VSL sodba I Cp 2087/2014

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 50.544,20 EUR z obrestmi po stopnji, kot jo tožena stranka priznava za hranilne vloge, vezane nad dobo dveh let, za čas od 29. 2. 2008 do 11. 1. 2012, od takrat naprej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroške postopka v višini 3.420,19 EUR (I. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače (glede obrestnega dela zahtevka in stroškov pred vložitvijo tožbe) je zavrnilo (II. točka izreka).

2Zoper I. točko izreka sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja na stališču, da je za spor pristojno hrvaško sodišče in da je treba uporabiti hrvaško pravo. Zavezanec za izpolnitev je banka v Zagrebu, s katero ima tožnica sklenjen bančni posel, in ne tožena stranka (1040. člen ZOR). Sodišču prve stopnje očita, da ni obravnavalo vseh ugovorov o tem, zakaj tožena stranka ni pasivno legitimirana in zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen (kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Vztraja na stališču, da tožena stranka ne odgovarja za obveznosti banke X. oziroma podružnice Zagreb Y (v nadaljevanju X. oziroma Y). X. oziroma Y. namreč nikoli ni postala del tožene stranke. Zaradi razpada SFRJ preoblikovanje X. oziroma Y. v ˝glavno podružnico˝ tožene stranke ni bilo zaključeno. Vse premoženje je ostalo na X. oziroma Y., ki je z njim upravljala samostojno, tožena stranka pa na to ni imela nobenega vpliva. Kljub formalnemu vpisu podružnice se je še naprej obravnavala kot samostojen (sui generis) pravni subjekt. Stališče sodišča, ki je X. oziroma Y. štelo kot podružnico tožene stranke v pravem pomenu besede, je zato materialnopravno zmotno. Meni, da uporaba pravil statusnega prava o odgovornosti osnovne družbe za obveznosti podružnice v konkretni zadevi v nobenem primeru ne pride v poštev (ne glede na odnos X. oziroma Y. in tožene stranke). Zahtevek iz naslova denarnega depozita oziroma hranilne vloge je namreč stvar razmerja varčevalca z enoto banke, pri kateri ima sklenjen depozit ali hranilno vlogo (1040. člen ZOR). Navaja, da je vprašanje jamstva za devizne vloge vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, ki je predmet pogajanj med državami naslednicami nekdanje skupne države. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati načelo mednarodnega bančnega prava ˝branch compensating deposit principle˝, po katerem matična družba odgovarja za obveznosti podružnice le, če je zanje prejela kritje. To načelo je bilo uporabljeno s strani različnih nacionalnih sodišč v podobnih primerih nasilnega razpada držav, ko so podružnice ostale v novonastalih teritorialnih enotah. Omenjeno načelo predstavlja mednarodnopravno oblikovano razlago pravne praznine v delovanju bank, kadar pride do takšnih izrednih situacij. Razlog, zaradi katerega tožena stranka ne odgovarja za terjatve tožnice, je tudi razlastitev Y. s strani organov Republike Hrvaške. Navaja še, da je sodišče zmotno in pavšalno zaključilo, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj na podlagi predloženih listin šteje kot neizkazano, da ima tožnica pri njej deponirana devizna sredstva. Tožena stranka je obrazložila, da nima podatka o tem, da bi imela tožnica do nje kakršnokoli terjatev. Gre za negativno dejstvo, ki ga tožena stranka po logiki stvari ne more dokazovati. Iz predloženih listin obstoja terjatve tožnice ni mogoče ugotoviti. Tožnica je predložila zgolj prevod apostila oziroma notarske overitve hranilne knjižnice, ne pa tudi prevoda same hranilne knjižice. V listinah se omenja izraze, ki jih slovenski jezik ne pozna. Sodišče zato ne bi smelo izvesti dokaza s to listino in na njeni podlagi sklepati na obstoj hranilnih vlog (226. člen ZPP).

3Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je za odločitev v zadevi pristojno slovensko sodišče in da je treba uporabiti slovensko pravo. Razlogi, ki jih je navedlo v tč. 62 do 65 izpodbijane sodbe, so pravilni. Pritožba izpostavlja določbo 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki pa na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje glede slovenske jurisdikcije in uporabe slovenskega prava nima vpliva. Omenjena določba se namreč nanaša le na vprašanje kraja vplačil in izplačil bančnih denarnih depozitov, ne pa na vprašanje subjektov pravnega razmerja.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in medsebojno skladni. Iz sodbe je razvidno, da je sodišče obravnavalo vse ugovore tožene stranke in se do njih tudi (izčrpno) opredelilo. Toženi stranki torej ni bila kršena pravica do izjave, sodba pa tudi ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica s predloženimi listinami (notarsko overjena fotokopija hranilne knjižice, prevod notarske overitve hranilne knjižice, notarsko overjen in preveden sklep o dedovanju) uspela dokazati, da je kot pravna naslednica pokojnega partnerja imetnica sredstev na hranilni vlogi pri podružnici tožene stranke v Zagrebu. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz overjene fotokopije hranilne knjižice nedvoumno izhaja, na koga se hranilna knjižica glasi in kakšna je višina zneska deviznih vlog. Da je kopija hranilne knjižice enaka originalu, pa je s svojim podpisom in žigom potrdil notar. Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje v zvezi s tem navedla le, da predložene listine niso zadosten dokaz. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre za presplošen ugovor. Tožena stranka bi morala utemeljiti, zakaj meni, da predložene listine ne dokazujejo, da ima tožnica pri njej deponirana devizna sredstva. Zgolj to da so bile predložene kopije v hrvaškem jeziku, pa ob dejstvu, da je večina pomembnih podatkov v kopijah numeričnih in da so uporabljeni izrazi v slovenskem prostoru splošno znani in razumljivi, na pravilnost in zakonitost sodbe ni imelo nobenega vpliva (prim. prvi odstavek 339. člena ZPP)(1).

8Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da vprašanje jamstva bivše SFRJ za bančne vloge na legitimacijo tožene stranke v tej pravdi nima vpliva. Kot je že večkrat poudarilo Vrhovno sodišče RS, bi bil ugovor, da gre za nasledstveno vprašanje, lahko pomemben, če bi šlo za spor o prevzemu jamstva med državami naslednicami bivše SFRJ, ali bankami različnih držav naslednic, ki so po razpadu SFRJ prevzele obveznosti za devizne hranilne vloge v posameznih državah članicah. V obravnavani zadevi pa gre za spor med posameznim varčevalcem in toženo stranko iz civilnopravnega razmerja, pri reševanju katerega ta ugovor ni utemeljen(2). Tovrstne spore je treba reševati po splošnih pravilih obligacijskega prava (določbe ZOR o bančnem denarnem depozitu) in pravilih o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica (31. člen Zakona o gospodarskih družbah – v nadaljevanju ZGD).

9Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na načelo ˝branch compensating deposit principle˝. Pravna praznina, ki bi jo bilo treba po stališču pritožbe zapolniti z omenjenim načelom, namreč ne obstoji. Ustavni zakon o dopolnitvah Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki je bil sprejet leta 1994 (torej po razpadu SFRJ), je določil, da tožena stranka obdrži obveznosti za devize, vložene v njenih podružnicah izven Republike Slovenije, pri čemer te njene odgovornosti ni z ničemer pogojeval (22. b člen). Sicer pa gre v tem delu dejansko za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki bi jih tožena stranka (kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje) lahko uveljavljala le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe, procesno pa z ustrezno nasprotno tožbo, česar pa ni storila. Ob tem gre poudariti, da sodišče na tujo sodno prakso, ki jo tožena stranka navaja v pritožbi, ni vezano (125. člen Ustave RS).

10Pritožbenim navedbam, da X. oziroma Y. ni postala podružnica tožene stranke (v pravem pomenu besede), ni mogoče pritrditi. Postopek preoblikovanja X. oziroma Y. v podružnico tožene stranke je bil formalno zaključen. To je bilo razvidno tudi iz sodnega registra. X. oziroma Y. je bila leta 1989 registrirana (vpisana v sodnem registru) kot podružnica tožene stranke. Že navedeno utemeljuje sklep, da je tožena stranka kot matična družba v razmerju do tožnice prevzela vse pravice in obveznosti podružnice(3). Kakšna so bila dejanska razmerja med toženo stranko in podružnico (kar opisuje pritožba), na odgovornost tožene stranke za obveznosti podružnice v razmerju do posameznih varčevalcev nima nobenega vpliva. Tožena stranka se odgovornosti za izplačilo deviznih sredstev prav tako ne more razbremeniti s sklicevanjem na določbo 1040. člena ZOR. Kot že navedeno, se ta nanaša le na vprašanje kraja vplačil in izplačil, ne pa na vprašanje, kdo je subjekt pravnega razmerja.

11Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi niso bili potrebni.

---------------------------

(1) Tudi pritožba ne pojasni, kako naj bi zatrjevana kršitev 226. člena ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

(2) Prim. II Ips 79/2012, II Ips 49/2012.

(3) O tem vprašanju že obstaja ustaljena sodna praksa (npr. II Ips 343/2011, II Ips 79/2012, II Ips 490/1997, I Cp 961/2011).