VSC sodba II Kp 49046/2010

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek nastal s pritožbo, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi B. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe iz malomarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen treh mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovani F. R. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 80.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2006 dalje do plačila, napoten na pravdo. Sodišče prve stopnje je obdolžencu naložilo povrnitev polovice stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, povrnitev potrebnih izdatkov oškodovanca in nagrade ter potrebnih izdatkov njegovega pooblaščenca in plačilo sodne takse.

2Zoper prvostopenjsko sodbo se je obdolženec po zagovorniku pravočasno pritožil iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, graja pa tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih trditev, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolžencev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

Pritožnik nima prav, ko meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti načelo in dubio pro reo že v primeru, ko se je srečalo z dvema verzijama dogodka, pri čemer je ocenilo, da so priče M. K., A. P. in D. D. potrdile obdolženčev zagovor. Pri presoji izvedenih dokazov sodišče ni vezano na nobena formalna dokazna pravila (prvi odstavek 18. člena ZKP) in torej lahko sledi oškodovančevemu pričevanju, kljub temu, da so tri priče potrdile obdolženčev zagovor, seveda pa mora svojo dokazno oceno podkrepiti s tehtnimi in prepričljivimi argumenti. Načelo in dubio pro reo izhaja iz načela domneve nedolžnosti (3. člen ZKP). Za izrek obsodilne sodbe se tako zahteva prepričanje (subjektivna gotovost), ki izključuje utemeljeno verjetnost ali zgolj verjetnost drugačne odločitve. Sodišče izreče oprostilno sodbo, da ni dokazano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje (torej iz razloga 3. točke 358. člena ZKP) takrat, ko je na glavni obravnavi izvedlo vse potrebne dokaze, ki jih je imelo na voljo, kljub temu pa ni prišlo do prepričanja, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe se prvostopenjsko sodišče v predmetnem kazenskem postopku s to dilemo ni srečalo oziroma je z vso gotovostjo zaključilo, da je obdolženec storilec predmetnega kaznivega dejanja na škodo oškodovanca F. R.. Sodišče druge stopnje ne soglaša z zatrjevanji pritožnika, da naj bi oškodovanec ves čas spreminjal opis inkriminiranega dogodka. Glede odločilnih okoliščin je oškodovanec izpovedoval ves čas enako in skladno, kar je prvostopenjsko sodišče tudi zaznalo in ustrezno dokazno ovrednotilo pod točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik tudi pritožbeno izpostavlja določene razlike v oškodovančevih izpovedbah, ki pa po prepričanju pritožbenega sodišča niso bistvene za obravnavano obdolženčevo dejanje, ki je privedlo do padca oškodovanca in njegovega telesnega poškodovanja (kot to pravilno argumentira tudi prvo sodišče v točki 9). Že v prvi izjavi policiji (uradni zaznamek o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon) in ob zdravniškem pregledu v Splošni bolnišnici v Celju (obvestilo o telesni poškodbi), je oškodovanec povedal, da ga je obdolženec oziroma „znana oseba“ porinila oziroma potisnila ob tla, tako, da je padel na desni bok. Glede na navedeno, pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi zmotno (protispisno) zatrjevalo, da je oškodovanec ves čas enako izpovedoval.

6Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bil obdolženčev zagovor bolj sprejemljiv in logičen, obenem pa naj bi ga potrdile tri priče, sodišča druge stopnje ne prepriča. Ne drži, da prvo sodišče ni analiziralo zagovora, s čimer naj bi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Prav nasprotno, verodostojnost zagovora je tekom obrazložitve preverjalo v luči oškodovančevih izpovedb, njegove zdravstvene dokumentacije, izvedenskih mnenj obeh izvedencev sodnomedicinske stroke ter izpovedb priče dr. I. Ž.. Še zlasti glede na poenoteno stališče obeh izvedencev, da do oškodovančeve hude telesne poškodbe ni moglo priti na takšen način kot ga je opisal obdolženec (poteg psa in padec oziroma sesedenje bolj naprej), je sodišče prve stopnje prišlo do logičnega zaključka, da torej ni mogoče slediti niti izpovedbam treh prič, ki so potrdile obdolženčev zagovor. Priče M. K., A. P. in D. D. so namreč izpovedovale, da je oškodovanec potem, ko ga je potegnil pes, padel naprej. V tej zvezi gre zato še ugotoviti, da dokazna ocena izpovedb prič K., P. in D. pod točko 18 obrazložitve ni nejasna kot to zatrjuje pritožnik. Ko je prvo sodišče z vso gotovostjo, na podlagi dveh izvedenskih mnenj sodnomedicinske stroke dognalo, da je lahko do oškodovančeve hude telesne poškodbe prišlo le na ta način, da je padel nazaj, ni bilo več nobene dodatne potrebe po nadaljnji analizi in polemiziranjem z nasprotnimi trditvami obdolženca in navedenih treh prič o tem, da se je oškodovanec poškodoval pri padcu naprej. Tudi v tem delu izpodbijane sodbe so njeni razlogi o bistvenih okoliščinah neoporečni, kar pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni bila storjena.

7Pritožnik izraža prepričanje, da razlogi napadene sodbe niso dovolj razumljivi glede opisa potisnjenja oziroma udarca. Pri tem je potrebno najprej opozoriti na sam opis kaznivega dejanja, ko se obdolžencu očita, da je oškodovanca „z roko sunil v predel prsi“. Obdolžencu očitano izvršitveno dejanje torej ni udarec oziroma potisk (s pestjo), ampak sunek z roko. Takšno dokazno oceno je prvo sodišče sprejelo in jo pravilno utemeljilo pod točkama 9 in 17 obrazložitve. Prvo sodišče tako govori o sunku obdolženca z roko v prsi oškodovanca in pri tem sledi izpovedbam slednjega. Zato je pritožbeno razlogovanje o „potisnjenju s pestjo“, „udartisnjenju“ in „pestisnjenju“ irelevantno in ne more vplivati na sklep o pravilni dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. V nadaljevanju pritožbe pritožnik predstavi svoje videnje načina oškodovančevega padca. Pri tem izhaja iz lastnih domnev in ugibanj ter zaključi, da bi oškodovanec, glede na opis dogodka ter upoštevajoč psa na desni strani, kratek povodec ter način potiska, moral pasti na levo stran. Glede na že izpostavljeno dejstvo, da sta oba izvedenca medicinske stroke potrdila način nastanka oškodovančeve hude telesne s padcem nazaj, nekoliko na desno bočno stran (B.) oziroma pretežno na desni bok (K.), se izkažejo pritožbene domneve za povsem neprepričljive. Zato razlogovanje prvostopenjskega sodišča glede obdolženčevega opisa oškodovančevega padca ni protispisno niti nejasno. Nemogoče je govoriti o tem, da naj bi njegovo izjavo o sesedenju oškodovanca iztrgalo iz konteksta. Na glavni obravnavi 20. 1. 2009 se je obdolženec zagovarjal, da se je oškodovanec po potegu psa sesedel bolj naprej in na stran, vsekakor pa ni padel nazaj. O sesedenju pa je izpovedala še priča M. K. na zaslišanju 26. 6. 2006, ko je izjavila, da je oškodovanec po potegu psa padel oziroma se sesedel na tla in obležal. Šele na glavni obravnavi 4. 9. 2012 se je obdolženec začel zagovarjati na način kot ga pritožbeno izpostavlja in sicer, da je po potegu psa oškodovanec padel naprej in na desno stran. V času podaje tega zagovora pa je bil obdolženec že seznanjen z usklajenima izvedenskima mnenjema sodnomedicinske stroke glede načina nastanka oškodovančeve poškodbe in je svoj zagovor očitno prilagodil dognanjem obeh izvedencev (padec na desno bočno stran). Ko je sodišče prve stopnje s pomočjo obeh izvedencev ugotovilo, da nastanku oškodovančeve hude telesne poškodbe ni moglo botrovati njegovo sesedenje pač pa padec nazaj na desno bočno stran, mu seveda več ni bilo potrebno ugotavljati, kaj si je obdolženec predstavljal pod sesedenjem in v tej zvezi dodatno zasliševati oba izvedenca. Pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem stanju je zato neutemeljen.

8Tudi kot obe izvedenski mnenji sodnomedicinske stroke razume in dojema sodišče druge stopnje, ni nobene podlage za pravilnost pritožbene trditve, da ti dve mnenji dopuščata opis dogodka kot ga je podal obdolženec. Izvedenec dr. P. K. je res podal tri možne načine oziroma povzročitelje oškodovančevega padca in seveda se gre strinjati s pritožbo, da je lahko imaginarnih načinov še več, vendar pa je naloga sodišča, da ocenjuje kateri od realno možnih načinov je bil uresničen ter s tem postal vzrok prepovedane posledice. Ti trije načini so se izoblikovali na podlagi opisov dogodka kot so jih podali vsi udeleženci, in sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne dokazne ocene ter na njej opravljenega izločevanja načinov, ki jih bodisi ni nihče zatrjeval (padec ob ruvanju za palico) bodisi niso bili možni (padec naprej), prišlo do zaključka, da je oškodovanec lahko bil poškodovan le na način kot ga že tekom celotnega postopka opisuje in ki sta ga kot možnega dognala oba izvedenca, torej s padcem nazaj in udarcem v predel kolka. Za potrditev nastanka hude telesne poškodbe s padcem nazaj je bila pomembna tudi oškodovančeva poškodba rame, za katero pa je izvedenec dr. K. menil, da je bila diagnosticirana le na podlagi subjektivnih navedb oškodovanca. Pod točko 14 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje prepričljivo argumentiralo svoje stališče do te poškodbe in z njim sodišče druge stopnje soglaša. Prepričano je namreč, da si oškodovanec v času pregleda neposredno po poškodovanju, predvsem zaradi hude telesne poškodbe, ne bi izmislil bolečin ob pritisku na dorzalni del sklepne špranje, saj tedaj sploh še ni mogel vedeti, da bo ta poškodba pomembna pri ugotavljanju načina nastanka zloma zgornjega dela desne stegnenice.

9V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da so neoporečni razlogi prvostopenjskega sodišča o vprašanju, ali bi se moral obdolženčev sunek na oškodovančevih prsih poznati. Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, opis kaznivega dejanja in razlogi sodbe ne govorijo o udarcu ampak o sunku v predel prsi. Pritožnik se le selektivno sklicuje na izvedenca dr. K. in spregleda tisti del njegovega mnenja, ko izvedenec izrecno izpostavi, da nastanek podplutbe v predelu prsi ni nujen, če je bil oškodovanec odrinjen z roko. Jasne, za drugo sodišče povsem sprejemljive razloge glede tega vprašanja je prvostopenjsko sodišče zavzelo pod točko 19 obrazložitve. Oškodovanec tekom kazenskega postopka nikoli ni govoril o silovitem sunku oziroma silovitem odrinjenju. Upoštevaje oškodovančev opis dogajanja, ko ta pravi, da je do tega obdolženčevega izvršitvenega dejanja prišlo ravno v trenutku, ko se je oškodovanec vzravnal (po tistem, ko si je ogledoval rano na nogi), pa je očitno, da na sunek ni bil pripravljen in da za povzročitev njegovega padca ni bila potrebna velika sila oziroma silovit sunek.

10Pritožnikovo zatrjevanje o pri oškodovancu diagnosticirani osteoporozi je protispisno. Oškodovančev lečeči internist dr. I. Ž. je kot priča izpovedal, da pri oškodovancu osteoporoza nikoli ni bila ugotovljena. V istem smislu pa je na glavni obravnavi 22. 3. 2013 izvedensko mnenje dopolnil dr. K.. Pojasnil je, da je pri omembi osteoporoze izhajal iz dognanj medicinske znanosti o tem, da zlom kolka pri starejših osebah ob običajnih padcih iz stoječe višine sam po sebi potrjuje večjo krhkost kosti. Krhkost oškodovančevih kosti je torej povezoval z njegovo starostjo (ob poškodovanju je bil star 74 let), in ne z bolezenskim stanjem osteoporoze. Zato razlogi sodišča prve stopnje pod točko 21 obrazložitve, ko utemeljuje obdolženčevo krivdo, niso nasprotujoči, saj sodišče v tem delu obrazložitve dolžno skrbnost obdolženca v objektivnem in subjektivnem pomenu poveže tudi z dejstvom, da je bil oškodovanec starejša oseba, ki je kot taka že sama po sebi manj stabilna in ima glede na starost bolj krhke kosti. Sodišče v tem delu obrazložitve torej ne govori o osteoporozi oškodovanca.

11Po prepričanju drugostopenjskega sodišča pritožnik nima prav v trditvi, da so razlogi prvostopenjskega sodišča glede obdolženčevih telesnih poškodb in načina njihovega nastanka popolnoma nejasni in pomanjkljivi. Zaključki pod točko 17 obrazložitve so skladni zaključkom izvedenca sodnomedicinske stroke dr. B. (list. št. 45, 194), da so „poškodbe pri V. B. v predelu glave in ramena nedvomno tope poškodbe, ki so lahko nastale na način, kot to sam opisuje, da je dobil udarce z ročajem pomivalne metle“. Niti na podlagi oškodovančevega izpovedovanja o enem samem udarcu niti obdolženčevega navajanja dveh ali treh, pa ni mogoče sklepati na obdolženčevo ravnanje v silobranu, na kar pa se obdolženi tekom postopka niti ni skliceval. Oškodovanec je namreč skladno izpovedoval, prvo sodišče pa mu je upravičeno verjelo, da ga je obdolženi sunil z roko v prsi v tistem trenutku, ko se je nekoliko zravnal po pregledu rane na nogi, misleč, da je „zadeva med njima končana“ (list. št. 353). Obdolženčevega sunka v oškodovančeve prsi v tem trenutku torej več ni mogoče šteti kot obrambo, ki bi bila neizogibno potrebna za odvrnitev morebitnega oškodovančevega istočasnega protipravnega napada. Enako pa velja tudi glede vprašanja, ali je oškodovančev pes obdolženega predhodno ugriznil? Tudi, če ga je, v dokaznem postopku ugotovljenega obdolženčevega nadaljnjega ravnanja nikakor ni mogoče opredeliti za dejanje storjeno v silobranu.

12Pritožnik sodišču očita tudi kršitev po členu 339/2/13 ZKP. Člen 339. ZKP se nanaša na zapisnike in druga pisanja, ki se lahko kot dokaz preberejo na glavni obravnavi ter na predmete, ki utegnejo pripomoči k razjasnitvi stvari. Zato sodišču druge stopnje ni bilo mogoče ugotoviti katero konkretno kršitev v zvezi z obravnavano zadevo ima pritožnik v mislih.

13Obrazložitev sodišča pod točko 18 napadene sodbe sodišče druge stopnje za razliko od pritožnika ne dojema kot sočustvovanje z oškodovancem in s tem pristransko. V tem delu prvo sodišče skuša le dodatno argumentirati svojo odločitev o neverodostojnosti prič M. K., A. P. in D. D. in predstavi enega od razlogov, za katerega meni, da je vplival na to, da so te priče potrdile obdolženčev zagovor.

14Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče, na podlagi vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin ter utemeljenih dokaznih zaključkov, pravilno opredelilo obdolženčev subjektivni odnos do očitanega mu kaznivega dejanja in prepovedane posledice (točka 21 obrazložitve). Nanizalo je vse relevantne okoliščine, na podlagi katerih je bilo z vso gotovostjo mogoče sprejeti sklep, da se obdolženec v tistem trenutku, ko je oškodovanca z roko sunil v predel prsi, sicer ni zavedal, da lahko zaradi tega oškodovanec pade na tla in se hudo telesno poškoduje (zlomi kolk), pa bi se glede na vse opisane okoliščine ter svoje osebne lastnosti tega moral in mogel zavedati. Prav tako je prvo sodišče pravilno ugotovilo obstoj vzročne zveze med obdolženčevim inkriminiranim ravnanjem in nastankom prepovedane posledice.

15Pritožnikovo prepričanje o tem, kako bi moralo postopati sodišče prve stopnje v primeru, ko oškodovančev premoženjskopravni zahtevek ni določen in opredeljen na podoben način kot civilna tožba, je napačno. V skladu z določbo prvega odstavka 105. člena ZKP sodišče mora odločiti o premoženjskopravnem zahtevku. Zahtevka ne more zavrniti kot neutemeljenega, kaj šele, da o njem sploh ne bi sprejelo odločitve, kot to meni pritožnik. S tem, ko je oškodovanec priglasil kot premoženjskopravni zahtevek znesek 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni mogoče trditi, da je ta tako pomanjkljiv ali nerazumljiv, da ga sodišče sploh ne bi moglo obravnavati. Glede na to, da podatki kazenskega postopka niso dali dovolj zanesljive podlage za razsojo o njem, pa je prvo sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP ravnalo pravilno, ko je oškodovanca s celotnim zahtevkom napotilo na pravdo.

16Sodišče druge stopnje meni, da je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na kršitev pravice do obrambe obdolženca, ki naj bi bila storjena s tem, da je bil narok za glavno obravnavo 1. 2. 2013 opravljen v njegovi nenavzočnosti. Izpodbijana sodba sicer ne vsebuje razlogov o takšnem postopanju sodišča, vendar pa tudi pritožnik ne obrazloži, zakaj meni, da ta okoliščina vpliva ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Ob pregledu zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 2. 2013 gre ugotoviti, da je bil sklep o sojenju brez navzočnosti sprejet v skladu z določbo 442. člena ZKP. Obdolženec je bil na glavno obravnavo pravilno vabljen, bil je že zaslišan in sodišče je zaključilo, da njegova navzočnost ni nujna. Poleg dveh formalnih pogojev, ki sta bila v obravnavanem primeru nedvomno podana, zakon torej predpisuje za izvedbo glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca tudi materialni pogoj, da njegova navzočnost ni nujna. Oceno o tem, ali je torej navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, pa sodišče napravi glede na dejansko stanje, razčiščeno do trenutka odločanja. V konkretnem primeru je potrebno opozoriti, da je bil obdolženec navzoč pri zaslišanju priče dr. I. Ž. že na glavni obravnavi 29. 3. 2011 (list. št. 192). Zapisnik o glavni obravnavi dne 1. 2. 2013 (z izpovedbami dr. Ž.) je bil obdolžencu vročen 27. 2. 2013, s poukom, da se lahko o izpovedbah te priče izjavi. Zato sodišče druge stopnje zaključuje, da zaradi sojenja v nenavzočnosti 1. 2. 2013 obdolženec ni bil postavljen v slabši položaj, ko se o izpovedbah priče sploh ne bi mogel izjaviti oziroma ji ne bi mogel postaviti vprašanj, s čimer bi bila okrnjena njegova pravica do obrambe, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje o sojenju v nenavzočnosti odločilo pravilno in zakonito.

Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti. Določba 386. člena ZKP namreč predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, nizki stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženca. V določeni kazni treh mesecev zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta, so se dovolj odrazile številne ugotovljene olajševalne okoliščine in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

17Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženca po zagovorniku zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

18Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 kot strošek pritožbenega postopka.