VSC sodba Cpg 147/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1691/2012 z dne 5. 11. 2013 izreklo: “I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 136.676,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.115,40 EUR od 31. 10. 2011 do plačila, od zneska 7.919,41 EUR od 26. 12. 2011 do plačila, od zneska 723,34 EUR od 26. 2. 2012 do plačila, od zneska 11.777,14 EUR od 26. 2. 2012 do plačila, od zneska 5.898,50 EUR od 27. 3. 2012 do plačila, od zneska 7.393,53 EUR od 27. 3. 2012 do plačila, od zneska 182,38 EUR od 24. 4. 2012 do plačila, od zneska 10.330,22 EUR od 22. 5. 2012 do plačila, od zneska 64.739,81 EUR od 22. 5. 2012 do plačila, od zneska 3.596,85 EUR od 30. 6. 2012 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo”, se zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna v 15. dneh plačati toženi stranki 3.273,11 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.”

2Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka (skupaj s pritožbenimi stroški) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba najprej napade presojo sodišča prve stopnje glede uporabe določbe 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in povzame vsebino 631. člen OZ, ki določa, da “se lahko sodelavci za svoje terjatve do podjemnika obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.” ter poudarja uveljavljeno pravno teorijo in sodno prakso, po kateri morata biti v tej zvezi izpolnjena dva pogoja, in sicer: 1. v razmerju med naročnikom in glavnim izvajalcem mora obstajati dospela terjatev glavnega izvajalca do naročnika za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec in 2. v razmerju med glavnim izvajalcem in podizvajalcem mora biti podizvajalčeva terjatev pripoznana (ne sme biti sporna).

4Pritožba soglaša, da sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja, da “morajo za to, da se po določbi 631. člena OZ vzpostavi neposredno razmerje med podizvajalcem in investitorjem, biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: a). obstajati mora pripoznana terjatev podizvajalca zoper izvajalca, b) podana mora biti identiteta med deli, ki jih je za izvajalca opravil podizvajalec in jih uveljavlja z zahtevkom po neposrednem plačilu, ter c). investitor mora plačilo teh del dolgovati izvajalcu.”

5Vendar pritožba meni, da kljub tej pravilni presoji sodišča prve stopnje glede predpostavk po 631. členu OZ, to zmotno presodi o (ne)obstoju 3. predpostavke (obstoj 1. in 2. predpostavke namreč ni bil sporen). Kot izhaja iz 14. - 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, se je namreč sodišče prve stopnje v zvezi s presojo obstoja 3. predpostavke ukvarjalo zgolj z vprašanjem, ali je prišlo do generalnega (splošnega) preplačila tožene stranke v razmerju do glavnega izvajalca P. d.d., kot je v postopku zatrjevala tožena stranka. To pa za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka sploh ni bistveno, saj morebitna preplačila na račun nekih drugih del v nobenem primeru ne morejo razbremeniti odgovornosti tožene stranke za neposredno plačilo del, ki jih je opravila tožeča stranka.

6Po stališču pritožbe bi zato moralo sodišče prve stopnje ugotavljati zlasti (in zgolj) to, ali je v trenutku, ko je tožeča stranka uveljavljala zahtevek za neposredno plačilo do tožene stranke na podlagi določil 631. člena OZ, obstajal dolg tožene stranke do glavnega izvajalca P. d.d. iz naslova plačila točno tistih konkretnih del, ki jih je opravila tožeča stranka in so bila predmet neposrednega zahtevka. Če bi se torej tožena stranka želela razbremeniti svoje odgovornosti po 631. členu OZ, bi morala zatrjevati in dokazati, da je svoje obveznosti do glavnega izvajalca iz naslova plačila za točno tista konkretna dela, ki jih je opravila tožeča stranka takrat že izpolnila. Tega odločilnega dejstva pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo (vsaj iz obrazložitve izpodbijane sodbe to ne izhaja), zato je bilo v tem delu dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo.

7Ob tem ne gre spregledati, da tožena stranka dejstva, da bi na račun konkretno tistih del, ki jih je opravila tožeča stranka in so bila predmet zahtevka po neposrednem plačilu, komurkoli (npr. glavnemu izvajalcu P. d.d.) sploh kaj plačala, ni niti zatrjevala (kaj šele dokazala). Zgolj splošno zatrjevanje tožene stranke, da naj bi obstajalo neko generalno (splošno) preplačilo v razmerju do glavnega izvajalca P. d.d. po osnovni pogodbi (torej ne konkretno za tista dela, ki jih je opravila tožeča stranka), trditvenega in dokaznega bremena v tej zvezi ni zadostilo. Zlasti ne tudi zato, ker je tožeča stranka v svojih vlogah izrecno izpostavljala dejstvo, da tožena stranka teh del ni plačala nikomur, tožena stranka pa teh navedb tožeče stranke sploh ni prerekala. Pri tem je sodišče prve stopnje povsem spregledalo tudi izpovedbe prič, ki so potrdile, da dela, ki jih je v marcu 2012 izvedla tožeča stranka, s strani tožene stranke niso bila plačana nikomur.

8Tako je pritožba prepričana, da so izpolnjene vse predpostavke za neposredni zahtevek na podlagi določil 631. člena OZ in je tožbeni zahtevek že na tej pravni podlagi utemeljen, drugačna odločitev sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotna.

9Pritožba se nato opredeli glede Sporazum ... z dne 26. 9. 2012 in meni, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo določbe Sporazuma ... z dne 26. 9. 2012 (v nadaljevanju Sporazum). Če bi namreč obveljala razlaga, ki jo ponuja sodišče prve stopnje, potem tožena stranka s sklenitvijo tega Sporazuma sploh ni prevzela nobenih obveznosti, kar poraja vprašanje, zakaj je bil tak Sporazum sploh sklenjen. Sodišče prve stopnje se s tem (torej z namenom pogodbenic tega Sporazuma) sploh ni ukvarjalo, ampak je v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe formalistično zaključilo, da “iz dikcije sporazuma izhaja, da sam kot tak ne predstavlja temelja za izvedbo neposrednega plačila. Tožena stranka nikjer v sporazumu takšne iztožljive plačilne zaveze v razmerju do tožeče stranke ni prevzela.”

10Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo in se v izpodbijani sodbi ni niti opredelilo do posameznih določil Sporazuma, ki so po prepričanju tožeče stranke bistvenega pomena in jih je tožeča stranka ves čas postopka izpostavljala kot odločilna dejstva, zlasti: - tretji odstavek 1. člena Sporazuma, ki jasno in nedvoumno določa, da “terjatve kooperanta do izvajalca za plačilo del po kooperacijski pogodbi št. ... z dne 21. 7. 2011 investitor neposredno poravnava kooperantu”, - 2. člen Sporazuma, ki jasno in nedvoumno določa, da “izvajalec s podpisom tega sporazuma izrecno in nepreklicno pooblašča investitorja, da izvede plačila za opravljena dela kooperanta po kooperacijski pogodbi št. ... z dne 21. 7. 2011 neposredno kooperantu; investitor pa se s podpisom tega sporazuma zavezuje, da bo terjatve kooperanta do izvajalca po navedeni kooperacijski pogodbi plačeval neposredno kooperantu” .

11Tako pritožba meni, da je povsem jasno, da iz navedenih določil Sporazuma izhaja nedvoumna zaveza tožene stranke, da bo plačevala terjatve tožeče stranke po sklenjeni kooperacijski pogodbi. Dejansko gre torej za pristop k dolgu (prim. 432. člena OZ), saj se je tožena stranka (kot pristopnik) zavezala tožeči stranki (kot upniku), da bo izpolnila njeno terjatev do dolžnika (P. d.d.). S tem je tožena stranka stopila v (samostojno) zavezo poleg dolžnika.

12Vse ostalo (prvotni sistem cesij oziroma kasnejši sistem “obratnih cesij”) je bilo dogovorjeno zgolj v smislu določitve načina izpolnitve (plačila) obveznosti tožene stranke. Pa tudi v tej zvezi je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo dejstvo, da je bil postopek, po katerem naj bi bila izvedena plačila po tem Sporazumu (določen v 3. členu Sporazuma) na izrecno zahtevo tožene stranke spremenjen v novembru 2011 (za opravljeno delo podizvajalcev od meseca oktobra 2011 dalje), in sicer po sistemu “obratnih cesij”. Tožeča stranka je v tej zvezi v celoti spoštovala določila Sporazuma (do novembra 2011) in kasnejša navodila tožene stranke (od novembra 2011 dalje). Tako je za vtoževano terjatev v znesku 64.739,81 EUR po računu št. ... z dne 22. 3. 2012 (obračunano delo tožeče stranke v mesecu marcu 2012) tožeča stranka izpolnila in podpisala pogodbo o odstopu terjatve št. ... z dne 11. 5. 2012, kateri je bil priložen s strani družbe P. d.d. potrjen spisek odprtih postavk “...” z dne 8. 5. 2012 in račun št. ... z dne 22.3. 2012, prav tako je o odstopu terjatve z dopisom z dne 11. 5. 2013 (potrdilo o oddaji pošiljke z dne 15. 5. 2013 in podpisana povratnica z dne 28. 5. 2013) obvestila tudi družbo P.. d.d. Vso navedeno dokumentacijo je tožeča stranka posredovala družbi H. d.o.o. (podpisana povratnica z dne 16. 5. 2013), ki je za toženo stranko zbirala dokumentacijo v zvezi s tem poslom in jo posredovala toženi stranki.

13Tožeča stranka je torej storila prav vse, kar je bilo med strankami Sporazuma dogovorjeno, da bi lahko prišlo do neposrednega plačila s strani tožene stranke, vendar je bila tožena stranka tista, ki je povsem enostransko in brez kakršnihkoli utemeljenih razlogov začela zavračati plačilo terjatev tožeče stranke. S tem je tožena stranka prekršila Sporazum in posledično načelo “pacta sunt servanda” (dogovore je potrebno spoštovati), pa tudi eno temeljnih načel obligacijskega prava - načelo vestnosti in poštenja (prim. 5. člen OZ). Glede na vse navedeno bi moralo sodišče prve stopnje vsekakor ugotoviti, da je bila tožena stranka tista, ki ni izpolnila svoje obveznosti v skladu s Sporazumom, zato bi iz tega naslova bila dolžna plačati tožeči stranki vsaj njeno terjatev v znesku 64.739,81 EUR po računu št. ... z dne 22. 3. 2012, saj višini in neizpolnitvi s strani tožeče stranke tožena stranka nikoli ni ugovarjala.

14Glede odškodninske odgovornosti izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na poslovno (pogodbeno) odškodninsko odgovornost, razen navajanja štirih predpostavk odškodninske odgovornosti (brez ustrezne konkretizacije na obravnavani primer), dejansko nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih (prim. 30. - 32. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje razen neargumentiranega zaključka, da “tožena stranka ni kršila nobene pogodbene obveznosti, ki jo je imela do tožeče stranke oziroma njeno ravnanje v ničemer ni bilo protipravno”, ne poda drugih razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

15Sodišče prve stopnje je tako povsem spregledalo dejstvo, da je tožena stranka s svojim ravnanjem eklatantno kršila določila 3. odstavka 1. člena in 2. člena Sporazuma (zaveza o neposrednem plačilu kooperantov) ter navodila v zvezi s sistemom “obratnih cesij”, ki jih je novembra 2011 sama posredovala tožeči stranki. Ta Sporazum za toženo stranko v razmerju do tožeče stranke vsekakor predstavlja zavezujoč pravni akt (vir materialnega prava), zato bi ga v skladu z načelom “pacta sunt servanda” (dogovore je potrebno spoštovati) in načelom vestnosti in poštenja (prim. 5. člen OZ) ter dolžnostjo izpolnitve obveznosti (prim. 9. člen OZ) tožena stranka morala spoštovati. Tožeča stranka je prepričana, da je zaradi opisanega protipravnega in nedopustnega ravnanja tožene stranke podana njena odškodninska odgovornost za povrnitev škode v skupnem znesku 136.676,58 EUR (v višini neporavnanih terjatev za opravljeno delo), za katero je vsekakor odgovorna tožena stranka, in sicer v primeru kršitve pogodbenih obveznosti (Sporazum ... z dne 26. 9. 2011) na podlagi določil 239. člena OZ (v zvezi z določili 243. člena OZ), v primeru kršitve zakonskih obveznosti (ZJNVETPS in ZJN-2) pa na podlagi določil 131. člena OZ (v zvezi z določili 132., 135. in 164. člena OZ). S tem zadnjim se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo, zato je v tem delu podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

16Pritožba meni še, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da zato, ker “prva Uredba, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 18/2007 (veljala je od 1. 2. 2007 do 7. 2. 2013) v seznamu naročnikov v sektorju proizvodnje, transporta ali distribucije električne energije (Priloga 2) ne navaja tožene stranke, to pomeni, da slednja v obdobju pred 8. 2. 2013 ni bila naročnik v smislu ZJNVETPS.” Sodišče prve stopnje je namreč povsem spregledalo (in se niti ni opredelilo do argumentov tožeče stranke v tej zvezi), da gre v primeru seznama naročnikov le za informativni seznam, kar izrecno izhaja iz besedila zadnje alineje 1. člena te Uredbe. Osebe, ki niso na seznamu, a izpolnjujejo pogoje za naročnika, so kljub temu naročniki.

17Sodišče prve stopnje je torej v tem delu brez dvoma zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je posledično tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa izpodbijana sodba v tem delu sploh ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

18Tožena stranka nikoli ni konkretizirano prerekala (priznano dejstvo po 2. odstavku 214. člena ZPP), da vse okoliščine utemeljujejo status tožene stranke kot naročnika, sodišče prve stopnje pa je z materialno pravno zmotnimi stališči izključilo uporabo določil ZJNVETPS in ZJN-2, čeprav so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi pogoji iz 5. člena Uredbe v zvezi z določili 74. člena ZJNVETPS oziroma podredno v zvezi z določili 71. člena ZJN-2, zato je tožena stranka kot naročnik že na tej pravni podlagi dolžna plačati vtoževano terjatev neposredno tožeči stranki kot podizvajalcu.

19Pritožba glede stroškov postopka meni, da je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari napačna, zato je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka (II. točka izreka).

20Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

21Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

22Odgovor na pritožbo poudarja, da je odločilno za to pravdo spoznanje, da obstaja med Gradbenim razmerjem (razmerjem med tožena stranko in družbo P. d.d., na temelju Gradbene pogodbe) na eni strani in Kooperacijskim razmerjem (razmerjem P. s tožečo stranko, kot P.-jevim podizvajalcem, na temelju Kooperacijskih pogodb med tema subjektoma na drugi) ostra ločnica, saj gre za dve različni, med seboj razmejeni obligacijski razmerji. Ta pa skladno s splošnimi pravili obligacijskega prava učinkujejo inter partes, torej le med njihovimi sklenitelji. Sodišče je tako spoznanje zmoglo in ga kot temeljno materialnopravno podmeno vključilo v sodbeno konkluzijo (tč. 8.-11. izpodbijane sodbe). Pritožnik pač ne.

23Edini podjemni (gradbeni) pogodbeni partner tožene stranke in s tem tudi edini izvajalec vseh gradbenih del na B. je bila (po izrecni zahtevi javnega razpisa financerja izgradnje B., tj. Evropske banke za obnovo in razvoj (v nadaljevanju: EBRD), in Rdeče knjige FIDIC, ki se uporablja za Gradbeno razmerje) družba P.. Oziroma, povedano z drugimi besedami, zgolj in edino družba P. d.d. (in nihče drug) se je toženi stranki zavezala izvesti vsa gradbena dela za izgradnjo B., ne glede na to, ali je nato gradbena dela opravljala sama s svojimi delavci ali pa je opravo teh del po lastni avtonomni odločitvi zaupala komu tretjemu kot svojemu podizvajalcu (za med tema subjektoma s Kooperacijsko pogodbo poljubno dogovorjeno ceno). Zato je lahko imelo terjatev zoper toženo stranko iz naslova katerihkoli opravljenih gradbenih del na gradbišču B. zgolj in edino P. d.d. in nihče drug. In sicer po cenah in drugih pogojih, kot in kakor so bili določeni v Gradbeni pogodbi.

24Bistvo določila 631. člena OZ je, da se sodelavci izvajalca - podizvajalci, ki sicer z naročnikom iz Gradbene pogodbe niso v podjemnem pogodbenem razmerju, “ ... za svoje terjatve do podjemnika [izvajalca iz Gradbene pogodbe, torej do P. d.d.] lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača ...”, vendar le “ ... iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku ...” Odločilno je torej, da dolg naročnika do izvajalca po cenah in drugih pogojih iz Gradbene pogodbe ob neposrednem zahtevku podizvajalca zoper naročnika (še) obstaja. Če ne obstoji več, ker je bil na primer poplačan, zakonski dejanski stan pravila iz 631. člena OZ ni izpolnjen in neposredni zahtevek podizvajalca ni in ne more biti utemeljen.

25Pritožnik v tej pravdi nikoli ni trdil, da bi bil naslovil neposredni zahtevek za plačilo spornih del na podlagi 631. člena OZ na toženo stranko, preden je v Gradbenem razmerju,razmerju med toženo stranko, kot naročnikom, in družbo P., kot izvajalcem vseh gradbenih del, prišlo do preplačila opravljenih del. Prav tako v pritožbi ni podala nikakršnih očitkov zoper decidirano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dejansko preplačala vsa v začasnih gradbenih situacijah P. d.d. obračunana ji dela, ki jih je v letih 2011 in 2012 na gradbišču B. opravilo P. skupaj z vsemi svojimi podizvajalci, torej tudi tožečo stranko (tč. 14.-15. izpodbijane sodbe). Ko je tako, ni jasno, kam pritožnik pravzaprav meri z zatrjevanjem, da naj bi tožena stranka v razmerju do P. d.d. preplačala “neka druga dela”, ne pa “točno tista konkretna dela, ki ji je opravila tožeča stranka”. Gradbena dela, opravljena na gradbišču B., so bila pač ena sama, pri čemer to, kdo jih je opravil - sam izvajalec s svojimi zaposlenimi ali pa tožeča stranka zanj, kot njegov sodelavec - podizvajalec - ni pomembno. Pomembno je le, da jih je tožena stranka (ugotovljeno in s pritožbo neprerekano) plačala izvajalcu v celoti, kakor in kolikor je bila dolžna po Gradbeni pogodbi (ne glede na presežek v izpolnitvi preplačilo pomeni, da so bile pogodbene obveznosti iz Gradbene pogodbe plačane v celoti). In to preden se je tožeča stranka obrnila nanjo s svojim neposrednim zahtevkom na temelju 631. člena OZ.

26Izvajalec za sporna dela, opravljena v mesecu marcu 2012 sploh ni izdal toženi stranki veljavne začasne situacije oziroma je znesek, na katerega se je glasil nepodpisan in po nadzornem inženirju gradnje nepotrjen osnutek 12. začasne situacije P. d.d. z dne 18. 4. 2012, znašal 0,00 EUR. To pomeni, da je tudi samo P. že v mesecu aprilu 2012 priznalo toženi stranki, da je izpolnila (kot se je izkazalo pozneje, pa tudi preplačala) vse svoje obveznosti do P. d.d. iz Gradbene pogodbe.

27Zgrešene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do posameznih določil Sporazuma o neposrednih plačilih kooperantov z dne 26. 9. 2012 (v nadaljevanju: Sporazum), konkretno do določil 1. in 2. člena Sporazuma, oziroma da je ta določila kratko malo spregledalo. Iz vsebine sodbene argumentacije v tč. 18.-22. je razvidno prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je omenjena določila in njihov pomen za sporno razmerje upoštevalo (tč. 18.-19. izpodbijane sodbe), nato pa jih je upoštevaje preostalo vsebino Sporazuma razlagalo na način, kot predvidevajo določbe 82. člena OZ, tako kot se glasijo, pri čemer je jezikovno razlago sporne vsebine, podprlo z dodatnimi logičnimi in sistematičnimi argumenti (tč. 19.-22. izpodbijane sodbe).

28Povsem prav ima sodišče prve stopnje, da iz vsebine Sporazuma ne izhaja, da bi ta Sporazum lahko sam zase predstavljal pravni temelj za neposredno plačilo tožeči stranki kot P. kooperantu. Prav tako korektna je nadaljnja ugotovitev, da soglasje volj pogodbenikov Sporazuma, s tem pa tudi sam poslovni namen (kavza) Sporazuma, ni bil v pristopu tožene stranke k dolgu iz Kooperacijskega razmerja ali v kakšni drugi obliki sprejema neposredne Kooperacijske zaveze tožene stranke proti podizvajalcu, tako da bi obstoj Kooperacijske terjatve tožeče stranke zoper P. avtomatično pomenil tudi že obstoj enake terjatve tožeče stranke do tožene stranke, pač pa je bil omejen izključno na dogovor s strankama Kooperacijskega razmerja (P. in tožečo stranko) o pogojih, ki so morali biti izpolnjeni, da je tožena stranka svoje obveznosti, ki jih je bila na podlagi Gradbene pogodbe v zvezi z opravljenimi gradbenimi deli dolžna izpolniti s plačilom na račun izvajalca P. d.d., izpolnila s plačilom na račun tožeče stranke. Tožena stranka, kot je materialnopravno pravilno presodilo sodišče prve stopnje, nikoli, tudi po sklenitvi Sporazuma in nadaljnji sklenitvi posamezne cesijske pogodbe, ni poravnavala Kooperacijskih terjatev, terjatev tožeče stranke do P. iz Kooperacijskega razmerja, pač pa izključno terjatve P. d.d. do nje iz Gradbene pogodbe, katerih prevzemnik je s sklenitvijo cesijskih pogodb postala tožeča stranka in s podpisom Sporazuma nikakor ni pristopila h Kooperacijskemu dolgu P. d.d., kot zmotno meni pritožnik. Z obravnavanim Sporazumom so vse tri udeleženke dogovorile le način plačila dobav tožeče stranke. Dogovorile so pogoje, ki so morali biti izpolnjeni, da je obveznosti, ki jih je imela tožena stranka do izvajalca in jih je bila dolžna izpolniti iz naslova pogodbe, izpolnila neposredno s plačilom tožeči stranki.

29V zvezi z “obrnjenimi cesijami”, po katerih je tožena stranka, če so bili izpolnjeni v tč. 3.2.-3.3. tega odgovora navedeni pogoji iz Sporazuma, odkupila Kooperacijsko terjatev pa je logika v ozadju spremembe bila ta, da za razliko od sistema cesij, kot je bil prvotno predviden s Sporazumom, po sistemu obrnjenih cesij cesijskih pogodb ni sklepal bodoči stečajni dolžnik, P. d.d., za izpodbojna pa se po ZFPPIPP lahko štejejo samo dejanja stečajnega dolžnika, ne pa dejanja, ki so opravljena brez njegove volje oziroma sodelovanja, kot je bilo to podano v primeru sklenitve obrnjenih cesij. Tožena stranka je torej z vidika insolvenčne nevarnosti P. napravila s prevedbo cesijskega sistema (iz tveganejšega v varnejšega) tožeči stranki uslugo, nikakor pa to ne more biti argument v prid zaključku, da naj bi bil s Sporazumom sklenjen pristop k dolgu.

V ravnanju tožene stranke, kot je korektno zapisalo sodišče prve stopnje (tč. 31. izpodbijane sodbe), ni prav nikakršne protipravnosti, saj ni kršila nobenega pogodbenega določila. Dejstvo, da P. v zvezi z gradbenimi deli, ki jih je na gradbišču B. od meseca februarja 2012 naprej opravilo bodisi samo bodisi skupaj s svojimi podizvajalci, torej tudi tožečo stranko, toženi stranki ni izstavilo nobene začasne situacije oziroma je znesek, na katerega se je glasil nepodpisan in nepotrjen osnutek zadnje, 12. začasne situacije P. z dne 18.4.2012, znašal 0,00 EUR, jasno kaže, da P. v času, na katerega se nanašajo sporne Kooperacijske terjatve, ni imelo več nobene terjatve do tožene stranke iz naslova Gradbene pogodbe in da torej tožena stranka na tej podlagi v zvezi z delom, ki ga je v Kooperacijskem razmerju s P. opravila tožeča stranka, ni bila dolžna izvršiti nikakršnega nakazila. Zato ne, ker pogoji iz Sporazuma, podrobno opisani v tč. 3.2.-3.3. tega odgovora, niso bili izpolnjeni. Čim namreč P. po pogojih in cenah iz Gradbene pogodbe iz naslova opravljenih gradbenih del ni imelo nobene terjatve več zoper toženo stranko, ta upravičeno ni imela razloga za odkup spornih Kooperacijskih terjatev tožeče stranke, zato je sklenitev cesijskih pogodb s tožečo stranko upravičeno, povsem skladno z določili in pogoji Sporazuma, zavrnila. Ko je tako, toženi stranki, četudi pritožnik morda meni drugače, tudi ni mogoče očitati nikakršne krivde.

30Pri gradbenem projektu izgradnje B. ... je šlo za javno naročilo, za katero so veljala specialna pravila naročanja na podlagi posebnega postopka mednarodne organizacije, EBRD, ki je gradnjo v celoti financirala. Da to drži, da je bila torej uporaba ZJN-2 in ZJNVETPS oziroma nasploh pravil slovenske javno naročniške zakonodaje v predmetnem gradbenem podjemu izrecno izključena, sta v svojih izpovedbah potrdila tudi S. T. in T. H., prav tako pa to izhaja iz drugih, v tč. 10.-10.3. pripravljalne vloge tožene stranke z dne 19. 6. 2013 opredeljenih (zlasti listinskih) dokazov.

31Pritožba ni utemeljena.

32Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi moralo odločiti na podlagi naslednjih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka je navajala, da je tožena stranka kot investitor (naročnik) na podlagi izvedenega javnega razpisa z družbo P. d.d. kot izvajalcem sklenila pogodbo z oznako “L. (P. d.d. št.: ...)” z dne 21. 4. 2011 za izvajanje gradbenih del na objektu “B.”; - tožeča stranka je kot kooperant z družbo P. d.d. kot izvajalcem sklenila: - a)kooperacijsko pogodbo št. ... z dne 21. 7. 2011, s katero je prevzela v izvedbo polaganje in vezanje armature na “T. O. B.”, - b) kooperacijsko pogodbo št. ... z dne 21. 7. 2011 z aneksom št. 1 z dne 22. 3. 2012, s katero je prevzela v izvedbo polaganje in vezanje armature na “izgradnji hladilnega sistema za B.”; - med tožena stranko kot naročnikom, družbo P. d.d. kot izvajalcem in tožečo stranko kot kooperantom je sklenjen tudi Sporazum ... z dne 26. 9. 2011; - tožeča stranka je izpolnila vse svoje pogodbene obveznosti po obeh kooperacijskih pogodbah, tako da je v celoti in brez napak izvedla svoje delo (polaganje in vezanje armature), pri čemer je za svoje storitve izstavila več računov in čeprav je tožeča stranka vse opravljeno delo ves čas izvrševala in obračunavala povsem enako ter kljub temu, da ne s strani izvajalca P... d.d. ne s strani tožene stranke kot investitorja ni bilo nobenih ugovorov v zvezi z opravljenim in obračunanim delom, je bil s strani tožene stranke plačan samo del opravljenega in obračunanega dela, tako da so po kooperacijski pogodbi št. ... z dne 21. 7. 2011, ostali neplačani računi v skupnem znesku 108.025,88 EUR, po kooperacijski pogodbi št. ... z dne 21. 7. 2011 pa v skupnem znesku 28.650,70 EUR; -terjatve tožeče stranke po vtoževanih računih so bile s strani izvajalca P. d.d. v celoti potrjene, tožeča stranka je o tem, da predhodno navedeni računi še vedno niso v celoti poravnani, večkrat ustno in pisno obvestila toženo stranko, vendar je tožena stranka plačilo vtoževane terjatve zavračala; -vse storitve so bile opravljene pred 1. 4. 2012, ko je tožena stranka enostransko preklicala sporazum o neposrednih plačilih kooperantov, ki nima (in ne more imeti) učinkov za nazaj; - tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je utemeljen tudi na podlagi določil 631. člen Obligacijskega zakonika (OZ): -tožena stranka ni plačala oziroma je zadržala del plačil po pogodbi z oznako “L. ... (P. d.d. št.: ...)” z dne 21. 4. 2011, ki jih dolguje izvajalcu P. d.d., prav tako pa ne more biti sporno, da je vtoževana terjatev tožeče stranke v celoti pripoznana, tako da tožena stranka ni imela prav nobene podlage za to, da bi izvajalcu P. d.d. neposredno plačala karkoli na račun dela, ki ga je opravila tožeča stranka; - tožena stranka je prekršila določila ZJNVETPS oziroma ZJN-2 (ki predpisujejo obveznost neposrednih plačil podizvajalcev); - tožena stranka v zvezi z domnevnimi plačili izvajalcu P. d.d. sploh ni navedla nobenih konkretnih dejstev in ni predložila nobenih konkretnih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožena stranka na račun dela, ki ga je opravila tožeča stranka in je predmet vtoževane terjatve (neplačani računi), komurkoli karkoli sploh plačala; -tožena stranka ni izpolnila svojih zakonskih (ZJNVETPS in ZJN-2) in pogodbenih (Sporazum ... z dne 26. 9. 2011) obveznosti in je ravnala protipravno in nedopustno, zaradi tega protipravnega in nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožeči stranki nastala škoda v višini neporavnanih terjatev za opravljeno delo v skupnem znesku 136.676,58 EUR; - prijava terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku zoper družbo P. d.d., ne predstavlja nobenega konkludentnega ravnanja v smislu, kot ga skuša prikazati tožena stranka; - tožena stranka je potrdila, da je za potrebe izvedbenih del na projektu izgradnje objekta ..., sklenila pogodbo o izvedbi del z izvajalcem P. d.d. ter nato tudi dne 26. 9. 2011, Sporazum ..., sklenjen z družbo P. d.d. ter tožečo in toženo stranko, - tožeča stranka je imela za opravljanje storitev - izvajanje gradbenih del na gradbišču tožene stranke, z družbo P. d.d. sklenjeno samostojno pogodbo, (podizvajalsko pogodbo); - iz določil citiranega sporazuma izhaja, kot je to opredeljeno v 3. členu, da je med strankami dogovorjeno, da bodo plačila po prejšnjem členu izvedena na podlagi cesijskih pogodb, s katerimi bo izvajalec (P. d.d.) del svoje terjatve do investitorja (tožena stranka), ki bo ustrezal višini kooperantskega računa prenesel na kooperanta; - P. d.d. je bilo dolžno (zaradi pregleda opravljenih del posameznih kooperantov, tudi tožeče stranke) na vsaki posamezni gradbeni situaciji (na hrbtni strani) specificirano navesti, kateri podizvajalci so v navedenem časovnem obdobju, za katerega je bila izdana gradbena situacija izvajali storitve oziroma dela na gradbišču ter opredeliti posamezne vrednosti izvedenih del podizvajalcev; - potem ko je bila situacija priznana s strani pooblaščenega inženirja naročnika, pa so bile sklenjene cesijske pogodbe ter s strani družbe P. d.d. izstavljene enostranske izjave; - med tožečo in toženo stranko za terjatve, ki jih uveljavlja s predmetno tožbo, niso bile sklenjene cesijske pogodbe, prav tako za navedene zneske P. d.d. ni izdalo enostranske izjave toženi stranki; - Pogodba sklenjena z družbo P. d.d. (L. ..., P. d.d., št. : ...) ni bila sklenjena na temelju izvedbe zbiranja ponudb in oddaje del po določilih Zakona o javnem naročanju, zato tožena stranka ni bila zavezana ravnati v skladu z Uredbo o neposrednem plačilu podizvajalcev; - terjatve tožeče stranke tudi niso nesporno potrjene in priznane s strani P. d.d., kot podjemnika v smislu določila 63l. člena OZ. - tožena stranka v obdobju pred 8. 2. 2013 ni bila naročnik v smislu ZJNVETPS. - tožena stranka (investitor) se je s Sporazumom resda zavezala, da bo terjatve tožeče stranke (kooperanta) do izvajalca plačevala neposredno kooperantu, vendar ne na podlagi samega Sporazuma, pač pa na podlagi mesečno sklenjenih cesijskih pogodb; - terjatev tožeče stranke za delo, opravljeno v mesecu marcu 2012, omenjenih pogojev ni izpolnjevala, saj 12. začasna situacija izvajalca, izdana dne 18. 4. 2012 za dela izvršena v mesecu marcu 2012, s strani tožene stranke ni bila potrjena, ker se je na temelju analize popisa del in vpisov v gradbeni knjigi, ugotovilo, da so bila dela na objektu “... v ...” preplačana za skupaj ker 4,200.000,00 €. Zato je tožena stranka zavrnila potrditev 12. začasne situacije z dne 18. 4. 2012 in odtlej dalje ni potrdila nobene situacije izvajalca več; - 12. začasna situacija torej ni bila skladna z gradbeno knjigo, niti je ni potrdil nadzornik, delo pri projektu B. je tožeča stranka opravila izključno v kooperantskem razmerju, torej v razmerju med njo in izvajalcem, družbo P. d.d. - v stečaju na podlagi sklenjenih kooperantskih pogodb; - pravica tožeče stranke do plačila za opravljeno delo zato ne more presegati okvirov obeh obligacijskih razmerij, v katerih je nastala; - tožena stranka obveznosti iz kooperantske pogodbe št. ... z dne 21. 7. 2011 nikoli ni prevzela nase; - s tripartitnim Sporazumom o ... se je z izvajalcem in tožečo stranko dogovorila le o »načinu poplačila terjatev kooperanta do izvajalca”; - vse terjatve izvajalca zoper toženo stranko iz naslova gradnje na projektu B. so prenehale s preplačilom, preden se je tožeča stranka nanjo obrnila s svojim neposrednim zahtevkom; - neutemeljenost tožbenega zahtevka dokazuje tudi dejstvo, da je tožeča stranka terjatve, katerih plačilo zahteva v predmetnem postopku, prijavila v stečajnem postopku zoper P. d.d., opr. št. ..., ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici; - poslovni namen (kavza) Sporazuma z vidika tožene stranke tako ni bil zavezati se tožeči stranki za plačilo poleg ali namesto P. d.d. pod pogoji iz Kooperacijskih pogodb, pač pa le opredeliti pogoje, pod katerimi je tožena stranka lahko nakazala znesek, ki ga je dolgovala P., neposredno na račun tožeče stranke; - sklenitev posamezne cesijske pogodbe (in s tem vzpostavitev pravno upoštevnega razmerja med tožečo in toženo stranko) je bila torej tudi po novembru 2011 mogoča samo v primeru, če je imela družba P. d.d. terjatev do tožene stranke iz naslova Gradbene pogodbe najmanj v enaki višini, kot jo je imela tožeča stranka do P. d.d. iz naslova Kooperacijskih pogodb in če cesijska pogodba ni bila sklenjena, za plačilo tožene stranke, ne glede na to ali je bilo delo v kooperacijskem razmerju opravljeno ali ne, ni bilo nikakršne obligacijsko-pravne podlage; - tožena stranka je ne samo v celoti poplačala vse svoje obveznosti do P. d.d. iz njunega gradbenega razmerja, temveč jih je dejansko občutno preplačala.

33Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeno niso sporne naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da tožeča stranka v tem sporu vtožuje znesek 136.676,58 EUR s pp za dela, ki jih je opravila po dveh kooperacijskih pogodbah sklenjenih z družbo P. d. d. (sedaj v stečaju); -da je tožeča stranka kot kooperant s to družbo, kot izvajalcem, sklenila dve kooperacijski pogodbi: št. ... z dne 21. 7. 2011 (priloga A2), s katero je prevzela v izvedbo polaganje in vezanje armature na “T. O. B.” in št. ... z dne 21. 7. 2011 (priloga A4) z aneksom št. 1 z dne 22. 3. 2012 (priloga A6), s katero je prevzela v izvedbo polaganje in vezanje armature na »izgradnji hladilnega sistema za B.«; -da je med tožečo stranko (kooperant), toženo stranko (investitor) in družbo P. d.d. (izvajalec) bil sklenjen Sporazum o neposrednih plačilih kooperantov z dne 26. 9. 2011 (priloga A7), s katerim je bilo dogovorjeno, da kooperantove terjatve do izvajalca za plačilo del po kooperacijski pogodbi št. ..., investitor neposredno poravna kooperantu (3. odstavek 1. člena sporazuma); - da pravdni stranki glede izvedbe del po kooperacijskih pogodbah nista bili v neposrednem pogodbenem razmerju in je bila tožena stranka kot investitor (naročnik) v neposrednem pogodbenem razmerju le z družbo P. d.d. kot (glavnim) izvajalcem (Pogodba »L. ...); - da gre pri vtoževanih terjatvah za terjatve tožeče stranke do njenega naročnika (P. d.d.) v skupnem znesku 136.676,58 EUR s pp, pri čemer se znesek 108.025,88 € s pp nanaša na dela tožeče stranke opravljena po pogodbi št. ..., znesek 28.650,70 € pa na dela opravljena po pogodbi št. ... .

34Pritožbeno tudi niso sporni dejanski in materialno pravni zaključki sodišča prve stopnje, da je pri podizvajalskih razmerjih (tožeča stranka je bila podizvajalec P. d.d.) potrebno upoštevati, da obstajata dve samostojni (poslovni) obligacijski razmerji in sicer razmerje med glavnim naročnikom in izvajalcem podjemnikom, (tožena stranka in P. d.d.) in razmerje med izvajalcem (P. d.d.) in tožečo stranko kot podizvajalcem in da so Obligacijska razmerja relativna razmerja, kar velja tudi za navedeno, zato učinkujejo pravice in obveznosti, ki so vsebina teh razmerij, le med strankami le-teh, tako določa tudi določba 125. člena OZ.

35Prav tako ni sporen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da iz razloga, ker naročnik in podizvajalec nista v poslovnem (pogodbenem) razmerju, glavni naročnik od podizvajalca nima pravice zahtevati, da (pravilno) opravi posel, ki se ga je zavezal opraviti s pogodbo, sklenjeno z izvajalcem (podjemnikom). Nasprotno pa tudi podizvajalec od naročnika (ki ni njegov sopogodbenik) ni upravičen zahtevati plačila za opravljen posel in da izjema od tega splošnega pravila obstaja, če so izpolnjene predpostavke za uporabo posebnega pravila po 631. členu OZ oziroma če je med strankama obstajal drugačen (izrecno opredeljen) dogovor.

36Pritožbeno ni sporno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pravica do plačila za delo, ki ga je tožeča stranka kot podizvajalka opravila na podlagi kooperantske pogodbe, relativna obligacijska pravica, ki učinkuje med njo in njeno pogodbeno stranko, to je glavnim izvajalcem del. Tožeči stranki se je le glavni izvajalec del zavezal, da ji bo za njeno delo plačal in ji je za to tudi odgovarjal. Ostale osebe, tudi tožena stranka, ki se k temu plačilu niso zavezale, po splošnih pravilih obligacijskega prava tožeči stranki niso dolžne zagotavljati plačila za njeno delo.

37Pritožbeno ni sporno, da morajo za to, da se po določbi 631. člena OZ vzpostavi neposredno razmerje med podizvajalcem in investitorjem, biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: 1. obstajati mora pripoznana terjatev podizvajalca zoper izvajalca, 2. podana mora biti identiteta med deli, ki jih je za izvajalca opravil podizvajalec in jih uveljavlja z zahtevkom po neposrednem plačilu ter deli, ki jih je opravil izvajalec za naročnika in 3) investitor mora plačilo teh del dolgovati izvajalcu. Že če ene predpostavke ni, ne more podizvajalec uspešno terjati plačilo svojih del direktno od naročnika, torej mimo svojega sopogodbenika.

38Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, ker je pri presoji ali obstaja tretji pogoj za uveljavitve plačila po 631. členu OZ ugotavljalo le, če je tožena stranka preplačala svojo pogodbeno obveznost v razmerju do svojega izvajalca P. d.d., moralo pa bi ugotavljati dejansko stanje glede tega ali je v trenutku, ko je tožeča stranka uveljavljala svoj zahtevek po 631. členu OZ obstajal dolg tožeče stranke do P. d.d. iz naslova plačil točno tistih konkretnih del, ki jih je opravila tožeča stranka.

39Tožeča stranka niti ni trdila, kdaj je uveljavljala svoj direktni zahtevek po 631.členu OZ do tožene stranke v obsegu, kot ga sedaj vtožuje, temveč je zgolj navedla, da (listna številka 3 spisa): “tožeča stranka je o tem, da predhodno navedeni računi še vedno niso v celoti poravnani, večkrat ustno in pisno obvestila toženo stranko, vendar tožena stranka plačilo vtoževane terjatve zavrača, pri čemer se sklicuje na dejstvo, da je z obvestilom z dne 29.3.2012 izvajalca P. d.d. obvestila, da z dnem 1. 4. 2012 preklicuje Sporazum … z dne 26. 9. 2011.”

40Prav ta dejanska okoliščina pa je odločilna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po 631. členu OZ glede na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi tožeča stranka bila upravičena do plačila s strani tožene stranke.

41Ob izostalosti takšnih odločilnih trditev je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo obstoj pogojev po 631. členu OZ ob vložitvi tožbe.

42Pritožba sicer ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ves čas postopka trdila in dokazovala, da je v začasnih gradbenih situacijah obračunana del, ki jih je v letu 2011 in 2012 opravil izvajalec z vsemi svojimi podizvajalci dejansko preplačala in ne izpodbija dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, da je to tožena stranka uspešno dokazala; - da je v prijavi terjatve (priloga B57) tožene stranke, kot upnika, iz naslova dvostransko neizpolnjene pogodbe L. O. - C. W. ... - kot stroškov stečajnega postopka, v stečajnem postopku nad družbe P. d.d., A. (opr. št. ...), pod točko (i) Brezpogojne denarne terjatve ... d.o.o. do P. d.d. - v stečaju:, podtočka 1., opredeljena terjatev iz naslova preplačil v razmerju do stečajnega dolžnika (izvajalca) do vključno dne 21. 6. 2012, v višini 4,200.000,00 EUR; - da je v Otvoritvenem poročilu stečajnega upravitelja z dne 21. 10. 2012 (priloga B56), na 36. strani ugotovljeno, da fakturirane, a še neizvedene gradbene storitve za projekt B. ..., znašajo 2,520.000,00 EUR; - da je sodni izvedenec in cenilec gradbene stroke, mag. V. T., ki je bil imenovan, da ugotovi natančen obseg opravljenih del po Pogodbi med toženo stranko in izvajalcem ter s tem povezanih opravljenih plačil tožene stranke ter za pripravo končnega obračuna, prav tako ugotovil obstoj preplačila izvajalcu, saj izvedenec v Poročilu ... z dne 30. 4. 2013 (priloga B 106), ugotavlja, da je tožena stranka v celoti plačala vse dodatne zahtevke izvajalca, ki jih je ta v svojih začasnih situacijah, obračunal vključno s situacijo št. 11. S plačilom po 11. začasni situaciji (B 38 v spisu) z dne 1. 3. 2012 je bil izvajalec (P. d.d.) preplačan za 4,033.716,75 EUR; - da je sodni izvedenec V. T., ki je sodeloval pri sestavljanju predloga končnega obračuna med toženo stranko in P. d.d. - v stečaju in je izdelal poročilo, zaslišan kot priča, dodatno izpovedal in potrdil, da glede na to, da enajsta začasna situacija izkazuje preplačilo, to pomeni, da so bila vsa dela, ki jih je izvedlo P. d.d. s podizvajalci, dejansko plačana.

43Ob takšnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati ali je tožena stranka kaj dolgovala izvajalcu del v trenutku, ko so zapadle terjatve tožeče stranke do izvajalca in so bile predmet neposrednega zahtevka, pri čemer spregleda, da so predmet neposrednega zahtevka postale šele z vložitvijo tožbe in zgolj ta časovni moment je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilen, ne pa časovni moment ob pritožbeno nesporno ugotovljenem preplačilu že ob izdaji 11. začasne situacije dne 1. 3. 2012, in ne okoliščina neplačil za konkretna dela, ki jih je izvedla tožeča stranka, četudi so bila izvedena pred 1. 4. 2012.

44S plačilom 11. situacije z dne 1. 3. 2012 je tožena stranka v celoti izpolnila svojo obveznost do svojega pogodbenega partnerja P. d.d. in morebitni kasnejši neposredni zahtevki za plačilo po 631. členu OZ s strani podizvajalcev za neplačano delo s strani podjemnikov iz podizvajalskih pogodb, ne morejo več zavezovati k plačilu tožene stranke kot naročnika del.

45S tem, ko je tožena stranka plačala vse, kar je dolgovala P. d.d., postane materialno pravno nepomembno, če so še neporavnane obveznosti podjemnikov do sodelavcev iz podizvajalskih pogodb, pritožba pa sploh ne pove, kdaj je tožeča stranka uveljavljala neposredni zahtevek po 631.členu OZ do tožene stranke, ampak zgolj pavšalno trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati ali je obstajal dolg tožene stranke do P. d.d v trenutku postavitve takega zahtevka s strani tožeče stranke. Ta trenutek pa je ob izostalosti trditve tožeče stranke lahko zgolj trenutek vložitve tožbe dne 27. 12. 2012. Na ta dan pa so bila že preplačila tožene stranke njeni pogodbeni partnerici in to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in kaj več mu ni bilo potrebno ter se pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično zmotni uporabi materialnega prava pokaže kot neutemeljen.

46Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede zmotne materialno pravne presoje Sporazuma o neposrednih plačilih kooperantov z dne 26. 9. 2011 (pritožba vseskozi navaja z dne 26. 9. 2012), saj pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilno pravno presojo Sporazuma , pri čemer še ne drži pritožbeni očitek, da ga sodišče prve stopnje ni v celoti vsebinsko presodilo.

47Nasprotno, pritožba se opira le na 1. člen in 2. člen Sporazuma, sodišče prve stopnje pa ga je dokazno ocenilo glede na celotno vsebino. Zgolj 1. in 2. člen Sporazuma še ne tvorita celote in temveč vse določbe , kot jih vsebuje Sporazum.

48Pritožbeno ni sporno, da je med pravdnima strankama (in družbo P. d.d.) bil za plačilo del opravljenih po pogodbi št. ..., sklenjen tripartitni Sporazum o neposrednih plačilih kooperantov, s katerim je bilo dogovorjeno, da kooperantove - tožnikove terjatve do izvajalca - P. d.d., za plačilo del opravljenih po tej pogodbi, investitor-toženka neposredno poravna kooperantu (3. odstavek 1. člena sporazuma). V tem sporazumu je bilo še dogovorjeno, da izvajalec izrecno in nepreklicno pooblašča investitorja, da izvede plačila za opravljena dela kooperanta neposredno kooperantu in, da se izvajalec pa se je s podpisom tega sporazuma zavezal, da bo terjatve kooperanta do izvajalca po navedeni kooperacijski pogodbi plačeval neposredno kooperantu.” (2. člen sporazuma).

49Pritožba kot pritožbeno novoto zgolj na podlagi vsebine prvih dveh členov, navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo Sporazum opredeliti kot pristop k dolgu (po 432. členu OZ), čeprav v to smer do konca postopka pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni podala nobenih trditev. Že res, da je sodišče dolžno dejansko stanje materialno pravno preizkusiti na vseh možnih pravnih podlagah, vendar ob predpostavki vsaj minimuma upoštevnih trditev strank, teh pa po tožeči stranki ni bilo. Ker gre po navedenem za pritožbene novote, se pritožbeno sodišče glede njih ne sme izjasnjevati (337. člen ZPP).

50Vendar je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi 3. člen Sporazuma in nadaljnje in ugotovilo, da je v 3. členu sporazumu bilo med strankama dogovorjeno, da bodo plačila izvedena na podlagi cesijskih pogodb, s katerimi bo izvajalec del svoje terjatve do tožene stranke, ki bo ustrezal višini kooperantskega računa prenesel na tožnika. V 4. členu pa se je tožena stranka zavezala tožniku poravnati opravljene storitve skladno z zapadlostjo situacije P... d.d., ki jo bo potrdil inženir in po cesijski pogodbi.

51Glede na navedeno vsebino sporazuma, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iz dikcije sporazuma izhaja, da sam kot tak ne predstavlja temelja za izvedbo neposrednega plačila. Tožena stranka nikjer v sporazumu takšne iztožljive plačilne zaveze v razmerju do tožeče stranke ni prevzela. S sporazumom se je tožena stranka z izvajalcem in tožečo stranko dogovorila le o načinu poplačila terjatev kooperanta do izvajalca, predmet tega sporazuma ni bila zaveza tožene stranke poleg ali namesto izvajalca, pač pa so se pogodbene stranke sporazumele samo o pooblastitvi investitorja za izvedbo plačil terjatev kooperanta do izvajalca iz naslova opravljenih del, in to pod točno določenimi pogoji.

52Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je sklenjeni sporazum bil tako samo podlaga za naknadno sklenjene cesijske pogodbe med izvajalcem, kot odstopnikom in tožečo stranko, kot prevzemnikom. Za sklenitev slednjih cesij pa so morali biti izpolnjeni določeni pogoji, kot so potrditev podizvajalčevega računa s strani izvajalca, potrditev izvajalčeve začasne situacijo po Inženirju tožene stranke, terjatev, ki je iz potrjene situacije izhajala, pa je morala zapasti v plačilo.

53Sodišče prve stopnje je pravilno materialno presodilo,da tožena stranka tudi po sklenitvi sporazuma in eventualni nadaljnji sklenitvi cesijske pogodbe, ni poravnavala terjatev tožeče stranke do P. d.d. (iz njunega pogodbenega razmerja in kar je dejansko tudi predmet tega spora), temveč izključno terjatve P. d.d. do nje, katerih prevzemnik je bila tožeča stranka. Šele z izpolnitvijo vseh pogojev, ki je rezultiralo v sklenitvi cesijskih pogodb, se je vzpostavila materialnopravna podlaga, na temelju katere je lahko tožena stranka izpolnila svojo obveznost do P. d.d., s plačilom neposredno svoje obveznosti do prvotnega upnika, na račun tožeče stranke, kot novega upnika.

54Pritožba ne izpodbija dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, da pogodb o odstopu terjatev za terjatve iz računov, ki so vtoževani v tem sporu, P. d.d. (odstopnik) in tožeča stranka (prevzemnik), nikoli nista sklenila, sodelovanje tožene stranke (dolžnik) pa itak za veljavnost cesije ni bilo potrebno (419. člen OZ).

55Pritožbeno ni izpodbijana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi po spremembi načina sklepanja cesijskih pogodb, pogodb o odstopu terjatev za terjatve iz računov, ki so vtoževani v tem sporu, tožeča stranka (odstopnik) in tožeča stranka (prevzemnik), nikoli nista sklenili. Z novembrom 2011 je bila vpeljana sprememba v sklepanju cesijskih pogodb, na ta način, da je tožena stranka sama od tožeče stranke odkupila terjatev, ki jo je ta imela do P. d.d. in jo nato enostransko pobotala z nasprotno terjatvijo v enaki višini, ki jo je imelo P. d.d. do tožeče stranke (primeri v prilogah od B10 do B25).Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbi, da je tožeča stranka v celoti spoštovala določila Sporazuma in kasnejšega Navodil glede obratnih cesij, saj pritožbeno ni izpodbijan dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni predložila v dokaz veljavno sklenjenih cesijskih pogodb po sporazumu za vtoževane terjatve, zapadle pred novembrom 2011, niti po Navodilu (A 49 in A50 listini).

56Tudi dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo s Sporazum ... z dne 26. 9. 2011, dogovorjen le način in postopek poplačil kooperantovih del po kooperacijski pogodbi št. ..., ne pa tudi po pogodbi št. ... z dne 21. 7. 2011, ni pritožbeno sporen, kot ne zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka torej zneska 28.650,70 € s pp, ki se nanaša na dela opravljena po pogodbi št. ..., ne more terjati s sklicevanjem na Sporazum ... z dne 26. 9. 2011.

57Pritožba sicer ima prav, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da sporazum sam ne pomeni del pogodbeno urejenih razmerij med sedaj pravdnima strankama, vendar pa je bistveno, da tožeča stranka ne more uspešno očitati toženi stranki kršitev niti Sporazuma niti Navodil glede obratnih cesij, saj tožeča stranka sama ni pravočasno poskrbela, da bi do 11. začasne situacije izdane s strani P. d.d. na toženo stranko dne 1.3.2012 imela sklenjene cesijske pogodbe ali obratne cesijske pogodbe za svoje do tokrat nesporne terjatve do P. d.d. kot svojega naročnika del, ker bi sicer takšne veljavne cesije izkazala, pa jih v tem postopku ni. Ko pa je tožena stranka s plačilom 11. situacije preplačala P. d.d., seveda ni bila dolžna več plačevati nekaj kar ne dolguje P. d.d podizvajalcem P. d.d., zato ji ni mogoče očitati od tistega trenutka dalje protipravnega ravnanja ravnanja in povzročanje škode s tem, ko ni ni več ravnala skladno s Sporazumom in Navodili, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je s tem, ko je v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi razlogovalo, da iz zgoraj navedene obrazložitve izhaja, da tožena stranka ni kršila nobene pogodbene zaveze, ki jo je imela do tožene stranke, zajelo tudi situacijo, da ob izkazanih preplačilih ne obstoji nobena zaveza tožene stranke za neposredna plačila tožeči stranki več in ni mogoče v ravnanju tožene stranke prepoznati protipravnosti. S tem je sodišče prve stopnje podalo razloge glede vseh pravnih podlag, na katerih je presojalo sporno razmerje, izpodbijana sodba ni obremenjena z očitano kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

58Po povedanem so pritožbene novote tudi pritožbene navedbe, da je do neplačila tožeči stranki prišlo izključno zaradi malomarnosti tožene stranke, ki je preplačala P. d.d. in da tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, da bi plačevala P. d.d. ter da bi za to morala imeti soglasje tožeče stranke in pritožbeno sodišče teh pritožbenih novot ni obravnavalo (337. člen ZPP).

59Pritožba ni utemeljena niti v delu, kolikor meni, da bi sodišče prve stopnje moralo za presojo sporne zadeve upoštevati Zakon o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (v nadaljevanju: ZJNVETPS) in ZJN-2 ter Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju, saj pritožba spregleda, da tožeča stranka ni nikoli obrazloženo prerekala trditve tožene stranke, da je pogodba med T. d.d in P. d.d za B. Š. na izrecno zahtevo EBRD (Evropske banke za obnovo in razvoj) izvzeta iz sistema javnega naročanja in ob neprerekanih trditvah je sedaj pritožbeno vztrajanje, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati navedene zakone, neutemeljeno.

60Citirane sodbe sodišča prve stopnje še ne pomenijo sodne prakse, ki jo oblikuje le Vrhovno sodišče RS in se zato nanje pritožba ne more uspešno sklicevati.

61Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo v celoti materialnopravno pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo.

62Pritožba izrecno ne uveljavlja drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. in 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

63Tožeča stranka ni konkretno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

64Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

65Tožeča stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve in k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).