VDSS sklep Pdp 476/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in po pravnomočnosti tega sklepa bo zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Krškem.

2Zoper tak sklep tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter posledično bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je v predmetni zadevi tožeča vložila tožbo zoper delodajalca podjetje A. d.o.o. ter zoper B. d.d, pri kateri je imelo navedeno podjetje zavarovano svojo odškodninsko odgovornost za tožniku nastalo škodo. Glede na dejstvo, da se spor nanaša na pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, je stvarna pristojnost za odločanje delovnega sodišča podana in je sodišče stvarno pristojno za razsojanje tako v razmerju do tožnikovega delodajalca kot tudi do njegove zavarovalnice. Tožeča stranka je od obeh toženih strank zahtevala solidarno plačilo odškodnine v znesku 38.092,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek tožeče stranke pa je sodišče rešilo le deloma, saj je zoper prvotoženo stranko izdalo delno zamudno sodbo, s katero je prvotoženi stranki naložilo plačilo zneska 20.592,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2012 dalje, v presežku, to je za znesek 17.500,00 EUR s pripadajočimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrnilo. Takšen izvršilni naslov za plačilo odškodnine, ki je v razmerju do prvega solidarnega dolžnika, v ničemer ne vpliva na pravico tožeče stranke, da uveljavlja odškodnino tudi od drugega solidarnega dolžnika, ki je bil seveda razbremenjen plačila, v kolikor bi sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko in pod nadaljnjim pogojem, da bi odškodnino dobil tudi plačano. Dokler sodišče ni odločilo o celotnem odškodninskem zahtevku tožeče stranke, ni mogoče govoriti o prenehanju stvarne pristojnosti delovnega in socialnega sodišča. Pri obeh toženih strankah gre za navadna sospornika na pasivni strani, glede katerih je sodišče prve stopnje stvarno pristojno, da obravnava sporno zadevo in zaključi postopek v celoti in ne ozirajoč se na dejstvo, da je o zahtevkih zoper prvotoženo stranko odločilo z delno zamudno sodbo. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da se je spor zoper prvotoženo stranko - delodajalca tožeče stranke končal na podlagi pravnomočne zamudne sodbe, zaključilo, da v tem odškodninskem sporu, ki se vodi po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) ostala kot tožena stranka samo še zavarovalnica, zato se je na podlagi 2. odstavka 5. člena ZDSS-1 izreklo za stvarno nepristojno za reševanje odškodninskega spora tožeče stranke zoper zavarovalnico, saj ZDSS-1 ne daje podlage, da se lahko spor med delavcem in zavarovalnico iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo opredeljuje za individualni delovni spor, za katerega bi bila podana stvarna pristojnost delovnega sodišča.

6Udeležba zavarovalnice v delovnem odškodninskem sporu je določena kot izjema in omejena zgolj na položaj sospornika. V skladu z določbami točke b. 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Gre torej za opredelitev individualnega delovnega spora o pravicah, obveznostih in odgovornostih tako v objektivnem (da gre za spor iz delovnega razmerja) kot v subjektivnem (da gre za spor med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki) smislu. Med te spore so umeščeni tudi odškodninski spori, s tem, da ZDSS-1 v 2. odstavku 5. člena še dodatno ureja stvarno pristojnost v tem smislu, da je delovno sodišče stvarno pristojno tudi za tiste odškodninske spore, v katerih poleg delavca in delodajalca oziroma njihovih pravnih naslednikov na toženi stranki nastopa tudi zavarovalnica kot sospornik. Ker je udeležba zavarovalnice v delovno-odškodninskem sporu določena kot izjema in omejena zgolj na položaj sospornika, sodišče za odločanje v odškodninskem sporu, v katerem zavarovalnica izgubi status sospornika, ni več stvarno pristojno za odločanje.

7V odškodninskem sporu je zavarovalnica kot drugotožena stranka vedno opredeljena kot navadni sospornik. Pri navadnem sosporništvu pa v skladu s 195. členom ZPP nastopa v pravdi vsak sospornik kot samostojna stranka, tako da njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom. Temeljna značilnost navadnega sosporništva je prav v tem, da imamo v sporu opraviti s toliko pravdami, kolikor je oseb na eni pravdni strani. Pravila o samostojnosti navadnega sospornika kot pravdne stranke veljajo tudi v zvezi s potekom postopka. Tako nastopi litispendenca zoper vsakega sospornika z vročitvijo tožbe. Ni tudi izključeno, da je glede enega sospornika že vzpostavljeno tristransko procesno razmerje, medtem ko pravda zoper druge še ni začela teči. Tudi zastoji v postopku (prekinitev, mirovanje), ki nastopijo v enem procesnem razmerju, se ne nanašajo na procesno dejavnost drugih subjektov. Za posamezne sospornike je lahko povsem različen tudi zaključek postopka na prvi stopnji, kar je lahko posledica dispozitivnega akta, ki ga drugi sosporniki niso opravili (zamudna sodba, sodna poravnava, umik tožbe, sodba na podlagi pripoznave). Tako ima lahko ravnanje navadnega sospornika za posledico tudi spremembo stvarne pristojnosti sodišča. Delavec sicer lahko pred delovnim sodiščem toži oba, delodajalca in zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano odgovornost, saj je za tak primer izrecno predpisana pristojnost delovnega sodišča. Vendar pa, če kasneje v postopku tožeča stranka tožbo zoper delodajalca umakne, ali kako drugače zaključi postopek zoper njega (v konkretnem primeru z zamudno sodbo), delovno sodišče s tem izgubi pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo zoper zavarovalnico, ki je zaradi tega procesnega dejanja tožeče stranke izgubila položaj sospornika. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v sklepu opr. št. Pdp 826/2007 z dne 12. 7. 2007.

8Ustalitev pristojnosti velja samo za krajevno pristojnost in deloma stvarno – če se zniža zahtevek (tretji odstavek 17. člena ZPP). V vseh drugih primerih institut ustalitve pristojnosti ne pride v poštev. Čim zaradi spremenjenih okoliščin med postopkom pride do situacije, ko bi bilo pristojno sodišče druge vrste (pri delovnih sodiščih npr. splošne pristojnosti ali upravno sodišče), se mora sodišče izreči za stvarno nepristojno. Zato ni ustalitve pristojnosti v primerih, ko v odškodninskem sporu ostane tožena le zavarovalnica iz 2. odstavka 5. člena ZDSS-1, saj imajo v nasprotnem primeru stranke pravico uveljavljati absolutno bistveno kršitev iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

9Ker v danem primeru zaradi končanja postopka zoper delodajalca tožeče stranke, v nadaljevanju pravde nastopa samo še zavarovalnica kot samostojna stranka in v procesnem položaju ni sospornica, ni več izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 5. člena ZDSS-1 za odločanje delovnega sodišča v tem odškodninskem sporu. Določbe ZDSS-1 ne določajo izključne pristojnosti delovnega sodišča za sojenje v odškodninskih sporih zaradi delovnih nezgod, zato je oškodovancu dana izbire, ali bo odškodnina iztoževana na sodišču splošne pristojnosti ali na delovnem sodišču, kar pa je odvisno od opredelitve strank v sporu. Delovno sodišče je in ostane pristojno le, če je zavarovalnica tožena kot sospornica. Čim izgubi ta položaj, kar se je zgodilo v konkretnem primeru, ko nastopa samo še zavarovalnica kot samostojna stranka, ni več podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Ker je sodišče na podlagi 19. člena ZPP dolžno ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost, se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem odškodninskem sporu zoper zavarovalnico kot samostojno stranko.

10Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11Ker v pritožbenem postopku tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).