VSC sodba II Kp 50189/2010

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi R. H. mora plačati sodno takso.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo sta bila obdolžena R. H. in S. S. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. in 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v okviru katerih je bila vsakemu obdolžencu določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolženca sta bila obsojena na nerazdelno plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku 6.054,74 EUR, obdolženi R. H. pa še na plačilo stroška vročitve v znesku 60,99 EUR. Odločeno je bilo, da morata obdolženca povrniti tudi potrebne izdatke oškodovanca, v kolikor bodo ti priglašeni in da mora vsak obdolženec plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Oškodovani Z. d.d. je bil prisojen premoženjskopravni zahtevek v znesku 643,86 EUR.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil zagovornik obdolženega R. H. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ko sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi napačne uporabe materialnega prava (kršitev kazenskega zakona), zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napada pa tudi odločbo o kazenski sankciji in odločbo o stroških kazenskega postopka, neobrazloženo pa tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Predlaga spremembo sodbe tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da se mu v okviru izrečene mu pogojne obsodbe določena kazen zniža na 15 dni zapora in da se ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. ter 8. točke prvega odstavka 92. člena ZKP, kakor tudi plačila stroška vročitve pisanja ter premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uradni preizkus pritožbeno izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila prvega odstavka 383. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti sodbe pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo povsem zadosten dokazni postopek. Na glavni obravnavi pretresene dokaze, na katere v skladu z določilom prvega odstavka 355. člena ZKP oprlo izpodbijano sodbo, je sodišče prve stopnje ocenilo v skladu z načelom proste presoje dokazov, ko je vestno pretehtalo vsak dokaz zase in vsak dokaz v zvezi z drugimi dokazi in nato presodilo, ali je neko dejstvo dokazano ali ne. Sklepanje sodišča prve stopnje o dokazanosti dejstev, tudi tistih, ki so znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, temelji na logični, dovolj kritični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, ki je v sodbi argumentirano obrazložena in je za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiva.

6Sodišče prve stopnje je zanesljivo dognalo ter prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo pojasnilo, da bi moral obdolženec škodo, v zvezi s katero je bil vložen odškodninski zahtevek, trpeti sam, ko je izpostavilo, da gre na eni strani za namerno povzročeno škodo, na drugi strani pa za škodo, nastalo v nepojasnjenih okoliščinah, torej za primera, ko je jamstvo zavarovalnice v zvezi s sklenjenim kaskom zavarovanjem izključeno. S tem, ko bi odškodnino izplačala zavarovalnica, škode obdolženec ne bi trpel in njegovo premoženje se ne bi zmanjšalo, zaradi česar ne more biti dvoma, da sta obdolženca za obdolženega H. zasledovala premoženjsko korist. Glede na to, da pritožnik pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora pravne narave, postavlja pod vprašaj le s poudarjanjem tega, da v konkretnem primeru ne gre za namerno povzročeno škodo in za škodo, nastalo v neznanih okoliščinah, ne more računati na uspeh v zanikanju zasledovanja protipravne premoženjske koristi, niti v sicer povsem pavšalnem problematiziranju po sodišču prve stopnje ugotovljenega obdolženčevega krivdnega odnosa.

7Pritožbeno sodišče je v svojih odločbah že večkrat izpostavilo, da določbe 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri je obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, ni mogoče razlagati tako, da ima obdolženec pravico do izvedbe vseh dokazov, oziroma, da sodišče vedno krši njegovo pravico do obrambe, če ne izvede vseh dokazov, ki jih je predlagal. Pravica do obrambe je kršena, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer pa mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe po dodatnem zaslišanju izvedenca sodne medicine po sodbi pritožbenega sodišča ni mogla biti kršena obdolženčeva pravica do obrambe, zaradi neizvedbe tega dokaza pa tudi ni na mestu očitek o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

8Pritožbeno se ne trdi, da bi bila ob ponovnem zaslišanju priče A. ali kdaj kasneje sodišču predložena še kakšna dokumentacija v zvezi s poškodovanjem te priče. Očitno je torej, da je izvedenec sodne medicine, ko je podal mnenje in ga dopolnjeval, razpolagal z vso relevantno medicinsko dokumentacijo. Ta pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, objektivno ne izkazuje pričine poškodovanosti v obravnavani prometni nesreči. Drugačnega zaključka o dokazni vrednosti obstoječe zdravstvene dokumentacije ni moč sprejeti niti ob povsem pavšalnem pritožbenem namigu, da je splošno znano, da se dogajajo napake pri zapisu podatkov v ambulantne kartone, ko vendarle ne gre spregledati:

“-” da je poškodba, ki jo zatrjujeta obdolženca in priča A. v zapisu ob obisku pri dežurnem zdravniku povsem neopredeljena,

“-” ko pri kirurgu, kamor je bila priča napotena ravno zaradi te poškodbe, ta poškodba sploh ni omenjena,

“-” ko je priča zdravniško pomoč iskala relativno pozno,

“-” ko je potreba po obisku zdravnika sploh vprašljiva, če naj bi pričino poškodbo sanirala že obdolžena S. S.,

“-” sploh pa, da sta oba obdolženca izpostavljala, da je bila policija na kraj klicana ravno zaradi poškodovanosti A., pa njegova poškodba policistom sploh ni bila prezentirana, niti z njihove strani ni bila evidentirana, kot ni bila opazna niti priči, ki je vse tri (obdolženca in pričo) zvečer po nesreči peljala domov.

9Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi mnenj izvedencev cestnoprometne stroke, katera je utemeljeno štelo za prepričljiva ter na podlagi življenjskih izkušenj, s katerimi gotovo razpolaga, zaključilo, da do prometne nesreče, kot so jo opisovali oba obdolženca in priča A. ni prišlo. Ko je tako utemeljeno izrazilo dvom v njihovo prezentacijo same prometne nesreče, je ob zgoraj izpostavljenih okoliščinah utemeljeno izrazilo dvom tudi v možnost pričinega poškodovanja v tej prometni nesreči, zaradi česar vnovično zaslišanje izvedenca sodne medicine, ko je na zastavljeno relevantno vprašanje prepričljivo odgovoril, tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni bilo potrebe. Kljub zavrnitvi tega dokaznega predloga je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in ker pritožnik ni izkazal vpliva neizvedbe tega dokaza na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe, tako pritožba tudi ne more biti uspešna v uveljavljanju kršitve pravice do obrambe v smislu določila drugega odstavka 371. člena ZKP.

10Pritožbeno sodišče v celoti sprejema utemeljitev sodišča prve stopnje (točka 5 izpodbijane sodbe), zakaj tudi zaslišanje priče G. ni bilo neobhodno potrebno za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Sprejemljivosti tako obrazloženega zaključka sodišča prve stopnje pritožnik ne more spodnesti s povsem načelno razpravo o tem, da je tudi leasingodajalec imel velike težave z gospodarsko družbo te priče, ko niti ne pove, zakaj bi bilo vedenje o teh težavah bistveno za rešitev obravnavane kazenske zadeve, gotovo pa pravne relevantnosti tega predlaganega dokaza pritožnik ne more utemeljiti s tem, da bi tudi predstavnik leasingodajalca sam rad kaj vprašal citirano pričo.

11Procesna kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi tega nedovoljenega dokaza. Pritožnik ne trdi, da bi mnenje izvedenca Č. predstavljalo katerega od v 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP opisanega dokaza. Za takšen dokaz pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča ne gre. Dokazna prepoved v zvezi z izvedenci je opredeljena v določilu prvega odstavka 251. člena ZKP, po katerem se za izvedenca ne sme postaviti, kdor ne sme biti zaslišan kot priča, ali kdor je bil oproščen dolžnosti pričevanja, kot tudi ne tisti, proti kateremu je bilo storjeno kaznivo dejanje. Če pa je bil izvedenec kljub temu postavljen, pa se sodna odločba ne more opirati na njegov izvid in mnenje.

12Pritožbeno zatrjevano izdelovanje strokovnih mnenj v preteklosti za Z. T. je lahko v smislu določila drugega odstavka 251. člena ZKP izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena, v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZKP, pri katerem pa mora tisti, ki zahteva izločitev izvedenca, dokazati vpliv te okoliščine na nepristranskost izvedenca. Sodišče prve stopnje je podalo prepričljivo oceno sprejemljivosti mnenja izvedenca Č., ko se je v utemeljitev takšne ocene sklicevalo tudi na mnenje izvedencev P. in K., ki sta, skladno z ugotovitvami iz strokovnega mnenja T., skladno z ugotovitvami P. in skladno z že ob ogledu kraja prometne nesreče izpostavljenim sumom fingiranja prometne nesreče, zastopala tezo, da do prometne nesreče, kot sta v zagovorih trdila obdolženca, ni prišlo. Pravilnosti takšne ocene pritožnik ne more spodnesti zgolj s poudarjanjem tega, da je izvedenec pogodbeno sodeloval z več slovenskimi zavarovalnicami, tudi s potencialno oškodovano zavarovalnico, ko pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da zgolj dejstvo izdelave strokovnih mnenj tudi za to zavarovalnico ne more biti okoliščina, ki bi sama zase apriori pod vprašaj postavljala izvedenčevo verodostojnost, sploh pa to ne more biti v okoliščinah, ko so izvedenčevi zaključki prepričljivo utemeljeni in tudi v celoti preverljivi.

13Ocena dokazov je v domeni sodišča. Ker ni izvedenec tisti, ki bi moral oziroma bi lahko realno in strokovno ocenjeval vsa znana dejstva in ostale dokaze v predmetnem kazenskem postopku, kot se zmotno trdi v pritožbi, pritožnik s to navedbo ne more biti uspešen niti v izpodbijanju ocene verodostojnosti izvedenca K. Ta izvedenec je pojasnil, zakaj meni, da je bila prometna nesreča fingirana in zakaj ni izključena možnost, da bi bilo že pokvarjeno vozilo potisnjeno k drevesu. Po sodbi pritožbenega sodišča je tudi ta izvedenec svoje zaključke strokovno in preverljivo utemeljil in ker so le-ti skladni z ostalimi po sodbi sodišča prve stopnje verodostojnimi dokazi, ne more biti dvoma v izvedenčevo nepristranost. Glede na to, da so razlogi sodišča prve stopnje o tem, zakaj ni razloga za izločitev tudi tega izvedenca prepričljivi, razumni in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivi in jim tudi ni kaj dodati, se zaključek o zavrnitvi predloga za izločitev tudi tega izvedenca izkaže kot pravilen in zakonit.

14Že zgoraj pojasnjeno, glede katerih dokazov velja dokazna prepoved v smislu določila 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede predloga obrambe, naj se iz spisa izloči poročilo D. P. in mnenje D. T., je sodišče prve stopnje v točki 7 izpodbijane sodbe v zadostni meri in prepričljivo pojasnilo, da v primeru teh dveh listinskih dokazov ne gre za dokaze, na katere se sodba ne bi smela opirati in bi zato morala biti izločena iz spisa. Listini vsebujeta izsledke postopka, ki ga je potencialna oškodovanka izpeljala preden je odločila o utemeljenosti vloženega odškodninskega zahtevka. Res je, da v tem postopku obdolženca nista sodelovala, niti jima niso bile zagotovljene kavtele, kot so jima zagotovljene v kazenskem postopku (takšne zahteve tudi ne bi bile razumne), a zgolj zato listine, ki vsebujejo miselni proces potencialne oškodovanke v zvezi s priznavanjem odškodnine in metode preiskovanja okoliščin, relevantnih za odločanje o tem, ali naj odškodnino plača ali ne in njihove izsledke, ne morejo imeti značaja dokaza, ki bi bilo treba iz spisa izločiti. Sicer pa sta imela obdolženca v kazenskem postopku možnost se s temi izsledki seznaniti, se z njimi soočiti in z njimi polemizirati, stvar sodišča prve stopnje pa je, da se na način, predpisan v določilu drugega odstavka 355. člena ZKP opredeli o tem, ali so v listinah vsebovane ugotovitve sprejemljive ali ne, oziroma bolj v tem smislu, ali te ugotovitve kakorkoli odstopajo od ugotovitev, ki izhajajo iz drugih na glavni obravnavi izvedenih dokazov in s tem vzbujajo dvom v verodostojnost slednjih. Takšno oceno pa je sodišče prve stopnje podalo, ko je za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo zaključilo, da so mnenja izvedencev P., K. in Č. sprejemljiva, med drugim tudi zato, ker v celoti potrjujejo dvom v realnost prikazanih okoliščin prometne nesreče, ki se je porajal že policistom in tudi zavarovalnici (ko se je soočala z ugotovitvami P. in T.), ko je odločala o utemeljenosti vloženega odškodninskega zahtevka.

15Sodišče prve stopnje je konkretno pojasnilo, v katerih segmentih gre za spreminjanje in prilagajanje zagovorov obdolžencev, razen tega pa tudi, da si zagovora nasprotujeta in zakaj se izkažeta za nelogična, zaradi česar pritožnik ne more računati na uspeh v povsem načelni pritožbeni trditvi, da so neresnične in neutemeljene navedbe, da sta obdolženca tekom postopka prilagajala zagovora teku dokaznega postopka, zato da bi se razbremenila odgovornosti za kaznivo dejanje.

16Sodišče prve stopnje je razumno izpostavilo, da obdolžena S. sprva v zagovoru sploh ni zatrjevala tistega vzroka za zapeljanje s ceste, ki je opisan v prijavi škodnega dogodka, za katerega je obdolženka trdila, da ga je sama sestavila. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo tega, da je obdolženi H. zgolj kot možnost omenil, da je kaj skočilo na cesto, na drugi strani pa je priča A., ki se je po besedah vseh ukvarjala s telefonom, zelo decidirano izpovedala, da je obdolženca S. pred trčenjem zakričala, da je žival na cesti. Takšne diskripance v prezentaciji te relevantne okoliščine obravnavanega dogodka tudi po sodbi pritožbenega sodišča ne morejo biti posledica različnega zaznavanja dogajanja, še posebej, ko, kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje, se je od obdolženega H. pričakovalo, da bo bolj spremljal promet, saj da obdolžena S. ni bila vajena tega avtomobila in ko po drugi strani tudi ni pričakovati, da bi pa A., ki da se je ukvarjal s telefonom, registriral obdolženkino izjavo, ko pri vsem tem po sodbi pritožbenega sodišča bode v oči tendenciozno pričanje o tem, kako da je, preden je sedel v avtomobil, s tipanjem preverjal morebitno poškodovanost pokrova motorja. Sploh pa so vsi trije, ki naj bi se nahajali v osebnem avtomobilu prezentirali tudi takšno hitrost vožnje in tudi trčno hitrost, ki po besedah izvedencev, katerim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, ni realna in ko, kot je že pojasnjeno, tudi družno zatrjevanje poškodovanosti priče A. ni objektivno izkazano.

17Res je sicer, kot trdi pritožba, da so izpovedbe priče A. in zagovora obdolženih skladni glede tega, da je vozila obdolžena S. in da je zavila s ceste in trčila v drevo. A to dejstvo samo zase ne more biti garant za pritožbeno predlagano oceno njihove verodostojnosti, ko je sodišče prve stopnje sprejemljivo izpostavilo nestanovitnost v zagovorih, prilaganje zagovorov in njune nelogičnosti, sploh pa to, da zagovora in izpovedba obravnavane priče nimajo opore v drugih izvedenih dokazih. Predvsem gre za mnenja v tem postopku angažiranih izvedencev, ki so bila ocenjena za verodostojna. Res je, da naj bi bil A. očividec dogodka, a zgolj zato verodostojnost njegove prezentacije okoliščin prometne nesreče ne more biti brezpogojno sprejemljiva.

18Okoliščine, v katerih naj bi se zgodila prometna nesreča (ura, mraz, pešačenje), so resda neugodne in nezavidljive, sploh glede sopotnika. Kot takšne jih opisuje tudi pritožnik, a očitno po sodbi pritožbenega sodišča so bile skrbno izbrane, da bi bil sum fingirane prometne nesreče čim manjši. Na podlagi pravilne ocene na glavni obravnavi izvedenih dokazov, je po sodbi pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se prometna nesreče ni pripetila tako, kot so jo opisovali oba obdolženca in priča A., temveč da je šlo za fingirano prometno nesrečo, da je bil z vozilom namerno vzpostavljen kontakt z drevesom in da so določene poškodbe na osebnem avtomobilu bile povzročene drugje, v nepojasnjenih okoliščinah.

19Ravno zato, ker sta bila obdolženca zrevoltirana, ko sta bila soočena s sumom policistov, da se prometna nesreča ni pripetila tako kot sta jo opisovala, bi bilo tudi po sodbi pritožbenega sodišča toliko bolj pričakovati, da bi obdolženca sorodniku, katerega da sta prosila, da ju pelje domov, predstavila, kako je prišlo do prometne nesreče. Že samo po sebi pa je neobičajno, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, da sorodnikom v takšnih okoliščinah ne bi pojasnila neposrednega vzroka za zapeljanje s ceste. S tem ko se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi z obrobnimi okoliščinami, tudi ko je sodišče prve stopnje raziskovalo tudi poškodovanost priče in dognalo, da poškodba ni objektivno izkazana, se je le še dodatno prepričalo o utemeljenosti očitka obtožbe, da je šlo za fingirano prometno nesrečo, torej za lažno prikazovanje okoliščin z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi.

20Ocena izvedeniških mnenj izvedencev Č., C., P. in K., ki jo je podalo ter prepričljivo in obširno utemeljilo sodišče prve stopnje, je za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiva. Takšne ocene ne more spodnesti pritožbena ugotovitev, da je zgolj izvedenec C. hitrost vožnje potrdil s “kinogramom mogoče gibanja vozila pred samim trčenjem v drevo, v fazi trčenja in po trčenju s prikazom v specializiranem računalniškem okolju, ki je namenjeno rekonstrukciji prometnih nesreč”, ko je vendar vsak izvedenec predstavil metodo določitve trčne hitrosti in dobljene rezultate tudi obrazložil. Res je tudi, da se nobeden od ostalih izvedencev ni približal izračunu hitrosti, kot ga je podal izvedenec C., a zgolj zato izračun slednjega ne more biti bolj sprejemljiv kot zaključki drugih izvedencev. Podatki spisa ne dajejo podlage za zaključek, da bi izvedenca P. in K. izdelala takoimenovano fakultetno izvedeniško mnenje. Sodišče prve stopnje je izdelavo izvedeniškega mnenja zaupalo Združenju sodnih izvedencev za raziskave prometnih nesreč v Ljubljani. Gotovo pa je, da sprejemljivosti mnenja, ki sta ga podala izvedenca P. in K. ni utemeljilo z dejstvom, da je bila izdelava izvedeniškega mnenja zaupana tej instituciji (oziroma Univerzi v Ljubljani, kot zmotno trdi pritožnik), zaradi česar topogledna pritožbena razprava ne more biti produktivna. Dokazna ocena izpostavljenih izvedeniških mnenj tudi ne more biti vprašljiva zato, ker da se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo o tem, ali je morebiti izvedencem, ki so podali “usklajena” mnenja, katera je ocenilo kot verodostojna, že kdaj v preteklosti zaupalo izvedenstvo. Dejstvo, da se zračne blazine niso aktivirale, pa bi se ob zatrjevani hitrosti morale, je bil le eden od argumentov izvedenca P. za zaključek o fingiranosti prometne nesreče, gotovo pa pritožnik drugačne ocene mnenja izvedenca C. ne more doseči s povsem neargumentirano in načelno razpravo o tem, da so neredki primeri, ko se celo pri hujših prometnih nezgodah, ob zelo visoki hitrosti vožnje zračne blazine niso aktivirale.

21Glede na sprejeto oceno neverodostojnosti izpovedbe priče A., v izpovedbi te priče pritožnik zaman išče podlago za zaključek, da tudi poškodbe, katere izvedenec C. ni pripisal tej prometni nesreči, vendarle izvirajo iz obravnavanega škodnega dogodka. Zagovornikovo pojasnilo, ki da je življenjsko logično in ki je bilo podano v besedi strank glede nastanka vdolbin na pokrovu motorja, nima podlage v izvedenem dokaznem postopku.

22Sodišče prve stopnje je sprejemljivo zaključilo, da je bila prometna nesreča fingirana, da sta torej obdolženca dejanske okoliščine lažno predstavljala. K temu pa sta bila motivirana ravno zaradi zasledovanja protipravne premoženjske koristi na strani obdolženega H., ko bi si bilo, v kolikor bi le-ta ne bila njun cilj in bi bila odškodnina skrb leasingodajalca, težko predstavljati ves njun trud, ne le v uprizarjanju, temveč tudi v opisovanju gotovo fingirane prometne nesreče.

23Izkaže se tako, da je sodišče prve stopnje vsa pravno relevantna dejstva v tej zadevi, ob brezhibnem spoštovanju procesnih določb, pravilno in popolno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, zaradi česar je odločba o krivdi obeh obdolžencev povsem na mestu.

24Pritožbeno sodišče je preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji. Le-ta je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolženemu H. utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave. Tudi v okviru izrečene mu pogojne obsodbe določena zaporna kazen in preizkusna doba sta po sodbi pritožbenega sodišča uravnotežen odraz vseh po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljenih in korektno ovrednotenih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Pri negiranju po sodišču prve stopnje ugotovljenih obteževalnih okoliščin, pritožnik izhaja iz lastne presoje, da storitev kaznivega dejanja obdolžencu sploh ni dokazana. Ker pa temu ni tako, pa je lahko sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino utemeljeno upoštevalo težo in pa način storitve kaznivega dejanja, v čemer se odraža skrbna načrtovanost kaznivega dejanja in razdelitev njunih vlog, kar vendarle kaže na višjo stopnjo obdolženčeve kazenske odgovornosti. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da se pritožnik zaman zavzema za spremembo odločbe o kazenski sankciji. Obdolženemu H. izrečena kazenska sankcija je po sodbi pritožbenega sodišča primerna in pravična, saj je primerljiva s sankcijami, ki se izrekajo drugim storilcem za kazniva dejanja, storjena v primerljivih okoliščinah. Glede na navedeno ni bilo potrebe za spremembo odločbe o kazenski sankciji v obdolženčevo korist.

25Res je, kot se trdi v pritožbi, da je sodišče prve stopnje višino obdolženčeve plače opredelilo na znesek 600,00 EUR. A to ni edini aspekt okoliščin, ki so relevantne pri odločanju o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč dognalo še, kar pritožbeno ni problematizirano, da obdolženec vendarle mesečno plačuje še 200,00 EUR leasing obroka in 270,00 EUR kredita, kar že samo zase dovolj zgovorno priča o tem, da v kolikor obdolženec preživlja štiri člansko družino, mora imeti še druge prihodke. Razen tega pa ima obtoženec še stanovanjsko hišo in tudi osebni avtomobil. Takšne premoženjske razmere pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča ne utemeljujejo odstopa od načela, da mora vsakdo, ki je spoznan za krivega, plačati stroške kazenskega postopka. Tako je povsem na mestu tudi odločba o stroških kazenskega postopka, saj glede na obrazloženo ni moč zastopati pritožbeno ponujene teze, da bo s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obdolženca in preživljanje oseb, katere mora obdolženec preživljati.

26Ob tem, ko zagovornik v uvodu predlaga drugačno odločitev o premoženjsko pravnem zahtevku, morebitne pritožbe zoper odločbo o tem zahtevku v ničemer ne obrazloži, zaradi česar utemeljenosti pritožbe v tem delu, ko ostaja na povsem načelni ravni, niti ni moč preizkusiti in ji posledično tudi ni bilo moč priznati uspeha.

27Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da pritožbene navedbe niso utemeljene, ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni pripetila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu v celoti potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu 391. člena ZKP.

28Glede na to, da pritožnik s pritožbo ni uspel in glede na to, da je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, mora obdolženec plačati tudi stroške pritožbenega postopka, torej sodno takso, ki jo bo po višini odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe. Pri odločitvi o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče izhajalo iz vseh po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljenih okoliščin, ki so relevantne za to odločitev, ko kot je že zgoraj izpostavljeno, plačilo sodne takse pritožbenega postopka v ničemer ne bo ogrozilo obdolženčevega vzdrževanja in vzdrževanja oseb, katere mora obdolženec preživljati. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena v zvezi z določilom prvega odstavka 98. člena ZKP.