VSL sodba in sklep II Cpg 1461/2014

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 130221/2010 z dne 21. 9. 2010 ostane v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi (I. točka izreka), da se pobotni ugovor tožene stranke zavrže (II. točka izreka), ter da se zavrne tožbeni zahtevek tožene stranke proti tožeči stranki, da ji plača škodo v višini 1.020,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila v osmih dneh (III. točka izreka).

2Tožena stranka je zoper odločbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma v nov postopek, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi ugodi in tožeči stranki naloži plačilo 600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Višje sodišče ugotavlja, da je v I. točki izreka izpodbijane odločbe vsebovana sodba na podlagi pripoznave (316. člen ZPP), z II. točko izreka je sodišče prve stopnje zaradi litispendence zavrglo pobotni ugovor tožene stranke, v III. točki izreka pa je vsebovana meritorna odločitev o zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi.

O pritožbi zoper sodbo na podlagi pripoznave (316. člen ZPP):

7Sodbo na podlagi pripoznave je dopustno izpodbijati zgolj iz omejenih pritožbenih razlogov. V skladu s tretjim odstavkom 338. člena ZPP se sme sodba na podlagi pripoznave izpodbijati zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile in zvijače. Sodišče prve stopnje v primeru pripoznave zahtevka ne ugotavlja dejanskega stanja, niti ne uporablja materialnega prava. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je cesijska pogodba, s katero je tožeča stranka prevzela terjatev od svojega moža, nična, ker ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki se zahteva za posle med zakoncema (tako v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list, GV Založba, 2005, 2009, 3. knjiga, str. 82). Ne gre pa tudi za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 316. člena ZPP).

8Višje sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da je tožena stranka izjavo o pripoznavi zahtevka po sklepu o izvršbi VL 130221/2010-1 (račun št. 2-047/2010 z dne 30. 7. 2010) podala na naroku za glavno obravnavo dne 8. 1. 2014. Iz zapisnika (red. št. 21) izhaja, da „tožena stranka in tožeča stranka po nasprotni tožbi pripozna tožbeni zahtevek, ki se uveljavlja v prvotnem spisu 420,00 EUR spp in istočasno uveljavlja za ta znesek pobot po nasprotni tožbi, tako da ostane po nasprotni tožbi še plačilo 600,00 EUR spp.“. Sodišče prve stopnje je zato brez nadaljnjega obravnavanja izdalo odločbo (I. točka izreka), s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke (prim. prvi odstavek 316. člena ZPP).

Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ni pripoznala zahtevka, ampak je vztrajala pri navedbah iz pripravljalne vloge z dne 21. 6. 2013, saj so te pritožbene navedbe nekonkretizirane, poleg tega pa zanje tudi ni ponudila nobenega dokaza, s katerimi bi uspela izpodbiti domnevo, ki izhaja iz zapisnika. Njena izjava o pripoznavi zahtevka je namreč vsebovana v zapisniku, ki je javna listina, in dokazuje resničnost tistega, kar se v njem navaja (prvi odstavek 224. člena ZPP). Zgolj navedba tožene stranke v pritožbi, da ne drži, da je pripoznala zahtevek (in da je torej zapisnik netočen), ne zadošča. Tožena stranka tudi v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bila na glavni obravnavi poučena, da bo obravnavi sledila izdaja sodne odločbe v pisni obliki, ter da bo glede preostanka nepobotanega zneska po sodbi potrebno počakati na potek paricijskega roka, ter v primeru neplačila sprožiti izvršilni postopek, ni predlagala nobenega dokaza, poleg tega pa tožena stranka tudi sicer s temi pritožbenimi navedbami (četudi bi se izkazale za resnične) ne more uspeti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Ob zgoraj navedenem je treba pripomniti, da je tožena stranka zapisnik podpisala (brez pripomb).

9Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je kasnejša izdaja sodne odločbe diametralno nasprotna sklepu, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo na glavni obravnavi, s čemer je tožečo stranko spravilo v nedopustno zmoto.

Višje sodišče ugotavlja, da je ob smiselni povezavi ostalih navedb tožene stranke (da jo je sodnica poučila, da bo glavni obravnavi sledila izdaja sodne odločbe v pisni obliki, ter da bo glede preostanka nepobotanega zneska po sodbi potrebno počakati na potek paricijskega roka, ter v primeru neplačila sprožiti izvršilni postopek) in glede na zapis sodišča prve stopnje v zapisniku (da je v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi podana situacija po 454. členu ZPP), gornje pritožbene navedbe tožene stranke mogoče razumeti tudi tako, da zahtevka tožeče stranke ne bi pripoznala, v kolikor bi vedela, da njenemu zahtevku po nasprotni tožbi ne bo ugodeno. V tem primeru tožena stranka izpodbija sodbo na podlagi pripoznave zaradi motivne zmote, ki pa ni pravno upoštevna (prim. VSL sodba I Cpg 1208/2002 z dne 7. 4. 2004, VSL sodba Cpg 1419/93 z dne 1. 3. 1994, J. Zobec v Pravdni postopek- zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 246).

10Motivne zmote ni mogoče upoštevati niti v primeru, če je vzrok zanjo v zmotni predstavi pravnih učinkov procesnih situacij (oz. o procesnih situacijah samih), četudi je to zmotno predstavo (nenamerno) povzročilo sodišče (drugačna bi bila situacija, če bi šlo za namerno povzročitev zmote - za zvijačo). Iz zapisnika o glavni obravnavi namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi dana procesna situacija iz tretjega odstavka 454. člena ZPP (torej da je tožeča stranka zahtevala izvedbo naroka za glavno obravnavo, vendar nanj ni prišla, zaradi bi se štelo, da tožeča stranka priznava zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi), vendar se je to izkazalo za zmotno(1). Ta sklep je (ugotovitveni) sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče prve stopnje ni vezano. Ker ni bila podana procesna situacija iz tretjega odstavka 454. člena ZPP, sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi ne sme izdati sodbe na podlagi pripoznave, temveč mora o zahtevku odločiti meritorno.

11Poleg tega je treba poudariti, da tožena stranka tudi sicer v pritožbi ne navede konkretizirane trdivene podlage v zvezi s samo zmoto oziroma v zvezi z opravičljivostjo le-te. V pritožbi sicer opozarja, da nobena izmed strank ni predlagala naroka za glavno obravnavo, vendar obenem ne zatrjuje, ali ji je bilo to dejstvo znano že na naroku (v tem primeru je motivna zmota posledica zmotne uporabe pravnih pravil), ali pa je za to izvedela kasneje (v tem primeru je motivna zmota posledica zmote o dejstvih).

O pritožbi zoper zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi (III. točka izreka):

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, ker za znesek v višini 180,00 EUR ni utemeljila in izkazala višine škode (13. točka obrazložitve), za znesek v višini 840,00 EUR pa ni izkazala nastanka le-te (14. točka obrazložitve).

12Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP s tem, ko se je spustilo v vsebinsko obravnavo tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi kljub temu, da pravilno vabljena tožeča stranka ni prišla na narok. Prvi odstavek 455. člena ZPP namreč določa, da če sodišče izvede narok, čeprav ga nobena izmed strank ni zahtevala, pa ena pravilno vabljena stranka ne pride, se šteje, da ta stranka umika vse dokazne predloge, razen listinskih dokazov. Samo v primeru, če stranka zahteva narok, pa nato nanj ne pride, lahko sodišče izda sodno odločbo brez nadaljnjega obravnavanja.

13Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ni utemeljila in dokazala, da bi ji nastala škoda v višini 180,00 EUR, saj je navedla zgolj to, da mora sedaj mesečno plačati 40-50 EUR več kot prej (list. št. 12 spisa), k tem navedbam pa je priložila potrdila o izplačilu avtorskih honorarjev (priloga A4 spisa). Višje sodišče pripominja, da se vtoževani račun glasi na 420,00 EUR, pri čemer iz potrdil o izplačilu avtorskih honorarjev izhaja, da tožena stranka svoji lektorici očitno sedaj plačuje manj (temeljnica na A5 se glasi na znesek 400,00 EUR skupaj z davki in prispevki). Sicer se zdi logično tudi pojasnilo tožeče stranke, da je povsem razumljivo, da je (nova) cena v letu 2010 višja, saj je tožeča stranka opravljala storitve lektoriranja po enaki ceni od leta 2005 dalje. Tudi po prepričanju višjega sodišča tožena stranka ni zadovoljivo pojasnila, kako je ocenila škodo na višino 180,00 EUR, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zelo jasno navedla in utemeljila nastalo škodo. V pritožbi skuša višine škodo dodatno utemeljiti in konkretizirati (da je šlo za bruto znesek, sodišče prve stopnje pa je napačno presojalo neto znesek), vendar višje sodišče teh navedb ne more več upoštevati, ker niso podane v vlogah, navedenih v 452. členu ZPP (453. člen ZPP).

14Višje sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje (ne glede na to, kakšen razloge je zanjo podalo), da stroški uvajanja nove lektorice ne morejo predstavljati škode, za katero odgovarja tožeča stranka, saj v trditvah tožene stranke ni mogoče najti vzročne zveze med tožeči stranki očitano opustitvijo ravnanj in storitev, ki jih je opravljala za toženo stranko, in stroški „uvajanja“ nove lektorice. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da tožena stranka ni izkazala, da bi bila tožeča stranka odgovorna za plačilo zneska v višini 840,00 EUR, kar je znesek, ki naj bi ga tožena stranka morala dodatno plačati uredniku za slovnično in vsebinsko preverjanje besedil (priloga A9-A14).

15Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokaz z zaslišanjem pravdnih strank, ker je presodilo, da je pravno pomembno dejansko stanje razvidno že iz listin spisa. Tožena stranka dokazni sklep izpodbija zgolj posredno, in sicer z navedbo, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo pravdnih strank, ker se tožeča stranka ni odzvala vabilu na narok. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami je treba pojasniti, da tožena stranka ni predlagala zaslišanja strank (ampak je ta predlog podala tožeča stranka), zato tožena stranka niti nima pravnega interesa, da bi uveljavljala procesno kršitev v zvezi s tem. Četudi pravno pomembno dejansko stanje ne bi bilo razvidno že iz listin spisa, sodišče prve stopnje ne bi smelo izvesti s strani tožeče stranke predlaganega zaslišanja strank, saj se šteje, da dokazni predlog umika, ker se kljub pravilnemu vabljenju naroka ni udeležila (prvi odstavek 455. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep o zavrženju pobotnega ugovora:

16Sodišče prve stopnje je z II. točko izreka odločbe zavrglo pobotni ugovor tožene stranke, ker v pravdni pobot ni mogoče uveljaviti terjatve, o kateri že teče pravda. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka to (isto) terjatev uveljavljala z nasprotno tožbo, vloženo dne 22. 9. 2011 (red. št. 1 spisa III Pg 5840/2011), ugovor pobota pa je podala 24. 6. 2013 z vložitvijo pripravljalne vloge z dne 21. 6. 2013 (red. št. 5 spis III Pg 5840/2011), in še kasneje na naroku dne 8. 1. 2014.

17Tožena stranka v pritožbi smiselno trdi, da litispendence ni več, ker ne tečeta dva različna postopka o isti stvari, ker sta bila združena v en spis. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka ne more uspeti, saj pri litispendenci (visečnost pravde) ne gre za vprašanje števila postopkov, v katerih se uveljavljajo zahtevki, temveč za vprašanje, ali o tem istem zahtevku že teče pravda (lahko celo v okviru istega postopka). Vendar višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo navedla, da uveljavlja znesek 420,00 EUR po nasprotni tožbi v pobot terjatvi tožeče stranke, „tako da ostane po nasprotni tožbi še plačilo 600,00 EUR spp“. Tožena stranka torej plačila zneska 420,00 EUR, ki ga je zahtevala z nasprotno tožbo, ni ponovno uveljavljala v pobot terjatvi tožeče stranke, temveč je želela, da sodišče prve stopnje navedeno terjatev iz nasprotne tožbe pobota s terjatvijo tožeče stranke. Vendar pa takšen pobot v pravdi ni mogoč, saj zanj v zakonu ni opore (tako v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, str - 175). Tožba in nasprotna tožba namreč predstavljata dve samostojni tožbi glede terjatev, ki bi se lahko pobotale. Ali bo do pobotanja dejansko prišlo, pa je odvisno od ravnanja strank po koncu pravdnega postopka, v katerem sodišče obema dajatvenima zahtevkoma ugodi.

18Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pobotni ugovor tožene stranke zavrglo. Ker torej pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

19Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

----------

(1) Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo, da tožeča stranka ni predlagala izvedbe naroka za glavno obravnavo, kar je zmotno navedeno tudi v vabilu na narok (red. št. 18).