VSL sklep I Cpg 734/2015

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke v zavarovanje njene odškodninske terjatve do tožencev izdalo začasno odredbo, s katero je tožencem do višine glavnice tožbenega zahtevka 7.999.979,00 EUR prepovedalo razpolaganje s sredstvi, ki jih imajo na kateremkoli računu pri organizacijah za plačilni promet, vključno s sredstvi na TRR, odprtem pri tožeči stranki, 1. in 3. tožencu prepovedalo obremenitev, odtujitev ali prenos vrednostnih papirjev, ki jih imata na svojem trgovalnem računu z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve, 3. tožencu pa je še prepovedalo odtujiti ali obremeniti v izreku sklepa navedene nepremičnine in osebno vozilo. Z izpodbijanim sklepom je delno ugodilo ugovoru tožencev in sklep o začasni odredbi delno razveljavilo, v ostalem pa zavrnilo ugovor zoper začasno odredbo in odločilo, da ostane v veljavi v tistem delu, v katerem se za zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke v višini glavnice 7.999.979,00 EUR vsem trem tožencem prepoveduje do višine tega zneska razpolagati s sredstvi, ki jih imajo na kateremkoli računu pri organizacijah za plačilni promet, 3. tožencu pa še glede prepovedi obremenitve, odtujitve ali prenosa še preostalih vrednostnih papirjev in prepovedi odtujitve in obremenitve solastninskega deleža na eni nepremičnini.

2Toženci se zoper sklep pritožujejo v delu, v katerem je zavrnjen njihov ugovor zoper začasno odredbo (II. točka izreka), uveljavljajo vse pritožbene razloge, opredeljene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagajo spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sklepa. Iz obširne pritožbe sodišče druge stopnje v nadaljevanju povzema le bistvene očitke tožencev. Navajajo, da terjatev ni verjetno izkazana, ker je sporni kredit odobril nadzorni svet banke in ne toženci kot nekdanji člani uprave, zaradi česar jim ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti, niti od njih zahtevati povračila domnevne škode, ki naj bi družbi nastala zaradi kršitve dolžnosti pri opravljanju njihovih nalog. Sodišče je v sklepu večkrat prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke in nedopustno širilo razloge v zvezi z očitki o domnevni kršitvi dolžne skrbnosti tožene stranke, sklep sodišča o zavarovanju je pavšalen in nezadostno obrazložen, enako pa tudi izpodbijani sklep. Toženci ob sprejemu sklepa z dne 25. 5. 2010, da se uprava strinja z odobritvijo kredita družbi X. d. d. pod predlaganimi pogoji, niso ravnali neskrbno in se jim neutemeljeno očita, da kredit ne bi smel biti odobren ter da zavarovanje kredita ni bilo ustrezno. Toženci so skrbno preučili in upoštevali mnenje službe obvladovanja kreditnih tveganj in vse potrebne podatke, ki so bili na voljo, ravnali so v skladu s skrbnostjo stroke upravljanja banke in vestnega in poštenega gospodarstvenika, izključno v skladu z najboljšimi interesi in v korist banke. Sklep z dne 25. 5. 2010 so sprejeli v predpisanem postopku, v dobri veri, zadostno informirani, po skrbni proučitvi zbranih podatkov, iz katerih je izhajalo, da bo kredit ob zapadlosti vrnjen in da je zavarovanje ustrezno in zadostno ter v skladu z internimi akti tožeče stranke. Glede verjetne izkazanosti domnevne škode pritožba ponavlja, da škode ni, ker je banka konvertirala terjatev v ekvivalent lastniškega kapitala družbe X., d. d., s čimer je bila terjatev banke iz naslova kredita v znesku 7.999.979,00 EUR v celoti poravnana in je prenehala. Vprašanje uspešnosti nadaljnjega poslovanja družbe X., d. d., po tem, ko je bila konverzija izvedena, prisilna poravnava s strani upnikov izglasovana in s sklepom sodišča potrjena, je izven sfere tožencev in zanj ne morejo odgovarjati ter niso v vzročni zvezi s tudi sicer neutemeljenimi očitanimi domnevnimi kršitvami skrbnosti pri odločanju glede spornega kredita v maju 2010. Glede verjetno izkazane nevarnosti, da je zaradi razpolaganja dolžnikov s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena, se je sodišče napačno oprlo na odločbo Banke Slovenije z dne 6. 9. 2013, kljub temu, da je tožeča stranka ni predložila v spis. Tožencem na podlagi izdaje te odločbe, niti na podlagi prenehanja mandatov, ni mogoče očitati, da naj bi s premoženjem razpolagali z namenom preprečitve oziroma otežitve domnevne terjatve po predmetni tožbi, ki je bila vložena šele več kot 3 mesece po dejanjih, ki jih tožeča stranka zatrjuje v dokaz obstoja domnevne nevarnosti. Sodišče bi moralo obrazložiti ta pogoj za izdajo začasne odredbe zoper vsakega posameznega toženca in se tudi opredeliti do navedb vsakega izmed njih. Subjektivna nevarnost ni izkazana tudi zato, ker ne gre za razpolaganje s premoženjem tožencev, na katerega se glasi predlagana začasna odredba. Glede posameznih pravnih poslov tožencev, s katerimi so odsvojili nepremičnine, se pritožba v nadaljevanju opredeljuje in zatrjuje, da ne predstavljajo takšnega ravnanja tožencev, ki izkazujejo subjektivno nevarnost. Izpodbijani sklep je napačen tudi zato, ker je nesorazmeren in ker ne vsebuje zakonskih prepovedi in omejitev izvršbe, ki jih določa 101. in 102. člen ZIZ v zvezi s 137. členom ZIZ.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo obširno odgovarja na pritožbene trditve in jih zavrača v celoti ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa prvostopenjskega sodišča.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločanja o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve pravilno uporabilo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, ki urejajo pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve (270. in 271. člen). Pravilno je ocenilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe v delu, ki je med strankama še sporen. V pretežnem delu je namreč prvostopenjsko sodišče predlagano zavarovanje terjatve tožeče stranke zavrnilo, ker so toženci že pred izdajo začasne odredbe razpolagali z vrednostnimi papirji, nepremičninami ter premičnino in denarnim depozitom. Prvostopenjsko sodišče je odločitev v celoti tudi ustrezno obrazložilo in pri tem ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. To velja tudi za očitano kršitev razpravnega načela. Ugotovitev sodišča, da predlog tožene stranke nadzornemu svetu ni vseboval posebnih opozoril o poslabšanem poslovanju prosilca kredita, na kar je tožena stranka takoj opozorila, na pravilnost in zakonitost sklepa ni vplivala (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP), saj je že dotedanja trditvena podlaga tožeče stranke zadoščala za izkaz verjetnosti terjatve.

6Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja terjatve, kot je zahtevano v prvem odstavku 270. člena ZIZ. Ne glede na to, da sta pravdni stranki doslej obširno navajali in utemeljevali vsaka svoje razloge in stališča za oziroma proti obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke, predložili in predlagali tudi množico dokazov, pa za dokazni standard verjetnosti terjatve po določbah ZIZ zadostuje, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva močnejše in številčnejše, od tistih, ki govorijo proti temu. Resničnost trditev pravdnih strank in utemeljenost zahtevka bo stvar dokaznega postopka, končna odločitev o glavni stvari pa sprejeta na podlagi prepričanja sodišča o obstoju oziroma neobstoju terjatve.

7Pri odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo materialno podlago spora, ki je v specialni določbi 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Tožeča stranka namreč uveljavlja odškodninsko odgovornost tožencev kot bivših članov njene uprave zaradi kršitve skrbnosti dobrega bančnega strokovnjaka, do katere naj bi prišlo pri odobritvi kratkoročnega kredita v znesku 8.000.000,00 EUR družbi X., d. d. na podlagi dne 1. 6. 2010 sklenjene kreditne pogodbe. Tožeči stranki je Banka Slovenije 6. 9. 2013 izdala odločbo o izredni upravi, s katero ji je bil izrečen izredni ukrep za zagotovitev stabilnosti bančnega sistema in imenovana izredna uprava banke, tožencem pa so takrat prenehale funkcije članov oziroma predsednika uprave tožeče stranke. Konkretno se tožencem očita, da so v postopku odobritve kratkoročnega kredita družbi X., d. d. v višini 8.000.000,00 EUR ravnali v nasprotju z interesi tožeče stranke in sprejeli odločitve v nasprotju z načeli in skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, saj so razpolagali z mnenjem službe za obvladovanje kreditnih tveganj, ki je opozarjalo na znatno poslabšanje finančnega položaja družbe in tveganje pri morebitni odobritvi kredita, pa so kljub temu sklenili kreditno pogodbo, pri čemer so zelo visok znesek kredita odobrili brez ustreznega zavarovanja. Tožeči stranki je škoda nastala, ker družba X., d. d., kratkoročnega kredita ni bila sposobna poravnati, pri konverziji kredita v delež družbe je šlo očitno za izgubljena sredstva, medtem ko je družba X., d. d. trenutno v stečajnem postopku, kar pomeni, da tožeča stranka ne bo prejela prav nobenega poplačila. Toženci odškodninsko odgovornost v postopku sklepanja sporne kreditne pogodbe zavračajo in trdijo, da so ravnali z dolžno skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. V pritožbi se osredotočajo na ugovore, da je sporni kredit v skladu s svojo pristojnostjo odobril nadzorni svet tožeče stranke in ne uprava, da odobritev kredita s strani službe obvladovanja kreditnih tveganj ni bila odsvetovana, da ni prišlo do škode zaradi konverzije terjatve banke v lastniški kapital družbe X., d. d., da je poznejše (ne)uspešno poslovanje družbe X., d. d., izven sfere tožencev ter da ni podana vzročna zveza med škodo in domnevnim očitanim protipravnim ravnanjem tožencev.

8Od organov vodenja ali nadzora se zahteva visoka stopnja strokovnosti, skrbnosti in profesionalnosti pri njihovem delu. Tako določba prvega odstavka 263. člena ZGD-1 opredeljuje, da morajo pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Po drugem odstavku tega člena so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Odgovornost je torej krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom glede dokazovanja poštenosti in vestnosti pri izpolnjevanju njihovih dolžnosti, kar pomeni, da velja tudi na področju protipravnosti. Kot je pritožbeno sodišče že doslej poudarilo v predhodnih razveljavitvenih sklepih, to pomeni, da je dokazno breme glede nastanka škode in vzročne zveze na tožeči stranki, tožena stranka pa mora dokazati pošteno in vestno izpolnjevanje svojih dolžnosti. Pravna teorija poudarja tudi pomen t. i. pravila podjetniške presoje(1), kar je v nekaterih odločbah glede odškodninske odgovornosti članov poslovodstva pri oceni kršitve dolžne skrbnosti že upoštevala tudi sodna praksa(2). Bistvo tega pravila je, da uprava ne odgovarja za vsako napačno odločitev, zaradi katere nastane družbi škoda, ampak mora upravi vedno ostati določeno polje proste (lastne) presoje.

9Tožeča stranka je v tožbi in nadaljnjih vlogah določno in natančno navedla, v čem je postopanje tožencev pri odobritvi kredita družbi X., d. d., šteti za neskrbno. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sklepa zavzelo pravilno stališče, da so v tej fazi postopka argumenti tožeče stranke, ki kažejo na obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke, močnejši od tistih, s katerimi se brani tožena stranka. To velja tako za vlogo tožencev pri odobritvi kredita, kot tudi za njegovo zavarovanje. Upoštevaje postroženo dolžnost skrbnega ravnanja, h kateremu so bili toženci zavezani ter obrnjeno dokazno breme, ki jim nalaga, da dokažejo pošteno in vestno izpolnjevanje svojih dolžnosti, je ocena verjetnosti obstoja odškodninske terjatve tožeče stranke pravilna in zadostna, zato ji pritožbeno sodišče pritrjuje. V obrazložitvi sklepa pa je prvostopenjsko sodišče že ustrezno odgovorilo na v pritožbi ponovljene ugovorne navedbe tožene stranke.

10V primeru predlagane začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve se zahteva tudi izkazanost nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Prvostopenjsko sodišče je pri presoji t. i. subjektivne nevarnosti pravilno upoštevalo vse okoliščine, v katerih so vsi trije toženci v obdobju od izdaje odločbe Banke Slovenije z dne 6. 9. 2013 do vložitve tožbe razpolagali z nepremičninami, kasneje in že tekom tega postopka pa tudi z nekaterimi vrednostnimi papirji, 3. toženec pa je razpolagal tudi z osebnim vozilom. Takšno aktivno delovanje tožencev, direktno usmerjeno v zmanjševanje premoženja, četudi je bilo realizirano v pretežnem delu že pred vložitvijo tožbe, verjetno izkazuje nevarnost za uveljavitev terjatve, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu. Pritožbene trditve, da se sodišče ne bi smelo sklicevati na odločbo Banke Slovenije o imenovanju izredne uprave ter v povezavi z njo na seznanjenost tožencev z odločbo, so neutemeljene iz razlogov, ki jih podaja že prvostopenjsko sodišče, zato jih nima pomena tu ponavljati. Za izkazano subjektivno nevarnost tudi ni pomemben namen, s katerim naj bi po trditvi pritožbe posamezni toženci neodplačno razpolagali z nepremičninami v korist sorodnikov. Pritožbeno sodišče nadalje ne vidi okoliščin, ki bi kazale na nezakonitost sklepa v tistem delu, ki prepoveduje tožencem razpolagati do višine terjatve s sredstvi, ki jih imajo na kateremkoli računu pri organizacijah za plačilni promet. Kar se tiče zakonske omejitve izvršbe iz 102. člena v zvezi s 137. členom ZIZ pa tudi ne gre za kršitev ZIZ, če sklep o izvršbi ne vsebuje konkretnih omejitev izvršbe, kot jih običajno v obrazložitvi vsebujejo sklepi o izvršbi. Po stališču sodne prakse mora organizacija za plačilni promet poznati in spoštovati ter upoštevati zakonske omejitve in izvzetja iz izvršbe (137. člen ZIZ).

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12O pritožbenih stroških tega postopka zavarovanja bo odločeno s končno odločitvijo o glavni stvari.

----------

Op. št. (1): Npr. dr. Peter Podgorelec, Splošna odškodninska odgovornost članov organov vodenja ali nadzora delniške družbe po ZGD-1, Podjetje in delo – 2010, št. 6 do 7, dr. Borut Bratina, Pojem in pomen uzakonitve pravila podjetniške presoje – več kot le kozmetična sprememba, Pravna praksa – 2015, št. 9.

Op. št. (2): Odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 80/2010 in III Ips 75/2008.