VSRS Sodba I Ips 33642/2014-204

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se kazenski postopek zoper obdolženega D. G., rojenega ... v Celju, EMŠO ..., Slovenca, državljana Republike Slovenije,

u s t a v i ,

ker je v stanju neprištevnosti, ko zaradi paranoidne shizofrenije ni mogel razumeti pomena svojih dejanj in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, z drugimi grdo ravnal, jih z grožnjo z neposrednim napadom na življenje in telo preganjal in jih kako drugače z nasilnim omejevanjem njihovih enakih pravic spravljal v podrejen položaj s tem, da je:

1. v času od neugotovljenega dne v letu 2010 do decembra 2013 v Homcu pri Novi Cerkvi, hodil po vasi s plinsko masko na obrazu in z nožem v rokah ter grozil, da bo vse požgal, pobil in poklal ter z veliko hitrostjo z avtomobilom znamke Passat divjal po vasi, še zlasti pa:

- dne 7. 2. 2013 se je z veliko hitrostjo s svojim avtomobilom znamke Passat vozil mimo hiše A. P. na naslovu H. v Novi Cerkvi, se večkrat ustavil ob hiši in grozil, da se bo že vrnil in jih vse poklal, da bo pobil vse otroke in zažgal hišo, zaradi česar je P. bilo strah zase in za družino, zato je zaklenil vsa vrata in si ni upal zaspati ter je celo nič čakal, če bo G. res prišel do hiše, nakar se je okoli 22.30 ure G. ponovno pripeljal do njihove hiše in pričel ponovno groziti, zato je P. poklical policiste, ki so z G. opravili razgovor, ko pa sta se policista vrnila k P. pa je G. ponovno prišel iz svoje hiše in se pričel dreti, da bo vse poklal, hodil je okoli hiše in vpil, zato sta ga policista odpeljala;

- dne 11. 7. 2013 je G. z nožem napadel A. P. v bližini njegovega doma na naslovu H. v Novi Cerkvi, ko se je P. s traktorjem peljal proti domu je na vogal hiše na cesto z nožem v rokah prišel D. G. in vpil nanj, ter grozil, da bo vse pobil, požgal, zato se je P. s traktorjem umaknil vzvratno in po drugi strani peš odšel do hiše, od koder je poklical policiste, ko pa so prišli policisti pa je G. še vedno imel nož v rokah in je vpil tudi na policiste in šele v njihovem spremstvu je lahko P. pripeljal traktor do doma, ko pa so policisti odšli, pa je G. pričel z avtomobilom divjati po vasi in je zaradi neprilagojene hitrosti tudi zletel s ceste in uničil vozilo,

zaradi takšnega njegovega ravnanja in ker se je tudi po dvajsetkrat na dan z veliko hitrostjo vozil mimo njihove hiše pa se je P. počutil ogroženega in se je bal zase in za svojo družino, zaradi njegovih izpadov pa so se P. in njegova družina pred njim zaklepali v hišo ter si niso upali zapuščati hiše in hoditi po vasi, s čimer jih je spravljal v podrejen položaj;

2. v času od decembra 2013 do 13. 8. 2014 na K. v Celju, obtoževal sosede, da mu vlamljajo v stanovanje in kradejo ter spuščajo vodo v stanovanje, v nočnih in zgodnjih jutranjih urah je razbijal po stanovanju in po ulici hodil s plinsko masko na obrazu in z nožem ali verigo v rokah ter grozil sosedom, z neprilagojeno hitrostjo obračal vozilo na makadamskem parkirnem prostoru, da je kamenje letelo po ostalih avtomobilih in osebah ter iz svojega stanovanja metal kamenje po avtomobilih in sosednjih stavbah, še zlasti pa:

- dne 17. 7. 2014 je v podhodu pred pisarno na naslovu K. v Celju, pričakal I. J. s plinsko masko na obrazu, zaradi česar se ga je J. močno prestrašila in poklicala policijo,

- je 28. 7. 2014 na hodniku večstanovanjskega bloka na naslovu K. v Celju, na obrazu nosil plinsko masko, v eni roki je imel nož, v drugi pa verigo, ko je pristopil do F. V. in njegovega petletnega sina ter pričel nanj vpiti »konec je, gotovo je, vse je treba pobiti!«, zaradi česar je v strahu pred napadom V. v roke vzel palico, da je lahko šel mimo njega in otroka peljal v vrtec,

zaradi takšnega njegovega nasilnega ravnanja se zgoraj imenovani sosedje G. bojijo in se počutijo ogrožene, prestrašene in nemočne,

s čimer naj bi v stanju neprištevnosti storil kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena v zvezi z drugim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika.

Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

Na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanca F. V. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

1Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče obdolženemu D. G. na podlagi določbe 70.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je v stanju neprištevnosti storil kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1, ki sme trajati največ pet let, pri čemer bo sodišče po preteku vsakih šestih mesecev znova odločalo, ali je obvezno zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno. Sodišče je odločilo, da se bo varnostni ukrep izvrševal v Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo pri Univerzitetni kliničnem centru v Mariboru. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi določbe prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče je obdolženca oprostilo plačila sodne takse. S pravnomočnim sklepom je bilo odločeno tudi, da se oškodovanca F. V. s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napoti na pravdo.

2Zoper pravnomočni sklep je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da kazenski postopek zoper obdolženca ustavi, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu ali drugostopenjskemu sodišču.

3Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. Kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane. Zagovornik pa uveljavlja tudi razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4O odgovoru državnega tožilca se je zagovornik pisno izjavil.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, določbe 70.a člena KZ-1, da niso bili izpolnjeni pogoji za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu. Zagovornik meni, da je postopek za izrek varnostnega ukrepa v obravnavanem primeru neustrezen in predstavlja zlorabo kazenskega postopka za dosego namenov, za katere zakonodaja predvideva druge postopke. Potrebno bi bilo uporabiti postopke po Zakonu o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), po katerem lahko zdravniki in drugi, v zakonu navedeni predlagatelji, predlagajo izvedbo postopka o napotitvi duševno bolne osebe, ki ogroža življenje ali zdravje sebe ali koga drugega, na zdravljenje tudi brez njene privolitve. V obravnavanem primeru sicer nobeden od organov, ki so se ukvarjali z množico raznih pritožb in prijav zoper obdolženca, ni storil ničesar. Zagovornik je prepričan, da je prevalitev odgovornosti na sodišče v kazenskem postopku dejansko zloraba kazenskega postopka. Takšna pot po oceni zagovornika pomeni poseg v človekove pravice. Meni, da do kazenskega postopka ne bi smelo priti, če bi pristojni organi opravili svojo nalogo in podali predlog po ZDZdr.

7ZDZdr, na katerega se sklicuje zagovornik in meni, da bi ga bilo potrebno uporabiti v obravnavanem primeru, sicer ureja sistem zdravstvene in socialne varstvene skrbi na področju duševnega zdravja, nosilce te dejavnosti ter pravice osebe med zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, obravnavo v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi (prvi odstavek 1. člena zakona). Zakon določa postopke sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnice, obravnavo v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda ali v nadzorovano obravnavo ter v obravnavo v skupnosti (drugi odstavek 1. člena). Zakon pa ne vsebuje za sisteme s civilnopravnim konceptom prisilne hospitalizacije storilcev kaznivih dejanj običajne ureditve prehoda med kazenskim in civilnim postopkom. Zato zagovornik s sklicevanjem na določbe ZDZdr ne utemeljuje teze, o zlorabi kazenskega postopka. Iz navedb v zahtevi, pa je povzeti, da zagovornik utemeljeno uveljavlja, da je za dejanje, za katerega je bil obsojencu izrečen varnostni ukrep, postopek pred kazenskim sodiščem neustrezen in da glede na vrsto in naravo kaznivega dejanja, za katerega je sodišče obravnavalo obdolženca, ni bilo pogojev za izrek varnostnega ukrepa.

8Po določbi prvega odstavka 70.a člena KZ-1 je varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu mogoče izreči storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je zanj predpisana kazen najmanj enega leta zapora, če sodišče na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje ali telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odvrniti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je ugotovljeno, da je obdolženec storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, da je sodišče na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovilo, da bi na prostosti lahko storil tako hudo kaznivo dejanje zoper življenje ali telo, da je nevarnost mogoče odvrniti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda. Sodišči prve in druge stopnje sta zakonsko besedilo o predpisani kazni najmanj enega leta zapora očitno razlagali tako, da je mogoče ta varnostni ukrep izreči tudi za kazniva dejanja, za katera je po zakonu mogoče izreči kazen najmanj enega leta zapora, saj je po določbi prvega odstavka 296. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do dveh let. Vendar pa ima zagovornik prav, da je takšna razlaga napačna, da je postopek za izrek varnostnega ukrepa po členu 70.a KZ-1 neustrezen in da za izrek varnostnega ukrepa ni bilo pogojev. Po določbi prvega odstavka 70.a člena KZ-1 glede na dikcijo „predpisana kazen najmanj enega leta zapora“ za kaznivo dejanje nasilništva, varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja ni mogoče izreči. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 30095/2010 podalo razlago o pomenu zakonskega besedila: „je zanj (kaznivo dejanje) predpisana kazen najmanj enega leta zapora“. Navedlo je, da je potrebno ta zakonski pogoj razlagati kot posebni zakonski minimum, kar pomeni, da je varnostni ukrep po členu 70.a KZ-1 mogoče izreči le za dejanja, za katera je predpisan posebni minimum eno leto zapora. Zakon tako ne dopušča izreka varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu za dejanja, za katera je predpisana kazen zapora od enega meseca (splošni minimum), do dveh let zapora. Varnostni ukrep je bil torej obdolžencu izrečen za dejanje, ki je protipravno in ga je zakon tudi določil za kaznivo, vendar pa neprištevnemu storilcu za takšno dejanje kazenske sankcije obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu po 70.a členu ni mogoče izreči. Vrhovno sodišče je po navedenem ugotovilo, da vložnik zahteve z navedbami utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Z izrečenim varnostnim ukrepom obdolženemu D. G., je sodišče prekoračilo pravico ki jo ima po zakonu, saj je sodišče v nasprotju s pogoji, ki jih določa zakon, obdolžencu izreklo ta varnostni ukrep.

9Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona, ki jo vložnik utemeljeno uveljavlja, je izpodbijani sklep spremenilo (426. člen ZKP). Ugotovilo je, da so izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 492. člena ZKP. Ker ni bilo pogojev za izrek varnostnega ukrepa in je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, so tako podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon in je nastopila situacija po 4. točki 357. člena ZKP, saj so podani razlogi, zaradi katerih se obtožba zavrne. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremenilo tako, da je kazenski postopek zoper obdolženega D. G. ustavilo.

10Zaradi spremembe sklepa je Vrhovno sodišče na podlagi določbe člena 98.a v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški postopka obremenjujejo proračun, kot izhaja iz izreka sodbe.

11Ker je Vrhovno sodišče s sklepom ustavilo kazenski postopek, je na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca F. V. napotilo, da lahko svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi.

12Vrhovno sodišče je zaradi ugotovljene kršitve zakona izpodbijani pravnomočni sklep spremenilo, zato ni presojalo drugih uveljavljanih kršitev kazenskega zakona in kazenskega postopka.