93. člen ZIL-1

Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov, za razlago patentnih zahtevkov pa se uporabljajo tudi opis in skice. Razlaga obsega patentnega varstva po eni strani ni omejena zgolj s strogim, dobesednim pomenom besedila patentnih zahtevkov, opis in skice pa uporabljeni le za razrešitev nejasnosti v patentnih zahtevkih. Po drugi strani pa patentnih zahtevkov ni mogoče razlagati le kot smernic, ki bi jih bilo mogoče razširiti na tisto, za kar strokovnjak na podlagi proučitve opisa in skic meni, da je imetnik patenta želel zavarovati. Patent se mora razlagati, kot da določa položaj med tema skrajnostma, ki združuje primerno varstvo za imetnika patenta z razumno stopnjo zanesljivosti za tretje osebe. Pri presoji novosti izuma se druga za drugo primerjajo vse njegove značilnosti z vsemi značilnostmi posameznega predmeta predhodnega stanja tehnike (samo enega naenkrat), kot na primer v obravnavani zadevi s strojem iz časa pred prijavo izuma. Po pravkar opisani analizi značilnosti je zaključek, da izum ni nov, mogoč samo, če so pri primerjanem predmetu navzoče prav vse značilnosti izuma. Uporabljen pristop "problem-rešitev" (problem-solution approach) je

"Kandidati" za najbližje stanje tehnike, s katerimi je treba primerjati izum (prejšnji patenti, izdelki itd.), bodo lahko različni, enaki ali (najpogosteje) delno enaki in delno različni, kadar jih presoji v sodnem sporu izpostavi konkurent (tipično v pravdi) ali organizacija, ki opravlja popoln preizkus (tipično v upravnem sporu). Pritožnica utemeljeno kritizira zavrnitev pridobitve mnenja RO205365 pri URSIL in izvedbe (branja) tega dokaza s strani sodišča prve stopnje. Zavrnitev je posledica napačne uporabe 10. točke 394. člena ZPP, češ da navedeno mnenje naj "ne bi predstavljalo novega dokaza, saj naj bi se v ponovljenem postopku ponovno preverjalo, ali izum izpolnjuje vse pogoje patentibilnosti, torej vključno pogoja novosti in inventivnosti, kar pa je že bilo predmet tega postopka". A je ravno to treba v ponovljenem postopku storiti pod pogojem, da bo mnenje RO205365 razkrilo enega ali več predmetov stanja tehnike, s katerimi patentirani izum še ni bil primerjan v pravnomočni sodbi.

V postopku je (glede na naravo odločbe) lahko pravnorelevantno le dejstvo, ali je bilo ustrezno dokazilo pravočasno predloženo. Zaključki Upravnega sodišča v obravnavani zadevi temeljijo na isti dejanski podlagi, kot je bila že ugotovljena v predhodnih povezanih zadevah. Izdaja ugotovitvene odločbe o prenehanju veljave patenta torej ni terjala posebnega ugotovitvenega postopka, temveč je bila zgolj logična posledica predhodnega zavrženja vloge tožnice za izdajo odločbe po 93. členu ZIL-1 in zavrnitve njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Revizijsko sodišče poudarja, da je do prenehanja patenta v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL-1 prišlo že po samem zakonu. Patent je pravica civilnega prava, katere vzdrževanje je v izključnem interesu nosilca pravice. V obravnavanem primeru torej ne gre za to, da bi uradna oseba v dokaznem postopku zanemarila resnično stanje stvari (in upoštevala »formalno resnico«), temveč za to, da revidentka svoje pravice ni pravočasno in pravilno uveljavljala (kar je bilo ugotovljeno že v predhodnem postopku z izdajo dopolnilne ugotovitvene odločbe).

Tožbene navedbe tožnikov, ki se nanašajo na neustreznost uporabljenih referenčnih dokumentov, so nedopustne tožbene novote, saj sta tožnika imela možnost take navedbe podati že v postopku pred izdajo odločbe, v tožbi pa tudi nista opravičila, zakaj tako nista ravnala. Tožbi priloženo poročilo o poizvedbi International Searching Authority za isti izum in referenčni dokumenti, na katerih poročilo sloni, niso dokazi, relevantni za obravnavano zadevo, kajti tožnika nista izbrala dokazovanja po drugem odstavku 92. člena ZIL-1. V upravnem postopku pa jima je tudi bila dana možnost izjave o odločilnih dejstvih, kar ni sporno ter bi tedaj mogla dokazovati, ali da se mnenje romunskega urada ne opira na ustrezne referenčne dokumente ali da njegova ocena patentibilnosti v mnenju ni pravilna, itd.

Iz obrazložitve pritožbe med drugim izhaja, da ugotovitvena odločba po 93. členu ZIL-1 za sporni patent št. XXX še ni bila izdana. Ker iz tega sledi, da eden od pogojev za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, pritožnika z nobeno od navedb ne moreta doseči drugačne odločitve.

Tožeča stranka ni izkazala, da je v zvezi z zamudo ravnala z vso dolžno skrbnostjo dobrega gospodarja. V odločbi je namreč navedeno, da prijava očitno ne nasprotuje 8. in 12. členu ZIL, zato bi morala tožeča stranka predpostavljati, da ne gre za popolni preizkus patenta in ugotovitveno odločbo o patentibilnosti, in bi ji moralo biti poznano, da mora predložiti tudi dokaz v smislu 1. odstavka 91. člena ZIL-1, ki bi ga ob skrbnem ravnanju tudi lahko predložila, glede na njene navedbe, da je le-ta obstajal.

Če bi Urad za intelektualno lastnino izdal ugotovitveno odločbo o tem, da patentirani izum izpolnjuje vse pogoje patentibilnosti, na podlagi vednosti uradne osebe o obstoju ustreznega dokumenta, ki pa ne bi bil predložen Uradu, bi ravnal očitno nezakonito. Že iz tega razloga je sklicevanje tožeče stranke v postopku v upravnem sporu, da je Urad ravnal v nasprotju s svojim preteklim ravnanjem (venire contra factum proprium) neutemeljeno, ne glede na to, ali je njegova uradna oseba res vodila postopek tako, da je pri tožeči stranki vzbudila vtis, da bo podeljen popoln, torej tudi vsebinsko preizkušen patent.

Tožeča stranka je sama odgovorna, da v roku iz 1. odstavka 91. člena ZIL-1 predloži pisno dokazilo iz 1. odstavka 92. člena tega zakona. To pa pomeni, da organ z nepotrebnim pozivanjem ni mogel tožeči stranki podaljšati roka za predložitev v zakonu predpisanega dokazila, saj je po izrecni določbi 2. odstavka 66. člena ZIL-1 rok iz 1. odstavka 91. člena ZIL-1 nepodaljšljiv.

Tudi če gre pri zamudi roka iz 1. odstavka 91. člena ZIL-1 za zamudo materialnega prekluzivnega roka, po presoji sodišča to ne pomeni, da bi institut vrnitve v prejšnje stanje v tem primeru bil izključen, saj za ta institut veljajo določbe posebnega upravnega postopka v ZIL-1 in je kot izključitvene razloge potrebno upoštevati primere iz 5. odstavka 68. člena ZIL-1 ter ne določb ZUP. Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče v zvezi z uporabo instituta nadaljevanja postopka po zamudi iz 67. člena ZIL-1 (ki ga je po mnenju sodišča upoštevati tudi v tem primeru), da razlikovanje med materialnimi in procesnimi roki za uporabo instituta ni pravno relevantno, ker v določbi 67. člena ZIL-1 takih omejitev ni (takih omejitev tudi ni v 68. členu ZIL-1).

Obseg patentnega varstva je določen v okviru sprejetih patentnih zahtevkov (1. točka 64. člena ZIL ter 2. odstavek 90. člena Zakona o industrijski lastnini, Ur.l. RS, št. 45/2001 s spremembami - ZIL-1). Kasnejša ugotovitvena odločba ne more zagotavljati večjega obsega patentnega varstva, kot ga zagotavljajo patentni zahtevki, na katere se sklicuje pravnomočna odločba o podelitvi patenta (73. člen ZIL ter 3. odstavek 93. člena ZIL-1).

Sodišče sme ugoditi le takšnemu prepovednemu zahtevku, ki se (1) nanaša na očitano kršitev in (2) ne presega okvira pravice, ki opredeljuje monopolni položaj imetnika pravice v razmerju do tretjih. Sicer se ne prepoveduje kršitev, ki je sankcionurana v (a) točki 1. odst. 121. čl. in (a) tč. 2. odst. 123. čl. ZIL-1. Ker je obseg patentnega varstva določen z vsebino patentnih zahtevkov (2. odst. 18. čl. ZIL-1), je položaj upnika opredeljen z zahtevki iz spornih patentov. Ti pa opredeljujejo klopi z določenimi tehničinimi značilnostmi, to je določena tipa oglasnih klopi. Sporna patenta se nanašata tako, upoštevaje razloženo, na določen tip oglasnih klopi, ne pa na dejavnost oglaševanja na oglasnih klopeh. Obravnavani predlog za začasno odredbo zato po presoji pritožbenega sodišča ne služi obrambi položaja, ki ga upniku dajeta sporna patenta, ker presega okvir spornih patentov, ki ob pogoju iz (a) in (b) tč. 1. odst. 93. čl. ZIL-1 opredeljujeta monopolni položaj upnika v razmerju do tretjih.