VSL sodba II Cpg 385/2015

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 62614/2013 z dne 23. 4. 2013 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka še za znesek:

- 69,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2012 do plačila

- 69,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2012 do plačila

- 69,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2012 do plačila;

v preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem zavrnilnem delu 2. točke izreka in v 3. točki izreka, potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 62614/2013 z dne 23. 4. 2013 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek: 18,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2012 do plačila, 18,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 11. 2012 do plačila, 18,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 12. 2012 do plačila (1. točka izreka), v preostalem delu je 1. odstavek izreka in 3. odstavek izreka sklepa o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo (2. točka izreka). Nadalje je odločilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati njene pravdne stroške v višini 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku osemdnevnega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper zavrnilni del sodbe vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku - ZPP. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka kot upravnik stavb na naslovih D. od tožene stranke kot lastnika večih poslovnih prostorov v tej stavbi, zahteva plačilo stroškov upravljanja, vodenja rezervnega sklada in obratovalnih stroškov. Vtožuje jih v lastnem imenu in za svoj račun. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo le v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo stroškov upravljanja, zavrnilo pa ga je v delu, v katerem je zahtevala plačilo stroškov (vodenja) rezervnega sklada (ker tožeča stranka zanje ni aktivno legitimirana) in obratovalnih stroškov (ker tožeča stranka ni izkazala, da bi jih dobaviteljem plačala iz lastnih sredstev).

7V zvezi z obratovalnimi stroški, katerih povračilo zahteva tožeča stranka, je torej presodilo, da tožeča stranka ni izkazala lastnega prikrajšanja, niti obogatitve tožene stranke (190. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka je namreč ugovarjala, da bi tožeča stranka izvedla nakazila dobaviteljem (list. št. 64 spisa), tožeča stranka pa v vlogah iz 452. člena ZPP (niti kdaj kasneje) ni predložila konsignacij in potrdil o plačilih, na katere se je sklicevala kot dokaz njenim trditvam o lastnem prikrajšanju. Predlagala je zgolj postavitev izvedenca finančne stroke, kar je sodišče prve stopnje ocenilo kot neprimeren dokaz, česar tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija. Tožeča stranka v pritožbi navaja zgolj to, da je že v prvi pripravljalni vlogi zatrjevala, da celotno terjatev vtožuje na podlagi obveznosti tožene stranke, da upravniku poravna obračunane obveznosti na podlagi 59. člena Stanovanjskega zakona - SZ-1, vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

8Zgolj dejstvi, da je tožeča stranka upravnik stavbe in da je izdelala obračun obratovalnih stroškov v smislu 59. člena SZ-1, namreč njene aktivne stvarne legitimacije ne izkazujeta. Tožeča stranka bi lahko aktivno legitimacijo pridobila s pogodbo o upravljanju, s katero bi etažni lastniki nanjo prenesli svoja materialnopravna upravičenja, vendar tožeča stranka tega ni zatrjevala. Če etažni lastniki nanjo niso prenesli materialnopravnih upravičenj, je aktivno legitimirana le, če je stroške založila iz lastnih sredstev (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 126/2001 z dne 24. 5. 2001, pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, občna seja VSS, 18. 12. 2001, objavljeno v Pravna mnenja 2/01 str. 15). Slednje je tožeča stranka sicer zatrjevala, vendar po presoji sodišča prve stopnje tega ni uspela izkazati.

9Če zanemarimo dejstvo, da gre v konkretnem primeru za poslovno stavbo in da določbe SZ-1 že zato niso uporabljive (in se tožeča stranka nanje neutemeljeno sklicuje), je pripomniti, da je sicer tudi v prvem odstavku 66. člena SZ-1 določeno, da mora upravnik vsakemu etažnemu lastniku mesečno izstaviti obračun stroškov, vendar ta zakonska določba kljub temu ne daje pravne podlage za sklep, da je upravnik aktivno legitimiran že, če izdela tak obračun. Tudi v 3. alineji prvega odstavka 50. člena SZ-1 je določeno, da je upravnik pooblaščen, da sestavi obračun stroškov upravljanja večstanovanjske stavbe in stroške razdeli med etažne lastnike, in da je po 5. alineji prvega odstavka istega člena pooblaščen sprejemati plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačevati obveznosti iz pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami. Kljub temu pa te zakonske določbe same po sebi upravniku ne dajejo upravičenja, da od etažnih lastnikov obratovalne stroške vtožuje v svojem imenu in za svoj račun. Enako velja za določbo 59. člena SZ-1, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Opozoriti je, da ta v drugem stavku celo izrecno določa, da mora upravnik etažnega lastnika, ki zamuja s plačilom, pisno opomniti, kar kvečjemu daje podlago za sklep, da upravnik nima lastne aktivne legitimacije. Zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi navaja, da je smisel določbe 59. člena SZ-1 v preprečevanju množice sodnih postopkov zaradi izterjeve s strani dobaviteljev. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da v zvezi s tovrstnimi terjatvami upravniku ni treba izkazovati, da je plačal stroške dobaviteljem.

10Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da iz njene trditvene podlage izhaja, da v lastnem imenu in za svoj račun zahteva vplačilo stroškov rezervnega sklada, za kar sicer res ne bi bila aktivno legitimirana, kot je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. S tem tožeča stranka smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo, ko je prezrlo njene navedbe, da zahteva stroške za vodenje rezervnega sklada po pogodbi o upravljanju (list. št. 37 spisa). Tožena stranka tem stroškom konkretizirano ni nasprotovala, temveč je navajala - enako kot za stroške upravljanja - da pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena in da v vtoževanem obdobju ni bila več lastnik dveh parkirnih mest, vendar je sodišče prve stopnje vse te njene ugovore zavrnilo (z neizpodbijanim delom sodbe). Ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta Pogodba o upravljanju z dne 1. 12. 2008 (priloga A1 spisa) in Pogodba o upravljanju z dne 30. 7. 2009 (priloga A2 spisa), ki v tretjem odstavku 8. člena določata, da znaša cena za oblikovanje in vodenje rezervnega sklada 10 EUR letno na enoto v etažni lastnini, veljavno sklenjeni, in ker tožena stranka tem stroškom po višini sploh ni konkretizirano ugovarjala, se izkaže, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova stroškov vodenja in oblikovanja rezervnega sklada, utemeljen. Kolikšna je višina teh stroškov po posameznih vtoževanih razdelilnikih, izhaja iz rekapitulacije po skupinah stroškov (priloge A79, A80 in A81 spisa). Nadalje iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka razdelilnike stroškov prejela (sicer jih ne bi mogla zavrniti), zaradi česar tožeči stranki dolguje tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega od treh razdelilnikov stroškov.

11Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano 2. točko izreka sodbe spremenilo tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 62614/2013 z dne 23. 4. 2013 v 1. odstavku izreka ostane v veljavi še za znesek 69,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2012 do plačila, 69,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2012 do plačila in 69,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2012 do plačila. V preostalem delu pritožba ni utemeljena, in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem zavrnilnem delu 2. točke izreka, in v 3. točki izreka, potrdilo (353. člen ZPP).

12Glede na to, da je tožeča stranka uspela s pritožbo zgolj v manjšem delu (zgolj za stroške vodenja rezervnega sklada, izpodbijala pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo obratovalnih stroškov), in zaradi tega niso nastali posebni stroški, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka v odgovoru na pritožbo stroškov ni priglasila.