VSL sklep Cst 497/2014, Cst 498/2014, Cst 503/2014

I. Pritožba dolžnika z dne 16.10.2014 zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 3827/2014 z dne 9.10.2014, se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba dolžnika z dne 20.10.2014 zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 433/2014 z dne 17.10.2014, se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pritožba dolžnika z dne 10.10.2014 zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 433/2014 z dne 2.10.2014, se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je v predhodnem postopku odločanja o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom na predlog upnice A. (postopek voden pod št. St 433/2014) s sklepom z dne 2.10.2014 (red. št. 90) zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 1.8.2014, s katerim je na predlog upnice D. d. d. z začasno odredbo omejilo upravičenja dolžnika za sklepanje pogodb in opravljanje drugih poslov.

2V pritožbenem roku je pritožbo zoper sklep z dne 2.10.2014 vložil dolžnik (red. št. 104). Uveljavljal je bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagal, da razveljavi izpodbijani sklep in izdano začasno odredbo ter predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Prvostopenjsko sodišče je v okviru postopka, ki ga je vodilo pod opr. št. St 3827/2014 o predlogu dolžnika za začetek postopka prisilne poravnave s sklepom z dne 9.10.2014 (red. št. 54) predlog dolžnika za začetek postopka prisilne poravnave zavrglo.

4V pritožbenem roku je zoper sklep prvostopenjskega sodišča pritožbo vložil dolžnik (red. št. 58). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5Sodišče prve stopnje je dne 17.10.2014 izdalo sklep (red. št. 112), s katerim je odločilo, da se nadaljuje prekinjeni postopek St 433/2014 ter združi insolvenčni zadevi št. St 433/2014 in St 3827/2014 v enoten postopek. Nad dolžnikom je začelo stečajni postopek ter imenovalo upravitelja.

6V pritožbenem roku je dolžnik zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 17.10.2014 vložil pritožbo (red. št. 116), s katero je pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Glede smiselnosti odločanja pritožbenega sodišča o vseh treh pritožbah z eno odločbo

7Vsi trije izpodbijani sklepi so bili izdani po uvedbi predhodnega postopka za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Vsi trije izpodbijani sklepi se tako nanašajo na postopke, ki so vezani na odpravo posledic insolventnosti istega dolžnika. Ker so navedeni postopki v medsebojni povezavi in soodvisnosti, je pritožbeno sodišče z enim sklepom odločalo o utemeljenosti vseh treh vloženih pritožb zoper izpodbijane sklepe.

Procesno stanje odločanja v postopkih, vodenih zoper dolžnika pod št. St 433/2014, St 1191/2014 in St 3827/2014

8Iz spisovnih podatkov postopkov, vodenih v povezavi z odpravo insolventnosti dolžnika pod opr. št. St 433/2014, St 1191/2014 in St 3827/2014 je razvidno naslednje časovno sosledje procesnih dejanj v navedenih postopkih:

- 31.1.2014 je upnica A. d. d. vložila predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom (predlog vpisan v spisu St 433/2014 pod redno št. 1),

- 19.3.2014 je dolžnik vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave (vpisan v St 1191/2014 pod redno št. 1),

- 24.3.2014 je prvostopenjsko sodišče s sklepom začelo postopek poenostavljene prisilne poravnave (vpisan v St1191/2014 pod redno št. 4),

- 4.4.2014 je dolžnik vložil zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (vpisan v St 433/2014 pod redno št. 8),

- 18.6.2014 je prvostopenjsko sodišče s sklepom prekinilo predhodni postopek stečajnega postopka (vpisan v St 433/2014 pod redno št.7),

- 23.7.2014 je v predhodnem postopku prijavila udeležbo upnica D. in predlagala izdajo začasne odredbe zoper dolžnika (vpisana v St 433/2014 pod redno št. 14),

- 24.7.2014 je dolžnik vložil zahtevo za potrditev poenostavljene prisilne poravnave (vpisana v St 1191/2014 pod redno št. 17),

- 28.7.2014 je sodišče dolžnika pozvalo k dopolnitvi zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave (sklep vpisan v St 1191/2014 pod redno št. 18),

- 1.8.2014 je sodišče v okviru postopka St 433/2014 izdalo začasno odredbo zoper dolžnika (redna št. 20),

- 21.8.2014 je dolžnik umaknil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo (vloga vpisana v St 1191/2014 pod redno št. 20) in istega dne vložil predlog za začetek postopka redne prisilne poravnave (vpisan v spis St 3827/2014 pod redno št. 1),

- 25.8.2014 je sodišče s sklepom (vpisan v St 1191/2014 pod redno št. 21) ustavilo postopek poenostavljene prisilne poravnave.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 9.10.2014 o zavrženju predloga dolžnika za začetek postopka prisilne poravnave (I. točka izreka)

9Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je bil postopek poenostavljene prisilne poravnave ustavljen s sklepom 25.8.2014. Pri tem se je sklicevalo na 2. točko četrtega odstavka 149. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju(1), ki se smiselno uporablja tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave, v zvezi s 140. členom ZFPPIPP. Odločitev o nedovoljenosti predloga dolžnika za prisilno poravnavo pa je oprlo tudi na 5. točko 149. člena ZFPPIPP in na ugotovitev, da poskuša dolžnik z umikom predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo in s hkratno vložitvijo predloga za redno prisilno poravnavo zaobiti določbo iz 149. člena ZFPPIPP, s čemer skuša zgolj zavlačevati odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, ki je bil prekinjen zaradi dolžnikovega predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo.

10Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da odločitve o nedopustnosti predloga za prisilno poravnavo v konkretnem primeru ni mogoče opreti na določilo petega odstavka 149. člena ZFPPIPP. Ta določba namreč ureja procesno oviro za vodenje postopka prisilne poravnave v 2-letnem obdobju po izdaji sklepa o ustavitvi postopka prisilne poravnave po 2. točki četrtega odstavka istega člena. Četrti odstavek pa se sklicuje na tretji odstavek, ki ureja dejanski primer posledic umika predloga za začetek postopka prisilne poravnave v posledici odprave vzrokov za insolventnost izven postopka prisilne poravnave. V drugih primerih mora sodišče v primeru redne prisilne poravnave v posledici umika predloga za začetek postopka prisilne poravnave po izdaji sklepa o začetku prisilne poravnave, odločiti o začetku stečajnega postopka na podlagi podrejenega zahtevka za začetek stečajnega postopka, ki je vsebovan v predlogu za začetek postopka prisilne poravnave. V konkretnem primeru je dolžnik umaknil predlog postopka za poenostavljeno prisilne poravnavo, ki pa ne vsebuje podrejenega predloga za začetek stečajnega postopka. Že zaradi tega je zmotno sklicevanje sodišča na posledice, ki izhajajo iz petega odstavka 149. člena ZFPPIPP.

11V primeru neuspeha dolžnika v postopku poenostavljene prisilne poravnave pa zakon ustvarja procesno oviro za vlaganje novega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave (sedmi odstavek 221.f člena ZFPPIPP). Takšne posledico so predpisane v primeru, ko sodišče zavrne predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo. Sodna praksa pa je že zavzela stališče, da je enake posledice potrebno pripisati tudi, ko je postopek poenostavljene prisilne poravnave umaknjen po volji dolžnika, saj takšno postopanje pripelje do istih posledic.(2) Vendar je navedena procesna ovira z zakonom predpisana zgolj za vložitev novega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Tudi na navedeni določbi zato ne bi bilo mogoče utemeljevati procesne ovira za vložitev predloga za postopek redne prisilne poravnave, saj ima dolžnik v obeh različicah prisilne poravnave različne možnosti za odpravo insolventnosti.

12Ne glede na navedeno materialnopravno zmotno utemeljevanje procesnih ovir za začetek postopka redne prisilne poravnave v izpodbijanem sklepu pa pritožbeno sodišče pritrjuje tistemu delu utemeljitve prvostopenjskega sodišča, kjer je v postopanju dolžnika zaznalo zlorabo procesnih pravic pri obrambi zoper predlog upnika za začetek stečajnega postopka.

13Temeljni namen insolvenčnih postopkov je v odpravi posledic insolventnosti pri dolžniku, torej stanja, ko dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnavati vseh svoji obveznosti oziroma postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Zakon dolžniku omogoča več načinov, preko katerih se v primeru nastopa insolventnosti lahko izogne skrajnemu učinku stečajnega postopka, to je prenehanju samega dolžnika s sorazmernim poplačilom upnikov. Med drugim sta temu namenjeni tudi obe obliki prisilne poravnave, to je redna prisilna poravnava ter poenostavljena prisilna poravnava. Uveljavljanje teh procesnih možnosti, ki pomenijo zastoj v predhodnem postopku za začetek stečajnega postopka na zahtevo upnice, pa ne more služiti zgolj namenu zavlačevanja in onemogočanja odločanja o predlogu upnice. V kolikor je iz načina uveljavljanja teh procesnih možnosti razvidno, da gre za zlorabo procesnih pravic, sodišče ne sme nuditi pravnega varstva takšnemu ravnanju dolžnika (prvi odstavek 11. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

14Dolžnik je uspel doseči odlog odločanja o predlogu upnice za začetek stečajnega postopka z vložitvijo predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, saj je sodišče prekinilo postopek odločanja o predlogu upnice za začetek stečajnega postopka. Takšen zastoj v predhodnem postopku bi bil opravičljiv, v kolikor bi dolžnik imel tudi dejansko resen namen, da bo dosežen učinek finančnega prestrukturiranja dolžnika. Dolžnik je zadnji dan pred iztekom zakonskega roka iz prvega odstavka 221.f člena ZFPPIPP vložil zahtevo za potrditev prisilne poravnave. V tej zahtevi se je skladno z navedenim zakonskim določilom skliceval na notarski zapisnik o izidu glasovanja in na listine iz desetega odstavka 221.e člena ZFPPIPP. Takšna vloga torej pomeni zatrjevanje obstoja predpostavk in listin, ki bi morale biti priložene zahtevi za potrditev poenostavljene prisilne poravnave. Potem ko je sodišče 28.7.2014 dolžnika pozvalo na predložitev manjkajočih prilog k zahtevi za potrditev poenostavljene prisilne poravnave, pa je dolžnik 21.8.2014 s pisno izjavo umaknil predlog za začetek postopka prisilne poravnave. V predlogu za začetek postopka redne prisilne poravnave, vloženem istega dne, pa je dolžnik sam pojasnjeval, da v zakonskem roku ni uspel pridobiti potrebnega števila izjav upnikov za uspeh poenostavljene prisilne poravnave. Predvsem pa ni pridobil soglasja upnice D., ki je bilo glede na višino njegove terjatve nujen pogoj za uspeh poenostavljene prisilne poravnave. Ob tem, ko je upnik D. vseskozi nasprotoval poenostavljeni prisilni poravnavi in se pridružil predlogu za začetek stečajnega postopka, je že iz teh okoliščin razvidno, da dolžnik sploh ni imel možnosti za uspeh s poenostavljeno prisilno poravnavo. Po drugi strani pa je dolžnik z vložitvijo predloga za potrditev prisilne poravnave, v kateri se je skliceval na nepredloženi notarski zapisnik o izidu glasovanja, lažno zatrjeval, da so izpolnjeni pogoji za potrditev poenostavljene prisilne poravnave. Takšno postopanje dolžnika tako nedvoumno izkazuje, da skozi celotni postopek poenostavljene prisilne poravnave ni niti imel možnosti za uspeh v tem postopku. Zato njegovega vztrajanja in umika predloga šele potem, ko je izčrpal vse procesne možnosti trajanja tega postopka, ni mogoče razumeti drugače kot, da je bil namen dolžnika izključno v zavlačevanju odločanja sodišča o predlaganem začetku stečajnega postopka.

15V enaki luči je zato razumeti tudi predlog dolžnika z dne 21.8.2014 za začetek postopka redne prisilne poravnave, ki naj bi pomenil novo procesno oviro za odločanje o začetku stečajnega postopka. Kot je bilo pojasnjeno, je dolžnik v tem predlogu razkril svoje nedobroverno postopanje v postopku poenostavljene prisilne poravnave. Začetek novega postopka redne prisilne poravnave pa je utemeljeval na z ničemer dokazno podprtih navedbah o izraženem interesu upnice D. za vstop v lastništvo dolžnika, ki naj bi ga bilo možno sprovesti zgolj preko postopka redne prisilne poravnave. Da dolžnik nima nobene realne osnove vodenja postopka redne prisilne poravnave, izhaja nenazadnje tudi iz tega, da predlogu ni priložil nobene od obveznih prilog iz drugega odstavka 141. člena ZFPPIPP, temveč je zgolj predlagal sodišču, naj mu v skladu s 147. členom ZFPPIPP izda sklep o dopolnitvi predloga in omogoči 15-dnevni rok za vložitev manjkajočih prilog. Res je, da zakon v 147. členu omogoča dolžniku, da na poziv sodišča odpravi morebitne pomanjkljivosti v predlogu in priloženih prilogah. Postopanje dolžnika, ki je skorajda osem mesecev potem, ko je bil s strani upnika vložen predlog za začetek stečajnega postopka, vložil vsebinsko prazen predlog za začetek postopka redne prisilne poravnave, brez kakršnihkoli prilog, pa je mogoče razumeti izključno kot zlorabo procesnih upravičenj dolžnika zgolj z namenom dodatnega zavlačevanja odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Zato se izkaže kot materialnopravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ko takšne nove procesne ovire za odločanje v predhodnem stečajnem postopku ni dopustilo in je predlog dolžnika zavrglo.

16Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo dolžnika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Glede pritožbe zoper sklep St 433/2014 z dne 17.10.2014 (II. točka izreka)

17Pritožnik v pritožbi pravilno povzema, da je v predhodnem odločanju o začetku stečajnega postopka sodišče 2.4.2014 ta postopek prekinilo do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave, kakor tudi, da je sodišče postopek poenostavljene prisilne poravnave na podlagi umika predloga dolžnika s sklepom z dne 25.8.2014 ustavilo. To pa pomeni, da so s tem prenehali razlogi za prekinitev predhodnega postopka, v posledici česar je prvostopenjsko sodišče pravilno nadaljevalo prekinjeni postopek odločanja o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom.

18Pravno zmotno pa je pritožbeno sklicevanje, da naj bi enak učinek v smislu ponovne prekinitve predhodnega postopka stečaja imel vložen predlog dolžnika za začetek postopka redne prisilne poravnave. Takšnega učinka v smislu prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP ni mogoče pripisati že vlogi dolžnika, ki po svoji naravni predstavlja zlorabo procesnih pravic in zgolj poskus zavlačevanja odločanja v predhodnem postopku stečaja, kot je bilo pojasnjeno v obrazložitvi odločitve o pritožbi zoper sklep St 3827/2014 z dne 9.10.2014.

19Materialnopravno zmotno je stališče pritožnika, ko izpodbija odločitev o združitvi obeh postopkov, ki jih je sodišče vodilo pod številko St 433/2014 in St 3827/2014 s sklicevanjem na drugačen položaj dolžnika kot stranke v obeh različnih insolvenčnih postopkih. Dejstvo je, da je bil prvi insolvenčni postopek uveden na predlog upnice. Tudi v kolikor ne bi šlo pri vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave za zlorabe procesnih pravic dolžnika, to ne pomeni, da bi bil ta postopek povsem neodvisen od uvedenega predhodnega stečajnega postopka. Zato ni videti ovir, da ne bi moglo sodišče o tem podrejenem insolvenčnem postopku odločati v okviru uvedenega predhodnega postopka pod opr. št. St 433/2014. Toliko bolj pa velja, da ni potrebe po ločenosti dveh postopkov v konkretnem primeru, ko je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da gre pri predlogu dolžnika za zlorabo procesnih pravic in na podlagi takšnega predloga ni začelo novega insolvenčnega postopka. V posledici odločitve o združitvi obeh zadev St 433/2014 in St 3827/2014 je prvostopenjsko sodišče pravilno obravnavalo predlog dolžnika z dne 21.8.2014 zgolj kot nedopustno procesno dejanje v okviru predhodnega stečajnega postopka.

20Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom o začetku stečajnega postopka vzpostavilo situacijo, ko se nad dolžnikom sočasno vodita dva insolvenčna postopka. O tem bi bilo mogoče govoriti samo, če bi sodišče pred začetkom stečajnega postopka tudi začelo postopek prisilne poravnave. Ker pa je bil pred izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka pravnomočno ustavljen postopek poenostavljene prisilne poravnave, sama vložitev (nedopustnega) predloga za začetek redne prisilne poravnave pa še ne pomeni tudi začetka tovrstnega postopka, ni podane sočasnosti teka večih insolvenčnih postopkov.

21Pritožnik v pritožbi sicer ne izpodbija dejanskih predpostavk za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V dolgotrajnem postopku, v katerem je preko instituta vodenja poenostavljene prisilne poravnave uspel odložiti odločanje o predlogu upnice za začetek stečajnega postopka, je dolžnik vseskozi priznaval svojo insolventnost in hkrati ni nasprotoval trditvam obeh predlagateljic stečajnega postopka glede obsega njunih terjatev do dolžnika. Pri tem pa se je prvostopenjsko sodišče glede odločitve o začetku stečajnega postopka pravilno sklicevalo na tretji odstavek 141. člena ZFPPIPP. Ne glede na to, da je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrglo predlog dolžnika za postopek prisilne poravnave, pa tudi takšen nedovoljen predlog, ki je vložen s strani dolžnika, vsebuje podrejeni zahtevek za začetek stečajnega postopka. Zato so bili izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka, ne glede na procesno stanje v predhodnem postopku na predlog upnice.

22Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je tudi to pritožbo dolžnika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Glede pritožbe zoper sklep St 433/2014 z dne 2.10.2014 (III. točka izreka)

23Pritožnica izpodbija sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo sodišča z dne 1.8.2014. Iz izdane začasne odredbe je razvidno, da je bilo trajanje odredbe časovno omejeno do pravnomočnosti odločitve o predlogu za začetek stečajnega postopka pod opr. št. St 433/2014. V posledici potrditve sklepa prvostopenjskega sodišča o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom je ta odločitev postala pravnomočna. S tem pa so tudi izpolnjeni pogoji za prenehanje veljavnosti začasne odredbe, na katero se nanaša izpodbijani sklep z dne 2.10.2014. Obenem pa je pritožnik izgubil pravni interes za pritožbo, s katero je izpodbijal učinke tako izdane začasne odredbe, saj tudi v primeru uspeha s pritožbo od tega ne bi imel več nobene pravne koristi. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena in drugega odstavka 240. člena ZFPPIPP).

--------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 126/2007, 40/2009, 59/2009, 52/2010, 106/2010 - ORZFPPIPP21, 26/2011, 47/2011 - ORZFPPIPP21-1, 87/2011 - ZPUOOD, 23/2012 - Odl. US, 48/2012 - Odl. US, 47/2013, 100/2013 – v nadaljevanju ZFPPIPP.

(2) Sklep VSL Cst 293/2014 z dne 10.7.2014.