VSL sodba II Cpg 246/2015

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvrši Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 200633/2012 z dne 18.12.2012 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za 52,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2012 do plačila in za 61,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2012 do plačila ter v 3. odstavku izreka, razveljavi pa se v 1. odstavku izreka za 173,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2012 do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 61,45 EUR od 6.12.2012 do 18.12.2012 in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka), pri čemer pravdni stranki sami nosita svoje stroške pravdnega postopka (II. točka izreka).

2Zoper I.b in II. točko izreka izpodbijane sodbe je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa v 8 dneh naloži plačilo stroškov po sodni odmeri, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Stališče sodišča prve stopnje, da so terjatve tožnice v obravnavanem primeru zastarale po poteku triletnega zastaralnega roka, je pravilno. Res je sicer sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da imajo terjatve upravnika iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem (lahko) pravno naravo verzijskega zahtevka, vendar pa to ni edina pravna podlaga, na kateri je upravnik lahko upravičen do povračila tovrstnih stroškov. Takšnim zahtevkom je namreč mogoče ugoditi tudi na podlagi določb o subrogaciji (274. člen in 275. člen OZ), v določenih primerih pa celo na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila (primerjaj VSL sodba I Cpg 1167/2010 z dne 4. 4. 2011). Katero pravno podlago bo sodišče uporabilo v posameznem primeru, je odvisno od trditev, ki jih v zvezi s tem v postopku podajo pravdne stranke.

6V konkretnem primeru tožnica kot upravnik poslovne stavbe na T. od toženke kot lastnice poslovnega prostora št. 100 vtožuje plačilo obratovalnih stroškov priključne moči elektrike in stroškov upravljanja na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovnih stavb T. z dne 1. 11. 2007 (priloga A2), in sicer za obdobje od avgusta 2008 do oktobra 2009, od decembra 2009 do januarja 2011, za marec 2011, od maja 2011 do maja 2012 ter od julija 2012 do oktobra 2012 (priloge A4-A50).

7Po stališču sodišča prve stopnje, ki mu pritožbeno sodišče pritrjuje, je treba terjatev tožnice v delu, ki se tiče obratovalnih stroškov, obravnavati kot občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok (347. člen OZ) in pri tem uporabiti pravila o subrogaciji.

8Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov v poslih upravljanja (4. odstavek 118. člena SPZ). Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem v imenu in za račun etažnih lastnikov in v mejah svojih (upravnikovih) pooblastil, zato zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelja (70. člen OZ).(1) Ker upravnik nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov, tretji (dobavitelj blaga ali storitev) nima zahtevka za plačilo teh stroškov zoper upravnika, temveč zoper etažne lastnike, saj pravice in obveznosti zaradi narave neposrednega zastopanja nastanejo neposredno v sferi zastopanega. Ne glede na to pa je upnik dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, kot tudi v primeru, če se dolžnik z izpolnitvijo tretjega strinja (271. člen OZ). Pravna temelja za vstop v položaj upnika sta bodisi zakon bodisi pogodba. Kadar ima tretji za izpolnitev pravni interes, nanj preidejo vse upnikove pravice že na podlagi zakona (275. člen OZ); kadar pa takšnega pravnega interesa nima, ga je mogoče vzpostaviti na pogodbeni podlagi (274. člen OZ).(2)

9V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravni interes upravnika črpalo iz 2. člena pogodbe, v skladu s katerim mora upravnik skrbeti za nemoteno vzdrževanje in uporabo vseh skupnih prostorov ter obračunavanje in razdeljevanje stroškov obratovanja poslovne stavbe, konkretneje pa tudi iz priloge 2 (7. in 8. alineja točke b)), po kateri mora upravnik poravnavati obveznosti za opravljene storitve ter poravnavati druge obveznosti po pogodbi o upravljanju. Pritožba sicer poudarja, da je sodišče prve stopnje z uporabo določila iz priloge prekoračilo trditveno podlago strank, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar pa se pritožbeno sodišče s tem ne strinja, saj meni, da je sodišče prve stopnje zgolj uporabilo določbo iz pogodbe, kar pomeni, da je na ta način uporabilo pogodbeno materialno pravo, ne pa ugotavljalo posameznih dejstev.(3) Ne glede na to pa že iz dikcije 2. člena pogodbe, da je upravnik dolžan skrbeti, da stavba, ki jo upravlja, deluje kot celota, kljub neplačilu posameznega lastnika, izhaja, da je pravni interes upravnika po izpolnitvi obveznosti toženke v tem primeru podan. Slednjega utemeljuje tudi že 118. člen SPZ, ki določa, da dolžnosti upravnika med drugim zajemajo dolžnost skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov stavbe. Iz tega namreč izhaja, da mora upravnik skrbeti za to, da stavba kot celota funkcionira. Za zagotovitev tega cilja pa morajo biti izpolnjene dolžnosti do dobaviteljev. Tako mora upravnik, četudi k temu ni izrecno zavezan (in v odnosu do dobavitelja, ni dolžnik in ni pasivno legitimiran v morebitni pravdi), sproti poravnati takšne (obratovalne) stroške. Le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni prej navedeno obveznost in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil.(4)

10Posledica izpolnitve tuje obveznosti, za katero ima kdo pravni interes, je prehod terjatve z vsemi stranskimi pravicami ob izpolnitvi po samem zakonu (275. člen OZ). Sodelovanje dolžnika (etažnega lastnika) pri zakonski subrogaciji ni predvideno, zato se njegov položaj zaradi prenosa terjatve ne sme poslabšati, saj bi sicer nastopil učinek pogodbe v breme tretjega, ki pa tretjega ne veže (prvi odstavek 130. člena OZ). V skladu s 1. odstavkom 421. člena OZ ima prevzemnik nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. Iz tega izhaja, da so na upravnika prešle terjatve dobaviteljev, skupaj z že pretečenim rokom zastaranja v času, ko je bil upnik terjatve še dobavitelj.(5)

11Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je za zastaranje konkretnih terjatev potrebno uporabiti triletni zastaralni rok po določilu 347. člena OZ (občasne terjatve). Posledično so tako zastarale vse terjatve iz naslova obratovanja, ki so nastale pred 18.12.2009. Napačno pa je sodišče prve stopnje štelo, da je rok za zastaranje posamičnih terjatev glede stroška priključne moči začel teči prvi dan po zapadlosti terjatev tožnice do etažnega lastnika (toženke). Pravno nepomembno je, ali je tožnica (upravnik) toženki (etažnemu lastniku) mesečne razdelilnike pošiljala redno. Prav tako je nepomembno, kdaj je tožnica s strani tretjega izstavljeni račun dejansko plačala. Terjatev tretjega (dobavitelja) je namreč nastala s tem, ko je ta dobavil blago ali opravil storitve za nepremičnino (električno energijo) in takrat začne teči tudi zastaranje, upravnik pa z izpolnitvijo le vstopi v pravni položaj svojega prednika - dobavitelja. Za začetek teka zastaralnega roka je namreč ključno, kdaj bi ta začel teči v primeru, da bi bila storitev dobavitelja zaračunana direktno toženki (in ne kdaj je potekel rok za plačilo terjatev, ki ga je postavila tožnica). Skladno z določbo, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (1. odstavek 336. člena OZ), je tako zastaranje vsake posamične terjatve začelo teči naslednji dan po zapadlosti računa dobavitelja (in ne tožnice).

12Iz spisa ni razvidna zapadlost posameznih računov dobavitelja do upravnika, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bil predlog za izvršbo vložen dne 18. 12. 2012, kar pomeni, da so do tega dne zastarale terjatve po razdelilnikih tožnice do toženke za obdobje od avgusta 2008 do julija 2009 (zadnja terjatev je zapadla v plačilo dne 14. 12. 2009). Glede na prej pojasnjeno stališče je v tem delu vtoževana terjatev glede obratovalnih stroškov upoštevajoč trenutek zapadlosti računov dobavitelja do tožnice zastarana še toliko bolj. Posledično tudi ugotavljanje zapadlosti posameznih računov dobavitelja do upravnika v tem primeru ne bi imelo smisla, saj pritožbeno sodišče upoštevaje, da je pritožbo vložila zgolj tožnica, ne more odločiti tožnici v škodo.

13Pri tem velja dodati, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem stroškov upravljanja (pogodbeni stroški, ki izhajajo iz gospodarske pogodbe po 349. členu OZ) prav tako povsem pravilna.

14Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP).

16V skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP je o predmetni zadevi odločala sodnica posameznica.

-------- Op. št. (1): tako N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 432.

Op. št. (2): primerjaj M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 304.

Op. št. (3): po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča razlaga (uporaba) pogodbe predstavlja pravno vprašanje, medtem ko ugotavljanje prave pogodbene volje oziroma vsebine pogodbe predstavlja dejansko vprašanje. Glej tudi F. Testen: Razlikovanje pravnih in dejanskih vprašanj pri razlagi pogodb, Zbornik III. Dnevi civilnega prava, april 2005.

Op. št. (4): posebna pogodbena zaveza niti ni (več) potrebna. Tako npr. VSL sodba I Cpg 1167/2010 z dne 4. 4. 2011, ki med drugim napotuje na uporabo pravil o zakoniti subrogaciji.

Op. št. (5): tako tudi VS RS v sodbi II Ips 80/2014 z dne 24. 11. 2014.