1040. člen ZOR

Toženkina odgovornost za izpolnitev pogodbe o bančnem depozitu ni nasledstveno vprašanje, pač pa civilnopravno razmerje, ki je urejeno v materialnem pravu. Po njem toženka odgovarja za obveznosti iz pogodbe, sklenjene z njeno podružnico.

V sporih med posameznimi varčevalci in toženko iz sklenjenih pogodb o bančnem denarnem depozitu ne gre za vprašanje nasledstva, temveč jih je treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava ter splošna pravila o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica.

Ker pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367a. člen ZPP, niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Ugovor, da gre za nasledstveno vprašanje, je lahko pomemben, če bi šlo za spor o prevzemu jamstva med državami naslednicami bivše SFRJ, ali bankami različnih držav naslednic, ki so po razpadu SFRJ prevzele obveznosti za devizne hranilne vloge v posameznih državah članicah. V obravnavani zadevi pa gre za spor med posameznim varčevalcem in toženo stranko iz civilnopravnega razmerja, pri reševanju katerega ta ugovor ni utemeljen. Tovrstne spore je treba reševati po splošnih pravilih obligacijskega prava in pravilih o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica.

Ugotovitvi, da je tožnica želela dvigniti le del sredstev in ne vseh svojih prihrankov in da ni nameravala zapreti hranilne knjižice oziroma razvezati pogodbe o denarnem depozitu, sledi zaključek, da tožbeni zahtevek ni zastaral.

Revizijsko sodišče je že v sodbah II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012 in II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013 obravnavalo in zavrnilo razloge, s katerimi toženka v predlogu utemeljuje svoja sklepanja in zastavljena vprašanja, zato pogoji za dopustitev revizije v konkretni zadevi niso podani.

O izpostavljenosti pravnih vprašanj je Vrhovno sodišče že odločilo v zadevi II Ips 49/2012 z dne 21. 3. 2013, izpodbijana sodba pa od nje ne odstopa. Zato niso podani pogoji iz 367.a člena ZPP in je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Presoja nižjih sodišč, da je podana pristojnost slovenskega sodišča in da se za odločanje v tej zadevi uporabi slovensko pravo, je pravilna in utemeljena v določilih 20., 48., 53. in 56. člena ZMZPP. Ravnanje tožnika v letu 1993 nima značilnosti zahteve za izpolnitev oziroma opomina, ki je enostranska pravnoposlovna izjava (izrecna ali konkludentna) volje, s katero upnik dolžnika pozove, naj opravi izpolnitev, in ki mora biti izražena nedvoumno. Ne gre za nasledstveno vprašanje. Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na civilno pravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. V tem delu gre za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki jih toženka lahko uveljavlja le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe oziroma z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila. Navedena stališča veljajo tudi za sicer pravilne razloge nižjih sodišč, da obveznost toženke do tožnika ni prenehala z ukinitvijo podružnice oziroma z ustanovitvijo nove banke brez soglasja toženke (z razlastitvijo s strani tretje osebe) in da ni prišlo do prevzema dol

Tožnik je bil deponent toženke. Depozitno pogodbo je imel sklenjeno z LB OB Sarajevo, ki se je leta 1989 registrirala kot podružnica (filiala) tožene stranke, ki pa ni pravna oseba, pri čemer imajo v podružnici vložene devizne enake pravne učinke, kot da bi bile vložene v samo toženko oziroma na njenem sedežu v Ljubljani.

V primeru pogodbe o bančnem depozitu mora opraviti za pogodbo značilno izpolnitev depozitar – toženka. Ker imajo v podružnico vložene devize enake pravne učinke, kot če bi bile vložene v toženko na njenem sedežu v Ljubljani, je toženka pasivno legitimirana za izpolnitev obveznosti iz depozitnih pogodb, sklenjenih s tožniki. Listini ni mogoče odreči kredibilnosti zgolj zato, ker je predložena v fotokopiji.

V konkretnem primeru gre za spor med posameznim varčevalcem in LB, d. d., pri reševanju katerega ni pravno relevantno vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, temveč je takšne spore treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava.

Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na takšno civilnopravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. V tem delu gre za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki bi jih tretja toženka lahko uveljavljala le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe, procesno pa z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila. Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in dopustitev podružnici, da lahko samostojno porablja dinarska sredstva, ki jih je za deponirane devize prejela od N., sta le poslovni odločitvi tretje toženke, ki nikakor ne moreta vplivati na njeno razmerje do posameznega varčevalca.

Ključno v tej zadevi je, da je tožeča stranka toženkin depozitar, ker je bila depozitar njene podružnice. Depozitno pogodbo je sklenila pri podružnici tožene stranke, ki ni bila samostojna pravna oseba in tako ni mogla poslovati v svojem imenu in za svoj račun, pač pa v imenu in za račun prvotožene stranke. Spor med posameznimi varčevalci in Ljubljansko banko d.d. iz sklenjenih pogodb o bančnem depozitu je treba reševati ob upoštevanju splošnih pravil obligacijskega prava.

Revizijsko sodišče je že v sodbi II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012 obravnavalo in zavrnilo razloge, s katerimi toženka v predlogu utemeljuje svoja sklepanja in zastavljena vprašanja, zato pogoji za dopustitev revizije v konkretni zadevi niso podani.

Konkretno civilno pravno razmerje, ki izhaja iz pogodbe o bančnem depozitu, ni povezano z vprašanjem jamčevanja države za bančne vloge. LB Glavna filiala Sarajevo je bila kot takšna, torej kot podružnica toženke, registrirana (vpisana v sodni register) leta 1989, zato toženka kot matična družba najmanj od leta 1989 odgovarja za njene obveznosti.

UZITUL-A, ki je bil sprejet leta 1994, torej po razpadu SFRJ, je določil, da tožena stranka obdrži obveznosti za devize, vložene v njenih podružnicah izven RS, pri čemer te njene odgovornosti ni z ničemer pogojeval. Sodišče prve stopnje se s takšnim nesklepčnim ugovorom tožene stranke utemeljeno ni ukvarjalo, sodba pa zaradi tega ni pomanjkljiva v smislu 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Revizija se dopusti glede vprašanj: „Ali je sodišče pravilno uporabilo določbe ZMZPP, ko je odločilo, da je pristojno slovensko sodišče in da se uporabi slovensko pravo? Ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je samo, brez glavne obravnave odpravilo bistveno kršitev prvostopenjskega sodišča, ki ni odgovorilo na vse ugovore glede pasivne legitimacije? Ali je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je odločitev oprlo na kopije hranilnih knjižic v hrvaškem jeziku? Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je L. b. d. d. odgovorna za izplačilo denarnih depozitov in deviznih hranilnih vlog, sklenjenih pri L. b., Osnovni banki Z.? Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da ni utemeljen ugovor toženke, da bi bilo treba pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka za plačilo obresti uporabiti pravilo ne ultra alterum tantum?“

Že samo zato, ker je bila zagrebška bančna enota vpisana v sodni register kot podružnica tožene stranke, velja, da je tožena stranka kot osnovna družba (najmanj tedaj) odgovarjala za njene obveznosti. Kolikor po ustanovitvi in pravni registraciji podružnice slednja in tožena stranka svojih materialnih tokov nista uravnavali tako, kot je nalagal pravni red, to na razmerja do tretjih ne more in ne sme vplivati. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je pogodba o bančnem denarnem depozitu. Stranki pogodbenega razmerja sta deponent (varčevalec) in depozitar (banka). Država ni stranka pogodbenega razmerja. Pravilo iz 1040. člena ZOR se nanaša na vprašanje kraja vplačil in izplačil. Nanaša se torej na vprašanja načina izpolnitve, ne pa na vprašanje, kdo so subjekti pravnega razmerja. Zaradi specifike pravnega posla bančnih vlog, bančnih depozitov in podobno je specifična tudi uporaba pravila ne ultra alterum tantum v teh zadevah. Ker gre za pogodbeno razmerje trajanja, v katerem banka sproti pripisuje obresti h glavnici na računu njegovega imetnika, v primeru teh obresti ne gre za zapadle, a neplačane obresti. Ker ta pogoj ni izpolnjen, načeloma tudi ni mogoče uporabiti p

S sklenitvijo sodne poravnave med tožečo stranko in glavno dolžnico poroštvo toženca ni ugasnilo.