137. člen ZIZ

Tudi v kolikor bi torej bilo mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da prihranki na transakcijskem računu dolžnice spadajo v stečajno maso, pa glede na to, da ZFPPIPP na uporabo določbe 137. člena ZIZ izrecno ne napotuje in tudi dolžnica nanjo ni bila izrecno opozorjena, ta ne more predstavljati podlage za izdajo izpodbijanega sklepa.

Drži sicer, da so na račun sodišča založena sredstva iz naslova predujma premoženje dolžnika. Vendar pa je treba upoštevati, da razmerje med sodiščem, ki opravlja izvršbo, in dolžnikom, ki je založil predujem po drugem odstavku 225. člena ZIZ, ni civilnopravno razmerje. Gre za pravno razmerje, ki je izrazito formalizirano, predmet tega razmerja pa ni terjatev, s katero bi bilo mogoče kakorkoli razpolagati, temveč gre od trenutka, ko je izdan sklep o dolžnosti založitve predujma, še izključno za tehnično izvršitev sklepa. Ob morebitni neizvršitvi sklepa zato dolžnik izvršilnega postopka tudi nima na voljo pravnih sredstev, kakršne imajo sicer v pravnih razmerjih na voljo upniki (na primer tožba v pravdnem postopku), temveč ima na voljo le pravno sredstvo znotraj izvršilnega postopka za sanacijo svojega položaja (zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe po 52. členu ZIZ). Sodišče torej sploh ni dolžnikov dolžnik, ampak je organ, ki opravlja izvršbo. Opravljati pa jo mora v skladu z zakonom in na podlagi odločb (sklepov in odredb), ki jih predvideva zakon. Od trenutka nakazila predujma na račun sodišča tako dolžnik z njim ne more več na noben način razpolagati

Obravnavani postopek ni izvršilni postopek, temveč postopek osebnega stečaja, ki je urejen ločeno od izvršilnega postopka. Pravila postopka osebnega stečaja so določena v ZFPPIPP. Uporaba določb ZIZ pa je v postopku osebnega stečaja določena subsidiarno le tedaj, ko posamezna določba ZFPPIPP napotuje na smiselno uporabo konkretne določbe ZIZ, ne pa na splošno. Pritožba neutemeljeno trdi, da se določilo 137. člena ZIZ v postopkih osebnega stečaja uporablja na podlagi napotitve iz 389., 393. in 394. člena ZFPPIPP, saj iz navedenih določb (niti iz kakšnih drugih določb ZFPPIPP) kaj takega ne izhaja.

Dolžnica je v ugovoru zoper sklep o izvršbi v zvezi z zastaranjem navedla: "Sklepu o izvršbi je priložena sodba z opravilno številko Opr. št. P 519/2003, ki je postala pravnomočna 8. 7. 2009 in izvršljiva 14. 9. 2009. Predlog za izvršbo je vložen 20. 12. 2021 in dopolnjen dne 13. 1. 2022. Iz navedenih listin izhaja, da je upnik A. A. predlagal izvršbo po poteku desetih let od pravnomočnosti sodne odločbe, rok za predlaganje izterjave je zastaral zato predlagam pristojnemu sodišču, da Sklep o izvršbi razveljavi." Iz takšne vsebine ugovora po presoji sodišča druge stopnje izhaja, da dolžnica ugovor zastaranja uveljavlja glede celotne terjatve, ki ji je bila v plačilo naložena s sodbo P 519/2003, torej tako glede zastaranja glavnice kot tudi glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti. Dejstva, da se je dolžnica izrecno sklicevala na potek desetletnega zastaralnega roka, ki ustreza roku iz prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ni mogoče interpretirati tako, da dolžnica uveljavlja zgolj zastaranje terjatve iz naslova glavnice, katere zastaranje se presoja po tej določbi, ne pa tudi zastaranja terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti od glavnice, katerih zast

Višje sodišče ugotavlja, da je pritožnica sklep o zasegu denarnega dobroimetja pravilno izvrševala. Sklep o zasegu denarnega dobroimetja pa ne vsebuje tudi prihrankov na tem računu, temveč le prilive in denarno dobroimetje iz teh prilivov. Z izpodbijanim sklepom, ki je izdan povsem v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZFPPIPP in tako vsebuje vse, kar tak sklep lahko in mora vsebovati, pritožnici ni bilo naloženo nič drugega. Pritožnica torej ni bila dolžna (in zato tega tudi ni smela storiti) v okviru sklepa o zasegu denarnega dobroimetja zaseči tudi morebitnih prihrankov, zato ji ni mogoče očitati, da bi sklep napačno izvrševala, zaradi česar ji tudi ni mogoče naložiti, da bi zneske, za katere upraviteljica in sodišče prve stopnje menita, da predstavljajo prihranke, morala nakazati v dobro fiduciarnega denarnega računa upraviteljice.

Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače (prvi odstavek 46. člena ZIZ). Za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kot je to primer v obravnavani zadevi, na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, zakon ne določa drugače, prav tako ne za premičninsko izvršbo.

Ob dovoljeni izvršbi na vsa denarna sredstva dolžnika pri OPP ta zajema tako dobroimetje na računu kot tudi odobreno prekoračitev pozitivnega stanja oziroma limit. Denarna sredstva na računu podjetnika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in v obravnavani situaciji, ko je bila zahtevana izvršba zoper dolžnika kot fizično osebo, je dovoljena izvršba tudi na njegov poslovni račun. Dolžnik napačno razume, da mora imeti ves mesec na razpolago znesek v okviru omejitve iz 102. člena ZIZ. Ves mesec ga mora imeti na razpolago le ob predpostavki, da ga ne porabi, ko pa ga izčrpa, ga izčrpa. To ne pomeni, da lahko dolžnik črpa denarna sredstva na računu in mu mora tudi na koncu meseca ostati še vedno zajamčeni znesek po 102. členu ZIZ.

Dolžnik je vsaj že od leta 2012 insolventen, saj se je predhodno nad njim že vodil postopek osebnega stečaja, ki ni bil zaključen z odpustom obveznosti. Od takrat naprej je tekel izvršilni postopek enega od stečajnih upnikov, in sicer za terjatev v glavničnem znesku, ki presega 27.000,00 EUR. Nesporno je, da dolžnik tega upnika v obdobju med obema stečajnima postopkoma ni poplačal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo pritožnikovo ravnanje, s katerim je v času med obema stečajnima postopkoma prevzemal mesečne obveznosti tako, da se je skupaj nateklo obveznosti v približnem znesku 4.500,00 EUR, pri čemer je sam povedal, da tega ni imel od kod plačati, pomenilo nesorazmerno prevzemanje obveznosti. Ne glede na to, kolikšna je bila višina dolžnikove plače, tako ravnanje dolžnika, ki je vedel, da se na njegovo plačo opravlja izvršba, le-ta pa je bila izplačevana na račun pri organizaciji za plačilni promet, katerega imetnik ni bil dolžnik, pomenilo izigravanje dolžnikovih upnikov, saj je bilo dolžnikovemu upniku onemogočeno poseči na denarna sredstva, ki so se iz tega naslova natekla na račun, na katerega bi po določbah ZIZ lahko posegel. S tem, ko je do

Odgovornost organov vodenja ali nadzora je krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom glede dokazovanja poštenosti in vestnosti pri izpolnjevanju njihovih dolžnosti, kar pomeni, da velja tudi na področju protipravnosti. Dokazno breme glede nastanka škode in vzročne zveze je tako na tožeči stranki, tožena stranka pa mora dokazati pošteno in vestno izpolnjevanje svojih dolžnosti. Za izkazano subjektivno nevarnost ni pomemben namen, s katerim naj bi toženci neodplačno razpolagali z nepremičninami v korist sorodnikov.

Če je plača dolžnika višja od minimalnega zneska, ki mora ostati dolžniku, je v delu preko minimuma plača s sklepom o izvršbi zarubljena in jo mora delodajalec odtegniti, po pravnomočnosti sklepa o izvršbi pa znesek izplačati upniku. Na to njegovo obveznost ne vpliva stanje sredstev na računu dolžnika pri organizaciji za plačilni promet, tudi če ta opravlja izvršbo z izvršilnim sredstvom na denarna sredstva na računu dolžnika pri organizaciji za plačilni promet. Predlog na podlagi 134. člena ZIZ ni samostojen predlog za izvršbo.

Upnik je v predlogu za izvršbo kot sredstvo izvršbe navedel izvršbo na dolžnikovih sredstvih pri organizaciji za plačilni promet, ne pa na posebno ločitveno maso v višini 19.300,00 EUR. To pomeni, da v skladu z določbami ZIZ o omejitvi izvršbe sicer ni mogoče seči na denarna sredstva, pridobljena z unovčenjem premoženja, na katerem je obstajala ločitvena pravica, nikakor pa nima za posledico, da se upnik ne bi mogel poplačati iz drugih sredstev na dolžnikovem transakcijskem računu.

V sklepu o izvršbi oziroma o nadaljevanju izvršbe na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet mora biti opredeljeno, ali je treba upoštevati omejitev, ki velja za terjatve iz naslova zakonite preživnine in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, za katere je predpisana omejitev v manjšem obsegu, ali pa za druge denarne terjatve, za katere je omejitev večja.

Namen določila prvega odstavka 143. člena ZIZ je zgolj v tem, da upniku ni treba vedno znova zahtevati izvršbe ob zapadlosti občasnih dajatev. Blokada denarnih sredstev v višini še nezapadlih občasnih dajatev preživnine ni dopustna pred njihovo zapadlostjo, razen če izvršilno sodišče hkrati tudi dovoli predhodno odredbo v obliki prepovedi organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska še nezapadlih občasnih dajatev, za kar pa morajo biti izpolnjeni posebni zakonski pogoji. Ko upnik v izvršbi ne more doseči, da se poseže na dolžnikova sredstva pod zakonsko omejitev, tako tudi ni dopustno, da bi banka, ki vodi dolžnikov račun, dosegla poplačilo svoje terjatve stroškov, mimo prisilne omejitve in pred ostalimi dolžnikovimi upniki. Če gre za stroške oprave neposrednih dejanj izvršbe, imajo ti pomen izvršilnih stroškov.

Zgolj pavšalno zatrjevanje okrnitev ugleda in dobrega imena banke, ki z ničemer ni izkazana, po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja konkretizacije oškodovanja pritožnice in poslabšanja njenega pravnega ali dejanskega položaja. Izrek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, da banka preneha z rubežem veteranskega dodatka, je v nasprotju z ugotovitvijo, ki izhaja iz njegove obrazložitve, da predstavlja veteranski dodatek kot mesečni dohodek socialni korektiv, s katerim se vojnim veteranom zagotavlja socialno varnost oziroma eksistenčni minimum in da zato za izvršbo na veteranski dodatek veljajo omejitve.

Na prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti po 101. členu ZIZ ter na zakonske omejitve izvršbe iz 102. člena ZIZ pazi po uradni dolžnosti organizacija za plačilni promet, ki izvršbo opravlja.

Za utemeljenost ugovora v primeru izvršbe na denarna sredstva bi dolžnik moral izkazati bodisi, da je izvršba dovoljena na sredstva, ki so izvzeta iz izvršbe, bodisi da ob rubežu denarnih sredstev niso bila spoštovana določila členov 101, 102 in 137 ZIZ.

Organizacija za plačilni promet mora poznati in spoštovati zakonske omejitve izvršbe iz čl. 102 in 101 ZIZ, le-te pa nedvomno veljajo tudi za izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet.

Namen določbe 3. točke 1. odstavka 79. člena ZIZ je, da se z morebitno prodajo delovne in plemenske živine, kmetijskih strojev in drugih delovnih priprav dolžniku kmetu ne bi onemogočilo nadaljnje opravljanje kmetijske dejavnosti. Navedene določbe pa ni mogoče razlagati tako široko, da bi omejitev izvršbe veljala tudi za denarna sredstva pridobljena s prodajo predmetov, ki so izvzeti iz izvršbe. To pomeni, da ko dolžnik kmet živino proda, oprostitev izvršbe iz 3. točke 1. odstavka 79. člena ZIZ ne pride več v poštev oziroma ne velja več, pa čeprav dolžnik kmet denarna sredstva, dobljena s prodajo, nujno potrebuje za opravljanje kmetijske dejavnosti oziroma vzrejo živine. Za denarna sredstva, ki jih prejme dolžnik kmet od Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja, niti ZIZ niti drug zakon ne določa, da so izvzeta iz izvršbe, zaradi česar je izvršba nanje dopustna.

Delodajalec in organizacija za plačilni promet morata poznati omejitve izvršbe iz 101. in 102. člena ZIZ in pri izvrševanju sklepa paziti, da bodo omejitve iz 101. in 102. člena ZIZ spoštovane. Sodišče pa ni dolžno v svojem sklepu obrazlagati, na kakšen način bo organizacija za plačilni promet določila, katere prilive, ki bodo prispeli na transakcijski račun dolžnice, je potrebno zarubiti in do kakšne višine oziroma kako se bo ločilo tiste prilive, ki so že ustrezno zmanjšani zaradi rubeža na plačo. Banka bo torej lahko opravila blokado in poplačilo iz dolžničine plače in drugih privilegiranih prejemkov le z upoštevanjem omejitev in prepovedi iz 101. in 102. člena ZIZ, tako, da ne bo prišlo do dvakratnega rubeža iste plače oziroma prejemka - najprej pri delodajalcu in nato še pri organizaciji za plačilni promet.

Prejemki, nakazani za tekoči mesec na dolžnikov transakcijski račun iz naslova denarne socialne pomoči, so izvzeti iz izvršbe.