1038. člen ZOR

Ugotovitvi, da je tožnica želela dvigniti le del sredstev in ne vseh svojih prihrankov in da ni nameravala zapreti hranilne knjižice oziroma razvezati pogodbe o denarnem depozitu, sledi zaključek, da tožbeni zahtevek ni zastaral.

Po ustaljeni sodni praksi banka ne sme enostransko pobotati depozita oziroma dobroimetja na računu svojega dolžnika z lastno terjatvijo do komitenta na podlagi kreditne pogodbe. Enako velja tudi za terjatve banke iz naslova provizij, kakršno ima tožena stranka v obravnavani zadevi.

V konkretnem primeru gre za spor med posameznim varčevalcem in LB, d. d., pri reševanju katerega ni pravno relevantno vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, temveč je takšne spore treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava.

V komisijski pogodbi z dne 27.3.1991, sta se F. in Banka dogovorili za pogoje koriščenja navedenega depozita, to je prenakazilo deponiranih sredstev na žiro račun družbe D. d.o.o., ko slednja predloži sodno overjeni izpisek iz sodnega registra o dokapitalizaciji oziroma preoblikovanju podjetja D. v družbo z omejeno odgovornostjo (prim. 1. odst. 1038. čl. ZOR). S pogodbo o denarnem depozitu pridobi banka pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, določenimi v pogodbi (2. odst. 1035. čl. ZOR). Iz povedanega izhaja, da družba F. z deponiranimi sredstvi, namenjenimi za dokapitalizacijo pravnega prednika tožeče stranke ni mogla razpolagati, obresti, ki bi jih prejela za deponirana sredstva, pa so bile nakazane (kot izhaja iz revizijskega poročila) tožeči stranki. Ne gre torej za prikrajšanje družbene lastnine, če se na drugi strani le - to ne izkaže kot okoriščenje v enaki višini. Glede na ugotovljeno dejansko stanje zato ni mogoče F. očitati okoriščenja v škodo družbene lastnine. Obravnavanega primera zato ni mogoče podvreči nobenemu abstraktnemu dejanskemu stanu iz 48. a člena ZLPP.

Banka - tožena stranka je bila dolžna tožniku - kot varčevalcu izplačati devizno depozitno vlogo, katero je zahteval pred uveljavitvijo Zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog. Razpolaganje s svojim saldom na računu tožniku, ob zahtevi za izplačilo, ni bilo omogočeno, zaradi česar se pojavi vprašanje plačilne - izplačilne zamude tožene stranke in s tem utemeljeno tudi vprašanje plačila zahtevanih zamudnih obresti (277. člen v zvezi s 324. členom ZOR).

LB d.d. odgovarja za izplačilo devizne vloge položene v njeno enoto na območju Hrvaške, ker republika Slovenija iz te vloge ni prevzela jamstva, saj gre za devize, položene v banko, ki ni na območju republike Slovenije.

Zakon o poravnanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog velja za vse tiste devizne hranilne vloge, ki niso bile izplačane do 1.1.1993. S tem je zakon posegel v obstoječa pogodbena razmerja.

Banka je dolžna izplačati devizno hranilno vlogo varčevalcu, ki je vložil tožbo oziroma zahteval izplačilo pred uveljavitvijo Zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog, saj omenjeni zakon ne velja za nazaj, saj o tem nima nobenih določb.