VSL sklep I Cp 909/2015

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni pristojno za odločanje o tožbi zoper 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 11., 13., 14., 15., 16., 17., 18., 20., 21., 22. in 23. toženo stranko. Opravljena pravdna dejanja v razmerju do navedenih toženih strank je razveljavilo in tožbo zavrglo. Odločilo je še, da je tožeča stranka tem toženim strankam, razen 15. in 18. (to je R. S. in P. L. B.), dolžna povrniti pravdne stroške v višini 1.352,98 EUR.

2Pritožbo zoper takšno odločitev vlaga tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Meni, da so toženci enotni nujni sosporniki in je zato delno zavrženje tožbe preuranjeno in nezakonito.

V tožbi je kot peta tožena stranka navedena B. R. K., v odgovoru na tožbo pa je na 8. strani med toženci navedena B. K., torej druga oseba. Na tožbo torej ni odgovorila prava oseba oziroma je pooblaščencu dano napačno pooblastilo. Tožbe sodišče zato ne bi smelo zavreči.

V nadaljevanju pritožnik izpostavlja, da so na tožbo odgovorili tudi toženci, ki jim tožba ni bila vročena in sprašuje, kako je to mogoče in kako je prišlo do pooblastilnega razmerja med temi toženci in odvetnikom.

Sodišče si nepravilno in preozko razlaga 55. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Pri verziji in kondikciji gre za obveznost, ki je podobna odškodninski odgovornosti in nedobroverni okoriščenec odgovarja po pravilih odškodninskega prava. Tožnikov tožbeni zahtevek je posledica škodnega ravnanja tožencev na ozemlju RS, prav tako so za tožnika škodne posledice nastopile v RS. Odločitev zato spada v pristojnost slovenskega sodišča.

Ker se spor nanaša na vlaganje v nepremičnino, ki leži v Republiki Sloveniji in bo potrebno tudi izvedeništvo (23. člen ZMZPP), je tudi iz tega razloga podana pristojnost slovenskega sodišča, potrebno pa bo uporabiti tudi slovensko pravo.

3Tožene stranke so, razen 10., 15. 18. in 19, odgovorile na pritožbo. Navajajo, da so tožene stranke navadne sospornice, zato ovir za zavrženje tožbe proti enim od njih ni. V odgovoru na tožbo gre pri zapisu imena pete tožene stranke za očitno napako. Mandatno razmerje je bilo sklenjeno med pooblaščencem in B. R. K., zato je odgovor na tožbo vložila prava oseba. Toženci, ki jim tožba ni bila vročena, so se z njo seznanili preko sorodnikov. S tem je bil namen vročitve dosežen. Sodišče prve stopnje je 55. člen ZMZPP uporabilo pravilno. Tudi uporaba 58. člena ZMZPP ni mogoča, saj predmet tožbenega zahtevka ni pravica na nepremičnini, temveč vračilo kupnine. Predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Za enotno sosporništvo je, v nasprotju z navadnim sosporništvom(1) značilno, da je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (196. člen ZPP). Kdaj so stranke (bodisi na aktivni ali pasivni strani) v razmerju enotnih sospornikov pa ne določa procesni zakon, temveč pravila materialnega prava.

6V konkretnem primeru tožnik od toženih strank zahteva vračilo plačane kupnine v višini 22.785,21 EUR po kupni pogodbi, ki se ni realizirala ter plačilo zneska 67.758,00 EUR s pripadki iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tožeče stranke. Tožene stranke so tožene bodisi kot pravne naslednice bivših solastnikov sporne nepremičnine bodisi kot bivše solastnice te nepremičnine. Tožnik zatrjuje njihovo solidarno odgovornost.

7Zakonskih določb, ki bi izrecno ali posredno določale enotno sosporništvo za primere kot je konkretni, ni. Takšnega sklepa pa ne omogoča niti pravna narava konkretnega razmerja, saj vsak od solastnikov lahko odgovarja le za svoj del obveznosti – torej za tisti del kupnine, ki jo je prejel, glede zatrjevane koristi pa je dolžan vrniti toliko, za kolikor je okoriščen. Na to, da gre za navadne sospornike, ne vpliva niti dejstvo, da so nekateri toženci pravni nasledniki bivših solastnikov, saj so tudi sodediči, ki odgovarjajo za zapustnikove dolgove navzven solidarno, navadni sosporniki.(2) Ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v vprašanje, ali je obveznost tožencev res solidarna, pa še dodaja, da tudi to ne daje podlage za zaključek, da so toženci enotni sosporniki.(3) Ker glede na obrazloženo ne gre za enotno sosporništvo, je izključeno tudi nujno enotno sosporništvo, ki je le posebna vrsta enotnega. Ovir za to, da je sodišče prve stopnje pogoje za morebitno pristojnost slovenskega sodišča presojalo glede vsake posamezne tožene stranke in da je tožbo zavrglo zgolj v razmerju do nekaterih, zato ni bilo.

8Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je sodišče Republike Slovenije pristojno za odločanje o tožbi zoper tožene stranke, ki v Republiki Sloveniji nimajo niti stalnega niti začasnega prebivališča, le v primerih, ki jih ZMZPP posebej določa. Eden izmed teh primerov je privolitev tožene stranke v pristojnost slovenskega sodišča (prvi odstavek 53. člena ZMZPP). Šteje se, da je tožena stranka privolila v pristojnost sodišč Republike Slovenije, če je vložila odgovor na tožbo ali ugovor proti plačilnemu nalogu, oziroma se je na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa na prvem naroku za glavno obravnavo, spustila v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjala pristojnost (drugi odstavek 53. člena ZMZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožene stranke, navedene v izreku izpodbijanega sklepa, v pristojnost slovenskega sodišča niso privolile, saj so pristojnosti izrecno ugovarjale v odgovoru na tožbo oziroma odgovora na tožbo niso vložile.

9To velja tudi za peto toženo stranko. Ne glede na to, da je slednja na osmi strani odgovora na tožbo, kjer so zapisana imena vseh toženih strank, ki so odgovor vložile, navedena z imenom B. K., je jasno, da je odgovor vložila prava tožena stranka. V uvodu odgovora na tožbo je napisana s pravilnim imenom, odgovoru na tožbo pa je priloženo tudi njeno pooblastilo (priloga B5). Sodišče prve stopnje je zato tožbo tudi zoper peto toženo stranko pravilno zavrglo.

10Ali je vročitev tožbe toženim strankam, ki so vložile odgovor na tožbo, tudi formalno izkazana, ni relevantno. Z vložitvijo odgovora na tožbo je izkazano, da so jo kljub (formalno) neizkazani vročitvi prejele, se z njo seznanile in vložile odgovor.

11Sodišče prve stopnje je določilo prvega odstavka 55. člena ZMZPP pravilno uporabilo. Kondikcijski in verzijski zahtevki namreč niso nepogodbene odškodniske narave in zanje zato pristojnost po tej določbi ne pride v poštev.

1223. člen ZMZPP je določba, ki je uvrščena v poglavje, ki vsebuje pravila o pravu, ki ga je treba uporabiti pri sojenju, ne pa o pristojnosti. Sklicevanje na to določilo je zato nerelevantno.

13Res je, da se del tožbenega zahtevka nanaša na vlaganja v nepremičnino, ki leži v Republiki Sloveniji, vendar pa to ne pomeni, da gre za tožbo, ki se nanaša na predmet, ki je v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 58. člena ZMZPP). Še vedno gre le za denarni zahtevek, pri čemer ima nepremičnina oziroma njena vrednost pomen zgolj v dokaznem postopku.

14Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

15Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odgovor, ki so ga vložile tožene stranke, je bil po oceni pritožbenega sodišča nepotreben, saj njihovega procesnega položaja ni v ničemer izboljšal. Stroške, ki so jim z njim nastali, so zato dolžne nositi same (155. v zvezi z 165. členom ZPP).

-------------

Op. št. (1): O navadnem sosporništvu govorimo, kadar je glede na naravo pravnega razmerja mogoče zoper vsakega sospornika izdati različno sodbo oziroma sodbo z različno vsebino. Vsak navadni sospornik je v pravdi samostojna stranka. Njegova dejanja in opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP).

Op. št. (2): Sodba in sklep VS RS II Ips 94/2001.

Op. št. (3): Tako v teoriji prevladuje prepričanje, da solidarni dolžniki ne morejo biti enotni sosporniki, saj vsak lahko dolguje z drugim rokom izpolnitve, pod drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki (primerjaj drugi odstavek 395. člena OZ). Solidarni dolžniki lahko uveljavljajo tudi ugovore, ki izvirajo iz njihovega osebnega razmerja z upnikom (396., 397. in 398. člen OZ).