stranke naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo (pa jih zaradi prekluzije ne bi smelo), pritožnica ne pojasni. Pritožbeno sklicevanje na ugovore, ki naj bi jih glede tega toženka podala v vlogah z dne 22.8.2013(16) in z dne 14.2.2014, pač ne more zadoščati. Pritožba je procesno dejanje, ki je sprožilec in hkrati predmet obravnave v samostojni fazi pravdnega postopka. Zato mora vsebovati vse konkretne navedbe o tem, kar pritožnik želi, da pritožbeno sodišče obravnava. Pavšalno sklicevanje na trditve podane v postopku na prvi stopnji zato ne pride v poštev.(17) Slediti ni moč niti pritožbenemu očitku, da v postopku na prvi stopnji ni bilo „povsem“ raziskano, ali je identiteta med prejšnjo in ponovno ustanovljeno Agrarno skupnostjo B. podana oziroma da naj bi bil (pozitiven) odgovor sodišča prve stopnje na to vprašanje preuranjen. Tudi v tem oziru pritožnica ne uspe ustrezno obrazložiti, zakaj naj bi bil takšen zaključek sodišča prve stopnje napačen. Sodišče prve stopnje je namreč svoj zaključek sistematično in natančno obrazložilo (glej obsežno obrazložitev podano v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), zaradi česar ga pritožnica zgolj z nizanjem neprepričljivih pomislekov(18) pač ne more izpodbiti. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

-----------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(2) Ki edini zavezuje (veže).

(3) Saj za razliko od izreka odločbe njena obrazložitev pravno ne veže (ne strank in ne sodišča).

(4) Kar se seveda nanaša tudi na sospornike na njeni strani.

(5) V zvezi s pritožbenim sklicevanjem tožeče stranke (Agrarne skupnosti B.) na tretji odstavek 76. člena ZPP oziroma poudarjanjem, da izpolnjuje vse zakonske pogoje za priznanje lastnosti biti stranka v predmetnem postopku, pritožbeno sodišče zgolj pripominja (saj tudi v tem oziru pravni interes za pritožbo ni podan), da ta njena sposobnost v predmetnem postopku nikoli ni bila sporna (glej navsezadnje sklep Okrajnega sodišča v Radovljici N 1/2003 z dne 10.9.2007, s katerim ji je bila s strani sodišča v prvotnem nepravdnem postopku – pravdni postopek predstavlja zgolj njegovo nadaljevanje – priznana lastnost stranke). Pritožnica sposobnost biti stranka (ki je zgolj procesna kategorija) očitno zamenjuje z aktivno stvarno legitimacijo (torej vprašanjem, ali stranki z vidika materialnega prava gre tisto, kar v postopku zahteva). To pa sta dve popolnoma različni kategoriji (vprašanji). V predmetni zadevi je bistveno le to, da sodišče prve stopnje Agrarne skupnosti B. nikoli ni odrekalo sposobnosti biti stranka (to je sposobnosti biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju oziroma sposobnosti nastopati v konkretni civilni zadevi).

(6) Dano že za potrebe upravnega postopka pri UE.

(7) Sodišče prve stopnje je namreč v okviru omenjene točke natančno pojasnilo, kakšna je upoštevaje (v prvi vrsti) 10. člen Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/1994, s kasnejšimi spremembami; ZPVAS) dejanska oziroma materialno-pravna povezanost tožnikov sospornikov s tožbenim zahtevkom (prav to pa je pogoj, ki ga zahteva prvi odstavek 191. člena ZPP).

(8) Kot poskuša to prikazati toženka.

(9) Omenja izpiske iz zemljiške knjige.

(10) Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 180/2013 z dne 28.8.2014.

(11) Zato je brezpredmetna tudi razprava o (ne)istovetnosti njenih in interesov RS v denacionalizacijskih postopkih.

(12) Ki tega nikoli ne počne po uradni dolžnosti, ampak zgolj v posledici konkretno obrazloženih trditev pravdne stranke.

(13) Enako pa velja tudi v razmerju do zapuščinskega postopka.

(14) Kar pomeni, da vnaprejšnja (zakonska) ekskluzivnost dokaznih sredstev oziroma njihove dokazne moči ne obstaja.

(15) Ki določa, da se, če je prejšnji imetnik premoženjske pravice mrtev (ali razglašen za mrtvega), po omenjenem zakonu vrnjene premoženjske pravice (povsem enako pa velja tudi za odškodninske zahtevke/terjatve, ki so zgolj posledica okoliščine, da istovrstnih pravic zaradi pravnih ali dejanskih ovir ni možno vrniti/uveljaviti) štejejo za pozneje najdeno premoženje (za katere se dedovanje izvede po zakonu o dedovanju).

(16) Prekluzijo katerih konkretnih trditev (predloženih dokazov) tožeče stranke naj bi toženka v omenjeni vlogi uveljavljala, tudi sicer ni razvidno.

(17) To v celoti velja tudi za (nekonkretizirano) pritožbeno sklicevanje na „vse“ trditve, ki naj bi jih toženka podala v vlogah z dne 22.8.2013 in z dne 14.2.2014, in sicer "zlasti" glede tega, da tožba tudi po dopolnitvi ni jasna oziroma ni podprta z dokazi (za katerega upravičenca toži posamezen tožnik sospornik).

(18) Tako ni prepričljivo obrazloženo, kakšen vpliv naj bi imela (domnevna nejasnost) višine deležev posameznih upravičencev na vprašanje identitete med prejšnjo in sedanjo Agrarno skupnostjo B. Še bolj to velja za pavšalno zatrjevano neustreznost članskega imenika.