VSL sodba I Cp 1546/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 14.720,00 CHF s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 1991; 19.035,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1999; obresti v višini obrestne mere za bančne vloge v ATS, vezane nad eno leto od zneska 76.480 EUR od 12. 6. 1991 do 1. 1. 1999 in obresti v višini obrestne mere za bančne vloge v DEM, vezane nad eno leto od zneska 26.360 DEM od 12. 6. 1991 do 1. 1. 1999. V presežku – v delu več zahtevanih obresti - je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 3.396,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti.

2Toženka je vložila pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ugovarja pristojnosti slovenskega sodišča, saj je pravno razmerje nastalo in bilo obravnavano na območju Republike Hrvaške (v nadaljevanju RH). Napačno je stališče, da je toženka depozitno pogodbo sklenila pri podružnici toženke, ki ni bila samostojna pravna oseba in je poslovala v imenu in za račun toženke. Gre za bančni posel oz. pogodbo o hranilni vlogi, ki je sklenjena z enoto banke, pri kateri je račun odprt, to je pri Osnovni banki Zagreb (v nadaljevanju OB Zagreb), zato je v skladu z določbo 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) slednja dolžna izplačati sredstva, ne glede na razmerje med toženko in OB Zagreb. Nasprotuje zaključku, da je toženka na podlagi 60. člena Statuta in družbene pogodbe z dne 19. 12. 1988 poleg vseh obveznosti Ljubljanske banke združene banke (v nadaljevanju LB ZB) prevzela tudi obveznosti OB Zagreb. Sodišče ni obravnavalo vseh ugovorov toženke, zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen, in sicer o povezavi obveznosti toženke z vprašanjem nasledstva, s čimer je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po predpisih pred letom 1991 je šlo na banki za združena družbena sredstva, ki so bila skupna, nosilec družbene skupnosti pa je bila tedanja SFRJ, zato gre po njenem razpadu za vprašanje pravnega nasledstva bivše SFRJ. Ne gre za razmerje med varčevalcem in banko, ampak za razmerje med varčevalcem in samoupravno družbeno skupnostjo, tj. SFRJ, kar izhaja tudi iz Sporazuma o vprašanjih nasledstva z dne 29. 6. 2001, ki je odgovornost za depozitne vloge opredelil kot nasledstveno vprašanje. Posledično so terjatve OB Zagreb oz. GP Zagreb do Narodne banke Jugoslavije (v nadaljevanju NBJ) ugasnile, finančno premoženje NBJ pa je bilo opredeljeno kot del finančnega premoženja SFRJ. Pomen Sporazuma je bil izpostavljen tudi v Memorandumu o soglasju med Vlado RS in Vlado RH z dne 11. 3. 2013, s katerim sta vladi soglašali, da se rešitev za prenesene devizne vloge Ljubljanske banke na Hrvaškem najde na podlagi Sporazuma. Če bi šlo za klasično civilno pravno razmerje deponent - banka, Memorandum in Sporazum ne bi bila sklenjena. Prav tako državi ne bi posegali v sodne postopke, ki tečejo med bančnimi subjekti, kot sta to storili z Memorandumom. Pritožba se sklicuje na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kovačić in drugi proti Republiki Sloveniji, da je vprašanje poplačila deviznih hranilnih vlog pri podružnicah Ljubljanske banke, ki niso bile na ozemlju Slovenije, treba rešiti z dogovorom med državami naslednicami. Sklicuje se še na pritrdilno mnenje sodnika Ressa o tem, da gre za meddržavno problematiko, kar potrjuje, da toženka ni pasivno legitimirana. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo tudi do morebitne uporabe načela „branch compensating deposit principle“, o tuji sodni praksi in ravnanju oblastnih organov RH, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih - vsebuje pomanjkljivosti, zaradi česar se je ne da preizkusiti. V skladu z njim matična banka odgovarja za obveznosti podružnice samo, če je za to pri njej kritje. To načelo pa pride v poštev za zapolnitev pravne praznine v delovanju bank, kadar pride do izrednih razmer, konkretno do razpada države in razpada bančne mreže, zaradi česar matična banka ni imela več nobenega vpliva na svojo nekdanjo podružnico. Ker sodišče ni upoštevalo omenjenega načela in ker je določbo 1040. člena ZOR razlagalo v smislu, da se nanaša le na kraj izpolnitve, ne pa na obveznost podružnice, je izkazana zmotna uporaba materialnega prava. Prav tako se ni izreklo o toženkinih trditvah, da OB Zagreb ni možno obravnavati kot podružnice toženke v današnjem pomenu pojma „podružnica“, pri čemer pa si razlogi prihajajo v nasprotje. Preoblikovanje OB Zagreb v podružnico LB ZB ni bilo možno, ker še ni bila sanirana, šlo je le za formalno preoblikovanje in vpis v sodni register kot podružnico, ne pa za dejansko preoblikovanje s prenosom premoženja in obveznosti. OB Zagreb je bila torej sui generis samostojna oseba. Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno LB GP Zagreb štelo kot podružnico toženke v pravem pomenu besede in zato napačno zaključilo, da je toženka odgovorna za njene obveznosti. Vsa devizna sredstva, ki so se zbirala na računih OB Zagreb in kasneje GP Zagreb, so se posredovala na račun centralne banke - NBJ, OB Zagreb pa je zanje prejela dinarska sredstva in jih nato plasirala v gospodarstvo. Osnovne banke so devize pošiljale združenim bankam, ki so kot posrednik devize združevale in jih polagale na račune NBJ pri tujih bankah, v imenu in za račun osnovnih bank. Toženka ne more biti odgovorna za terjatev tožnice tudi zaradi razlastitve GP Zagreb s strani organov RH, saj so se s tem pretrgale vezi med toženko in GP Zagreb, zaradi česar je bilo toženki onemogočeno delovanje v odnosu do njenih varčevalcev. Odvzeta ji je bila možnost upravljanja in nadzora nad poslovanjem OB Zagreb, zato bi bilo nepravično, da bi za izplačilo sredstev odgovarjala toženka. Nepravično bi bilo tudi iz razloga, ker nanjo sredstva niso bila nikoli prenesena nanjo in z njimi ni nikoli razpolagala. Pritožnica nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, češ da je želela dvigniti le del in ne vsega denarja. V izpovedbi so protislovja, poleg tega pa njena izpovedba odstopa od trditvene podlage, dane v prejšnjem postopku. Ker je bila tožnica onemogočena v razpolaganju s sredstvi najkasneje 17. 4. 1992 (ko naj bi neuspešno zahtevala izplačilo), tožbo pa je vložila šele 3. 8. 2010, je terjatev zastarana. Po neuspešnem zahtevku na izpolnitev terjatev ta zapade in od tega trenutka teče zastaranje. Ker je tožnica sama izpostavila, da je leta 1992 zahtevala izplačilo le dela deviznih sredstev, sodišče ne bi smelo v celoti ugoditi zahtevku. Ker je sodišče napačno ocenilo izpovedbo tožnice, ji ni naložilo predložitve navedenega dopisa, s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba vztraja, da bi sodišče moralo upoštevati določbo 382.a člena Obligacijskega zakonika (OZ) in v skladu s pravilom ne ultra alterum tantum omejiti pogodbene obresti na višino glavnice, pri čemer se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Celju 582/2009.

3Tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodba zavzame stališče, da je bila med strankama sklenjena pogodba o denarnem depozitu, ki je bil sprejet kot hranilna vloga (tožnici je bila izdana devizna hranilna knjižica). Na podlagi drugega odstavka 1038. člena ZOR(1), sodba šteje, da gre za hranilno vlogo na vpogled, kar pomeni, da je imela tožnica kadarkoli pravico razpolagati z delom ali celotnim saldom. Tokrat drugače, kot ob prvem sojenju, oceni, da tožničina terjatev ni zastarala, pri čemer sledi izpovedbi tožnice (ob prvem odločanju je ni zaslišalo).

6Odločitev sodbe temelji na naslednjih ugotovitvah: 1) tožnica je 11. 6. 1991 odprla devizno hranilno knjižico pri Ljubljanski banki, d.d., Glavna podružnica Zagreb, 2) isti dan je položila denarna sredstva v zneskih 76.480 ATS, 26.360 DEM in 14.720 CHF, 3) šlo je za hranilno vlogo na vpogled, zato je tožnica imela pravico kadarkoli razpolagati z delom salda ali s celotnim saldom, 4) tožnica je poskušala sredstva dvigniti v letu 1992, 1993 in še kasneje, vendar neuspešno, 5) dne 17. 4. 1992 je poskusila dvigniti svoje prihranke iz takratne Ljubljanske banke, poslovalnice Koper, vendar ji je bilo rečeno, naj se obrne s to zahtevo na osebi A. in B. pri Ljubljanski banki, Splošni banki Koper, 6) njeno zahtevo so iz Banke v Kopru poslali na sedež toženke na Č. v Ljubljani osebi N., 7) od toženke ni prejela nobenega odgovora več, 8) tožnica ni nameravala zapreti hranilne knjižice in dvigniti vseh svojih prihrankov oz. razvezati pogodbe o denarnem depozitu, ne ko je 17. 4. 1992 poskušala dvigniti denar, ne ko je kasneje poizvedovala o nadaljnjem poslovanju banke glede hranilnih vlog, 9) ves svoj denar je položila na hranilno knjižico in ga nato po potrebi dvigovala, 10) sporna knjižica ni bila njena edina hranilna knjižica oz. je bila ta na banki zamenjana, zato ob pologu ne izkazuje še drugega prometa, 11) tudi kasneje (po 17. 4. 1992) tožnica nikoli ni zahtevala izplačila (sploh pa ne vsega) denarja, temveč je le poizvedovala, kdaj se bodo stvari uredile.

7Na vprašanja o pristojnosti, uporabi prava, pasivni legitimaciji in druga vprašanja, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, ki jih izpostavlja pritožba, je izčrpno odgovorilo že Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012, na katero se sklicuje izpodbijana sodba in drugih odločbah, ki se nanašajo na spor med varčevalci bivše SFRJ in Ljubljansko banko, d.d., iz sklenjenih pogodb o bančnem depozitu.

8Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da v konkretnem primeru ne gre za spor z mednarodnim elementom, kot vztraja pritožba, temveč za spor fizične osebe s stalnim prebivališčem v RS in slovensko pravno osebo. Obširnejše razloge o tem vsebuje sodna praksa VS RS, na katero se pritožbeno sodišče sklicuje(2).

9Pravilen je zaključek sodbe, ki se sklicuje na ustaljeno sodno prakso višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS(3), da je toženka pasivno legitimirana. Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje, je bila LB OB Zagreb podružnica LB ZB in kot taka ni mogla poslovati v svojem imenu in za svoj račun, ampak v imenu in za račun toženke. Vztrajanje pritožnice, da ne gre za podružnico v današnjem pomenu besede, je torej neutemeljeno.(4) Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da si glede tega vprašanja razlogi v obrazložitvi nasprotujejo. Sodišče prve stopnje res da vmes (zgolj enkrat), očitno pomotoma, zapiše, da je imela LB ZB status podružnice. Upoštevaje razloge sodbe VS RS v zadevi II Ips 307/2011(5), na katero se sodba izrecno sklicuje, in glede na nadaljnjo obrazložitev izpodbijane sodbe, ni dvoma, da sodba upošteva, da je LB ZB imela status (matične) delniške družbe, OB Zagreb pa status podružnice. Pritožbena izvajanja v smeri, da postopek preoblikovanja v podružnico ni bil dejansko zaključen in je zato podružnico treba obravnavati kot sui generis pravni subjekt, so neutemeljena. Postopek preoblikovanja je bil formalno zaključen, toženka pa je v svojem statutu prevzela vse obveznosti LB ZB in OB Zagreb. Takšnega zaključka navedbe, da deviznih sredstev ni nikoli prejela, ne morejo spremeniti. Izpodbijana sodba glede na povedano ni obremenjena z absolutno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo vseh ugovorov toženke, še posebej ugovora v zvezi z vprašanjem nasledstva, s čimer naj bi bila podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je do vprašanja nasledstva smiselno oz. posredno opredelilo že s tem, ko je zavzelo drugačno (pravilno) pravno stališče, tj. da se za presojo razmerja med pravdnima strankama uporabijo pravila obligacijskega prava - določbe ZOR glede pogodbe o denarnem depozitu. Posledično sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Zavzeto stališče, da v zadevah, kot je obravnavana, ne gre za vprašanje nasledstva, je del ustaljene sodne prakse. Ugovor, da gre za nasledstveno vprašanje, bi bil lahko pomemben, če bi šlo za spor o prevzemu jamstva med državami naslednicami bivše SFRJ ali bankami različnih držav naslednic, ki so po razpadu SFRJ prevzele obveznosti za devizne hranilne vloge v posameznih državah naslednicah.(6) To potrjuje tudi pritrdilno ločeno mnenje sodnika Georga Ressa v zadevi Kovačić in drugi proti Sloveniji, ki ga sebi v prid, torej napačno, razlaga pritožba. Iz njega namreč izhaja, da o pravnem nasledstvu govorimo le takrat, ko obstajajo terjatve proti prejšnji skupni državi in posledično proti državam naslednicam, ne pa takrat, ko gre za terjatve proti gospodarskim družbam, za kar gre v konkretnem primeru.(7) Iz enakega razloga pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na Sporazum o vprašanjih nasledstva z dne 29. 6. 2011 (cilj sporazuma je ureditev medsebojnih pravic in obveznosti med petimi državami naslednicami glede nasledstva po nekdanji skupni državi) in Memorandum o soglasju med Vlado RS in Vlado RH z dne 11. 3. 2013 (dogovor o prekinitvi sodnih postopkov na hrvaških sodiščih v sporu med hrvaško banko zoper Ljubljansko banko oz. Novo Ljubljansko banko do rešitve vprašanja v okviru nasledstva).

11Določba 1040. člena ZOR, iz katere naj bi po mnenju toženke izhajala obveznost vračila deviznih sredstev s strani OB Zagreb, določa le način izpolnitve, ne pa, kdo je dolžnik iz obligacijskega razmerja oz. zavezanec za izpolnitev.(8)

12Na civilnopravno razmerje načelo mednarodnega prava branch compensating deporit principle nima nobenega vpliva, kar še posebej velja ob dejstvu, da je leta 1994 sprejet Ustavni zakon o dopolnitvah UZITUL (Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije) v 22.b členu izrecno določal, da toženka ohrani odnos do sedanjih podružnic s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ, s tem, da obdrži tudi ustrezen delež terjatev NBJ iz naslova deviznih vlog in da obdrži obveznosti in terjatve iz deviznih hranilnih vlog, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL.(9) Glede na povedano sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava.

13Toženka se ne more izogniti plačilu svoje obveznosti niti s sklicevanjem, da je prišlo do nepričakovanih in izrednih spremenjenih okoliščin, s čimer je merila na razpad bivše SFRJ in njenega bančnega sistema in na ukrepe RH, zaradi katerih ji je bil onemogočen vpliv na poslovanje podružnice. Obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR bi namreč toženka lahko uveljavljala le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe oz. v tem postopku, z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila.(10)

14Neutemeljeno je tudi nasprotovanje pritožnice zaključku izpodbijane sodbe, da je toženka na podlagi 60. člena Statuta in družbene pogodbe z dne 19. 12. 1988 poleg obveznosti LB ZB prevzela tudi obveznosti LB OB Zagreb.(11)

15Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodbe, da je tožnica želela dvigniti le del sredstev in ne vseh svojih prihrankov, da ni nameravala zapreti hranilne knjižice oz. razvezati pogodbe o denarnem depozitu. Tožničina izpovedba ne vsebuje protislovij, na katera opozarja pritožba, ki bi vzbujale dvom v pravilnost dokazne ocene. Kot že pojasni sodba, gre le za manjše nedoslednosti (npr. glede valute zneska, ki ga je želela dvigniti), ki jih je pripisati dvajsetletni odmaknjenosti od poskusa dviga. Enako velja glede navedbe točnega datuma dviga ob zaslišanju 27. 1. 2014, ki se ga tožnica ni spominjala, čeprav ga je njen odvetnik navedel na prvem naroku za glavno obravnavo. Sicer pa je po navedbah na tem naroku, tožnica imela oktobra 2012 operacijo možganov zaradi anevrizme, kar je (tudi) lahko vplivalo na njen spomin. Brez podlage je pritožbeno prikazovanje, da je tožnica v ponovljenem postopku zgolj prilagodila navedbe predstavljenemu pravnemu stališču pritožbenega sodišča. Tožnica v trditveni podlagi tožbe ni navajala, da je nameravala dvigniti ves denar, še manj, da je nameravala zapreti denarni depozit. V ponovljenem postopku pa je izrecno zatrjevala, da je želela dvigniti le znesek denarja za svoje dnevne potrebe in zanikala, da bi imela namen zapreti hranilno knjižico. Toženka pa ugovora zastaranja tudi ni utemeljevala s trditvijo, da je toženka nameravala dvigniti ves denar in tudi ne, da je prišlo do prenehanja denarnega depozita. Po povedanem se izkaže za pravilno stališče sodbe, da tožbeni zahtevek ni zastaran.

16Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (nepravilna uporaba prvega odstavka 227. člena ZPP), ki je po trditvi pritožbe v tem, da sodišče prve stopnje tožnici ni naložilo predložitve dopisa ali kopije dopisa, ki ga je leta 1992 naslovila na toženko. Utemeljeno je verjelo tožnici, da je, zaradi časovne odmaknjenosti, in dejstva, da je stvari urejala sama, in ne ob pomoči pooblaščenca, nima.

17Neutemeljena so tudi prizadevanja toženke za omejitev pogodbenih obresti, do katerih je tožnica upravičena v skladu z določbo 1045. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno utemeljilo s tem, da za pogodbene obresti pravilo ne ultra alterum tantum ne velja že po naravi stvari. Položitev hranilne vloge na banko ima namreč značaj pogodbe o hrambi (depositum irregulare) in hkrati posojilne pogodbe, pri kateri gre po definiciji za izročitev zneska v prosto razpolaganje proti plačilu dogovorjenih obresti.(12) Obravnavano razmerje se presoja po določbah ZOR (tudi glede obresti), ki opisane omejitve ni urejal.(13) Sprva je 401. člen ZOR sicer takšno pravilo vseboval, vendar je bil z Zakonom o spremembah zakona o obligacijskih razmerij, ki je bil v veljavi od 7. 10. 1989, razveljavljen.(14) Navedena določba je torej prenehala veljati še pred nastankom pogodbenega razmerja med pravdnima strankama dne 11. 6. 1991. Drugačno stališče v zadevi VSC Cp 582/2009, na katero se sklicuje pritožba, se opira na ustavno odločbo U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006. V njej je Ustavno sodišče želelo le poudariti, da določba 376. člena OZ (v veljavi pred novelo OZ-A), glede na umeščenost v odsek, ki vsebuje pravila, ki veljajo tako za pogodbene kot za zamudne obresti, velja za obe vrsti obresti. Slednja razveljavlja 1060. člen OZ zgolj v povezavi z določbo 277. člena ZOR, ki zamudnih obresti ni omejeval na višino glavnice. Glede pogodbenih obresti v obligacijskih razmerjih, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, še vedno velja ureditev iz ZOR, ki pa takšne omejitve ni vseboval. Glede na uporabo ZOR, pritožbeno sklicevanje na določbo 382.a člena OZ(15), ni na mestu.

18Ker niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka je s pritožbo propadla (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožničin odgovor pa za odločitev v zadevi ni bil potreben, saj ni bistveno prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

------------------

(1) Po določbi drugega odstavka 1061. člena OZ ostanejo med drugim v veljavi določbe ZOR od členov 1035 do 1046.

(2) Primerjaj 7. točko obrazložitve sodbe II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013 in 6. točko obrazložitve sodbe II Ips 49/2012 z dne 21. 3. 2013.

(3) Gre za sodbo VS RS v zadevi II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4159/2011 z dne 12. 9. 2012.

(4) Prim. 18. točka sodbe VS RS v zadevi II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012.

(5) Prim. 19. točko obrazložitve.

(6) Prim. sodbo VS RS II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012.

(7) Glej sodbo VS RS II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013.

(8) Tako sodba VS RS II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013.

(9) Prav tam.

(10) Prav tam. Enako sodba VS RS II Ips 343/2011 z dne 15. 11. 2012.

(11) Tako sodba VS RS II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012.

(12) Tako Cigoj, Stojan, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, IV. Knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 2704.

(13) Po določbi 1060. člena OZ se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja nastala pred njegovo uveljavitvijo.

(14) Prim. npr. sodbi VSL I Cp 1076/2011 z dne 26. 10. 2011, VSL I Cp 442/2010 z dne 6. 4. 2011.

(15) To določbo je prinesla šele novela OZ-A, ki velja od 22. 5. 2007.