VSRS Sklep X Ips 225/2013

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 27/2012-29 z dne 10. 5. 2013, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep predsednice Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Su 010601/2011 z dne 18. 10. 2011. S tem sklepom je bilo na podlagi 61.a člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) odločeno, da se tožnica (v nadaljevanju revidentka) zaradi neizpolnjevanja natečajnega pogoja delovnih izkušenj (13. točka 6. člena ZJU) ne uvrsti v izbirni postopek v javnem natečaju za zasedbo uradniškega delovnega mesta višjega svetovalca v pravosodju (vodje skupne kadrovske službe). Revidentkino pritožbo zoper prvostopenjski sklep je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno s sklepom, št. 10051-1219/2011/3 z dne 30. 11. 2011.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje razlogom v sklepih prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa in se pri tem sklicuje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1. Tožbeno navedbo o dokazanosti delovnih izkušenj zavrne, ker za pridobitev delovnih izkušenj ni bistveno, ali je bilo delovno razmerje sklenjeno, temveč da ob sklenjenem delovnem razmerju za polni delovni čas, ki ne pomeni izpolnjevanja pogojev javnega natečaja, ni mogoče izpolniti pogoja zahtevanih delovnih izkušenj na VII. stopnji izobrazbe z delom, ki ga je revidentka opravljala pri sindikatu. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor glede posega v ustavno pravico iz 14. člena Ustave RS, saj revidentka, ki je v delovnem razmerju za dela na V. stopnji izobrazbe, ni v enakem položaju kot osebe, ki sploh nimajo sklenjenega delovnega razmerja, vendar opravljajo delo na drugi pravni podlagi. Menilo je tudi, da revidentka pogoja petih let delovnih izkušenj ne bi izpolnjevala niti v primeru, če bi se eno leto dela pri sindikatu štelo za pol leta delovnih izkušenj.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje revidentka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, njeno dovoljenost pa utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da je obseg dela jasno razviden že iz samega opisa del in nalog, ki jih je opravljala v sindikatu. Sklicuje se na mnenje Ministrstva za javno upravo, št. 100-709/2011-3 z dne 11. 10. 2011 (v nadaljevanju Mnenje MJU) glede namena določbe 13. točke 6. člena ZJU, ki se po njenem mnenju razteza tudi na delo v sindikatu, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker izpodbijana sklepa oziroma razlogi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ne vsebujejo stališča glede obsega dela, s katerim bi bilo zadoščeno delovnim izkušnjam iz 13. točke 6. člena ZJU, kljub temu pa je sodišče sprejelo stališče, da delovne izkušnje pri sindikatu ne zadoščajo, je izpodbijana sodba v tem delu brez razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Glede ustreznosti delovnih izkušenj je treba presojati vsebino, obseg in zahtevnost dela, ki ga je oseba opravljala, česar sodišče prve stopnje ni storilo. Ker delovne izkušnje v smislu navedene pravne podlage priznava le tistim, ki delo „izven“ delovnega razmerja opravljajo kot izključno delo in kot delo v polnem delovnem času, ne pa tudi tistim, ki opravljajo delo, krajše od polnega delovnega časa, je še poglobilo poseg v pravico do enakosti pred zakonom. ZJU namreč govori o pridobitvi delovnih izkušenj, ne definira pa načina, zato je razlikovanje med volonterji in honorarnimi delavci na eni ter delavci v sindikatu na drugi strani nezakonito in neustavno. Revidentka nadalje opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovorov glede upoštevanja delovnih izkušenj v sindikatu v primerljivih zadevah pri prvostopenjskem organu, niti do podrednega tožbenega zahtevka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, toženi stranki pa naloži, da ji povrne stroške postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlaga, da revizijo zavrže kot nedovoljeno, oziroma podrejeno, da jo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, in sicer: ali delo v sindikatu ob sočasno sklenjenem delovnem razmerju za polni delovni čas lahko predstavlja delovno izkušnjo v smislu 13. točke 6. člena ZJU.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije.

8V obravnavani zadevi je sporno, ali revidentka izpolnjuje natečajni pogoj, ki se nanaša na delovne izkušnje, in bi glede na to morala biti uvrščena v izbirni postopek.

9Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 13. točke 6. člena ZJU. Ta opredeljuje pomen izraza „delovne izkušnje“ in določa, da je to delovna doba na delovnem mestu, za katero se zahteva ista stopnja izobrazbe, in čas pripravništva v isti stopnji izobrazbe, ne glede na to, ali je bilo delovno razmerje sklenjeno oziroma pripravništvo opravljeno pri istem ali pri drugem delodajalcu. Za delovne izkušnje se štejejo tudi delovne izkušnje, ki jih je javni uslužbenec pridobil z opravljanjem del na delovnem mestu, za katero se zahteva za eno stopnjo nižja izobrazba, razen pripravništva v eno stopnjo nižji izobrazbi. Kot delovne izkušnje se upošteva tudi delo na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira. Delovne izkušnje se dokazujejo z verodostojnimi listinami, iz katerih sta razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe.

10ZJU je kot pojem „delovne izkušnje“ opredelil tri različne primere. V obravnavani zadevi gre za tretji primer, torej za presojo, ali je mogoče kot delovne izkušnje upoštevati delo na enaki stopnji zahtevnosti kot je delovno mesto, za katero je oseba (revidentka) kandidirala.

11Iz ugotovljenega dejanskega stanja te zadeve, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da se je tožnica 20. 9. 2011 prijavila na javni natečaj za zasedbo položajnega uradniškega delovnega mesta višjega svetovalca v pravosodju (vodja skupne kadrovske službe). Kot natečajna pogoja za opravljanje dela sta bila med drugim določena predpisana izobrazba (visoka strokovna – I. stopnja – pravne ali upravne smeri in najmanj pet let delovnih izkušenj. Revidentka je izobrazbo VII. stopnje ustrezne smeri pridobila 29. 10. 2007. Od 1. 5. 2005 in ob prijavi na javni natečaj je (bila) zaposlena na delovnem mestu V. stopnje izobrazbe (pravosodni sodelavec – vodja vpisnikov). Delovne izkušnje na z javnim natečajem zahtevani stopnji izobrazbe je dokazovala s potrdilom predsednika Sindikata delavcev v pravosodju (v nadaljevanju Sindikat) z dne 15. 9. 2011, iz katerega izhaja, da je od 15. 4. 2004 dalje opravljala dela in naloge na VII. stopnji strokovne izobrazbe, in sicer je pripravljala gradivo za seje Sindikata, predloge v zvezi s kadrovskimi načrti v sodstvu, sodelovala pri pripravi predlogov in pripomb na predlog Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, pri pregledu sistemizacije delovnih mest in njihovi uskladitvi med organi (sodišča in tožilstva), sodelovala pri izvrševanju zadev uprave pravosodnih organov, pri uvajanju sodobnih metod dela in sredstev pri delu, pri izvajanju sklepov, odredb in navodil za potrebe Sindikata, predlagala ukrepe za reševanje kadrovske problematike, spremljala in predlagala spremembe predpisov s področja delovnih razmerij, sodelovala pri oblikovanju Kolektivne pogodbe za javno upravo, potrjevala kadrovske načrte in sestavljala poročila s kadrovskega področja, od 1. 1. 2008 dalje pa vodi tudi Sindikat delavcev pravosodja Podravje. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da ni možno kot ustrezen čas opravljanja dela šteti delo, ki se opravlja le nekaj ur tedensko ali nekaj dni mesečno znotraj zahtevanega obdobja ob dejstvu, da ima oseba v tem obdobju sklenjeno delovno razmerje za polni delovni čas, je povzeta iz Mnenja MJU.

12Kot že navedeno, ZJU v 13. točki 6. člena ureja tri različne položaje in načine opravljanja dela. Delovne izkušnje v prvih dveh primerih navezuje na delovno mesto (sistemizacija, opis del in nalog, pogodba o zaposlitvi, odločba oziroma drugačna pravna podlaga za opravljanje dela, itd.), tretji primer, za kakršnega gre v obravnavani zadevi pa je drugačen, manj formalen. Kljub razlikam morajo biti vsi trije položaji, upoštevajoč specifiko vsakega od njih, zaradi zagotovitve enakega varstva pravic kandidatov za neko delovno mesto po vsebini primerljivi, za dokazovanje delovnih izkušenj, izvirajočih iz takšnih različnih položajev, pa morajo obstajati enake ali vsaj primerljive metode. Navedeno med drugim pomeni, da je treba upoštevati tudi dejanska obdobja dela v smislu, ali gre za dela na delovnem mestu oziroma gre za izvrševanje del, ki poteka vsak delovni dan, ali pa gre za dela, ki so v nekem obdobju le občasne narave in se niti ne izvajajo kontinuirano. Na drugi strani je pomembno, da ZJU ne določa izrecno, ali gre za zahtevane delovne izkušnje z delom v polnem ali krajšem (kot zatrjuje revidentka polovičnem) delovnem času. Prav tako delovne dobe oziroma opravljanja dela (v smislu opredelitve posameznih različnih primerov v zvezi s pridobivanjem delovnih izkušenj iz 13. točke 6. člena ZJU) ni mogoče razumeti kot pojmov, ki jih opredeljuje le polni delovni čas.

13Po presoji Vrhovnega sodišča zato stališče prvostopenjskega sodišča (in upravnih organov), da delavec z delom s krajšim delovnim časom (na zahtevani stopnji izobrazbe) ob sočasno sklenjenem delovnem razmerju za polni delovni čas (na nižji stopnji izobrazbe) ne more izpolniti pogoja delovnih izkušenj na zahtevani stopnji izobrazbe, materialnopravno ni pravilno.

14V obravnavani zadevi je odločilno vprašanje, ali je predloženo potrdilo predsednika Sindikata sploh mogoče šteti za verodostojno listino iz 13. točke 6. člena ZJU; če ga je, ali sta iz njega razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe, kot to zahteva ZJU; in če sta, ali je revidentka, upoštevajoč vsebino, zahtevnost in obseg del naštetih v predloženi listini dokazala delovne izkušnje na zahtevani stopnji izobrazbe in v zadostnem trajanju.

15Presoja delovnih izkušenj iz tretjega primera 13. točke 6. člena ZJU je glede na izhodišče o primerljivosti vseh treh položajev mogoča samo, če so podatki v verodostojni listini takšni, da dopuščajo ustrezen preizkus (brez posebnega ugotovitvenega postopka) in primerjavo z delovnimi izkušnjami, ki jih je kandidat pridobival z delom na delovnih mestih z jasno določeno stopnjo strokovne izobrazbe (prvi in drugi primer iz 13. točke 6. člena ZJU). Zato je v tem okviru treba presoditi, ali za opredelitev stopnje izobrazbe sploh lahko zadošča izjava predsednika Sindikata, da gre za dela na določeni stopnji izobrazbe, in ali so v potrdilu pavšalno našteta dela in naloge, ki naj bi jih revidentka opravljala, takšna, da po opisu, vsebini, zahtevnosti, odgovornosti in obsegu predstavljajo dela in naloge, ki se sicer opravljajo na zatrjevani (in v javnem natečaju zahtevani) stopnji izobrazbe. Dejansko stanje je glede teh vprašanj v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje ostalo nepopolno ugotovljeno.

16Ker je torej sodišče prve stopnje glede na navedeno zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 13. točke 6. člena ZJU, zaradi česar je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo ob upoštevanju stališč revizijskega sodišča oceniti, ali so na podlagi citirane določbe ZJU izpolnjeni pogoji za priznanje revidentkinih delovnih izkušenj na zahtevani stopnji izobrazbe in posledično, ali je pravilna v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev, da se revidentka na podlagi 61.a člena ZJU ne uvrsti v izbirni postopek.

17Glede na sprejeto odločitev in razloge zanjo se Vrhovno sodišče do drugih revizijskih ugovorov ni opredeljevalo.

K II. točki izreka:

18Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.