VSRS Sodba X Ips 276/2014

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) je z upravno odločbo, št. 31202-42/1996-52 z dne 17. 7. 2013, ugotovil prenehanje veljave patenta, št. 9620042 z nazivom »Novi selektivni inhibitorji virusnih ali bakterijskih neuraminidaz«, z dnem 27. 2. 2006, ko je poteklo deset let od vložitve patentne prijave in s tem veljavnosti patenta. Imetnica patenta (tožnica) naj bi namreč do izteka devetega leta trajanja patenta, to je do 26. 2. 2005, Uradu ne predložila pisnega dokazila, da patentirani izum ustreza vsem zahtevam po 10., 12., 14., in 15. členu Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1).

2Tožnica je v upravnem sporu zoper odločbo vložila tožbo, s katero je predlagala odpravo odločbe Urada oziroma ugotovitev njene ničnosti. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo zavrnilo in ob tem odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

3Tožnica je zoper sodbo Upravnega sodišča vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje z razlogom iz 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), njeno utemeljenost pa z uveljavljanjem revizijskih razlogov absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje Upravnemu sodišču. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

4Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5Revizija je v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZUS-1 dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost.

Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revidentka, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko

. Tožnica, na kateri je trditveno in dokazno breme glede dovoljenosti revizije, je slednjo izkazala z navedbami in predloženimi listinami o pomembnosti in naraščajoči ekonomski donosnosti patentiranega izuma na slovenskem trgu, na kar kaže tudi tožničin poskus prijave dodatnega varstvenega certifikata za proizvod Tamiflu; ocenjena škoda zaradi izpodbijane sodbe pa bi po njeni oceni lahko »neprimerno« presegla 20.000,00 EUR.

6Revizija ni utemeljena.

7Revidentka zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v povezavi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1), saj naj bi izpodbijana sodba ne vsebovala razlogov glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic (oziroma naj bi bili ti nejasni in med seboj v nasprotju). Hkrati naj bi šlo za zmotno uporabo materialnega prava, saj bi moralo sodišče trditve o kršitvah ustavnih pravic vsebinsko obravnavati in ne le formalistično zavrniti s sklicevanjem na ugotovitve upravnega organa v drugih (sicer povezanih) zadevah. Upravnemu sodišču očita tudi nepravilnost takega sklicevanja, saj naj bi dejansko stanje zadev sploh ne bilo celovito in nujno povezano, ter s tem povezano kršitev načel pravne države, sorazmernosti in materialne resnice.

8Prvi odstavek 91. člena ZIL-1 določa, da mora imetnik patenta najkasneje do izteka devetega leta trajanja Uradu predložiti pisno dokazilo o tem, da patentirani izum ustreza vsem zahtevam po 10., 12., 14. in 15. členu ZIL-1. Od tega dejstva je odvisno nadaljnje postopanje Urada v zvezi s patentom. Če je ustrezno pisno dokazilo predloženo pravočasno, Urad postopa po določbah 93. člena ZIL-1 in ugotavlja, v kolikšni meri izum ustreza zakonskim zahtevam, ter izda ustrezno odločbo. Če pa dokazilo ni predloženo pravočasno, patent s potekom desetega leta veljavnosti preneha po samem zakonu (tretji odstavek 91. člena ZIL-1). V praksi Urad tudi o tem dejstvu izda ugotovitveno odločbo.

9Zakonitost take ugotovitvene odločbe (o prenehanju veljave patenta, št. 9620042) je predmet presoje v izpodbijani sodbi. V postopku pa je (glede na naravo odločbe) torej lahko pravnorelevantno le dejstvo, ali je bilo ustrezno dokazilo pravočasno predloženo. Zaključki Upravnega sodišča v obravnavani zadevi temeljijo na isti dejanski podlagi, kot je bila že ugotovljena v predhodnih povezanih zadevah. Sodišče se je opredelilo do trditev tožnice o obeh dokazilih, na kateri se je v postopku sklicevala, in ugotovilo, da dokazilo »International Preliminary Examination Report - IPER« Uradu sploh ni bilo predloženo, medtem ko mu je bila odločba o podelitvi evropskega patenta predložena prepozno (kar izhaja iz pravnomočne odločbe Urada z dne 1. 6. 2006(1) ), zahtevi tožnice za vrnitev v prejšnje stanje pa ni bilo ugodeno (kar izhaja iz pravnomočne odločbe Urada z dne 30. 7. 2010(2) ). Izdaja ugotovitvene odločbe o prenehanju veljave patenta torej ni terjala posebnega ugotovitvenega postopka, temveč je bila zgolj logična posledica predhodnega zavrženja vloge tožnice za izdajo odločbe po 93. členu ZIL-1 in zavrnitve njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Revizijsko sodišče poudarja, da je do prenehanja patenta v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL-1 prišlo že po samem zakonu. Zato je treba pritrditi stališču Upravnega sodišča, da so tudi tožničini očitki o kršitvah ustavnih pravic za obravnavano zadevo irelevantni, saj se nanašajo na predhodne postopke.

10Revizijske trditve, da odločbi Urada z dne 1. 6. 2006 in 30. 7. 2010 še ne pomenita, da dokazilo iz 91. člena ZIL-1 ni bilo predloženo oziroma da ne bi mogla biti izdana ugotovitvena odločba iz 93. člena ZIL-1, so posledično neutemeljene. Prav iz odločbe z dne 1. 6. 2006, s katero je Urad zavrgel vlogo tožnice za izdajo odločbe po 93. členu ZIL-1, namreč izhaja, da nobeno od dokazil, na kateri se je tožnica sklicevala, ni bilo (pravočasno) predloženo. To velja tudi za dokazilo »IPER«. Že v zadevi X Ips 99/2009 je bilo tudi ugotovljeno, da seznanitev uradne osebe Urada z obstojem tega dokumenta ni enako kot njegova predložitev Uradu.(3) Revidentka se zato na to dokazilo ne more (ponovno) uspešno sklicevati.

11Ravno tako se revidentka ne more uspešno sklicevati na kršitev načela materialne resnice iz 8. člena Zakona o upravnem postopku (v povezavi z ustavnima načeloma pravne države in sorazmernosti), ker naj bi bila izpodbijana odločba izdana kljub dejanski vednosti Urada, da patent ustreza vsem zahtevam po ZIL-1. Patent je namreč pravica civilnega prava, katere vzdrževanje je v izključnem interesu nosilca pravice. V obravnavanem primeru torej ne gre za to, da bi uradna oseba v dokaznem postopku zanemarila resnično stanje stvari (in upoštevala »formalno resnico«), temveč za to, da revidentka svoje pravice ni pravočasno in pravilno uveljavljala (kar je bilo ugotovljeno že v predhodnem postopku z izdajo dopolnilne ugotovitvene odločbe).

Stroški revizijskega postopka

12Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1)

ki

sta

jo

potrdila tako

upravno

sodišče

(

sodba

U 1593/2006

z

dne

131. 2009)

kot

tudi

vrhovno

sodišče

(

sodba

X

ips

99/2009

z

dne

191. 2010).

(2)

ki

sta

jo

potrdila

tako

upravno

sodišče

(

sodba

I U 1166/2010

z

dne

111. 2011)

kot

tudi

vrhovno

sodišče

(

sodba

X

ips

98/2011

z

dne

2310. 2012).

(3) 9.

točka

obrazložitve

sodbe

VS RS X

ips

99/2009

z

dne

191. 2010.