VSL sklep I Ip 4311/2014

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da se bo o zahtevku in stroških postopka odločalo v pravdnem postopku pred Delovnim sodiščem v Kopru, sicer pa se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in odločilo, da bo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku odločalo Okrajno sodišče v Kopru.

2Zoper sklep pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo upnica in navaja, da ugovor dolžnika ni obrazložen in utemeljen, saj dolžnik terjatev prereka le delno. Trdi, da je s tem sodišče zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj iz pisne pripoznave dolžnika izhaja, da upničina terjatev do višine 430,00 EUR in 1.333,64 EUR sploh ni sporna. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugoditev dolžnici za zahtevka v višini 430,00 EUR in 1.333,64 EUR, v preostali sporni višini pa naj sodišče zadevo odstopi krajevno in stvarno pristojnemu delovnemu sodišču v Kopru. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5Po drugem odstavku 53. člena in drugem odstavku 61. člena ZIZ mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlagati dokaze zanje. Če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je naloženo, da poravna terjatev, mora navesti tista pravno pomembna dejstva, ki bi pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, če bi se izkazala za resnična (tako Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999). Če dolžnik ne izpolni zahteve za uveljavljanje pravno pomembnih dejstev ali zanje ne predlaga dokazov, se šteje, da je ugovor neobrazložen in s tem tudi neutemeljen. Kot je odločilo Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-854/05 z dne 7. 2. 2007, pa se kot neobrazložen ugovor lahko šteje le tak ugovor, ki ne navaja prav nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. V navedeni določbi je Ustavno sodišče RS še zapisalo, da je pri ocenjevanju izpolnjevanja kriterija obrazloženosti ugovora treba upoštevati pravila o dokaznem bremenu – če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov v tem izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku.

6V ugovoru je dolžnik med drugim zatrjeval, da v predlogu za izvršbo navedene verodostojne listine sploh ne ostajajo. Sodišče prve stopnje je tak ugovor pravilno štelo kot obrazložen. Pri ocenjevanju obstoja kriterijev za obrazloženost ugovora je namreč treba upoštevati tudi, da upniku v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine svojega zahtevka ni treba utemeljevati niti mu ni treba predložiti verodostojne listine (prim. drugi in peti odstavek 41. člena ZIZ). Ob takšni poenostavitvi za upnika bi bilo od dolžnika, ki zatrjuje, da verodostojna listina ne obstaja (in mu posledično ni poznana), kot je razbrati iz ugovora v konkretni zadevi, nesorazmerno strogo zahtevati navajanje pravno pomembnih dejstev v zvezi s samo terjatvijo, saj bi to povzročilo prekomerno neuravnoteženost položaja strank. Glede na navedeno in ob upoštevanju zgoraj navedene argumentacije Ustavnega sodišča RS ni mogoče slediti pritožbenim navedbam upnika, da ugovor ne ustreza standardu obrazloženosti in da je podan le glede dela terjatve. Dolžnikove ugovorne navedbe predstavljajo zatrjevanje pravno pomembnega negativnega dejstva, za katerega dolžniku v skladu z odločbo Ustavnega sodišča niti ni treba predlagati dokazov, saj se dokazno breme prevali na upnika.

7Neutemeljena je pritožbena navedba, da dolžnik priznava terjatev v delu, ki se nanaša na regres in v delu, ki se nanaša na del odpravnine, zaradi česar bi sodišče moralo terjatev upnice do navedene višini kot jo priznava dolžnik priznati, ker pa tega ni storilo, naj bi kršilo prvi odstavek 214. člena ZPP in zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine sodišče namreč poleg pravočasnosti, popolnosti in dovoljenosti ugovora preizkuša le, ali je ugovor obrazložen v skladu s kriteriji iz drugega odstavka 61. člena ZIZ. Kakor hitro ugotovi, da je obrazložen, razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem. V skladu s tem ne izvršilno sodišče ne more upniku „priznati“ terjatve, temveč je prepuščeno pravdnemu sodišču, da v nadaljnjem kontradiktornem postopku odloči o utemeljenosti ugovornih trditev oziroma upnikovega zahtevka. Postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine lahko teče le, če obstaja verodostojna listina, na podlagi katere obstaja tudi dolžniško upniško razmerje med strankama izvršilnega postopka, če pa dolžnik svoj ugovor, v katerem sicer priznava, da sta bila z upnikom v poslovnem (v predmetni zadevi očitno delovnem) razmerju, utemelji s sklicevanjem na neobstoj take verodostojne listine, nasprotuje samemu temelju terjatve, tako da siceršnje (delno) nasprotovanje višini vtoževane terjatve ni odločilno. Glede na to sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka v povezavi s 15. členom ZIZ.

8Pritožba pa utemeljeno opozarja, da za odločitev v zadevi ni pristojno Okrajno sodišče v Kopru. Že iz predloga za izvršbo, pa tudi iz ugovornih navedb izhaja, da gre pri terjatvi, ki jo v tem izvršilnem postopku zahteva upnica, za individualni delovni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (točka b) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), zaradi česar je za odločanje o zahtevku in stroških stvarno pristojno delovno sodišče. Glede na 8. člen ZDSS-1 v povezavi s 46. členom ZPP in 15. členom ZIZ je treba zadevo odstopiti krajevno pristojnemu Delovnemu sodišču v Kopru. V tem delu je bilo torej treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v presežku pa je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.