VSL sodba II Cp 3452/2015

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (odločitev o premoženjski škodi in stroških) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode v zneskih 23.937,52 EUR in 1.078,98 EUR in 15.957,11 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (točka I.) ter za pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke (204,37 EUR – točka II.) in stranskega intervenienta (6.536,67 EUR – točka III.), vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in plačilom pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po pritožbenem mnenju je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da kljub ugotovljeni strokovni napaki tožene stranke, škoda, ki je nastala tožniku z nadaljnjim operativnim posegom, ni v vzročni zvezi z ugotovljeno strokovno napako. Sodišče se je nepravilno in brez ustrezne obrazložitve oprlo na izvedeniško mnenje dr. R. Bilo je pomanjkljivo, samo s seboj v nasprotju, dopolnjeno ter delno spremenjeno z izvedeniškim mnenjem dr. M. Ker ga je sodišče upoštevalo, je dejansko stanje ugotovljeno nepravilno. Priznava, da je tudi dr. M. v svojem mnenju zavzel stališče, da se operacije v Švici z namestitvijo by-passa na RCA ne bi moglo trajno preprečiti. Ta navajanja izvedenca so hipotetična. Zanje ni bilo opore v tožnikovi zdravstveni dokumentaciji. Nadaljnjih operacij v smislu by-passov tožnik ni imel. To dokazuje, da je bila izvedenčeva domneva napačna. Ker ni bilo preiskav, ki bi potrdile izvedenčeve domneve, mu sodišče ne bi smelo slediti. Tožeča stranka je v zvezi s tem predlagala dodatno zaslišanje izvedenca, a je sodišče predlog zavrnilo. Zagrešilo je absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeči stranki je odvzelo pravico do obravnavanja pred sodiščem. Nepopolno je ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Vztraja, da do nadaljnje operacije v Švici ne bi prišlo, če bi tožena stranka ravnala skladno s pravili stroke. Širina RCA je bila že v času posega pri toženi stranki zadostna za by-pass tudi na RCA. Ker ga ni namestila, je storila strokovno napako. Tožnikove fizionomske značilnosti in njegovo zdravstveno stanje ter siceršnje tveganje zgodnje okluzije so dodatno povečali riziko zgodnje zamašitve by-passov pri tožniku. Vse to v povezavi z izvedeniškim mnenjem pomeni, da je do nadaljnje operacije prišlo ravno zaradi opustitve obvoda na RCA. Vzročna zveza je podana. Opustitev tožene stranke ne bi postala problematična le, če do zamašitve by-passov ne bi prišlo. V vseh ostalih primerih je bila problematična. Po teoriji o adekvatni vzročnosti je bilo tako ravnanje protipravno in vzrok za nastalo škodo. Obrazložitev pod točko 20 je nerazumljiva. Dejansko stanje o vzročni zvezi je nepravilno ugotovljeno. Posledično je zmotno uporabljeno materialno pravo.

3Pritožnik je po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in po vložitvi pritožbe dne 17.7.2014 umrl. Njegova dedinja je umaknila pritožbo zoper sodbo v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo. Pritožbeni postopek v tem delu je bil ustavljen s sklepom z dne 24.10.2014 (red. št. 254 spisa), ki je pravnomočen.

4Tožena stranka in stranski intervenient na vročeno pritožbo nista odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnik je uveljavljal odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi strokovno nepravilne operacije pri toženi stranki dne 4.1.1999, ko so mu namesto predvidenih treh premostitev (by-pass) opravili le dve na levi koronarni arteriji, premostitve na desni koronarni arteriji (RCA) pa ne. Po tožbenih trditvah je šele ponovna operacija v Švici dne 20.8.1999 sanirala pri toženi stranki pomanjkljivo izvedeno operacijo. Ob pravilno izvedeni operaciji pri toženi stranki nadaljnja operacija v Švici ne bi bila potrebna. Kot premoženjsko škodo uveljavlja povračilo stroškov, povezanih z operacijo v Švici. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da strokovne napake ni bilo in da tudi ni vzročne zveze med opustitvijo namestitve obvoda na RCA in nadaljnjo operacijo v Švici.

7Odgovornost zdravstvenega zavoda za pacientovo škodo pri strokovni (medicinski) napaki je poslovna. Povzročitelj odgovarja za škodo, če so izpolnjene vse predpostavke njegove odškodninske odgovornosti: protipravnost ali opustitev povzročitelja škode, nastanek pravno priznane škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem ali opustitvijo oziroma kršitvijo pogodbe in škodo ter krivda povzročitelja. Prve tri mora dokazati oškodovanec, zadnja se domneva. Tožeča stranka je strokovno napako očitala operaterju, ki je izvedel obravnavani operativni poseg, in ki je bil zaposlen pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pri odločanju zato pravilno izhajalo iz prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; uporaba na podlagi člena 1060 Obligacijskega zakonika – OZ), drugega odstavka 18. člena ZOR in 45. člena tedaj veljavnega Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej; Ur. l. RS št. 9/92 in naslednji). Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je v danih razmerah ravnal tako, kot je bilo treba. V obravnavanem primeru se zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka in opravljanje dejavnosti v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino ter strokovnimi in etičnimi kodeksi.

8Upoštevaje navedene pravne podlage je sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je operater napačno ocenil premer RCA (kot manjši od 1 mm) in zato opustil premoščanje (tudi) te žile. Ker bi bilo glede na dejanski premer žile (2.5 mm) premostitev že tedaj možno opraviti in se po medicinski doktrini teži k premoščanju vseh koronarnih arterij, večjih od 1 mm, je presodilo, da je bila zato pri obravnavani operaciji storjena strokovna napaka. Teh ugotovitev in odločitve pritožba ne izpodbija.

9Ne strinja pa se s presojo o pomanjkanju vzročne zveze med ugotovljeno strokovno napako in zatrjevano škodo – ponovno operacijo v Švici.

10Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, oprtih na skladni strokovni mnenji dveh izvedencev (dr. R. in dr. M.) ter izpovedbo tožnikove lečeče kardiologinje dr. Z., sta bila oba operativna posega potrebna zaradi akutne bolezni levega koronarnega sistema. Razlog za prvo operacijo (pri toženi stranki) je bil akutni koronarni sindrom zaradi močne zožitve debla LCA, kar je ogrožalo življenje in je tožniku grozil infarkt. Razlog za drugo operacijo (v Švici) pa je bilo poslabšanje tožnikovega zdravja zaradi zapore in zožitve – zamašitve obeh by-passov na levi koronarni arteriji, torej tistih, ki sta bila nameščena ob prvi operaciji. Zapora RCA ne pri prvi ne pri drugi operaciji ni bila bistvenega pomena. Obstajala je že pred prvo operacijo, in sicer daljši čas, bila je kronična in ni predstavljala akutne nevarnosti. Take zapore povzročajo običajno prizadetost funkcije desnega srca, redkeje ogrozijo življenje in povzročijo angino pectoris. Ob takih ugotovitvah je pravilna presoja o pomanjkanju vzročne zveze med ugotovljeno strokovno napako in vtoževano škodo. Na podlagi mnenja dr. M. je sodišče ugotovilo, da je že zamašitev enega od obeh by-passov, nameščenih pri toženi stranki, predstavljala usoden proces, ki je terjal ponovno operacijo v Švici. Tudi če bi bil by-pass na RCA nameščen že pri prvi operaciji, pa se ne bi dalo trajno preprečiti ne operacije v Švici ne napadov angine pectoris. Drži, kar trdi pritožba in je ugotovilo sodišče v točki 19 sodbe, da je bilo poslabšanje tožnikovega stanja po operaciji pri toženi stranki zaradi narave njegove bolezni, njegovih fizionomskih značilnosti in siceršnjega tveganja opravljenega operativnega posega, predvidljivo. Vendar se mu glede na izvedeniško mnenje ni bilo mogoče izogniti in ga odvrniti. Bilo je nepreprečljivo tudi če bi bil že ob prvi operaciji nameščen še tretji obvod. Res je izvedenec odgovarjal tudi na (hipotetično) vprašanje, kakšno bi bilo tožnikov (bodoče) stanje, če bi bila že pri toženi stranki izvedena tudi premostitev na RCA. Vendar tudi z njim ni potrdil teze tožeče stranke, da bi namestitev tega obvoda preprečila nadaljnjo operacijo. Po njegovem mnenju je bil pretežni razlog za ponovno operacijo zamašitev levega koronarnega sistema. V sodni praksi se je pri ugotavljanju vzročne zveze pri odškodninskih primerih ustalil dokazni standard pretežne verjetnosti. Sodišče ga je pravilno upoštevalo in presodilo, da glede na dejanske ugotovitve opuščeni by-pass na RCA pri prvi operaciji ni pravno relevantni vzrok za tožnikovo ponovno operacijo na levem koronarnem sistemu.

11Nasprotno pritožnikovo prepričanje, ki vztraja, da je do nadaljnjega operativnega posega prišlo ravno zaradi opustitve obvoda na RCA, nima opore v dokaznem gradivu in je pravno zmotno. S svojo interpretacijo izvedeniškega mnenja dr. M. pritožnik sprejete dokazne ocene ne more omajati. Izvedenčeve ključne ugotovitve o prizadetosti leve strani srca so skladne z mnenjem dr. R.in izpovedjo dr. Z.Vsi navedeni dokazi potrjujejo, da je bil tožnik pri toženi stranki in v Švici operiran zaradi akutne bolezni leve strani srca, na katero kronična zapora žil na desni strani srca ni imela odločilnega vpliva. Ugotovilo je tudi nadaljnje tožnikove težave, ki so terjale poseg v Trstu in se prepričalo, da je njegova bolezen kljub operacijam napredovala. Dejstvo, da nadaljnjih operacij (po posegu v Trstu) ni bilo, dokazne ocene ne omaje. Dejansko stanje je bilo v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank pravilno in popolno ugotovljeno, dokazna ocena pa pojasnjena s pravilnimi, popolnimi in prepričljivimi dokazi.

12Tožbeno sodišče ne najde niti očitanih procesnih kršitev. Dr. R. je bil za izvedenca postavljen v prvem postopku. Sodišče in stranki so njegovo mnenje sprejeli. Po razveljavitvi prvotne odločitve je sodišče prve stopnje po napotilu pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek za ugotavljanje strokovnih vprašanj, na katere je ob prvem odločanju odgovarjalo samo, in o vzročni zvezi, kar v prvem sojenju ni bilo popolno ugotovljeno. Do postavitve drugega izvedenca (dr. M.) je prišlo zaradi upokojitve dr. R., ki se z izvedenstvom ne ukvarja več, ne pa zaradi pomanjkljivosti in nasprotij v njegovem mnenju, ki mu jih očita pritožba. V prvem sojenju se je sama z njegovim mnenjem strinjala, zato so pritožbeni očitki povsem odveč. Pa tudi neutemeljeni so, saj je bilo njegovo mnenje skladno z mnenjem dr. M. in z izpovedjo lečeče kardiologinje. Zato ni bilo osnove, da ga ne bi ocenjevalo skupaj z ostalim dokaznim gradivom, kar je upoštevaje metodološke napotke 8. člena ZPP tudi storilo. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni pojasnilo, zakaj ga ni upoštevalo, ni.

13Tudi očitane absolutne bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo dr. M., ni. Okoliščina, da sodišče izvedenca ne zasliši, sama po sebi ne predstavlja te procesne kršitve. Izvedenec je namreč izvedeniško mnenje izdelal pisno. Stranke in stranski intervient so se do njega opredelile. V zvezi s podanimi pripombami je izdelal še pisno dopolnitev. Tožeča stranka je njegovo mnenje v celoti sprejela (primerjaj list. št. 597 C). Zaslišanje je predlagala šele potem, ko sta ga sprejela tudi tožena stranka in stranski intervenient, in sicer v zvezi z njuno dokazno oceno podanega mnenja, s katero se sama ni strinjala. Zaslišanje izvedenca je predlagala le pogojno, če sodišče ne bi pritrdilo njeni dokazni oceni izvedeniškega mnenja (primerja red. št. 229 spisa). Dokazna ocena in presoja o pravno relevantnih okoliščinah, ki jih ugotavlja z izvedeniškim mnenjem (konkretno o vzročni zvezi), je prepuščena sodišču. Pravilno je ocenilo, da so bili izvedenčevi strokovni odgovori oziroma izvid in mnenje dovolj izčrpni, jasni, nedvoumni in razumljivi, da so skupaj z ostalimi dokazi predstavljali primerno osnovo za sprejem odločitve. Zaslišanje izvedenca je bilo pravilno zavrnjeno (razlogi v točki 8 sodbe). Pritožnikova pravica do obravnave pred sodiščem ob dejstvu, da je pri izvedbi tega dokaza tvorno sodeloval in se o njem izjavil, ni bila kršena. Zgolj dejstvo, da sodišče ni sprejelo njegove interpretacije izvedenega dokaza, za uveljavljano procesno kršitev ne zadošča.

14Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).