VSL sodba in sklep I Cpg 573/2015

I. Pritožba zoper IV. in V. točko sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Pritožba J. B. zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 13.1.2015 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 13.1.2015 potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi zoper IV. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje:

1Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka združilo postopek pod opr. št. VII Pg 5828/2010 in postopek po nasprotni tožbi pod opr. št. VII Pg 1545/2014 v skupno obravnavanje tako, da je vodilna zadeva opr. št. VII Pg 5828/2010; v II. točki izreka je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo), da je toženec dolžan skleniti s tožnikom prodajno pogodbo, s katero mu toženec proda nepremičnino s parc. št. 123/45 vl. št. 789 k. o. X do celote za kupnino 54.750,00 EUR, v III. točki izreka je zavrglo podredni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan skleniti s tožnikom prodajno pogodbo, s katero mu toženec proda tisti del nepremičnine s parc. št. 123/45 vl. št. 789 k. o. X, ki je tožniku potreben za hojo, vožnjo in parkiranje za kupnino 50,00 EUR za m2; v IV. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se zaradi spremenjenih okoliščin razveže prodajna (pred)pogodba, vsebovana v 1., 2., 3. in 4. odst. VI. točke prodajne pogodbe z dne 21.3.2001, sklenjene med pravnim prednikom tožnika in tožencem, s katero se je tožnik zavezal tožencu prodati tisti del zemljišča s parc. št. 438/3, ki bo po zaključku denacionalizacijskega postopka ostal v njegovi lasti po ceni 100 DEM/m2 v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, in sta stranki prosti vseh obveznosti druga do druge; v V. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2Zoper IV. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec po tožbi (tožnik po nasprotni tožbi)(1) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se ni mogoče sklicevati na spremenjene okoliščine, če gre za normalni poslovni riziko, da mora stranka, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, vselej računati z zvišanjem cen in da bi tožnik moral in mogel vedeti tudi to, da denacionalizacijski postopki potekajo zelo dolgo, tudi več deset let, in da cene nepremičnin skozi daljše časovno obdobje naraščajo. Če so se od sklenitve predpogodbe okoliščine toliko spremenile, da ta ne bi bila sklenjena, če bi bile te okoliščine takrat takšne, predpogodba ne veže že po samem zakonu (šesti odstavek 45. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma šesti odstavek 33. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer je pomen pravila enak institutu razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. V obravnavanem primeru sta se pravdni stranki dne 21.3.2001 zavezali k sklenitvi pogodbe upoštevaje okoliščine v letu 2001. Če bi bile okoliščine glede cene nepremičnin že takrat takšne, kot so sedaj, ne bi sklenili predpogodbe ali pa bi bila cena bistveno drugačna. Če pride v času med sklenitvijo in izpolnitvijo pogodbe (z vidika kavze ter z vidika načela enake vrednosti dajatev) do takšnih sprememb, da je uresničitev načela enake vrednosti dajatev porušena oziroma onemogočena, izpolnitev pa več ne ustreza kavzi pogodbe, so izpolnjeni pogoji za uporabo klavzule rebus sic stantibus. Njen namen je regulacija rizikov, ki nastopijo v tem obdobju, in jo je treba presojati od primera do primera, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. V povezavi z nepredvidljivo in nedopustno dolžino trajanja denacionalizacijskega postopka tožnik po nasprotni tožbi ni mogel računati s takim naraščanjem cen nepremičnin, kot se je zgodil. Čeprav je tožnik po nasprotni tožbi gospodarska družba, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, mu ni mogoče naložiti tistega, kar je objektivno težko oziroma praktično nepredvidljivo. Rast cen nepremičnin, ki je višja od tiste, ki jo je bilo pričakovati, predstavlja spremenjene okoliščine, na katere se tožnik po nasprotni tožbi lahko upravičeno sklicuje. Spreminjanje cen nepremičnin na trgu je splošno znano dejstvo, ki ga stranke v določenem normalnem oziroma predvidljivem obsegu morajo in morejo upoštevati, če so skrbne. Situacija pa je drugačna, če gre za takšno intenziteto sprememb oziroma za takšen (bistven) dvig cen, da stranko prizadene v takšni meri, ki ima naravo očitnega nesorazmerja vzajemnih pogodbenih dajatev. Po stališču sodne prakse (II Cp 39156/2009 z dne 7.4.2010) v primeru 100% dviga cen nepremičnin ni mogoče avtomatsko reči, da bi tudi takšen dvig cen stranka morala in mogla pričakovati in nanj računati ob sklepanju predpogodbe. V nasprotju s tem je stališče sodišča prve stopnje, ki vsakršno zvišanje cen opredeljuje kot normalen poslovni riziko in ne upošteva konkretnih podatkov in okoliščin konkretnega primera. V obravnavanem primeru je tožnik po nasprotni tožbi zatrjeval in dokazoval (priloga 1 in oglasi za stavbna zemljišča), da je šlo še za bistveno višji dvig cene nepremičnine (za več kot 100%), ki ga ni bilo mogoče pričakovati, kar izhaja iz splošno znanega dejstva visokega porasta cen nepremičnin v letih 2006-2009. Upoštevati je treba nivo cen iz konca oktobra oziroma začetka novembra 2010, saj se v skladu s tretjim odstavkom 133. člena ZOR upoštevajo le spremembe okoliščin, ki nastanejo do izteka roka, določenega za izpolnitev obveznosti. Še posebej je tožnik po nasprotni tožbi opozoril na cene skladišč, toženec po nasprotni tožbi pa tem navedbam ni ugovarjal, zato bi jih moralo sodišče prve stopnje šteti za priznane in se do njih opredeliti. Ob sklepanju predpogodbe v letu 2001 pravdni stranki nista mogli računati z dejstvom, da se postopek denacionalizacije, ki se je začel že v letu 1992, ne bo končal kmalu po sklenitvi predpogodbe. Tek denacionalizacijskega postopka v trajanju več kot 18 let, ki je ob sklepanju predpogodbe potekal že skoraj 10 let, ne predstavlja take okoliščine, s katero bi katerakoli pogodbena stranka morala računati. Nasprotno stališče bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli pravne države in procesnega prava, ki temelji na hitrosti in ekonomičnosti postopka. Ob takem dejanskem stanju je utemeljeno pričakoval, da se bo denacionalizacijski postopek kmalu po sklenitvi predpogodbe zaključil. Ne glede na to, da je ob sklepanju pogodbe ravnal vestno in skrbno, ob sklepanju predpogodbe ni mogel upoštevati take rasti cen v navedenem obdobju (pri čemer ni mogla pričakovati takšne dolžine navedenega obdobja), zato je predpogodba ne more vezati. Zaradi napačne odločitve o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi je napačna tudi stroškovna odločitev.

3V odgovoru na pritožbo toženec po nasprotni tožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba zoper IV. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ni utemeljena.

5Predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne (šesti odstavek 33. člena OZ, enako šesti odstavek 45. člena ZOR).

6Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se tožnik po nasprotni tožbi ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki jih v konkretnem primeru predstavlja zvišanje cen nepremičnin. Ni mogoče zanemariti, da se tožnik po nasprotni tožbi ukvarja s pridobitno dejavnostjo in mora kot gospodarski subjekt ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. V obdobju, ko je bila sklenjena predpogodba (2001), je bil v Republiki Sloveniji viden trend naraščanja cen nepremičnin, zato bi tožnik po nasprotni tožbi moral računati z dvigom cen, zlasti ob upoštevanju, da bi moral računati na dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka, v katerem je bil udeležen, oziroma da se ni mogel zanesti na njegov hiter zaključek, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Pri tem je bistveno dejansko stanje postopka, zato pritožba ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka in na čas trajanja denacionalizacijskega postopka do sklenitve predpogodbe. Če je do zvišanja cen prišlo zaradi naraščanja cen v daljšem časovnem obdobju (zaradi trenda naraščanja cen nepremičnin v gospodarstvu), to ne predstavlja nepredvidljivega dogodka, na katerega bi se tožnik po nasprotni tožbi lahko utemeljeno skliceval, in to ne glede na končni rezultat (npr. 100% ali več kot 100% višje cene). Drugače bi veljalo v primeru velikega in izjemno naglega skoka cen.

7Pritožbeno sodišče še dodaja, da je toženec po nasprotni tožbi konkretizirano ugovarjal navedbam tožnika po nasprotni tožbi o zvišanju cen nepremičnin, zato teh navedb tožnika po nasprotni tožbi ni mogoče šteti za priznana dejstva, ki jih ni treba dokazovati. Navedbe o cenah skladišč ne predstavljajo navedb o pravno relevantnih dejstvih (glede na predmet predpogodbe).

8Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zoper IV. in V. točko izreka sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

9Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik po nasprotni tožbi s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Toženec po nasprotni tožbi sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

O pritožbi J. B. zoper sklep o zavrnitvi predloga za stransko intervencijo:

10Z izpodbijanim sklepom z dne 13.1.2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog J. B. za stransko intervencijo.

11Zoper takšno odločitev se pritožuje J. B. iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani slep spremeni tako, da dovoli priglašeno stransko intervencijo, podrejeno pa predlaga, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je že v predlogu za intervencijo pojasnil, da njegov intervencijski interes predstavlja nepravdni postopek, ki teče na njegov predlog zoper toženca po tožbi (tožnika po nasprotni tožbi) kot aktualnega lastnika zemljišča, ki je v obravnavani pravdni zadevi predmet tožbenega zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe in v breme katerega je predlagal vzpostavitev nujne poti po SPZ in pripadajočega zemljišča po ZVEtl, ki še ni zaključen. Stranskemu intervenientu ne more biti vseeno, ali postopke, ki tečejo na podlagi njegovega predloga, zaključi z obstoječim lastnikom - tožencem po tožbi (tožnikom po nasprotni tožbi), ali pa se mora sredi nepravdnega postopka ukvarjati z novim lastnikom zemljišča - tožnikom po tožbi (tožencem po nasprotni tožbi), zlasti zaradi posledic spremembe lastništva. Na podlagi dejanskih navedb in materialnega prava (26. člen SPZ in 88. člen ZVEtl), katerega poznavanje se predpostavlja, bi lahko sodišče prve stopnje sklepalo na obstoj intervencijskega interesa.

12Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

13Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki (prvi odstavek 199. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da navedbe, podane v predlogu za stransko intervencijo, ki jih ponavlja pritožba, ne utemeljujejo zaključka o podanem intervencijskem interesu. Na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da bi odločitev v tem sporu posegla v pravni položaj pritožnika, saj iz njih ne izhaja (obstoječe) materialnopravno razmerje med pritožnikom in eno od pravdnih strank, na katerega bi odločitev v konkretni zadevi vplivala. Le v takšnem primeru je intervencijski interes podan. Sodišče prve stopnje je zato predlagano stransko intervencijo pravilno zavrnilo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank (v predlogu za stransko intervencijo pritožnik ni navedel, na strani katere stranke želi stopiti v pravdo, to navaja šele v pritožbi).

14Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo J. B. zoper sklep o zavrnitvi predloga za stransko intervencijo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

15Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožnik J. B. ni priglasil.

----------

Op. št. (1): Ker je predmet pritožbenega preizkusa sodbe le odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi in stroškovna odločitev bo v nadaljevanju zaradi jasnosti X d. d. uporabljen izraz tožnik po nasprotni tožbi, za A. B. s. p. pa toženec po nasprotni tožbi.