VSRS Sklep I Ips 17413/2011-77

Postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti se prekine zaradi vložene zahteve za oceno ustavnosti drugega odstavka 287. člena Kazenskega zakonika.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega M. B. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 in za kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena KZ-1 ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je sodišče obsojenega A. B. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena KZ-1, za kateri mu je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen dva meseca zapora, nato pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti. Sodišče je obsojencu na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, vključno s sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik mag. M. N. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za obe kaznivi dejanji.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zagovornik v zahtevi podaja lastno oceno izvedenih dokazov ter da so v izreku izpodbijane sodbe konkretizirani vsi zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj. Zato vrhovna državna tožilka meni, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, da zagovornik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in podaja oceno in tehtanje okoliščin, ki bi lahko vplivale na odločitev, da gre za nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki jih povzroči pregon. Vrhovno sodišče lahko te okoliščine presodi v okviru 427. člena ZKP.

4Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Obsojenčev zagovornik ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP navaja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi to kaznivo dejanje razlagalo skrajno jezikovno formalistično. Po taki razlagi bi bila kazniva vsaka objava osebnih podatkov mladoletne osebe, ki je udeležena v sodnem ali drugem uradnem postopku, prav tako bi bila kazniva tudi objava podatkov, ki so bili predhodno že razkriti. Objekt zaščite tega kaznivega dejanja je zasebnost mladoletne osebe, po vložnikovem stališču pa zakonodajalčev namen ni bil v sankcioniranju vsakršne javne omembe mladoletnih oseb ne glede na kontekst, v katerem se mladoletna oseba pojavlja v javnosti, ampak v sankcioniranju zgolj tistih primerov, v katerih bi lahko imelo razkritje osebnih podatkov mladoletnika negativne škodljive posledice. Ni nujno, da je mladoletnik v novinarskih prispevkih vedno prikazan v negativni luči, zlasti v primerih, ko gre za mladoletnika, ki je žrtev neke življenjske situacije ali dogodka ali dejanja drugih posameznikov. Kontekst, v katerem se pojavlja mladoletnik, ni vedno enak in tak, da bi javna objava njegovi osebnih podatkov lahko imela zanj negativne posledice. Slednje so nedvoumno lahko podane le takrat, ko bi se javno objavili osebni podatki mladoletne osebe, ki bi bila storilec kaznivega dejanja. Vsako drugo javno omenjanje mladoletne osebe pa nima nujno negativnih škodljivih posledic oziroma takih posledic ni mogoče samodejno pripisati vsaki javni objavi osebnih podatkov mladoletne osebe. Po vložnikovem stališču je sodišče ravnalo nezakonito in delno protiustavno, ko ni presojalo, ali je prišlo do nedovoljenega posega v zasebnost in osebnostne pravice mladoletne osebe, ter ni ocenjevalo konkretnih okoliščin, povezanih z javno objavo osebnih podatkov mladoletne osebe. Prav tako sodišče ni ocenjevalo obsojenčevega ravnanja z vidika svobode izražanja iz 39. člena Ustave, ki skupaj s pravico do obveščenosti javnosti konkurira otrokovi pravici do zasebnosti. Po vložnikovem mnenju ima javnost pravico biti obveščena o dogodkih širšega pomena, v katerih so aktivno ali pasivno udeležene mladoletne osebe. V Sloveniji, kjer je prepoznavnost oseb zaradi majhnosti države lažja kot v večjih državah, o takih dogodkih večinoma ni mogoče poročati na način, ki ne bi omogočal prepoznave mladoletnih oseb, tudi če njihovi osebni podatki niso objavljeni. V obravnavanem primeru bi sodišči morali ugotoviti, ali je z obsojenčevim ravnanjem sploh prišlo do posega v osebnostne pravice mladoletnih oseb, omenjenih v člankih, nato pa v skladu z načelom sorazmernosti presoditi, ali je objava osebnih podatkov mladoletnih oseb v skladu s svobodo izražanja. Ob povedanem vložnik meni, da javna objava imena ukrajinskega dečka ne predstavlja nedovoljenega posega v njegovo zasebnost in zanj tudi ni imela nobenih škodljivih posledic, saj je bil članek objavljen v zvezi z dobrodelno akcijo zbiranja sredstev za pogreb njegove matere in njegovo oskrbo do zaključka postopka za njegovo izročitev očetu. Sankcioniranje take objave mladoletnikovega imena po vložnikovi oceni pomeni prekomeren poseg v obsojenčevo pravico do svobode izražanja. V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II/II izreka prvostopenjske sodbe vložnik navaja, da je obsojenec v članku zgolj povzel sporočilo za javnost 114/09 Sodišča Evropske unije, v katerem je bilo objavljeno ime deklice in vsi njeni osebni podatki, ki nedvomno omogočajo njeno identifikacijo. S tem, ko je sodišče samo objavilo dekličine osebne podatke, je po vložnikovem stališču potrdilo, da objava imen mladoletnih oseb, ki so udeležene v sodnih in drugih uradnih postopkih, sama po sebi ne predstavlja nedovoljenega in protipravnega posega v njihove pravice do zasebnosti. Vložnik nadalje meni, da podatki, ki so bili že enkrat ali večkrat javno objavljeni, niso več tajni, zato ne more biti kazniv tisti, ki take podatke naknadno objavi. Kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka je mogoče storiti, če nek podatek po zakonu velja za tajnega in če je dejansko še vedno tajen. Tajen podatek, ki je bil predhodno javno objavljen, dejansko ni več tajen, s čimer je pojmovno logično izključena možnost storitve kaznivega dejanja po 287. členu KZ-1. Ko sodišče ali pa drug medij objavi mladoletnikove osebne podatke, kršitev tajnosti postopka glede javno objavljenih podatkov ni več mogoča, saj taki podatki niso več tajni. V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II/I izreka prvostopenjske sodbe vložnik navaja, da so bili osebni podatki o otroku V. H. že pred obsojenčevim spornim člankom objavljeni v drugih medijih, osebni podatki otroka A. D. (točka II/II izreka) pa so bili javno objavljeni v sporočilu za javnost evropskega sodišča v Luxembourgu 114/09 z dne 23. 12. 2009, katerega vsebino je obsojenec v dveh posebej označenih okvirčkih zgolj povzel v okviru članka, katerega avtor je bil pokojni novinar Franci Stres. Sklepno vložnik še zatrjuje, da je bil obsojenec v dejanski zmoti, saj se ni zavedal, da z objavo podatkov o obeh mladoletnikih, ki so bili predhodno že objavljeni, krši zakon. Še zlasti se obsojenec ni zavedal, da bi bilo lahko z objavo povzetka vsebine razsodbe Sodišča Evropske unije sploh kar koli narobe, saj je sodbo z vsemi podatki objavilo že samo sodišče. Zato je obsojenec razumno štel, da objava vsebine javno objavljene sodbe ne more biti pravno sporna. Obsojenec je utemeljeno menil, da je objava osebnih podatkov o otroku, potem ko je Sodišče Evropske unije samo objavilo povzetek sodbe z vsemi otrokovimi osebnimi podatki, dopustna. S tem obsojenec po vložnikovem zatrjevanju sploh ni izpolnil znakov očitanega kaznivega dejanja (ker objavljeni podatki niso bili več tajni) oziroma je deloval v dejanski zmoti v ožjem pomenu, saj se ni zavedel, da izpolnjuje enega od znakov očitanega kaznivega dejanja.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi med drugim obrazložilo (sodba, stran 11 in 12), da kaznivo dejanje po drugem odstavku 287. člena KZ-1 stori ne le tisti, ki prvi objavi osebne podatke otroka, ki je udeleženec, v katerem izmed v zakonu naštetih postopkov, in s tem ko so enkrat otrokovi podatki že razkriti in je že kršena tajnost njegovih osebnih podatkov, temveč ga stori vsak, ki krši tajnost otrokovih osebnih podatkov, tudi če morda otrok sam želi objavo takih podatkov oziroma če so to želeli in dajali tisti, ki so v konkretnem primeru začasno skrbeli za otroka in mu želeli pomagati z akcijami za zbiranje sredstev. Nadalje je sodišče obrazložilo, da tudi morebitno dovoljenje kakšnega sodišča za objavo otrokovih osebnih podatkov ne izključuje protipravnosti in krivde storilca za to kaznivo dejanje. Z drugim odstavkom 287. člena KZ-1 je zaščitena tajnost otrokovih osebnih podatkov v katerem koli od naštetih postopkov, tudi če so javni, zato se teh podatkov v zvezi s temi postopki v nobenem primeru ne sme objavljati, v časopisih se tudi ne smejo povzemati niti morebitne javne objave sodb kakšnega tujega sodišča. Sodišče je še poudarilo, da tudi v primeru, ko so podatki že razkriti javnosti iz katerih koli razlogov, se to kaznivo dejanje stori tudi s ponovno objavo teh podatkov. Sodišče druge stopnje je takemu stališču prvostopenjskega sodišča pritrdilo (sodba, stran 3 in 4) ter navedlo, da obravnavano kaznivo dejanje stori vsak, ne le tisti, ki prvi objavi osebne podatke otroka, ki je udeležen v katerem koli postopku. Nasprotno razlogovanje ne bi bilo v skladu z namenom zakonodajalca, saj so osebni podatki mladoletne osebe, ki je udeleženec v katerem koli postopku, tajni vse do preklica zakonodajalca oziroma do drugačne odločitve zakonodajalca, čeprav so morebiti že bili objavljeni in torej v dejstvenem smislu niso več tajni.

7Stališče nižjih sodišč, da kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena KZ-1 predstavlja vsaka objava osebnih ali drugih podatkov otroka, ki je udeleženec v kakršnemkoli drugem postopku, ki izhaja iz gole jezikovne razlage določbe drugega odstavka 287. člena KZ-1, lahko po presoji Vrhovnega sodišča privede do nerazumnih in pravno nesprejemljivih situacij. Sodišče bi namreč moralo imeti možnost pretehtati upravičenost objave takih podatkov. Nasprotno je obravnavano določbo mogoče razlagati tako, da varuje tajnost postopka. Po taki razlagi pa podatki o poteku in udeležencih postopka, potem ko so bili v obravnavanem primeru z objavo v drugih medijih in v sporočilu za medije in odločbi Sodišča Evropske unije že razkriti, ne morejo biti več tajni. Zakonski opis obravnavanega kaznivega dejanja je po presoji Vrhovnega sodišča tako širok in nedoločen, da kljub določbi 16. člena KZ-1 ne omogoča določne presoje, kdaj je to kaznivo dejanje protipravno in v katerih primerih ta element kaznivega dejanja ni izpolnjen. S tem obravnavana določba po presoji Vrhovnega sodišča ni skladna z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave.

8Če sodišče meni, da je zakon, ki ga mora uporabiti protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (

156člen Ustave in 23. člen Zakona o ustavnem sodišču)

. Zato je Vrhovno sodišče postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti prekinilo in bo vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 287. člena KZ-1.

9Zoper ta sklep ni pritožbe (četrti odstavek 399. člena ZKP).