VSL sodba in sklep I Cp 3140/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 5. do 54. alineji točke III in v točki IV razveljavi ter se v tem obsegu (obroki za odkup stanovanja in pravdni stroški) zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožencev uveljavljala izročitev zemljiškoknjižne listine – zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi se pri nepremičnini, vpisani v podvložno št. 2843/1, k. o. X., ki je identificirana kot ..., št. 11, enosobno stanovanje v pritličju, v izmeri 30,62 m2, s kletjo št. 11, v izmeri 2,02 m2, na naslovu U., ID št. ..., vknjižila lastninska pravica v njeno korist. Zavrnilo je tudi prvi podredni tožbeni zahtevek, ki je sicer enak primarnemu, tožnica pa ga je usmerila le zoper dediče, ki so stanovanje podedovali na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 471/2008. Z drugim primarnim tožbenim zahtevkom pa je tožnica uveljavljala povračilo založenih sredstev za zapustnico in njenih stroškov pogreba, stroškov v zvezi z adaptacijskimi deli v stanovanju ter povračilo obrokov za odkup stanovanja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba primarna tožbena zahtevka, kot tudi prvi podredni tožbeni zahtevek in tožnici naložilo, da prvi toženki in tretjemu tožencu povrne pravdne stroške v znesku 1.962,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožencem pa naloži povračilo pritožbenih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Poudarja, da dogovor, ki ga je sklenila z zapustnico, ni dedna pogodba. Predmet obveznosti ni zapuščina oz. dedovanje ali dedna pravica. Zavezovalni del posla je bil v celoti opravljen pred smrtjo, razpolagalni del pa naj bi se realiziral ob smrti – smrt bi bila torej pogoj zapadlosti obveznosti izročitve zemljiškoknjižnega dovolila. Dogovor glede stanovanja ni dedna pogodba, gre za sui generis odplačni posel. Klavzula, da lastninska pravica preide na tožnico po smrti, tako ne predstavlja dedne pogodbe, temveč le dogovor o tem, kdaj bo prišlo do prenosa lastninske pravice. Sodišče je napačno interpretiralo dogovor kot dedno pogodbo, zato je sodba obremenjena z napačno uporabo materialnega prava. Materialnopravno zmotno je tudi sklicevanje sodišča na pravnomočni sklep o dedovanju. Izpostavlja, da je nesporno plačevala obroke za stanovanje, zato terja 1.851,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je zneske plačala. Terjatev ni zastarala. V zvezi s tem opozarja na pričetek teka zamudnih obresti pri vračanju neupravičeno pridobljenega. Tudi v teoriji je zavzeto stališče, da postane pridobitelj nepošten najkasneje z dnevom vložitve tožbe, s čimer se smiselno priznava odločilnost trenutka nastanka nepoštenosti. Tako je ključen dan, ko je pridobitelj postal nepošten; od tega dne dalje je dolžan plačati zamudne obresti. Do „nepoštenosti“ tožencev je prišlo najkasneje s sklepom o dedovanju, saj so tedaj ugotovili, da stanovanje „spada“ v zapuščino in da je obroke plačevala tožnica. Od tedaj dalje teče zastaranje, ko tožnica lahko zahteva vračilo plačanih obrokov, ker pogodba ni bila veljavna. Opozarja, da sodišče prihaja v svojem razlogovanju samo s seboj v nasprotje, ko odloči, da je terjatev zastarala, po drugi strani pa, da je bil dogovor tako ali tako ničen in zato tožnica ne more terjati plačanih obrokov iz razlogov po 191. členu OZ. Tožnica ni vedela, da je pogodba nična. Meni, da je utemeljen tudi zahtevek za povračilo vlaganj v stanovanje. Sodišče je nekritično verjelo izpovedbam prič o tem, da je A. imela čisto stanovanje in da je lahko skrbela zase. To so izpovedale priče, povezane s toženci, sodišče pa ni verjelo izpovedbi M.P. in listinam, ki izkazujejo drugače. Predlagano je bilo zaslišanje izvajalca gradbenih del D.T., vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, pri tem pa ni pojasnilo razlogov za takšno odločitev. Sodba je zato neobrazložena, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Zmotno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje glede zalaganja sredstev za A. Nobeden od tožencev ni prerekal verodostojnosti izpisov, predloženi so bili vsi izpisi iz TRR in stanja na HK, kar izkazuje, da je stroške za A. tožnica plačala iz lastnih sredstev.

3Pritožba je bila vročena tožencem, odgovor nanjo pa sta podala prva toženka in tretji toženec, ki pritrjujeta pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom sodišča prve stopnje. Predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglašata stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem ničnosti dogovora, ki ga je tožnica z zapustnico A. sklenila 14. 1. 1992. Po določbi 103. člena Zakona o dedovanju(2) je neveljavna pogodba, s katero kdo zapušča svojo zapuščino ali njen del svojemu sopogodbeniku ali komu drugemu. Predmetni dogovor je z vidika veljavnosti ocenilo že zapuščinsko sodišče in ugotovilo, da gre za ničen dogovor, saj ima po vsebini vse elemente dedne pogodbe, ki je po slovenskem pravu neveljavna. Enako stališče je zavzelo tudi pritožbeno sodišče, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep zapuščinskega sodišča. Iz dogovora izhaja, da je zapustnica A. tožnico postavila za dedinjo v zameno za plačilo obrokov odkupa stanovanja. Presoja veljavnosti dogovora sodi v okvir pravnih vprašanj – gre za spor o uporabi prava, zato je za odločitev o tem pristojno, skladno z določbo 210. člena ZD, zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku. Zapuščinsko sodišče je ugotovilo, da gre za ničen dogovor, odločitev pa je pravnomočna, zato veže tudi tožnico, ki je v zapuščinskem postopku sodelovala. Ker tudi niso izpolnjene procesne predpostavke, ki jih določa 224. člen ZD, saj tožnica ni zatrjevala nobenega izmed obnovitvenih razlogov in je v dejanskem in pravnem pogledu navajala enaka stališča, kot jih je podala v zapuščinskem postopku, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je pravilna odločitev o zavrnitvi primarnega in prvega podrejenega tožbenega zahtevka na izročitev zemljiškoknjižne listine – zemljiškoknjižnega dovolila.

6Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki jih pritožba izpostavlja v zvezi z adaptacijo stanovanja. Sodišče je glede zatrjevanih vlaganj tožnice v stanovanje napravilo celovito dokazno oceno; zaslišalo je stranke in priče ter ocenilo tudi predložene listine. Dokazna ocena je logična in življenjsko prepričljiva; napravljena je v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Dejstvo, da je sodišče sledilo izpovedbam prič, ki naj bi bile povezane s toženci, ne more imeti želene teže. Pritožba namreč ne konkretizira okoliščin, ki bi kazale na neverodostojnost prič, katerim je sodišče verjelo; pa tudi ne okoliščin, ki naj bi po razlogovanju pritožbe šle v smeri večje prepričljivosti izpovedbe M.P. Sodišče je v svoji obrazložitvi argumentirano pojasnilo razloge, ki so ga vodili k sklepu o (ne)verodostojnosti izpovedb; ocenilo je listine in na podlagi ugotovitve, da je bila adaptacija izvedena brez vedenja in soglasja lastnice stanovanja A., pravilno našlo materialnopravno izhodišče v določbi 204. člena Obligacijskega zakonika,(3) ki pa tožnici ne daje podlage za povračilo vlaganj.

7Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče ni pojasnilo zavrnitve dokaza z zaslišanjem D.T. Njegovo zaslišanje je tožnica predlagala v pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2011, zaslišan pa naj bi bil v smeri, katera gradbena dela so bila opravljena, kot smiselno izhaja iz tč. VIII citirane pripravljalne vloge. Glede na ugotovitev, da tožnica, upoštevaje določbo 204. člena OZ, do povračila stroškov v zvezi z adaptacijo ni upravičena, sodišče tudi ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem D.T. (izdajatelja predračuna in računa), zato je bil dokazni predlog za njegovo zaslišanje pravilno zavrnjen.

8Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni dokumenta, ki je natisnjen na „uradni glavi“ E. Ljubljana. Zahtevek ni bil zavrnjen zgolj zaradi nepristnosti dokumenta, marveč, kot velja tudi za preostale vtoževane stroške, ker tožnica ni izkazala, na kakšni podlagi so bili stroški zaračunani – ali po številu oseb ali po kakšnem drugem ključu, še posebej glede na to, da so zneski izstavljenih računov različni, tožnica pa trdi, da je bilo stanovanje ves čas prazno. Glede stroškov v zvezi z E. Ljubljana se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da bi terjatev uspešno dokazala le v primeru, če bi predložila vse izstavljene račune podjetja E. Ljubljana v obdobju, za katerega zatrjuje, da je za pokojno A. plačevala stroške; predložiti pa bi morala tudi potrdila, da je te stroške dejansko plačala, in to iz svojih sredstev.

9Sodišče je napravilo prepričljivo dokazno oceno tudi glede hranilne knjižice A., ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Tožnica ni dokazala, da bi uveljavljane stroške plačala iz lastnih sredstev, saj ni predložila potrdil o plačilu, zato je bil njen zahtevek pravilno zavrnjen.

10Pritožba pa pravilno opozarja na zmotnost stališča glede zastaranja terjatve, ki se nanaša na povračilo plačanih obrokov za odkup stanovanja. Čeprav sklenitveni akt zaradi jalovosti, povzročene z ničnostjo pogodbe, ne ustvari nameravanih pravnih učinkov, saj pogodbe ni, pa kljub temu lahko nastanejo druge, nenameravane, nepogodbene pravne posledice.(4) Določba 87. člena OZ ureja posledice ničnosti – gre za posebno ureditev neupravičene pridobitve. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 333/2006 z dne 27. 3. 2008 zavzelo stališče, da pravila vračanja tistega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi nične pogodbe, niso identična splošnim pravilom, ki urejajo vračanje zaradi neupravičene pridobitve. Najpomembnejša posledica nične pogodbe so obogatitveni oz. kondikcijski zahtevki. V konkretnem primeru je treba upoštevati, da sta dogovor sklenili laični stranki, brez posredovanja pravno kvalificirane osebe. Glede na dogovor bi v primeru, da posel ne bi bil ničen, prišlo do realizacije dogovora po smrti A. Izpolnitev je bila odložena do smrti A., zato bi šele čas po smrti A. omogočal sodno iztožljivost, seveda v primeru, da ne bi šlo za ničen posel.

11V prvem odstavku 336. člena OZ je določeno, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Zastaranje tako začne teči, ko se rodi tožba. Rojstvo tožbe je logična predpostavka začetka teka zastaralnega roka. To pomeni, da v pogodbi, sklenjeni pod odložnim pogojem, teče zastaralni rok od trenutka uresničitve pogoja. Tako je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da se je zastaralni rok iztekel že 7. 3. 2002, torej pet let po zadnjem plačilu obroka za odkup stanovanja v letu 1997. Ker je bila izpolnitev (čeprav nične) obveznosti dogovora odložena do trenutka smrti A., ko bi tožnica pridobila v last sporno stanovanje, je materialnopravno zmotna ocena sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve.

12Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišče ni ugotavljalo okoliščin v zvezi z zahtevanim povračilom obrokov za odkup stanovanja, zato je bilo treba sodbo glede obrokov za odkup stanovanja razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V preostalem izpodbijanem delu pa je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti, saj niso podani razlogi, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica, pa tudi ne pritožbeni razlogi, na katere mora sodišče, skladno z določbo 350. člena ZPP, paziti po uradni dolžnosti.

13Zaradi razveljavitve odločitve glede vračila plačanih odkupnih obrokov za stanovanje je bilo posledično treba razveljaviti tudi odločitev v stroškovnem delu. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

----------

Op. št. (1): Ur. list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Ur. list SRS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZD.

Op. št. (3): Ur. list RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.

Op. št. (4): Primerjaj Polajnar, Pavčnik, A.: Neveljavnost pogodb, 1982.