523. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je utemeljeno pritrdilo preiskovalni sodnici v ugotovitvi, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev zahtevane osebe, saj prošnja za izročitev Generalnega tožilstva Republike Uzbekistan z dne 13. 10. 2021 in njene priloge ne obsegajo dokazov za utemeljenost suma po 3. točki tretjega odstavka 523. člena ZKP, na podlagi katerih bi bilo moč presoditi, ali je E.A. storil očitana mu kazniva dejanja.

Ocenjevanje zadostne določnosti določbe 116. člena Kazenskega zakonika Republike Kazahstan presega okvir presoje v okviru ugotavljanja izpolnjenosti pogoja po 3. točki 522. člena ZKP v postopku izročitve tujca, saj navedena zakonska določba zahteva le, da je dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev, kaznivo dejanje tako po domačem zakonu, kakor po zakonu države v kateri je bilo storjeno. Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice se sicer ne nanašajo na tretje države, ki so udeležene v postopkih odločanja o izročitvi obdolžencev in obsojencev v razmerju do konkretne države izvršitve, ki je sicer članica unije, vendar pa so navedeni akti ESČP ustrezna usmeritev glede na pomen varovanja posameznih človekovih pravic - v obravnavanem primeru možnosti kršitve pravic zahtevane osebe, da bi bilo z njo nečloveško ali ponižujoče ravnano oziroma da bi se jo na ta način kaznovalo. Zagotovila naj bodo dana s strani tistih, ki so jih dejansko pristojna dati in učinkovito izvajati. Le na ta način se bo izvršitvena država lahko zanesljivo prepričala o tem, da z izvršitvijo tudi sama ne bo kršila človekovih pravic.

Republika Slovenija v obravnavani zadevi od države prosilke ni zahtevala predložitve listin v slovenskem jeziku, zato je lahko Švicarska konfederacija skladno z določbo 23. člena Eevropske konvencije o izročitvi dokumentacijo predložila bodisi v svojem jeziku bodisi v jeziku zaprošene države.

Zakonsko določilo četrtega odstavka 523. člena ZKP v situaciji, ko izročitev ni urejena v dvo ali večstranski mednarodni pogodbi, sicer predvideva dostavo overjenega prevoda izročitvene dokumentacije, vendar zakon s tem ne odreka možnosti, da državni organi tuje države sami zagotovijo prevode besedil v jezik naše države. Kolikor torej tuja država sama zagotovi prevod listine v jezik zaprošene države in za resničnost ter verodostojnost listine jamči z žigi pristojnih organov, je takšen prevod mogoče šteti za enakovrednega overjenemu prevodu v smislu četrtega odstavka 523. člena ZKP.

V fazi odreditve ekstradicijskega pripora preiskovalni sodnik preveri le, če prošnja za izročitev ustreza pogojem iz 523. člena ZKP in so hkrati podani razlogi za pripor iz 201. člena tega zakona. Izpolnitev obeh pogojev šele omogoča preiskovalnemu sodniku, da odredi ekstradicijski pripor oziroma stori druge ukrepe, da zagotovi navzočnost tujca, razen če je že iz same prošnje za izročitev očitno, da izročitev ni dopustna (tretji odstavek 524. člena ZKP). Le v primeru, ko bi bilo na podlagi prošnje za izročitev določeni državi prosilki prima facie razvidno, da bo izročitev tujca tej državi v ekstradicijskem postopku zavrnjena, odreditev ekstradicijskega pripora ne bi bila skladna z zakonom.

O utemeljenosti posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, to je pravica do osebne svobode, med kazenskim postopkom ali pred njim lahko odloča le sodnik, ki je nosilec sodne oblasti.

Preiskovalni sodnik je odredil pripor tudi zaradi dejanja, glede katerega ni razpolagal s prepisom ustreznih zakonskih določb. Takšna situacija pa predstavlja kršitev tretjega odstavka 524. člena ZKP, saj odločitve o priporu ni mogoče sprejeti brez popolne dokumentacije. Za predstavljene zaključke zunajobravnavni senat ni imel podlage, saj brez besedila kazenskega zakona države prosilke in ustreznega prevoda tovrstne presoje ni bilo mogoče opraviti. V obravnavani zadevi v kritičnem času ni bilo mogoče ugotoviti, ali so bili izpolnjeni pogoji za odreditev ekstradicijskega pripora. Slednje pa pomeni, da je uveljavljana kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 524. člena ZKP vplivala na zakonitosti obeh izpodbijanih sklepov.

Pri presoji pogojev iz 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP je treba imeti pred očmi, da se način sprejema in izdaje ter oblika in sestavni deli posameznih sodnih aktov od države do države razlikujejo, zato ni mogoče pričakovati, da bodo dokumenti, ki jih države prosilke prilagajo prošnji za izročitev, sestavljeni v točno določeni obliki in na tak način, kot ga pozna naša procesna zakonodaja. Sodišče zaprošene države se pri odločanju o priporu v ekstradicijskem postopku pri presoji utemeljenega suma lahko zanese na (takšno) vsebino dokazov, kot izhaja iz priložene dokumentacije države prosilke; državi prosilki prošnji za izročitev posameznih dokazov namreč ni treba prilagati. S tem, ko preiskovalni sodnik v obravnavanem primeru od države prosilke ni pridobil posnetkov varnostne kamere in zdravstvene dokumentacije oškodovanke, katerih vsebina je razvidna že iz prošnji priložene dokumentacije, ob (s strani obrambe) le drugačni presoji teh dokazov, določbe kazenskega postopka niso bile kršene.

Odločba o priporu kot pogoj za izločitev iz 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP.

Pravica zahtevane osebe, da se pred odreditvijo (klasičnega) ekstradicijskega pripora ali sprejetjem drugega ukrepa za zagotovitev njegove navzočnosti v izročitvenem postopku izjavi o procesnem gradivu in navede, kar ima povedati v svoj zagovor, izhaja tako iz izrecne določbe sedmega odstavka 524. člena ZKP kot tudi iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Sporočilo Interpola, v katerem so navedeni vsi potrebni podatki, je po vseh svojih značilnostih listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu. V času odreditve začasnega izročitvenega pripora se sodišče ne spušča v vprašanje obstoja utemeljenega suma, saj posredovani podatki države prosilke tega ne omogočajo.

V postopku izročitve tujega državljana se sme pripor praviloma odrediti le, če je država prosilka po diplomatski poti podala formalno popolno prošnjo v skladu s 523. členom ZKP ter izkazala hkrati katerega izmed pripornih razlogov iz 201. člena ZKP. Le izjemoma sme policija tujcu odvzeti prostost, sodišče pa odrediti pripor, še preden prispe na sodišče formalna prošnja za izročitev. Gre za tako imenovani začasni izročitveni pripor, ki ga je dopustno odrediti v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril. Po določbi 525. člena ZKP v takšnem primeru zadostuje, da država prosilka prošnjo za izročitev poda na kakršenkoli način, mora pa v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe, ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti.

Ker ni bilo na podlagi same prošnje in priložene dokumentacije že na prvi pogled ( prima facie ) očitno, da bi bila izročitev iz razloga po 7. točki prvega odstavka 522. člena (in drugih) nedopustna, se preiskovalni sodnik v fazi odreditve ekstradicijskega pripora ni in se (tudi glede na razpoložljivo dokumentacijo) ni bil dolžan opredeljevati do vprašanja, ki ga zagovornik izpostavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, tj. ali je bila zahtevana oseba zaradi istega kaznivega dejanja pravnomočno obsojena že v Zvezni republiki Nemčiji, izrečena kazen pa se še izvršuje (7. točka prvega odstavka 522. člena ZKP).

V postopku izročitve obdolženega tujca državi prosilki je podan primer iz 14. člena Evropske konvencije o izročitvi, ko se lahko proti izročeni osebi, tedaj obdolženemu tujcu, uvede postopek ali izvrši obsodba tudi za katerokoli drugo kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno pred njeno izročitvijo in ne samo tisto, zaradi katerega je bila izročena pod pogojem, kot je predpisano v a) točki 1. odstavka 14. člena Evropske konvencije o izročitvi, če pogodbenica (tedaj zaprošena država Republika Slovenija), ki je izročeno osebo izročila, v to privoli.

Sporočilo Interpola, v katerem so navedeni vsi potrebni podatki, je po vseh svojih značilnostih listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu.

Pri odločanju o tem, ali bo zoper privedenega tujca odredilo začasni ekstradicijski pripor, sodišče ne ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev, temveč to stori šele, ko država prosilka v določenem roku pošlje prošnjo za izročitev z vso potrebno dokumentacijo.

Ureditev po 17. členu Evropske konvencije o izročitvi glede na ureditev po 2. odstavku 533. člena ZKP je treba presojati ob uporabi določila 8. člena Ustave, ki daje ratificirani in objavljeni mednarodni pogodbi višjo hierarhično moč od zakona. Poleg tega ZKP posebej določa, da se, če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače, zahteva in opravlja izročitev obdolžencev in obsojencev po določbah tega zakona (1. odstavka 521. člena ZKP). Minister ima pri uporabi kriterijev iz 17. člena Evropske konvencije o izročitvi določeno polje proste presoje. Gre tudi za politično odločitev, v katero se sodišče ne spušča, razen če odločitev tožene stranke ne bi bila očitno napačna ali nerazumna glede na podatke v spisu. Tožnik je imel učinkovito pravno sredstvo zoper sodno ugotovitev pogojev za izročitev po ZKP in Ustavi s tem, ko je izkoristil možnost pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v A. z dne 4. 4. 2006, ki je na prvi stopnji sojenja ugotovilo obstoj potrebnih pogojev po ZKP in Evropski konvenciji o izročitvi. Po ZKP in določilu 25. člena Ustave tožnik nima pravice do sodnega varstva tudi zoper drugostopenjsko sodno odločitev v postopku izročitve. To pa ne pomeni, da nima sodnega varst

V skladu s pravilom, predpisanim v 1. odstavku 521. člena ZKP, se glede trajanja začasnega pripora do vložitve prošnje za izročitev uporablja določba Evropske konvencije o izročitvi. Odločba v prošnji iz 1. odstavka 525. člena ZKP ni le tista odločba tujega organa, s katero je ta odredil pripor, pač pa je glede na vsebino 3. točke 3. odstavka 523. člena ZKP poleg nje to lahko tudi obtožnica ali sodba ali kakšen drug akt, ki je enak tej odločbi. Čeprav mednarodna tiralica ni bila prevedena v slovenski jezik, pač pa je v spisu le dopis policije, ki v prevodu povzema vsebino zaprosila, je to po stališču, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi z dne 17.2.2000, opr. št. I Ips 32/2000, zadostna podlaga za odločanje o začasnem priporu.

Vsebina določbe 1. odstavka 526. člena ZKP, po kateri opravi preiskovalni sodnik po zaslišanju državnega tožilca in zagovornika po potrebi še druga poizvedovalna dejanja, da se ugotovi, ali so podani pogoji za izročitev tujca, omogoča sklepanje, da šibkost dokazov za utemeljen sum, ki so navedeni v prošnji, ne preprečuje preiskovalnemu sodniku, da začne z izvajanjem postopka izročitve. Če je bilo zaslišanje osumljenca opravljeno po prejemu prošnje za izročitev s strani pristojnega ministrstva, zgolj določitev datuma njegovega zaslišanja pred prejemom navedene prošnje ne pomeni kršitve določb 524. člena ZKP.

Ker postopek za izročitev obdolženega ali obsojenega tujca, urejen v členih od 521 do 537 ZKP, ni kazenski postopek, zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo tega postopka, ni dovoljena (1. odstavek 420. člena v zvezi z 2. odstavkom 423. člena ZKP).