VSRS sklep II Ips 333/2011

I. Reviziji se ugodi sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnikoma nerazdelno plačati 40.269,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 38.721,00 EUR od vložitve tožbe, tj. 15. 1. 2007, in od zneska 1.548,30 EUR od 27. 6. 2007 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati 38.721,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo prve stopnje potrdilo glede zneska 1.548,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2007. Spremenilo je odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških ter odločilo o pritožbenih stroških.

3S sklepom II DoR 61/2010 z dne 14. 4. 2011 je Vrhovno sodišče na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje glede uporabe določb Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

4Tožnika sta nato pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer prvega odstavka 25. člena ZDen. Navajata, da sta od nakupa do leta 2000 vlagala v nepremičnino kot dobroverna lastniška posestnika, zato v skladu z določili 210. do 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) uveljavljata od dedinje denacionalizacijskega upravičenca terjatev iz naslova neupravičene obogatitve. V starem nevzdrževanem gospodarskem poslopju sta uredila skromno, a precej urejeno stanovanjsko hišico. Po mnenju tožnikov uporaba določil ZDen v konkretnem primeru ni dopustna, saj ZDen načeloma ureja razmerja med upravičenci in zavezanci, kar tožnika nikakor nista in sta povsem slučajno in brez vedenja o tem vlagala v nepremičnino, za katero se je izkazalo, da je (del) vračanja po ZDen. Stroga določila ZDen glede vračanja preprečujejo vnovične krivice upravičencem s strani zavezancev, ne morejo pa takšna izjemna načela, ki bistveno odstopajo od običajne sodne prakse v obveznostnih razmerjih zajeti tudi ostalih udeležencev obveznostnih razmerij, nezavednih gestorjev, ker bi se s takšno uporabo povzročale nove kršitve tretjim, ki sploh niso udeleženci denacionalizacijskih postopkov. V konkretnem primeru je zato treba uporabiti določilo 210. člena ZOR. Predlagata, da Vrhovno sodišče njuni reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje.

5Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija je utemeljena.

7Relevantno dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje, je sledeče: Tožnika sta kot prejšnja imetnika stanovanjske pravice s prodajno pogodbo 14. 9. 1994 v skladu s privatizacijskimi določili Stanovanjskega zakona od tedanje O. L. B. kupila stanovanje v pritličju stanovanjske hiše na parceli št. 568/3 k.o. S. (dvorišče, stanovanjska stavba in garaža). S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 347/2001 z dne 25. 1. 2005 je bila ta prodajna pogodba ugotovljena za nično, nepremičnina pa je bila v denacionalizacijskem postopku z odločbo 22. 8. 2005 vrnjena F. D. Toženka je njegova dedinja. Tožnika sta od 1994 (od sklenitve prodajne pogodbe) v stanovanje in hišo vlagala svoja sredstva. S tožbo zoper toženko uveljavljata zahtevek iz neupravičene obogatitve.

8Sodba sodišča prve stopnje temelji na sklepanju, da se je za 38.721,00 EUR povečala vrednost nepremičnine zaradi vlaganj tožnikov, ki sta bila prepričana(1), da vlagata v lastno nepremičnino, zaradi naknadne ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe pa je odpadla podlaga za tak prehod premoženja tožnikov v sfero tožene stranke. Sodišče druge stopnje je ob spremembi sodbe prve stopnje in zavrnitvi tega (dela) tožbenega zahtevka presodilo drugače. Ob siceršnji pritrditvi stališču, da gre za vlaganja po uveljavitvi ZDen, da tožnika v postopku denacionalizacije nista imela statusa stranke in da tožena stranka neutemeljeno meni, da bi bilo treba uporabiti določbe ZDen, zaključi, da do prehoda premoženja ni prišlo brez podlage oziroma na podlagi podlage, ki je kasneje odpadla. Navedlo je: „Tožena stranka je dedinja po denacionalizacijskem upravičencu, ki mu je bilo sporno premoženje vrnjeno na podlagi odločbe o denacionalizaciji in določil ZDen. Že iz tega razloga ne more iti za neupravičeno obogatitev, ob tem, da je tudi sicer izhodišče sodišča prve stopnje pri ugotavljanju obogatitve tožene stranke napačno... saj je za dedinjo oziroma denacionalizacijskega upravičenca relevantna vrednost denacionaliziranega premoženja v času podržavljenja in v času vrnitve, pri čemer se v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZDen nepremičnina, katere vrednost se po podržavljenju ni bistveno povečala, vrne brez poračunavanja razlike v vrednosti.“ Glede na vrednost premoženja ob podržavljenju (111.796,86 DEM) in ob vrnitvi (108.712,57 DEM) nato zaključi, da je bila celotna vrnjena nepremičnina v času vračanja vredna manj, kot v času podržavljenja, in da dedinja po denacionalizacijskem upravičencu zato ni z ničemer neupravičeno obogatena.

9Določilo 25. člena ZDen, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče druge stopnje, ureja vračanje nepremičnin v denacionalizacijskem postopku. Vsebuje posebna pravila glede vračanja nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno povečala.(2) Tedaj mora (ob predpostavki vrnitve v naravi) upravičenec za razliko v vrednosti plačati odškodnino. Nasprotno situacijo – vračanje nepremičnine, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala(3) – ureja 26. člen ZDen, po katerem se upravičencu nepremičnina vrne s plačilom odškodnine do polne vrednosti nepremičnine; zavezanec za plačilo odškodnine je Slovenski odškodninski sklad (51. člen ZDen). Vprašanja vračanja nepremičnine, njene vrednosti in morebitnega plačila zaradi razlike v vrednosti se rešujejo v denacionalizacijskem postopku med strankami tega postopka z odločbo o denacionalizaciji ali z dopolnilno odločbo.

10Tožnika v denacionalizacijskem postopku nista sodelovala in tudi ne bi mogla sodelovati. Po 60. členu ZDen je namreč stranka v postopku za denacionalizacijo tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Tožnika sta v nepremičnino vlagala kasneje, in sicer po letu 1994, ko sta sklenila prodajno pogodbo, za katero se je šele kasneje, po opravljenih vlaganjih ugotovilo, da je nična. Tožnika sta v postopku zatrjevala, da v primeru, če pogodbe ne bi sklenila, v nepremičnino ne bi vlagala lastnih sredstev. Obogatitev tožene stranke vidita v tem, da je zaradi njunih vlaganj v denacionalizacijskem postopku dobila vrnjeno več vredno nepremičnino.

11Naše pravo področje neupravičene obogatitve ureja unitaristično, saj neupravičena obogatitev predstavlja institut, ki obsega tako kondikcijske kot verzijske zahtevke. Tako so v splošnem pravilu v 210. členu ZOR(4) obseženi vsi primeri neupravičene pridobitve ne glede na to, kako je do nje prišlo - z dejanjem obogatenega ali pa tretjega, z dajatvijo ali storitvijo, z naravnim dogodkom, na dopusten ali nedopusten način, skratka vsi primeri, ki so bili tradicionalno zaščiteni s kondikcijskimi in verzijskimi zahtevki. Sicer pa gre za kondikcijo tedaj, ko je prišlo do prehoda premoženja v zvezi z nekim pravnim poslom zaradi njegove izpolnitve, ki mu je pozneje odpadla pravna podlaga oziroma za katerega se je izkazalo, da je bil neveljaven ali neobstoječ; s kondikcijo se torej zahteva restitucija neveljavne izpolnitve oziroma je korektiv neveljavnih izpolnitev. Pri verziji pa gre za premike premoženja, ki nimajo podlage v pravnem poslu, ampak pride do premika premoženja zaradi ravnanja osebe ali pa zaradi naravnega dogodka.(5) Poskus opredelitve (možnih) zahtevkov neupravičene obogatitve v obravnavani zadevi v skladu s pluralističnim principom pokaže, da bi razmerje med tožnikom in sopogodbenika po prodajni pogodbi (občino kot prodajalcem) lahko utemeljevalo kondikcijo zaradi odpadle pravne podlage, razmerje med pravdnima strankama pa verzijo, ker naj bi v denacionalizacijskem postopku dobila vrnjeno zaradi njunih investicij večvredno nepremičnino, kot bi jo sicer. Napačen je torej zaključek sodišča druge stopnje, da v konkretnem primeru sploh ne more iti za neupravičeno obogatitev in da ni prišlo do prehoda premoženja na toženko brez pravne podlage. Za prehod premoženja nanjo je bila sicer res podlaga v odločbi za denacionalizacijo in nato v sklepu o dedovanju po denacionaliza-cijskem upravičencu, vendar pa je (po zatrjevanjih tožnikov) bila pri tem obogatena zaradi njunih izboljšav te nepremičnine - za ta premik premoženja (povečanje premoženja toženke, izzvan z zmanjšanjem njunega) pa ni bilo podlage.

12Za zahtevke iz neupravičene obogatitve zakon določa obogatitveni princip: po 210. členu ZOR je namreč pridobitelj dolžan nadomestiti vrednost dosežene koristi. To korist je sodišče druge stopnje, čeprav je sicer zapisalo, da je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določila ZDen, ugotavljalo ravno na podlagi določil tega zakona, konkretno prvega odstavka 25. člena ZDen. Kot izhaja iz osrednjega dela obrazložitve na 5. strani, je to storilo (zgolj) s primerjavo vrednosti nepremičnine, ki je bila predmet denacionalizacije, v času podržavljenja in v času vračanja ter ob ugotovitvi, da je bila celotna nepremičnina v času vračanja vredna manj kot ob podržavljenju, zaključilo, da ni neupravičene obogatitve toženke. Takšno izhodišče pa je napačno, saj je pravila, ki veljajo za vračanje premoženja v postopku denacionalizacije, enostavno „preslikalo“ na razmerje med pravdnima strankama, ki nista v razmerju upravičenca in zavezanca za vrnitev podržavljenega premoženja. Zato za zaključek, da toženka ni obogatena, ni relevantna le primerjava vrednosti premoženja ob podržavljenju in ob vrnitvi, pač pa primerjava, ali je vrnjeno premoženje večvredno zaradi njunih vlaganj in ali je na račun teh vlaganj toženka obogatena, ker je kot dedinja po denacionalizacijskem upravičencu prejela več, kot bi brez vložka tožnikov v vrnjeno premoženje.

13Sodišče druge stopnje je torej napačno uporabilo določilo 25. člena ZDen. Vrhovno sodišče je zato reviziji tožnikov ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Izhodišča, ki jih bo moralo uporabiti ob ponovnem odločanju pa so navedena že v dosedanji obrazložitvi.

14Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Nista vedela niti za denacionalizacijski postopek niti da bi bil promet z nepremičnino prepovedan, ker naj bi šlo za črno gradnjo, niti da naj bi bili zoper graditelja uvedeni kakršnikoli inšpekcijski postopki. Nič od tega tudi ni razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska.

Op. št. (2): Pri čemer zakon za bistveno povečanje šteje povečanje vrednosti nad 30 odstotkov vrednosti nepremičnine.

Op. št. (3): Za bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine se šteje zmanjšanje nad 30 % vrednosti nepremičnine.

Op. št. (4): Sedaj 190. členu Obligacijskega zakonika.

Op. št. (5): Zvone Strajnar: Verzije - predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten št. 1/2012.