VSRS sodba I Ips 60272/2012-65

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6. 6. 2013 M. K. spoznalo za krivo storitve treh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za kaznivo dejanje pod točko I izreka določilo kazen treh mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II izreka kazen dveh mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko III izreka kazen dveh mesecev zapora, nato pa ji je določilo enotno kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenko je oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11. 12. 2013 pravno opredelitev obravnavanih kaznivih dejanj obsojenke po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je dejanja obsojenke, opisana pod točkami I, II in III izreka sodišča prve stopnje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Delno je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenki za obravnavano kaznivo dejanje izreklo pogojno obodbo, v kateri ji je določilo kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let; v preostalem je pritožbo okrožne državne tožilke, pritožbo obsojenkine zagovornice pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkina zagovornica pravočasno, dne 15. 4. 2014, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga oprostitev obsojenke, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP dne 3. 6. 2014, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Po navedbah vrhovne državne tožilke je na očitke vložnice glede zakonskih znakov in pravne opredelitve kaznivega dejanja pravilno in sprejemljivo odgovorilo sodišče druge stopnje. Zagovorničine navedbe predstavljajo drugačno oceno dejstev, s tem pa zagovornica uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovna državna tožilka navaja, da sodišče druge stopnje s spremembo pravne opredelitve in izrekom pogojne obsodbe z določeno kaznijo osmih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Zagovorničine navedbe po vsebini predstavljajo izpodbijanje presoje o ustreznosti izrečene kazenske sankcije, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojenki in njeni zagovornici, ki v izjavi z dne 16. 6. 2014 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnica v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6Vložnica navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o zlonamernem onemogočanju uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe, ki je eden izmed zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Po navedbah vložnice se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb glede zlonamernega ravnanja obsojenke. Glede vsebine pojma zlonamernosti nasprotuje obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje in navaja, da pomen zlonamernosti v kazenskopravnem smislu ni zgolj storilkino zasledovanje cilja, da se izvršljiva odločba ne uresniči (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP). Ker sta sodišči prve in druge stopnje pojem zlonamernosti za potrebe kazenskega postopka razlagali ožje od splošne definicije obravnavanega pojma, vložnica obrazložitvi obeh sodišč ocenjuje kot arbitrarni (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 22. členom Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS).

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta konkretne in razumljive razloge o zakonskem znaku zlonamernosti, zato uveljavljane kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje je v točki 26 obrazložitve sodbe zaključilo, da obsojenka za preprečevanje stikov med hčero in oškodovancem ni imela nobenega opravičljivega razloga. Obsojenka je v svojem zagovoru navedla več neprepričljivih in med seboj nezdružljivih izgovorov, iz česar sledi edini logični zaključek, da je stike preprečevala iz zlonamernih vzgibov. Sodišče prve stopnje je še obrazložilo, da se je obsojenka kot odrasla oseba in mati brez dvoma zavedala pomembnosti odnosa med očetom in otrokom, kar je tudi sama ves čas priznavala, vedela pa je tudi, da onemogočanje stikov obema hudo škodi ter zlasti otroku pušča nepopravljive posledice. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje in pojasnilo, da se obsojenkina zlonamernost kaže v tem, da v nobenem od obravnavanih primerov ni šlo za onemogočanje stikov, ki bi imelo podlago v objektivnih razlogih (na primer zaradi hujše bolezni, nepričakovane zadržanosti roditelja ali iz kakšnega drugega razloga, ki ga ni mogoče uvrstiti v kategorijo zavestnega onemogočanja stikov). Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da gre za zlonamernost v primeru, ko storilec zasleduje cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči; ne gre torej za zlonamernost v smislu moralne sprevrženosti ter zlobnih in nepoštenih namenov (točki 5 in 6 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitev sodb sodišč prve in druge stopnje ne izhaja drugačna ter ožja razlaga pojma zlonamernosti zgolj za namene obravnavanega kazenskega postopka, zato kršitev 22. člena URS ni podana.

8Obsojenkina zagovornica v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da bi morali sodišči prve in druge stopnje konkretno obrazložiti, kakšna škoda in nepopravljive posledice so z onemogočanjem stikov nastale oškodovancu in mladoletni hčeri (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

9Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost). Glede na razlago v procesni teoriji (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004), ki jo povzema tudi sodna praksa, so odločilna vsa dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi, osmi, deveti in deseti odstavek 364. člena ZKP). Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, da onemogočanje stikov med očetom in otrokom hudo škodi obema ter zlasti otroku pušča nepopravljive posledice, iz česar izhaja zlonamernost ravnanj obsojenke, s čemer sta se do odločilnega dejstva zlonamernosti opredelili dovolj natančno (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 26 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Ker konkretno ugotovljena škoda in nepopravljive posledice v obravnavani zadevi ne predstavljajo odločilnih dejstev, Vrhovno sodišče zaključuje, da kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornica z drugačno oceno okoliščin glede obsojenkinega direktnega naklepa in zavestnega onemogočanja stikov, kot sta jih sodišči prve in druge stopnje ugotovili ter obrazložili v izpodbijani pravnomočni sodbi, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Sodišči sta v izpodbijani pravnomočni sodbi presodili (točki 5 in 6 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točka 26 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da je obsojenka z onemogočanjem stikov med otrokom in očetom zavestno ter hote škodila tako svojemu bivšemu partnerju kot tudi svoji hčeri, iz česar izhaja, da je obsojenka obravnavano dejanje storila z direktnim naklepom. Sodišči sta zaključili, da je obsojenka zavestno onemogočala stike, zato v nobenem od obravnavanih primerov ni šlo za objektivno onemogočanje stikov (na primer zaradi bolezni, nepričakovane zadržanosti roditelja ali kakšnega drugega razloga, ki ga ni mogoče uvrstiti v zavestno onemogočanje stikov). Tako sodba sodišča prve stopnje kot tudi sodba sodišča druge stopnje sta se do obsojenkinega direktnega naklepa in zavestnega onemogočanja stikov opredelili dovolj natančno, zato uveljavljani kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena in prvega odstavka 395. člena ZKP nista podani.

11Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazna predloga zagovornice za zaslišanje klinične psihologinje A. M. in obsojenkinega bivšega partnerja D. G., naj bi sodišči prve in druge stopnje kršili obsojenkino pravico do obrambe iz 29. člena URS. Po zagovorničinih navedbah bi priči izpovedali, ali je obsojenka zavestno onemogočala stike med oškodovancem in njuno hčero. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da zaslišanje klinične psihologije A. M. ni bilo potrebno, ker obsojenkine navedbe o hčerinem neracionalnem zavračanju stikov in o njenem trudu za izboljšanje stikov ne zadostujejo za zaključek o verodostojnosti zagovora obsojenke (točka 9 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 17 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da zaslišanje obsojenkinega nekdanjega partnerja D. G. ni relevantno, saj je bil obsojenkin nekdanji partner prisoten le enkrat, ko je oškodovanec prišel po hčer (točka 9 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 18 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišč, da zaslišanje klinične psihologinje in obsojenkinega nekdanjega partnerja ne bi prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja. Zagovornica s svojimi navedbami v zvezi s kršitvami pravice do obrambe po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12Zagovornica neutemeljeno uveljavlja, da so razlogi sodb sodišča prve in druge stopnje o nadaljevanju preprečevanja stikov s strani obsojenke nerazumljivi (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je glede zagovora obsojenke, ki ga je obsojenka podala v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani III K 41621/2011 z dne 19. 1. 2012, v katerem je bila obsojenki izrečena oprostilna sodba, obrazložilo, da se obsojenka s takšnim zagovorom ne more razbremenjevati v nedogled, saj gre za povezavo z drugimi okoliščinami, ki izhajajo iz citirane sodbe. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo mogoče takšen zagovor upoštevati pri triletni hčeri, ne pa tudi kasneje, ko je obsojenka s preprečevanjem stikov nadaljevala in se oškodovanec proti svoji volji ni uspel zbližati z otrokom (točka 17 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje in pojasnilo, da izraz, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo v obrazložitvi sodbe (da je obsojenka s preprečevanjem stikov nadaljevala), ni nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe, saj je sodišče prve stopnje takšno ugotovitev navezalo na takratni zagovor obsojenke, da triletna hči na oškodovanca ni bila navajena, s čemer pa se obsojenka v postopku ni mogla ekskulpirati, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da se oškodovanec s svojim otrokom ni mogel zbližati, pravilen (točka 7 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

13Neutemeljen pa je tudi zagovorničin očitek kršitve 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, ki naj bi ga storilo sodišče druge stopnje s tem, da je kljub temu, da je spremenilo pravno opredelitev obsojenkinega ravnanja in jo spoznalo za krivo storitve enega kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, obsojenki v okviru pogojne obsodbe zvišalo določeno kazen zapora iz šest na osem mesecev in trajanje preizkusne dobe iz dveh na tri leta.

14Kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP je podana, če sodišče z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Sodišče bo torej storilo to kršitev, če bo izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če bo izreklo kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali če ne bo izreklo kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje (tako kot sodišče prve stopnje) obsojenki izreklo v zakonu predpisano kazensko sankcijo, pogojno obsodbo in zato o očitani kršitvi ni mogoče govoriti. Podlago za določitev kazni zapora in preizkusne dobe v okviru pogojne obsodbe pa je imelo v pritožbi okrožne državne tožilke zoper odločbo o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje je razloge za določeno kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju treh let navedlo v sodbi; obrazložilo je, da so pritožbene navedbe okrožne državne tožilke (o tem, da je obsojenka pri svojem ravnavnju pokazala izredno vztrajnost, ko je zlonamerno onemogočala stike med oškodovancem in njuno hčero), utemeljene. Pojasnilo je, zakaj je ugodilo pritožbi. Tako tudi ni podana 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo nadalje v zvezi z obrazložitvijo sodišča druge stopnje glede izrečene kazenske sankcije v zahtevi uveljavlja zagovornica.

15Zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1., 2. in 4. točki 372. člena ZKP, pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornica zgolj navaja navedene kršitve, ne da bi konkretno navedla, v čem naj bi bila kršitev. Vrhovno sodišče takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

16Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17Vrhovno sodišče je obsojenko na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.