VSL sodba II Cpg 1754/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 77258/2013 z dne 16. 5. 2013 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (1. točka izreka), ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati njene pravdne stroške v znesku 190,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (2. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Tožeča stranka kot upravnik poslovne stavbe na naslovu S. od tožene stranke kot solastnika te stavbe zahteva plačilo stroškov upravljanja, obratovalnih stroškov in stroškov za izdelavo načrta etažne lastnine podjetja L d. d.. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena (oz. ga ni zmogla pravočasno), zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po prepričanju višjega sodišča je ta presoja sodišča prve stopnje pravilna. Uvodoma je treba pojasniti, da je tožeča stranka tista, ki mora zaradi procesne strogosti postopka v sporu majhne vrednosti, že v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe, glede na to, da se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine) navesti trditve in predlagati dokaze, ki utemeljujejo njen tožbeni zahtevek, nato pa je na toženi stranki, da v odgovoru na tožbo (dopolnitvi odgovora na tožbo) te trditve zanika in v zvezi s svojimi navedbami predlaga dokaze (451. člen ZPP). Tožeča stranka torej nosi trdiveno in dokazno breme v zvezi z utemeljenostjo zahtevka, in če te trditve izostanejo, ni mogoče očitati toženi stranki, da so bile njene ugovorne navedbe pavšalne. Po prepričanju višjega sodišča je to v konkretnem primeru treba posebej poudariti, saj je videti, da je trditvena podlaga tožeče stranke bolj usmerjena k prerekanju navedb tožene stranke, kot v utemeljitev njenega tožbenega zahtevka.

7Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom za povračilo obratovalnih stroškov pravilno presodilo, da je trditvena podlaga v zvezi s slednjim preskopa, da bi mu bilo mogoče ugoditi. Tožeča stranka namreč ni postavila nobenih trditev v zvezi s svojo aktivno legitimacijo in ni pojasnila, na kakšni pravni podlagi temelji njeno upravičenje, da od lastnika poslovnega prostora (tožene stranke) v lastnem imenu in za svoj račun zahteva plačilo deleža obratovalnih stroškov. Pridobitev aktivne legitimacije bi lahko zatrjevala na temelju pogodbe o upravljanju, s katero bi etažni lastniki nanjo prenesli svoja materialnopravna upravičenja, vendar tožeča stranka - kljub temu, da je omenjala pogodbo o upravljanju - tega ni zatrjevala. Če etažni lastniki nanjo niso prenesli materialnopravnih upravičenj, je tožeča stranka kot upravnik aktivno legitimirana le, če je stroške založila iz lastnih sredstev (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 126/2001 z dne 24. 5. 2001, pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, občna seja VSS, 18. 12. 2001, objavljeno v Pravna mnenja 2/01 str. 15), vendar tožeča stranka tudi tega ni zatrjevala, kot je smiselno navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pavšalne trditve tožeče stranke, da so računi izdani na podlagi pogodbe o upravljanju, po prepričanju višjega sodišča ne zadoščajo za utemeljitev aktivne legitimacije, zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je s predložitvijo pogodbe o upravljanju smiselno zatrjevala podlago tožbenega zahtevka. Enako velja za pritožbene navedbe, da je predložila zemljiškoknjižne izpiske, s katerimi je izkazala, da je tožena stranka solastnik objekta, s katerimi tudi sicer ne more uspeti v izkazu svoje aktivne legitimacije (temveč bi z njimi kvečjemu dokazala pasivno legitimacijo tožene stranke). Ker torej ni zatrjevala prenosa materialnopravnega upravičenja etažnih lastnikov, niti ni zatrjevala in dokazala, da je obratovalne stroške dobaviteljem plačala iz lastnih sredstev, se kot neutemeljene izkažejo njene pritožbene navedbe, da je navedla pravno podlago, na podlagi katere je upravičena do plačila teh stroškov.

8Poleg tega je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da bi morala tožeča stranka glede na določbo 453. člena ZPP že v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) konkretizirati, kateri obratovalni stroški so predmet tožbenega zahtevka. Neutemeljene (in glede na omejenost pritožbenega preizkusa v sporu majhne vrednosti tudi nedopustne) so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je te trditve podala, saj je v prvi pripravljalni vlogi (oz. dopolnitvi tožbe) v zvezi z vsemi vtoževanimi stroški navedla zgolj to, da je račune za stroške upravljanja in vzdrževanja izstavila na podlagi pogodbe o upravljanju, ter da je toženi stranki z računom št. R-11/2478 z dne 31. 1. 2012 zaračunala sorazmerni delež stroškov, nastalih v zvezi s projektom izdelave etažne lastnine, v nadaljevanju dopolnitve tožbe pa je ponudila le splošne, primeroma naštete obratovalne stroške, ki bremenijo vsakega etažnega lastnika in ni navedla, kateri so tisti obratovalni stroški, katerih povračilo zahteva. Le-te bi morala konkretizirati v trditveni podlagi, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da je s predložitvijo obračunov zadostila zahtevi po konkretizaciji storitev oz. stroškov, ki so predmet tožbenega zahtevka. V zvezi s temi (sicer obširnimi) pritožbenimi navedbami velja ponovno pojasniti, da mora vsaka stranka pravno pomembna dejstva zajeti v svojo trditveno podlago, in če tega ne stori, se sodišče na ta dejstva - četudi bi morebiti izhajala iz predloženih dokazov - ne more opreti. Dokazi so namreč namenjeni dokazovanju že postavljenih trditev, ne pa dopolnjevanju manjkajoče trditvene podlage. S predložitvijo obračunov stroškov (v zvezi s katerimi navaja, da so bili pravočasno vloženi, ker so bili priloženi k drugi pripravljalni vlogi) te trditvene podlage ne more dopolniti, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Enako velja za njene pritožbene navedbe, da je obdobje obračuna stroškov razvidno iz priloženih računov in za navedbe, da je že k dopolnitvi tožbe priložila pogodbo o upravljanju, zemljiškoknjižne izpiske in račune, iz katerih je razvidno, kaj vtožuje.

9Ker torej tožeča stranka v zvezi z obratovalnimi stroški ni zatrjevala aktivne legitimacije (in ta tudi ni očitna), njenemu zahtevku v tem delu že po temelju ne bi bilo mogoče ugoditi. Zato tožeča stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi skuša izpodbiti presojo sodišča prve stopnje, da tudi za preizkus višine obratovalnih stroškov ni navedla dovolj konkretizirane trditvene podlage. To velja za pritožbene navedbe, da ker tožena stranka ni prerekala dejstev, povezanih s solastniškim deležem, tudi tožeča stranka ni bila dolžna navesti višine solastniškega deleža tožene stranke. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami velja pripomniti, da od tožene stranke tudi sicer ne bi bilo mogoče zahtevati, da se opredeljuje do višine svojega solastniškega deleža, če ga tožeča stranka sploh ni zatrjevala in tudi ne more uspeti z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da tožena stranka sploh ni zatrjevala, koliko znaša njen solastniški delež.

10Višje sodišče nadalje ugotavlja, da tožeča stranka tudi v zvezi z obračunom stroškov ni navedla ustrezne trditvene podlage. V ta okvir po prepričanju višjega sodišča namreč spadajo tudi navedbe o uporabljenem ključu delitve stroškov (ki ga je mogoče preveriti v priloženih obračunih), sploh glede na to, da je tožena stranka opozorila, da ne more preveriti utemeljenosti izstavljenih obračunov (list. št. 41 spisa). Ker tožeča stranka te trditvene podlage ni navedla, ji tožena stranka ni mogla nasprotovati, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da tožena stranka niti z eno besedico ni prerekala višine vtoževanih stroškov oz. se ni opredelila do delilnikov (obračunov stroškov), ter da je po predloženih specifikacijah navedla, da je bila s prejšnjimi upniki dogovorjena, da ji zaradi neuporabe skupnih prostorov ni potrebno plačevati stroškov upravljanja.

11Tožeča stranka v pritožbi navaja, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ne pojasni, v čem oz. o katerih pravno odločilnih dejstvih obstaja nasprotje v tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Ne navede niti tega, katere listine naj bi sodišče prve stopnje zmotno povzelo v odločilne razloge izpodbijane sodbe. Tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava je neobrazložen in po prepričanju višjega sodišča tudi neutemeljen.

12Sodišče prve stopnje je tudi za stroške v zvezi s projektom za izdelavo etažne lastnine podjetja L d. d. pravilno poudarilo, da tožeča stranka ni navedla, na kakšni pravni podlagi terja od tožene stranke plačilo teh stroškov v svojem imenu in na svoj račun, oziroma ni zatrjevala, da bi te stroške plačala iz lastnih sredstev namesto tožene stranke. Pravilnosti te ugotovitve sodišča prve stopnje ne omajajo pritožbene navedbe, da je tožeča stranka k dopolnitvi tožbe priložila fotokopijo zapisnika z dne 20. 5. 2013, v katerem je (po navedbah tožeče stranke) navedeno, da so solastniki sprejeli sklep o izdelavi projekta etažne lastnine. Sklep lastnikov stavbe, da naj L. izdela projekt za etažno lastnino, sam po sebi tožeče stranke še ne upravičuje, da zahteva plačilo teh stroškov v lastnem imenu in za svoj račun, glede na to, da projekt še ni dokončan, kar med pravdnima strankama ni sporno. Zato izvajanje dokazov v tej smeri ni bilo potrebno. Tožeča stranka je namreč sama trdila, da druga faza projekta res še ni dokončana, in sicer zato, ker njeno dokončanje blokira prav tožena stranka, ker izvajalcu ne posreduje pogodb in drugih listin, ki jih le-ta potrebuje za izvedbo projekta. Tožena stranka je zanikala, da bi blokirala izvedbo projekta in trdila, da je posredovala podatke in kupoprodajne pogodbe prostorov, katerih solastnik je postala, da pa zavrača plačilo računa R-12/2478, ker storitve, ki so z njimi zaračunane, niso bile opravljene. Tožeča stranka bi tako, glede na to, da projekt še ni dokončan, morala pojasniti, na kakšni podlagi terja plačilo sorazmernega dela računa R-12/2478 (tožeča stranka bi morala npr. zatrjevati, da je te vtoževane stroške plačala in morala plačati družbi L., d.d., kljub temu, da tega projekta ni dokončala, in zakaj jih je morala plačati), ne glede na to, ali je tožena stranka za neizvedbo projekta odgovorna ali ne. Ob odsotnosti ustreznih trditev o podlagi tožbenega zahtevka, tožeča stranka ne more uspeti zgolj s pritožbenimi navedbami, da je toženi stranki izvedba projekta za vzpostavitev etažne lastnine v interesu ter da zavrača plačilo, ker projekt še ni dokončan - da pa ni dokončan po krivdi tožene stranke, ker le-ta ni dostavila ustrezne dokumentacije. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje z izvedbo dokaznega postopka (in razpisom naroka za glavno obravnavo) ugotoviti, ali je bil projekt izveden ali ne. To namreč glede na prehodno navedeno ni pravno pomembno dejstvo.

13V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo razpisati narok za glavno obravnava (s katerimi smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), višje sodišče pojasnjuje, da v sporu majhne vrednosti veljajo posebna pravila. Prvi odstavek 454. člena ZPP namreč določa, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Sodišče pa lahko na ta način ravna tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Ker tožeča stranka ni podala ustrezne trdivene podlage, in ni bilo potrebe po izvajanju dokazov, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko ni razpisalo naroka za glavno obravnavo in je brez izvedbe slednjega izdalo izpodbijano sodbo.

14Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, ker niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvi odstavkom 165. člena ZPP).