VSRS Sklep X Ips 228/2015

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidenka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor, št. 321-565/1993/264 (7004) z dne 20. 10. 2014, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 4903-5/2014/02/00641111 z dne 6. 1. 2015. Z navedeno odločbo prvostopenjskega organa je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo nepremičnin: del parc. št. 1, 2, 3 in 4 k. o. ..., ki so bile podržavljene prejšnjemu lastniku A. K. Ugotovljeno je bilo, da se prejšnji lastnik A. K. ni štel za slovenskega in jugoslovanskega državljana v smislu določb 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), zaradi česar bi kot nadomestni upravičenec po 12. členu ZDen sicer v poštev prišel njegov sin B. K. Prejšnji lastnik je v Avstriji živel od 1945 do svoje smrti 1955, zato se je pravica do odškodnine po Pogodbi med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (v nadaljevanju FIP) prenesla na njegove pravne naslednike, med katerimi je pogoje za pridobitev odškodnine po FIP izpolnjevala revidentka. Ker je na ta način imela možnost dobiti odškodnino od tuje države, je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena iz razlogov po drugem odstavku 10. člena ZDen. Tožena stranka je revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnila.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih(1) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.(2) Pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega Vrhovno sodišče revizijo sprejme v obravnavo, je zato le tisto pravno vprašanje, ki se nanaša na vsebino konkretne zadeve in od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi ter je hkrati pomembno za enotno uporabo prava, njegov razvoj prek sodne prakse ali za zagotovitev pravne varnosti. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča.(3)

7Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča(4) in z določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

8Revidentka navaja, da je pomembno pravno vprašanje izključitev iz denacionalizacije iz razlogov po drugem odstavku 10. člena ZDen zaradi uporabe FIP in pravice strank, da dokazujejo dejstva in okoliščine, ki so odločilne za takšno presojo, ter s tem v zvezi dokazni pomen tujih javnih listin, izdanih s strani državnih organov tuje države, pred organi v Republiki Sloveniji. V okviru navedenega navaja tri pravna vprašanja, na katera mora po njeni oceni odgovoriti Vrhovno sodišče. Ta se nanašajo na (a) pomen FIP glede na to, da ta pogodba izplačila odškodnin ni omogočala; (b) pomen okoliščine, da prejšnjemu lastniku niso bili zaplenjeni gospodinjska oprema in premični predmeti, potrebni za opravljanje poklica, glede na to, da je FIP v 2. členu kot pravno priznano škodo, za katero je sploh bilo mogoče dobiti odškodnino, priznavala samo škodo v navedeni obliki; (c) pravico strank, da dokazujejo dejstva in okoliščine, ki so odločilne za presojo obstoja okoliščin po prvem stavku drugega odstavka 10. člena ZDen, in ali se pri presoji obstoja teh okoliščin kot dokaz lahko upoštevajo tudi listine, ki jih o teh okoliščinah izdajo tuji državni organi. V okviru utemeljevanja dopustnosti revizije še navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj je zavrnilo tožbo, glede na to, da naj bi bila do odškodnine upravičena revidentka, ki pa ni upravičenka v postopku denacionalizacije.

9Navedena pravna vprašanja, kot jih zastavlja revidentka, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je nanje Vrhovno sodišče že odgovorilo. Gre torej za že rešena pravna vprašanja.(5) Vrhovno sodišče je namreč pomen FIP za razlago določbe drugega odstavka 10. člena ZDen že obravnavalo v sodbah X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, X Ips 267/2013 z dne 10. 3. 2015 in X Ips 103/2013 z dne 24. 3. 2015.

10Pomen FIP pri uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen tudi z vidika, kot ga uveljavlja revidentka, je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 85/2013 obravnavalo v 21. do 24. točki obrazložitve. Sprejelo je stališče, da je tudi

FIP

lahko podlaga za „izključitev osebe iz denacionalizacije“ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je na podlagi te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno v Sloveniji, torej če je izpolnjevala v

FIP

in njenih prilogah določene pogoje glede državljanstva, bivanja, izgube bivališča v povezavi z dogodki II. svetovne vojne in pogoj pregnanske škode, pri čemer je odškodovanje (za osebe, ki spadajo v krog upravičencev) Avstrija uredila v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje.

11Stališče o pomenu vrste premoženja, za katero se je tuja država odločila izplačevati odškodnino, je, upoštevaje specifičen namen denacionalizacije, kot je urejen z ZDen, Vrhovno sodišče pojasnilo v 33. do 38. točki obrazložitve sodbe X Ips 85/2013. V 37. točki je navedlo tudi, da glede na specifičen pomen ureditve povračila krivic ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel „razlaščenec“ v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji.

12Pomen, ki ga lahko imajo za presojo izpolnjenosti pogojev za uporabo določbe drugega ostavka 10. člena ZDen, listine, ki jih izdajo tuji državni organi, je Vrhovno sodišče pojasnilo v 44. točki obrazložitve sodbe X Ips 85/2013, pri čemer je treba upoštevati, da ti razlogi upoštevajo oziroma izhajajo tudi iz pojasnil o pomenu FIP za presojo obstoja pravice do denacionalizacije po ZDen, kot jih Vrhovno sodišče navaja v celotni obrazložitvi navedene sodbe, vključno z višino in vrsto škode, za katero je druga država priznavala odškodnino in morebitnimi drugimi pogoji, kot je npr. cenzus.

13V okviru utemeljevanja dovoljenosti revizije podana navedba, da sodba nima razlogov o podlagi za zavrnitev glede na ugotovitev, da je bila do odškodnine po FIP upravičena revidentka, ki pa ni upravičenka v postopku denacionalizacije, je po svoji vsebini revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1, v zvezi s katerim pa revidentka na način, kot je pojasnjen v 7. točki te obrazložitve, ni opredelila tistega pomembnega pravnega vprašanja, o katerem naj bi se Vrhovno sodišče izreklo v okviru vsebinske presoje revizije. Revidentki je sicer treba še pojasniti, da se izpodbijana sodba v tem delu (na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1) sklicuje tudi na razloge v odločbi prvostopenjskega organa.

14Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

15Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009.

(2) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(3) Odločbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 290/2009, X Ips 414/2009, X Ips 249/2010, X Ips 393/2011, X Ips 55/2012, X Ips 318/2012, X Ips 180/2013, X Ips 243/2013, X Ips 167/2014, X Ips 301/2014 in druge.

(4) Npr. npr. odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 592/2007, X Ips 189/2009.

(5) Prim. odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 131/2010, X Ips 115/2013, X Ips 252/2013, X Ips 197/2014, X Ips 273/2014 in druge.