12. člen ZIL-1

Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov, za razlago patentnih zahtevkov pa se uporabljajo tudi opis in skice. Razlaga obsega patentnega varstva po eni strani ni omejena zgolj s strogim, dobesednim pomenom besedila patentnih zahtevkov, opis in skice pa uporabljeni le za razrešitev nejasnosti v patentnih zahtevkih. Po drugi strani pa patentnih zahtevkov ni mogoče razlagati le kot smernic, ki bi jih bilo mogoče razširiti na tisto, za kar strokovnjak na podlagi proučitve opisa in skic meni, da je imetnik patenta želel zavarovati. Patent se mora razlagati, kot da določa položaj med tema skrajnostma, ki združuje primerno varstvo za imetnika patenta z razumno stopnjo zanesljivosti za tretje osebe. Pri presoji novosti izuma se druga za drugo primerjajo vse njegove značilnosti z vsemi značilnostmi posameznega predmeta predhodnega stanja tehnike (samo enega naenkrat), kot na primer v obravnavani zadevi s strojem iz časa pred prijavo izuma. Po pravkar opisani analizi značilnosti je zaključek, da izum ni nov, mogoč samo, če so pri primerjanem predmetu navzoče prav vse značilnosti izuma. Uporabljen pristop "problem-rešitev" (problem-solution approach) je

Iz prakse pritožbenih senatov pri Evropskem patentnem uradu je primerno črpati zaradi njene kakovosti in podobnosti materialnega prava v Konvenciji o podeljevanju evropskih patentov (EPK) in v Zakonu o industrijski lastnini (ZIL-1). Pri presoji novosti izuma se primerjajo vse njegove značilnosti z vsemi značilnostmi posameznega predmeta stanja tehnike. Po takšni analizi značilnosti bo zaključek, da izum ni nov, mogoč samo, če bodo pri primerjanem predmetu navzoče vse značilnosti izuma. Z namenom objektivno in predvidljivo presojati inventivnost se je v praksi pritožbenih senatov uveljavil pristop "problem-rešitev". Ta sicer ni obvezen ne po EPK ne po ZIL-1, je pa z obema materialnopravno skladen ter presojo olajša in jo naredi lažje preverljivo. Strokovnjak v smislu EPK in ZIL-1 s svojega področja pozna obče splošno znanje in še splošnejša pravila znanosti, ki so prešla v splošno izobrazbo. Kadar ta zadoščajo, sodišče lahko brez pomoči sodnega izvedenca presoja novost in inventivno raven.

Ker prekoračitev roka za prevzem službenega izuma ni protipravno ravnanje, da bi zatrjevana kršitev tajnosti izuma kakorkoli vplivala na njegovo patentabilnost pa ni ugotovljeno (posebej tudi ne, da ga ne bi mogel zaščiti tožnik, in da je to sploh imel namen storiti), manjka tudi ugotovitev, kakšna škoda naj bi tožniku nastala. Ugotovitev, da zadošča že možnost nastanka škode, ne pomeni zadostne podlage za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti. Z vmesno sodbo mora sodišče povsem jasno ugotoviti obstoj škode.

Tožbene navedbe tožnikov, ki se nanašajo na neustreznost uporabljenih referenčnih dokumentov, so nedopustne tožbene novote, saj sta tožnika imela možnost take navedbe podati že v postopku pred izdajo odločbe, v tožbi pa tudi nista opravičila, zakaj tako nista ravnala. Tožbi priloženo poročilo o poizvedbi International Searching Authority za isti izum in referenčni dokumenti, na katerih poročilo sloni, niso dokazi, relevantni za obravnavano zadevo, kajti tožnika nista izbrala dokazovanja po drugem odstavku 92. člena ZIL-1. V upravnem postopku pa jima je tudi bila dana možnost izjave o odločilnih dejstvih, kar ni sporno ter bi tedaj mogla dokazovati, ali da se mnenje romunskega urada ne opira na ustrezne referenčne dokumente ali da njegova ocena patentibilnosti v mnenju ni pravilna, itd.

Glede na to, da se s patentom lahko zavaruje le nov izum, določila 10. člena ZIL ni mogoče tolmačiti tako, da varuje prej razkriti izum istega izumitelja pred istim, kasneje (vendar znotraj dvanajst mesecev od razkritja) prijavljenim izumom s strani tega izumitelja. Pač pa to določilo pomeni, da izumitelju, ki je novost razkril na načine, navedene v tem členu, to razkritje določeno obdobje ne more škodovati. Oziroma poenostavljeno povedano, 10. člen ZIL ne varuje izumitelja samega pred seboj za isti izum, pač pa ga varuje pred morebitnimi zlorabami tretjih.

Tudi v postopkih dopuščene revizije gre za odločanje v posamičnem sporu, kjer se izrečena pravna stališča opirajo na pravotvorna dejstva konkretnega primera. Za nekatera vprašanja, glede katerih je sodišče revizijo dopustilo, se lahko ob obravnavi revizije izkaže, da se v tem sporu sploh ne zastavljajo. Naj so za prakso na načelni ravni še tako pomembna, v postopku z dopuščeno revizijo na njih Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali seznanitev tožene stranke, tam zaposlenih oseb in zunanjih sodelavcev z izumom v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da je bil izum dostopen javnosti?

Tožeča stranka ni izkazala, da je v zvezi z zamudo ravnala z vso dolžno skrbnostjo dobrega gospodarja. V odločbi je namreč navedeno, da prijava očitno ne nasprotuje 8. in 12. členu ZIL, zato bi morala tožeča stranka predpostavljati, da ne gre za popolni preizkus patenta in ugotovitveno odločbo o patentibilnosti, in bi ji moralo biti poznano, da mora predložiti tudi dokaz v smislu 1. odstavka 91. člena ZIL-1, ki bi ga ob skrbnem ravnanju tudi lahko predložila, glede na njene navedbe, da je le-ta obstajal.

Ob tem, ko je bila tehnična rešitev po načrtih tožeče stranke že realizirana z izdelavo prototipa naprave, ki je vsebovala rešitev tega tehničnega problema, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi se sodišče moralo ukvarjati z vprašanjem, ali so tisti, ki so bili s to rešitvijo seznanjeni, razumeli novoto izuma. Iz neizpodbitih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča tako izhaja, da je bilo s tehnično rešitvijo tožnika pred vložitvijo patentne prijave seznanjeno nedoločeno število oseb, ki so sodelovale pri izdelavi prototipa prve naprave. S tem pa je izpolnjen objektivni element iz 2. odst. 12. člena ZIL-1. Identiteta tožbenega zahtevka je določena s tožbenim predlogom in dejansko podlago tožbenega zahtevka.

Za presojo, da je izpodbijani patent nov, ne zadostuje, da se razlikujeta besedili definicije patenta in posamezne informacije, glede katere se trdi, da je škodljiva za novost patentiranega izuma. Za presojo o škodljivosti informacije je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je vsebina določene informacije, ki je bila dostopna javnosti, strokovnjaku za določeno področje omogočala spoznanje o vsebini, ki je patentirana. Pri tem je za vsebino informacij iz vsakokratnega znanega stanja tehnike, ki služi kot osnova za primerjavo, odločilno, kaj lahko strokovnjak iz neke objave, uporabe itd. neposredno razbere.

Tudi v ničnostih patentnih sporih je treba predmet (izum) presoje najprej opredeliti in nato v drugi fazi presojati materialno-pravne pogoje po 112. členu ZIL-1 (tako imenovani dvo-fazni postopek). Vendar pa taka presoja ni formalizirana in ne gre za posebej predpisano obličnost. Interpretacija patentnih zahtevkov mora biti uravnotežena in upoštevati različne interese, tako na eni strani imetnika patenta ter na drugi strani vseh ostalih, ki so omejeni s samo podelitvijo monopolne pravice (patenta). Ravnotežje je treba iskati v samem besedilu patentnega zahtevka ter pri tem upoštevati informacijsko funkcijo patenta, ki nudi ostalim udeležencem v pravnem prometu pravno varnost. Interpretacija patentnega zahtevka ne sme postati nerazumno razlaganje besedila samega patentnega zahtevka. Ko presojamo izum, slednjega presojamo kot celoto, pri čemer vse karakteristike izuma presojamo s stališča, ali njihov seštevek doprinese nekaj inventivnega glede na trenutno stanje (dan prijave) tehnike. Za inventivno raven je tako potreben nek sinergijski učinek vseh karakteristik izuma, kot je opredeljen s patentnim zahtevkom in ne zgolj seštevek navedenih karakteristik.

Če bi Urad za intelektualno lastnino izdal ugotovitveno odločbo o tem, da patentirani izum izpolnjuje vse pogoje patentibilnosti, na podlagi vednosti uradne osebe o obstoju ustreznega dokumenta, ki pa ne bi bil predložen Uradu, bi ravnal očitno nezakonito. Že iz tega razloga je sklicevanje tožeče stranke v postopku v upravnem sporu, da je Urad ravnal v nasprotju s svojim preteklim ravnanjem (venire contra factum proprium) neutemeljeno, ne glede na to, ali je njegova uradna oseba res vodila postopek tako, da je pri tožeči stranki vzbudila vtis, da bo podeljen popoln, torej tudi vsebinsko preizkušen patent.

V stanje tehnike sodijo (poenostavljeno) prejšnje patentne prijave ne glede pri tem na obseg kasneje pridobljenega patenta. Enako velja, če je informacija, ki je predmet patenta, postala dostopna javnosti na primer s trženjem produkta, ki to informacijo razodeva. Šteje se namreč, da je informacija postala dostopna javnosti, če je dostopna le eni osebi, ki jo razume in ji ni naložena dolžnost varovanja poslovne skrivnosti. Preizkus novosti poteka po poti posamične primerjave, pri čemer se predmet patentne prijave oziroma izpodbijanega patenta primerja s celotno vsebino vsake posamezne informacije (t.j. praviloma z vsebino konkretnega dokumenta, npr. patentnega spisa, članka v znanstveni reviji itd.) iz stanja tehnike. Pri tem je odločilno, kaj lahko strokovnjak iz neke objave, uporabe itd. neposredno razbere. Trditve o obstoju nove informacije, ki je tvorila znano stanje tehnike ob prijavi spornega patenta, pomeni namreč uveljavljanje nove dejanske podlage, ki je bila ostalim dotlej podrejena.