10. člen ZIL-1

Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov, za razlago patentnih zahtevkov pa se uporabljajo tudi opis in skice. Razlaga obsega patentnega varstva po eni strani ni omejena zgolj s strogim, dobesednim pomenom besedila patentnih zahtevkov, opis in skice pa uporabljeni le za razrešitev nejasnosti v patentnih zahtevkih. Po drugi strani pa patentnih zahtevkov ni mogoče razlagati le kot smernic, ki bi jih bilo mogoče razširiti na tisto, za kar strokovnjak na podlagi proučitve opisa in skic meni, da je imetnik patenta želel zavarovati. Patent se mora razlagati, kot da določa položaj med tema skrajnostma, ki združuje primerno varstvo za imetnika patenta z razumno stopnjo zanesljivosti za tretje osebe. Pri presoji novosti izuma se druga za drugo primerjajo vse njegove značilnosti z vsemi značilnostmi posameznega predmeta predhodnega stanja tehnike (samo enega naenkrat), kot na primer v obravnavani zadevi s strojem iz časa pred prijavo izuma. Po pravkar opisani analizi značilnosti je zaključek, da izum ni nov, mogoč samo, če so pri primerjanem predmetu navzoče prav vse značilnosti izuma. Uporabljen pristop "problem-rešitev" (problem-solution approach) je

Sam patent je pravica, ki jo je podelila Republika Slovenija in je njen obseg določen objektivno, s patentnimi zahtevki. Patent je pravica materialnega prava. Če stranki uspe dokazati, da je imetnica patenta, mora njeno vsebino sodišče presojati kot vsebino vsake druge materialnopravne pravice po uradni dolžnosti. Vse dokler je očitno, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen iz povsem pravnih razlogov, sodišče nima pravnega temelja za postavitev izvedenca.

Ker prekoračitev roka za prevzem službenega izuma ni protipravno ravnanje, da bi zatrjevana kršitev tajnosti izuma kakorkoli vplivala na njegovo patentabilnost pa ni ugotovljeno (posebej tudi ne, da ga ne bi mogel zaščiti tožnik, in da je to sploh imel namen storiti), manjka tudi ugotovitev, kakšna škoda naj bi tožniku nastala. Ugotovitev, da zadošča že možnost nastanka škode, ne pomeni zadostne podlage za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti. Z vmesno sodbo mora sodišče povsem jasno ugotoviti obstoj škode.

Glede na to, da se s patentom lahko zavaruje le nov izum, določila 10. člena ZIL ni mogoče tolmačiti tako, da varuje prej razkriti izum istega izumitelja pred istim, kasneje (vendar znotraj dvanajst mesecev od razkritja) prijavljenim izumom s strani tega izumitelja. Pač pa to določilo pomeni, da izumitelju, ki je novost razkril na načine, navedene v tem členu, to razkritje določeno obdobje ne more škodovati. Oziroma poenostavljeno povedano, 10. člen ZIL ne varuje izumitelja samega pred seboj za isti izum, pač pa ga varuje pred morebitnimi zlorabami tretjih.

Tožeča stranka ni izkazala, da je v zvezi z zamudo ravnala z vso dolžno skrbnostjo dobrega gospodarja. V odločbi je namreč navedeno, da prijava očitno ne nasprotuje 8. in 12. členu ZIL, zato bi morala tožeča stranka predpostavljati, da ne gre za popolni preizkus patenta in ugotovitveno odločbo o patentibilnosti, in bi ji moralo biti poznano, da mora predložiti tudi dokaz v smislu 1. odstavka 91. člena ZIL-1, ki bi ga ob skrbnem ravnanju tudi lahko predložila, glede na njene navedbe, da je le-ta obstajal.

Za presojo, da je izpodbijani patent nov, ne zadostuje, da se razlikujeta besedili definicije patenta in posamezne informacije, glede katere se trdi, da je škodljiva za novost patentiranega izuma. Za presojo o škodljivosti informacije je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je vsebina določene informacije, ki je bila dostopna javnosti, strokovnjaku za določeno področje omogočala spoznanje o vsebini, ki je patentirana. Pri tem je za vsebino informacij iz vsakokratnega znanega stanja tehnike, ki služi kot osnova za primerjavo, odločilno, kaj lahko strokovnjak iz neke objave, uporabe itd. neposredno razbere.

Če bi Urad za intelektualno lastnino izdal ugotovitveno odločbo o tem, da patentirani izum izpolnjuje vse pogoje patentibilnosti, na podlagi vednosti uradne osebe o obstoju ustreznega dokumenta, ki pa ne bi bil predložen Uradu, bi ravnal očitno nezakonito. Že iz tega razloga je sklicevanje tožeče stranke v postopku v upravnem sporu, da je Urad ravnal v nasprotju s svojim preteklim ravnanjem (venire contra factum proprium) neutemeljeno, ne glede na to, ali je njegova uradna oseba res vodila postopek tako, da je pri tožeči stranki vzbudila vtis, da bo podeljen popoln, torej tudi vsebinsko preizkušen patent.

V stanje tehnike sodijo (poenostavljeno) prejšnje patentne prijave ne glede pri tem na obseg kasneje pridobljenega patenta. Enako velja, če je informacija, ki je predmet patenta, postala dostopna javnosti na primer s trženjem produkta, ki to informacijo razodeva. Šteje se namreč, da je informacija postala dostopna javnosti, če je dostopna le eni osebi, ki jo razume in ji ni naložena dolžnost varovanja poslovne skrivnosti. Preizkus novosti poteka po poti posamične primerjave, pri čemer se predmet patentne prijave oziroma izpodbijanega patenta primerja s celotno vsebino vsake posamezne informacije (t.j. praviloma z vsebino konkretnega dokumenta, npr. patentnega spisa, članka v znanstveni reviji itd.) iz stanja tehnike. Pri tem je odločilno, kaj lahko strokovnjak iz neke objave, uporabe itd. neposredno razbere. Trditve o obstoju nove informacije, ki je tvorila znano stanje tehnike ob prijavi spornega patenta, pomeni namreč uveljavljanje nove dejanske podlage, ki je bila ostalim dotlej podrejena.

Dokončne definicije izuma v pozitivnem smislu niti teorija niti praksa na področju patentnega prava (še) nista izoblikovali. V teoriji in praksi pa so se izostrile značilnosti, ki so skupne številnim in najrazličnejšim pojavnim oblikam izumov. Tako ni sporno, da je izum vedno pravilo za tehnično delovanje oziroma ravnanje in da so patentne zaščite lahko deležne (le) tehnične stvaritve, to je uporabna spoznanja na tehničnem področju. To pa so navodila, kako s tehničnimi sredstvi, to je s pomočjo naravnih sil ali vplivom nanje doseči rešitev tehničnega problema neposredno na področju tehnike. Pri tem ni pomembno, ali je učinek te rešitve tehnične narave. Ta učinek se lahko odraža na primer na estetskem, gospodarskem, trgovinskem ali terapevtskem področju. Zahtevek po 1. tč. je navodilo, s čim opremiti del površine plačilne kartice. To so posebej plačana informativna sporočila. Zahtevek pod 2. tč. pa natančneje opredeljuje vsebino teh informativnih sporočil in tehniko njihovega prikaza (grafična sporočila ali holografske slike), pri čemer pa ne daje nobenih tehničnih navodil za uporabo ene ali druge tehnike. Bistvo obravnavanih patentnih zahtevkov je v podajanju metode, kako po pot