VSL sklep VII Kp 53101/2012

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornika po uradni dolžnosti obremenjujejo proračun.

Okrajno sodišče v Sevnici je z izpodbijanim sklepom obdolženemu A. A. po ugotovitvi, da je storil protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1B, na podlagi 70.a člena KZ-1B in 492. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, in sicer na Oddelku za forenzično Psihiatrijo psihiatričnega oddelka Univerzitetnega kliničnega centra, za čas enega leta. Po 73. členu KZ-1B je izreklo varnostni ukrep odvzema zaseženega noža. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka in plačila sodnih taks.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in postopek ustavi, podrejeno naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženec v stanju neprištevnosti storil protipravno dejanje, ki ima vse znake lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1B. Svojo presojo je oprlo na izpovedbi prič T. D. in I. K. ter na izvedensko mnenje sodne izvedenke medicinske stroke ter na ta način ugotovilo, da je obdolženec spečega oskrbovanca oškodovanca N. N. s predhodno zaostrenim nožem zabodel v spodnji del prsnega koša in mu povzročil vbodno rano, ki zaradi z izvedenskim mnenjem ugotovljenih posledic izpolnjuje karakteristike lahke telesne poškodbe, protipravno ravnanje pa je bilo storjeno z uporabo noža, to je z nevarnim orodjem, v neprištevnem stanju, ko zaradi vpliva nanašalno preganjalne blodnjavosti ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja.

Neobrazložena in neutemeljena je pritožbena trditev, da ni dokazano, da bi obdolženec storil protipravno dejanje, ki se mu očita, ker da zaslišane priče niso zanesljivo potrdile, da bi storil to dejanje, oškodovanec pa ni bil zaslišan in torej tudi ta dokaz ne obstaja. Ker sta obdolženi in oškodovanec oba težka duševna bolnika in ker sta zato bila nesposobna sodelovanja na glavni obravnavi, nista bila zaslišana pred sodiščem. Vendar pa je sodišče prve stopnje razpolagalo z izpovedbama dveh prič, negovalke in medicinske sestre, ki sta takoj, ko sta zaslišali določen hrup in kričanje šli proti sobi, iz katere je že odhajal obdolženec, v sobi pa je bil poškodovani oškodovanec z rano pod rebri, na tleh pa okrvavljen nož. Priči nista izpovedali, da bi se takrat v istem prostoru ali blizu nahajal še kdo drug oziroma drug oskrbovanec Doma upokojencev in oskrbovancev, zato pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je protipravno dejanje storil ravno obdolženec in nihče drug.

Za protipravno ravnanje, ki izpolnjuje znake lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1B se storilec kaznuje z zaporom do treh let. Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu je po 70.a členu KZ-1B možno izreči storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je zanj predpisana kazen najmanj enega leta zapora, če sodišče na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom. Ta ukrep lahko traja za neprištevnega storilca največ pet let, sodišče pa po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebni. Sodišče je, kot že rečeno, pravilno ugotovilo obstoj objektivnih znakov protipravnega dejanja za katerega je zagrožena kazen zapora do treh let, na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra pa je presodilo, da je obdolženec storil protipravno dejanje v neprištevnem stanju, saj je pri njemu podana organska blodnjava motnja, ki je posledica organske možganske prizadetosti v sklopu epilepsije in je njegova motnja kronična (trajna) ter počasi napreduje. Izvedenec je ugotovil, da je bil obdolženec ob navedenem dogodku manifestno blodnjav, tak je bil že nekaj časa pred tem ter je dejanje storil pod vplivom nanašalno preganjalne blodnjavosti in takrat ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ter ni imel v oblasti svojega ravnanja. Kritičnosti do omenjenega dejanja ni dosegel in je zelo verjetno ne bo nikoli, saj je še vedno blodnjav in halucinira. Zaradi možnosti, da bi pod vplivom blodenj ponovno postal agresiven, pa je mogoče pričakovati, da bi ponovil kakšno podobno nasilno dejanje. Ocenil je, da je moč kadarkoli pričakovati ponovni pojav burnega psihopataloškega dogajanja z nevarnimi heteroagresivnimi vzgibi, da je vse skozi nekritičen in v svojih reakcijah nad dogajanjem okoli sebe kot tudi na lastne blodnjave ideje izjemno nepredvidljiv in potencialno nevaren drugim in lahko tudi sebi. Sodni izvedenec je zaključil, da je potrebno zdravljenje in varstvo v zavodu, in sicer najprej na Oddelku za forenzično psihiatrijo Psihiatričnega oddelka Univerzitetnega kliničnega centra, za leto dni, potem pa bo mogoče oceniti, ali ga je možno ponovno namestiti v socialno varstveni zavod.

Zagovornik zmotno zatrjuje, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1B, ker se ta lahko izreče le za tista protipravna dejanja, za katere je predpisana kazen najmanj enega leta zapora, za obdolžencu očitano protipravno dejanje pa je predpisana kazen do treh let zapora. Navedeni zakonski pogoj je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno razlagati tako, da je ta ukrep mogoče izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen enega ali več let zapora. Ni pravilna razlaga zagovornika, da je tak ukrep mogoče izreči le za tista kazniva dejanja, za katera je predpisan zakonski minimum kazni enega leta zapora. Po presoji pritožbenega sodišča prihajajo v poštev vsa tista kazniva dejanja, za katera predpisana kazen presega eno leto zapora. Sicer varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ob izpolnjenih ostalih pogojih ne bi bilo mogoče izreči za številna huda kazniva dejanja, kot npr. huda telesna poškodba po prvem odstavku 123. člena KZ-1, posilstvo po tretjem odstavku 170. člena KZ-1, spolno nasilje po prvem in po tretjem odstavku 171. člena KZ-1 in druga. Namen zakonodajalca je bil, da storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v bistveno zmanjšani prištevnosti, pa obstaja nevarnost, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, takšno dejanje prepreči z izrekom varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1B.

Zagovornik pavšalno in brez kakršnekoli utemeljitve zatrjuje, da ni mogoče zaključiti, da bi obdolženec na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zavodskim zdravljenjem. Ravno nasprotno je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke ugotovilo sodišče prve stopnje, kar je pojasnilo v izpodbijanem sklepu. Izvedenec je ugotovil naravo in težo obdolženčeve duševne motenosti, zaradi katere je izredno nepredvidljiv in nevaren drugim in sebi, da se kadarkoli pričakuje ponovni pojav burnega psihopatološkega dogajanja z nevarnimi heteroagresivnimi vzgibi, zaradi možnosti, da bi pod vplivom blodenj ponovno postal agresiven, pa je pričakovati, da bi ponovil kakšno podobno nasilno dejanje. Izrecno se je opredelil tudi do tega, da je nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem določenim z zakonom. Obširno in strokovno izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke ter njegova dopolnitev ne potrjujeta pavšalne pritožbene trditve, da jeizvedenec le povzel mnenje lečečih zdravnikov in da svojega mnenja ni obrazložil in strokovno pojasnil. Po presoji pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje in izvid jasno, popolno, brez kakršnihkoli nasprotij ali pomanjkljivosti, predvsem pa pri pritožbenemu sodišču ni nastal noben utemeljen dvom o pravilnosti takega mnenja, zato je sodišče prve stopnje svojo presojo, ali so podani vsi zakonski pogoji za izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1B, lahko oprlo na to mnenje.

Po navedenem je pritožbeno sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče prve stopnje ni kršilo določb kazenskega postopka niti Kazenskega zakonika, pravilno pa je bila uporabljena tudi določba 73. člena KZ-1B o odvzemu predmeta, s katerim je bilo storjeno protipravno dejanje. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Ob upoštevanju obdolženčeve duševne bolezni in slabih premoženjskih razmer, je pritožbeno sodišče odločilo, da ga oprosti stroškov pritožbenega postopka, s potrebnimi izdatki in nagrado zagovornika po uradni dolžnosti pa obremeni proračun (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP). Ocenilo je, da bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo obdolženčevo preživljanje.