VSRS Sodba I Ips 46371/2013-68

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je sodišče druge stopnje kršilo 376. člen Zakona o kazenskem postopku.

A.

1Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo II K 46371/2013 z dne 29. 12. 2014 obdolženega F. L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je denarno kazen v višini šestdeset dnevnih zneskov oziroma 1.200,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca I. Z. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanca kot tožilca, nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca ter sodno takso v višini 300,00 EUR.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 46371/2013 z 22. 1. 2015 pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca I. Z. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da je oškodovanec kot tožilec na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

3Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 376. členom ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je drugostopenjsko sodišče prekršilo zakon. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti med drugim izhaja, da drugostopenjsko sodišče oškodovancu kot tožilcu ob obravnavi obdolženčeve pritožbe, na seji senata 22. 1. 2015, ni omogočilo obravnave njegovega odgovora na pritožbo. Pritožbi, ki jo je predložilo v obravnavo višjemu sodišču, okrajno sodišče ni priložilo oškodovančevega odgovora na pritožbo, čeprav ga je ta prvostopenjskemu sodišču poslal pravočasno, v zakonsko določenem roku.

4Obdolženčev zagovornik v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da gre v zadevi za stvar v pristojnosti sodišča in postopanje samega sodišča, zato se do navedb vrhovnega državnega tožilca ter podanega predloga ne more izjasnjevati.

B.

5Pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena v slehernem sodnem postopku. Gre za pravico do izjave oziroma pravico do kontradiktornosti, ki izhaja iz 22. člana Ustave RS (enako varstvo pravic) ter 29. člena Ustave RS (pravna jamstva v kazenskem postopku). Stranka mora imeti ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot pravnih vidikov zadeve in tako vpliva na odločitev v postopku, ki se nanaša na njene pravice in pravne interese(1).

6Spoštovanje načela kontradiktornosti mora biti zagotovljeno tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Pravica do izjave narekuje dvostranskost pravnih sredstev, to je ureditev, da se pravno sredstvo pred odločitvijo instančnega sodišča vroči nasprotni stranki, ki lahko nanj odgovori.

7V zvezi s postopkom s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo ZKP v 376. členu določa obveznost prvostopenjskega sodišča, da izvod pritožbe vroči nasprotni stranki (120. in 121. člen ZKP), ki sme na to v osmih dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo. Pritožbo in odgovor na pritožbo pa prvostopenjsko sodišče z vsemi spisi predloži sodišču druge stopnje.

8Iz podatkov spisa je v obravnavanem primeru razvidno, da je oškodovanec kot tožilec pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo prejel 15. 1. 2015 skupaj s poukom sodišča, da lahko v roku osmih dni odgovori na pritožbo obdolženčevega zagovornika. Na pritožbo je odgovoril 23. 1. 2015, torej v roku osmih dni od prejema pritožbe oziroma pravočasno. Sodišče prve stopnje je pritožbo obdolženčevega zagovornika poslalo na višje sodišče pred potekom roka za odgovor na pritožbo, in sicer jo je višje sodišče prejelo že dne 19. 1. 2015 ter o njej odločilo 22. 1. 2015, torej še preden je prejelo odgovor na pritožbo, ki ga je oškodovanec kot tožilec vložil pravočasno. Oškodovanec kot tožilec pa je nato sodbo sodišča druge stopnje prejel 30. 1. 2015.

9Pritrditi je navedbam vrhovnega državnega tožilca o kršitvi določbe 376. člena ZKP, saj je prvostopenjsko sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika s spisi predložilo sodišču druge stopnje, ne da bi počakalo na iztek osemdnevnega roka, v katerem bi oškodovanec kot tožilec lahko odgovoril na pritožbo. Drugostopenjsko sodišče pa oškodovancu kot tožilcu ob obravnavi obdolženčeve pritožbe na seji senata ni omogočilo obravnave njegovega odgovora na pritožbo, čeprav je bil ta prvostopenjskemu sodišču poslan pravočasno, v zakonsko določenem roku. Zaradi takšnega postopanja sodišča je bila prekršena pravica oškodovanca kot tožilca izjaviti se o navedbah v pritožbi obdolženčevega zagovornika.

10Vrhovni državni tožilec pa se ne more uspešno sklicevati na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zgolj z navajanji, da je kršitev 376. člena ZKP, ko višje sodišče v pritožbenem postopku oškodovancu kot tožilcu v obravnavi obdolženčeve pritožbe ni omogočilo obravnave njegovega odgovora na pritožbo, vplivala tudi na zakonitost sodne odločbe. Glede tega očitka je zadeva namreč nesubstancirana, saj ostaja le na ravni zatrjevanja, da je izpodbijana sodba zaradi navedene procesne kršitve nezakonita.

C.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovilo kršitev 376. člena ZKP.

----

(1) Glej sodbo VS RS I Ips 50846/2011 z dne 10. 7. 2014.