103. člen ZD

Skladno z določbo prvega odstavka 146. člena ZD sme dedič pred delitvijo dediščine prenesti svoj dedni delež, bodisi v celoti bodisi deloma, samo na sodediča. Z ozirom, da pritožnik v času, ko je njegova mama A. A. st. še pred izdajo prvotnega sklepa o dedovanju (18. 6. 1997) dne 29. 1. 1997 podala izjavo o odstopu njenega dednega deleža po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu v njegovo korist, ni bil njen sodedič, zato takšna izjava o odstopu dednega deleža nima dednopravnih učinkov. Z ozirom, da se za odpoved neuvedenemu dedovanju (pogodba z dednopravnim značajem) po drugem in tretjem odstavku 137. člena ZD zahteva sporazum med prednikom in potomcem, dedna izvaja pritožnikove mame A. A. st. z dne 29. 1. 1997 že pojmovno takšnih pravnih učinkov ne more imeti. Izpostavljena izjava je bila leta 1997 namreč podana po smrti denacionalizacijskega upravičenca, ki je umrl že leta 1954.

Ob tem, da se tožnica in toženec nista dogovorila glede časa trajanja bivanja toženca v spornem objektu, in glede na naravo razmerja sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je med njima obstajalo trajno pogodbeno razmerje za nedoločen čas. Tako pogodbeno razmerje se na podlagi 333. člena OZ lahko odpove, a ne ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevaje temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva. Pri presoji utemeljenosti oziroma učinkovitosti odpovedi torej ne gre prezreti uvodnih temeljnih načel obligacijskega prava, kot je na primer v reviziji izpostavljeno načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To sodoloča pojem neprimernega časa in od vsake stranke terja, da pri sklepanju pogodbenega razmerja s pravo mero in na ustrezen način upošteva tudi interese nasprotne stranke. Kot bi bilo nepravično, da lastnik nepremičnine ne bi nikakor mogel odpovedati pogodbenega razmerja, je lahko enako nepravičn

Premoženje zapustnika preide na dediče s smrtjo zapustnika in se obseg premoženja, ki ga dediči dedujejo, ugotovi po stanju na dan smrti. Kasnejše spremembe glede vrste in obsega premoženja na to ne vplivajo, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zapuščino spadajo vrednostni papirji (ne pa denarna sredstva), pravilna. Oporoka je enostranski pravni posel, sporno določilo pa je sestavni del dvostranskega pravnega posla, pri čemer so bile pogodbene stranke v 8. točki notarskega zapisa opozorjene na pravne posledice sklenjenega pravnega posla (glede izročilne pogodbe ter odpovedi neuvedenemu dedovanju, posebej glede določila, da lahko potomec, ki se ni strinjal s prednikovo izročitvijo premoženja oziroma ni dal svoje privolitve, po smrti zahteva svoj nujni dedni delež), nakar so stranke soglasno izjavile, da je besedilo zapisa skladno z njihovo pravo pogodbeno voljo. Nedvomno je torej, da je šlo za pogodbo in ne enostranski pravni posel. V skladu z drugim odstavkom 548. člena OZ je v izročilni pogodbi neveljavno določilo o razdelitvi premoženja, ki bo v zapuščini, saj se s takšno pogodbo razdeli le izročiteljevo premoženje v trenutku izročitve pogodbe (vse ali del, prv

Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje dr. P. P. pravilno in popolno in tudi pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi v ugotovitve tega mnenja dvomilo. Izvedenec, postavljen v pravdnem postopku, je tisti, ki sodišču pomaga najti odgovor na strokovna vprašanja, o katerih sodišče nima ustreznega znanja (primerjaj 243. člen ZPP). Torej je za odgovor na strokovna vprašanja najpomembnejše in najbolj merodajno izvedensko mnenje, manj pa izpovedbe posameznih prič, pa četudi so to zdravniki. Zato pritožba ne more omajati ugotovitev sodnega izvedenca, postavljenega v tem postopku, s sklicevanjem na posamezne dele izpovedb zaslišanih zdravnikov.

Zakonita dedinja je s podpisom vsebine dednega dogovora v skladu z 81. členom ZDen soglašala z oporočnim razpolaganjem glede tega premoženja, ki je pripadalo oporočiteljici na podlagi denacionalizacije. Čeprav je šlo za izjavo zakonite dedinje (ki predstavlja dedno izjavo) pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ima v luči drugega odstavka 80. člena ZDen pravni učinek glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, saj je bila dana v postopku denacionalizacije, ki je mišljen v časovnem smislu, torej ko je bil postopek denacionalizacije za premoženje, ki je predmet te tožbe, že v teku. Pri dednem dogovoru tudi ni šlo za nedovoljeno razpolaganje s premoženjem v luči 88. člena ZDen, saj se prepoved razpolaganja (prodaje, odsvojitve) glede premoženja, katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, nanaša na zavezance vrnitve, ne pa na tovrstno razpolaganje dedičev upravičenke v času teka postopka denacionalizacije, s katerim ni prišlo do poslabšanja položaja denacionalizacijske upravičenke. Z odločbo o denacionalizaciji se je udejanjil dedni dogovor, s katerim je oporočni dedič pridobil lastninsko pravico z dedovanjem.

Dva toženca imata prebivališče v K. in od njiju ni mogoče zahtevati, da si poiščeta odvetnika v L., zato so stroški prihoda tega odvetnika na sodišče na glavno obravnavno potrebni v smislu določila 155. člena ZPP. Z zastopanjem tretjega toženca po istem odvetniku pa so nastali manjši pravdni stroški, kot bi jih bil v nasprotnem primeru dolžan povrniti tožnik tožencu, če bi pooblastil drugega odvetnika iz kraja sedeža sodišča oziroma svojega prebivališča.

Res je, da bi moralo sodišče po umiku tožbe v delu primarno uveljavljanega tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila praviloma glede tega izdati sklep o ustavitvi postopka, a ob neposrednem učinku izjave o umiku tožbe in deklaratorni naravi sklepa sama opustitev izdaje navedenega sklepa še ne predstavlja relativne bistvene kršitve, ki bi kakorkoli vplivala na pravilnost končne odločitve. Grožnja, čeprav huda, zavržna in v nasprotju z moralo, je izpodbojni razlog. Glede na to, da je grožnja kot taka vedno nemoralna, bi ob sledenju toženčevi pritožbeni tezi, vedno privedla do ničnosti pogodbe, posebna ureditev grožnje in predvidene sankcije zanjo v jasni določbi 45. člena OZ pa bi bila odveč.

Soglasje staršev in njihova obljuba, da tožnik na podlagi vlaganj v mansardni del pridobi po njuni smrti lastninsko pravico na mansardnem stanovanju, nimata nobenih pravnih posledic, saj gola obljuba oziroma soglasje še ne pomeni, da je bil ustrezen zavezovalni pravni posel že sklenjen oziroma, da bi tožnik na tej podlagi pridobil lastninsko pravico. Razen tega bi bil takšen dogovor tožnika in staršev neveljaven (103. člen ZD). Za potomčev prispevek oziroma pomoč pri pridobivanju v smislu 32. člena ZD je značilno, da gre za kontinuirano znatnejšo pomoč v nekem daljšem obdobju, nudeno v okviru skupnosti življenja in pridobivanja. Potomčev prispevek v pomenu 32. člena ZD se mora nanašati na celotno premoženje zapustnika, s katerim sta zapustnik in potomec skupno gospodarila. Bistveno je, da je šlo za skupno delovanje in pridobivanje. Značilnost zahtevka iz 32. člena ZD je, da potomec uveljavljala alikvotni delež na celotnem zapustnikovem premoženju. Le izjemoma je možno uveljavljati izločitveni zahtevek zgolj na delu zapustnikovega premoženja. Pravilna uporaba 190. člena OZ narekuje, da je treba v primeru, ko je oseba, ki je vlagala v tujo nepremičnino, imela tu

Za pridobitev lastninske pravice zgolj materino soglasje za gradnjo in realizacija dovoljene gradnje za pridobitev tožničine lastninske pravice nista zadoščala, temveč bi zapustnica morala soglašati tudi s prenosom lastninske pravice na tožnico. Posamična vlaganja v smislu gradnje na tujem zemljišču ne opravičujejo izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD. Bistveno je, da je prispevek k povečanju premoženja nastal kot rezultat skupnega delovanja zapustnice in tožnice v okviru pridobitne skupnosti med njima.

V pogodbi, sklenjeni pod odložnim pogojem, teče zastaralni rok od trenutka uresničitve pogoja. Tako je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da se je zastaralni rok iztekel pet let po zadnjem plačilu obroka za odkup stanovanja v letu 1997. Ker je bila izpolnitev (čeprav nične) obveznosti dogovora odložena do trenutka smrti zapustnice, ko bi tožnica pridobila v last sporno stanovanje, je materialnopravno zmotna ocena sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve.

Predmet izpolnitvenega ravnanja preživljanca na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju je dajatev. Stvari in premoženjske pravice kot predmet te dajatve morajo obstajati v trenutku sklenitve pogodbe in morajo biti v njej določene ali vsaj določljive. Če preživljanec kljub prepovedi razpolaga s svojim premoženjem in ga prenese na drugega ali obremeni, je ta prenos veljaven. Sama prepoved razpolaganja ne vpliva na veljavnost pravnega posla, s katerim se razpolaga. Preživljanec je zaradi neizpolnitve svoje obveznosti dolžan preživljalcu povrniti škodo, ki mu je zaradi tega nastala(1). Pri tem je pripomniti, da slednje ne more zahtevati kar od tistega, v korist katerega je bilo razpolaganje opravljeno(2).

Pogodbe o razpolaganju s premoženjem, ki ga bo imel pogodbenik ob smrti, so praviloma neveljavne. Plačilo za preživljanje je lahko le premoženje ali del premoženja, ki pripada preživljancu ob sklenitvi pogodbe. Ureditev učinkov dednopravnih pogodb, ki jih je sklenil denacionalizacijski upravičenec pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, se nanašajo tudi na kasneje denacionalizirano premoženje, pomeni izjemo od siceršnje ureditve ZD, ki se nanaša na dogovore o pričakovani zapuščini in so praviloma neveljavni.

Vzajemna oporoka oziroma dedna pogodba, zapisana v obliki notarskega zapisa v letu 1937, velja kot pisna oporoka pred pričami. Po nekdaj veljavnih določbah ODZ pravilno sestavljena skupna oporoka lahko velja, če je sestavljena v skladu z določbami o obličnosti katere od tistih vrst oporok, ki jih ureja sedaj veljavno pravo.

Res je, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, vendar pa to ne velja za dedne izjave, dane v postopku denacionalizacije. To, da mora biti izjava dana v postopku denacionalizacije, pa ne pomeni, da je izjavo potrebno dati pred organom, ki postopek denacionalizacije vodi, temveč je zakonsko besedilo potrebno razumeti v časovnem smislu. Pomembno je torej, da je takšna izjava dana v času, ko je postopek denacionalizacije v teku.

Če je se je v času sklepanja izročilne pogodbe izročevalec zavedal pravnih posledic sklenjene izročilne pogodbe in je imel voljo skleniti izročilno pogodbo, je šteti, da je bil v času sklepanja poslovno sposoben za sklenitev takšne pogodbe.

Sporazum med prednikom in potomcem o razveljavitvi sporazuma o anticipirani odpovedi dediščini ni v nasprotju z dednopravnimi predpisi. Stališče, da za razveljavitev soglasja zadošča sporazum med prednikom in potomcema, ki sta soglasje podala (brez sodelovanja potomca, ki mu je bilo premoženje izročeno), je materialnopravno zmotno.

Dogovor, na katerem je tožnik utemeljeval svojo terjatev, je ničen, neupravičene obogatitve pa tožniku ni uspelo dokazati, zato je sodišče prve stopnje njegov zahtevek pravilno zavrnilo. V skladu z določilom 2. odstavka 34. člena OZ mora biti podlaga pogodbe mogoča, dopustna in določena ali določljiva. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dogovor v delu, ki se nanaša na prenos lastninske pravice, ni izvršljiv, je pravilno ugotovilo njegovo ničnost tudi v tem delu.

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju je možen le prenos vsega ali dela premoženja, ki preživljancu pripada ob sklenitvi pogodbe, s tem, da je ta prenos odložen do njegove smrti. Pogodba o dosmrtnem preživljanju lahko obsega tudi premičnine preživljanca, ki niso namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, vendar pa morajo biti v pogodbi navedene. Navedba teh premičnin pomeni, da morajo biti navedene določno oziroma vsaj tako, da je s podatki, ki jih pogodba vsebuje, mogoče določiti stvar ali premoženjsko pravico, ki je predmet pogodbe.

Toženčevo sklicevanje na to, da njegovo ravnanje ni bilo "očitno nepošteno" ni utemeljeno. Pri prevzemu denarja namreč on in/ali njegova pravna prednica nista izražala prave volje, saj sta sprejela denar za plačilo kupnine stanovanja, ki sta ga bila že kupila. Ker tožnika za to nista vedela in sta ju toženca spravila v zmoto ali sta ju držala v zmoti, sta ju prevarala (65. člen ZOR), in je tako ravnanje očitno nepošteno. Toženec in njegova žena nista ravnala pošteno že pri sklepanju pravnega posla in prevzemu denarja, zato sta predvsem onadva izrabljala možnost in trgovala s pravico odkupa stanovanja po ugodnih pogojih iz SZ.

Vzajemnim oporokam, kljub temu, da jih ZD ne omenja, ni mogoče odreči veljave in zato dednopravnih posledic, kolikor izpolnjujejo zahtevek kakšne od oblik oporoke, določenih v Zakonu o dedovanju, ne morejo pa glede na določbo 103. člena Zakona o dedovanju imeti takšne poslednjovoljne izjave obligacijskih posledic.