VSRS Sodba XI Ips 53553/2014-176

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Kpd 53553/2014 z dne 26. 1. 2015 na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP zoper D. B., državljana Bosne in Hercegovine, odredila pripor zaradi izročitve Švicarski konfederaciji do odločitve o izročitvi. Zoper sklep so zagovorniki zahtevane osebe vložili pritožbo, ki jo je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju z uvodoma navedenim sklepom z dne 3. 2. 2015 zavrnil.

2Zagovorniki zahtevane osebe zoper pravnomočni sklep vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, zaradi kršitev določb kazenskega postopka in nepravilne uporabe materialnega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zahtevani osebi pripor odpravi.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je, skladno z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP, odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo D. B. in njegovim zagovornikom, ki v izjavi na odgovor vztrajajo pri navedbah zahteve.

B.

5Preiskovalna sodnica je zoper tujca D. B. odredila začasni ekstradicijski pripor na podlagi mednarodne tiralice Švicarske konfederacije od 26. 12. 2014 od 16.20 ure dalje (prvi odstavek 525. člena ZKP). Hkrati je Švicarsko konfederacijo pozvala naj do 30. 1. 2015 posreduje prošnjo za izročitev in če zahtevi ne bi sledila, bi preiskovalna sodnica (kot je pojasnila tudi v sklepu o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora) tujca izpustila. Prošnja za izročitev je bila skupaj s pravnomočno sodbo 2. kazenskega senata Višjega sodišča Kantona Bern, št. 210/II/97 z dne 7. 10. 1997, prepisom relevantnih zakonskih določb in sredstvi za ugotovitev identitete (prstni odtis tujca) preko Ministrstva za pravosodje sodišču poslana pravočasno, preiskovalna sodnica je ugotovila, da ustreza pogojem 523. člena ZKP, še vedno pa je podan tudi priporni razlog begosumnosti, zato je zoper tujca odredila klasični ekstradicijski pripor (četrti odstavek 525. člena v zvezi s tretjim odstavkom 524. člena ZKP). Vrhovno sodišče ne sprejema stališča zagovornikov, da bi morala preiskovalna sodnica hkrati razveljaviti sklep o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora, ker da sedaj veljata oba, pogoji za njuno odreditev pa se razlikujejo. Začasni ekstradicijski pripor po 525. členu ZKP se odreja le začasno, še preden prispe na sodišče po diplomatski poti formalna prošnja tuje države za izročitev, da se zagotovi tujčeva navzočnost v postopku in se prepreči, da bi pobegnil, dokler sodišče ne prejme take prošnje tuje države. Šele prošnja za izročitev namreč predstavlja formalno podlago za odreditev (klasičnega) ekstradicijskega pripora. Ne narava začasnega ekstradicijskega pripora in ne zakon pa sodišču ne nalagata, da bi moralo ob odreditvi (klasičnega) ekstradicijskega pripora ugotavljati, da niso več izpolnjeni pogoji za začasen pripor, ki je bil že v samem izhodišču odrejen le za čas izpolnitve formalnih pogojev za odločanje o odreditvi klasičnega ekstradicijskega pripora.

6Zagovorniki zahtevane osebe v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno navajajo tudi, da se preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora ni opredelila do vprašanja zastaranja izvršitve kazni, ter s tem obrambi odvzela pravico do izjave. Tretji odstavek 523. člena ZKP določa, da preiskovalni sodnik zoper zahtevano osebo odredi klasični ekstradicijski pripor, če prošnja za izročitev ustreza pogojem 523. člena ZKP in če so podani pogoji za pripor po 201. členu ZKP, razen če je že iz same prošnje očitno, da izročitev skladno z določili 522. člena ZKP ni dopustna. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 26. 1. 2015 izhaja, da je preiskovalna sodnica ocenila, da je bila prošnja podana v danem roku in da ustreza pogojem, ki jih določa 523. člen ZKP ter da je še vedno podan tudi priporni razlog begosumnosti. Ker ni bilo že na podlagi same prošnje na prvi pogled (prima facie) očitno, da bi bila izročitev iz razlogov po 522. členu nedopustna, se preiskovalna sodnica v fazi odreditve ekstradicijskega pripora tudi ni bila dolžna opredeljevati do okoliščin, ki so sicer predmet nadaljnjega postopka o odločanju utemeljenosti zahteve za izročitev.

7V zvezi z vprašanjem zastaranja izvršitve izrečene kazni zapora, se zagovorniki zahtevane osebe po eni strani zavzemajo za uporabo določil zakonov, ki sta veljala v času storitve kaznivega dejanja, od spomladi 1992 do poletja 1995, tj. Kazenski zakonik SFRJ (KZ SFRJ) in Kazenski zakonik RS (KZ), veljaven od 1. 1. 1995 do 1. 11. 2008. Hkrati pa navajajo, da je za zahtevano osebo milejši Kazenski zakonik, ki je začel veljati 1. 11. 2008 (KZ-1), saj ne določa več relativnega in absolutnega zastaralnega roka. V 92. členu KZ-1 namreč določa, da se izrečena kazen zapora nad pet let ne sme več izvršiti, ko je poteklo deset let od obsodbe (92. člen KZ-1).

8D. B. je bil s sodbo Okrožnega sodišča II Biel-Nidau z dne 27. 3. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča Kantona Bern št. 210/Ii/97 z dne 7. 10. 1997 spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj prometa s prepovedanimi drogami po Zakonu o prepovedanih drogah, kaznivega dejanja po Zveznem zakonu o zadrževanju in prebivanju tujcev in kaznivega dejanja napeljevanja k pranju denarja. Sodba, s katero mu je bila izrečena sedemletna zaporna kazen je postala pravnomočna 7. 10. 1997, kazen pa je v Švici prestajal vse dokler ni 3. 1. 1998 pobegnil. 6. 1. 1998 je Švicarska konfederacija zoper njega razpisala tiralico.

9Za presojo vprašanja zastaranja je merodajen zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja poleti 1995, torej KZ. V zvezi z zastaranjem izvršitve kazni KZ v 3. točki prvega odstavka 113. člena določa, da izvršitev izrečene kazni zapora nad pet let zastara v desetih letih (relativno zastaranje), zastaranje pa pretrga vsako dejanje pristojnega organa, ki mu je namen izvršitev kazni (tretji odstavek 115. člena KZ). Po vsakem pretrganju začne zastaranje teči znova. Izvršitev kazni zapora nad pet let absolutno zastara v dvajsetih letih (peti odstavek 115. člena KZ). Zoper D. B. je bila 6. 1. 1998 razpisana tiralica, ki vse do njegovega prijetja 26. 12. 2014 ni bila preklicana, zato s potekom desetletnega zastaralnega roka ni nastopilo relativno zastaranje, ampak se je zastaranje izvršitve kazni podaljšalo vse do nastopa dvajsetletnega absolutnega zastaralnega roka(1).

10Vložniki zahteve se v zvezi z vprašanjem zastaranja izvršitve kazni zavzemajo tudi za uporabo KZ-1, ki je začel veljati 1. 11. 2008, ker naj bi bil za zahtevano osebo milejši. V 3. točki 92. člena KZ-1 za izvršitev kazni zapora nad pet let določa desetletni zastaralni rok, ne loči pa več med relativnimi in absolutnimi zastaralnimi roki. To je sicer res, vendar pa zagovorniki zahtevane osebe spregledajo določilo tretjega odstavka 94. člena KZ-1, po katerem zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči z dnem nastopa kazni. Če obsojenec pobegne s prestajanja kazni, izvršitev preostanka kazni ne zastara. Zato tudi na podlagi uporabe KZ-1 ni moč sprejeti zaključka zagovornikov zahtevane osebe, da je zastaranje izvršitve kazni po domačem zakonu do prijetja 26. 12. 2014 že zastaralo.

C.

11Ker zatrjevani kršitvi nista podani, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

----

(1) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19/2000 z dne 22. 5. 2003.