6. člen ZJU-B

Skladno s petim odstavkom 200. člena ZDR‑1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec kandidatu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (8. člen ZDR‑1). S sklicevanjem na splošna pravila odškodninskega prava tožnik ne more zaobiti okvira sodnega varstva neizbranega kandidata, kot je določeno v petem odstavku 200. člena ZDR‑1. To je omejeno s prekluzivnim 30-dnevnim rokom, z iztekom katerega preneha pravica uveljavljati odškodnino iz tega naslova. Tožnik je tožbo vložil dne 3. 2. 2023, kar je več kot tri leta po prejemu obvestila strokovne službe toženke z dne 19. 6. 2019. Utemeljevanje protipravnega ravnanja delodajalca, ki ne sklene pogodbe o zaposlitvi s kandidatom, čeprav ta izpolnjuje natečajne pogoje, ne daje podlage za odškodninsko odgovornost. Delodajalec se lahko prosto odloči, s kom, če sploh, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ker se lahko prosto odloči tudi, da pogodbe o zaposlitvi ne sklene z nobenim od kandidatov, toženka s tožni

Predmet presoje v tem sporu je zakonitost sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, s katerim je bil aneks št. 11 (posledično pa tudi aneks št. 12, s katerim se je spremenil opis nalog delovnega mesta "analitik VII/2-I") razveljavljen, ker tožnica ob premestitvi ni izpolnjevala pogoja 8 let delovnih izkušenj na delovnem mestu tarifnega razreda VII/2. Ker sodišče prve stopnje v delu komisije za pritožbe ni ugotovilo postopkovnih nepravilnosti in ker je za razveljavitev aneksov ugotovilo zakonit razlog (neizpolnjevanje pogojev za delovno mesto, na katerega je bila tožnica premeščena), tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepa komisije pravilno ni ugodilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi za takšno odločitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da komisija za pritožbe postopka razveljavitve aneksov ni bila dolžna voditi po določbah ZUP. Če bi bil namen zakonodajalca, da se tudi v postopku po 74. členu ZJU upoštevajo načela in procesna jamstva iz ZUP, bi bilo tako tudi predpisano, kot je to v prvem odstavku 39. člena ZJU določeno za postopek odločanja o pritožbah javnih uslužbencev zoper odločitve o njihovih pravicah ali obveznostih iz delo

V primeru, ko delodajalec dejansko spremeni akt o sistemizaciji in ukine delovno mesto zaradi znižanja stroškov dela, ne gre za fiktivni razlog. Tožena stranka je z reorganizacijo dela (sprememba akta o sistemizaciji) zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu, za katero se je zahtevalo znanje tujega jezika, in povečala število izvajalcev na delovnem mestu policist vodja izmene, za katero se ni zahtevalo znanje tujega jezika in zato tudi ni bil predviden dodatek za dvojezičnost. Tožena stranka je tožnika premestila, in je bil torej v obravnavanem primeru podan organizacijski razlog za tožnikovo premestitev. Tudi dejstvo, da je bil glavni motiv za izvedbo spremembe organizacije znižanje stroškov dela pri toženi stranki, še ne pomeni, da je bila premestitev tožnika nezakonita. Namreč javno finančni razlog, po drugem odstavku 156. člena ZJU, je eden od poslovnih razlogov za izvedbo premestitev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto.

Akt o sistemizaciji delovnih mest, ki je predmet presoje tega spora, ni nezakonit po vsebini (saj njegova vsebina ni v nasprotju s pozitivnimi predpisi), tudi sicer pa iz zakonodaje na tem področju ne izhaja, da delodajalec s spremembo takega akta ne more zasledovati cilja ustrezne zasedbe delovnih mest. ZJU in ZSPJS ter ZDR-1 ne določajo, v katerih primerih oziroma pod katerimi pogoji lahko delodajalec vsebinsko poseže v spremembo sistemizacije delovnih mest, saj s tem v zvezi vsebujejo le postopkovne zahteve.

V primeru, ko delodajalec dejansko spremeni akt o sistemizaciji in ukine delovno mesto zaradi znižanja stroškov dela, ne gre za fiktivni razlog. Tožena stranka je z reorganizacijo dela (sprememba akta o sistemizaciji) zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu policist vodja izmene, za katero se je zahtevalo znanje tujega jezika, in povečala število izvajalcev na delovnem mestu policist vodja izmene, za katero se ni zahtevalo znanje tujega jezika in zato tudi ni bil predviden dodatek za dvojezičnost. Zato je bil v obravnavanem primeru podan organizacijski razlog za tožnikovo premestitev ter premestitev ni bila izvedena izključno z namenom znižanja osnovne plače, kot to trdi tožnik. Tudi dejstvo, da je bil glavni motiv za izvedbo spremembe organizacije znižanje stroškov dela pri toženi stranki, še ne pomeni, da je bila premestitev tožnika nezakonita.

Za presojo zakonitosti premestitve je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest določila delovna mesta, za katere je kot posebni pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika madžarske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistemizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanja števila delovnih mest, za katere se zahteva znanje jezika madžarske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožnikovo premestitev. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnik pri delu ne bi uporabljal jezika madžarske narodne skupnosti po presoji pritožbenega sodišča na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba madžarskega jezika po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Sodišče ne more samo odločiti, ali je bil določen razpisni pogoj izpolnjen, temveč je to v primarni pristojnosti organa, ki je zadolžen za izvedbo javnega razpisa, sodišče pa lahko presoja zgolj zakonitost odločitve organa ter tako vsebinsko zagotovi sodno varstvo kandidatu, ki po 36. členu ZZ zatrjuje kršitev pravil razpisnega postopka in da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.

Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja. Očitala ji je, da je v sporno odločbo o odmeri komunalnega prispevka investitorja vpisala lažne podatke, da se z investicijo neto tlorisna površina objekta ni povečala, čeprav je vedela, da se bo povečala vsaj za 1.138,65 m2, da bi morala ta podatek vnesti v odločbo in na podlagi tega podatka odločiti o obveznosti investitorja za plačilo komunalnega prispevka. Tožnica je storila očitano kršitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, in da je ta kršitev imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 257. člen KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člen KZ-1), kar pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalne skupnosti izvršuje predstojnik (prvi odstavek 33. člena ZJU). Podobno določa tudi 20. člen ZDR-1. Predstojnik občinske uprave je župan (6. člen ZJU). Ker gre za osebo, ki nastopa v imenu takšnega organa in odloča, tudi subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani le te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Tožnica je pripravila odločbo o odmeri komunalnega prispevka investitorja, v kateri je lažno navedla, da se z investicijo neto tlorisna površina objekta ni povečala, zato komunalnega prispevka ni treba plačati, čeprav je vedela, da so podatki v odločbi lažni. S tem je kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitev je imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 257. člena KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člen KZ-1). Zato je izp

ZJU v členu 6, v točki 13 ureja tri različne položaje in načine opravljanja dela. Delovne izkušnje v prvih dveh primerih navezuje na delovno mesto (sistematizacija opis del in nalog, pogodba o zaposlitvi, odločba oziroma drugačna pravna podlaga za opravljanje dela itd.), tretji primer, za katerega gre v tej zadevi, pa je drugačen, manj formalen. Kljub razlikam morajo biti vsi trije položaji, upoštevajoč specifiko vsakega od njih, zaradi zagotovitve enakega varstva pravic kandidatov za neko delovno mesto po vsebini primerljivi, za dokazovanje delovnih izkušenj, izvirajočih iz takšnih različnih položajev pa morajo obstajati enake ali vsaj primerljive metode. Tožnik bi moral sodelovati v postopku, tožena stranka pa bi morala upoštevati prvi odstavek 9. člena ZUP, ki določa, da mora organ, preden izda odločbo, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (načelo zaslišanje stranke).

Izpodbijana sodba je bila izdana v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 225/2013 z dne 29. 1. 2015. Stališče Vrhovnega sodišča v tej zadevi je tudi načelen odgovor na hipotetično vprašanje, ali se čas opravljanja dela iz 13. točke 6. člena ZJU nanaša zgolj na trajanje dela za polni delovni čas oziroma kolikšen mora biti minimalen obseg dela, da se čas opravljanje dela iz navedene določbe ZJU nanj še nanaša in kako, če ne z verodostojno listino, se čas opravljanja dela dokazuje, pri čemer pa je presoja v vsaki posamezni zadevi, ob upoštevanju navedenega načelnega stališča, vedno odvisna od konkretnih okoliščin primera. Tako v obravnavani zadevi iz obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s tem izhaja, da bi morala (zaradi uporabe enakih ali primerljivih metod za ugotavljanje delovnih izkušenj glede na različne zakonsko urejene položaje in načine opravljanja dela) iz verodostojne listine izhajati dejstva, na podlagi katerih bi bilo take primerjave (in posledično presojo) mogoče opraviti, tako pa je v potrdilu navedeno samo obdobje, v katerem je revidentka opravljala dela za sindikat

Zgolj navedba obdobja, v katerem je tožnica opravljala dela za sindikat, ne izkazuje časa delovnih izkušenj. Delovne izkušnje se po 13. točki 6. člena ZJU ugotavljajo na podlagi delovne dobe na delovnem mestu z isto stopnjo ali za eno stopnjo nižjo izobrazbo, ali pa z opravljanjem del na enaki stopnji zahtevnosti. Pri tem pa se morajo v obeh primerih, zaradi zagotovitve enakega varstva pravic kandidatov, pri dokazovanju delovnih izkušenj uporabiti enake ali primerljive metode. To pomeni, da bi morala biti v potrdilu navedena dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je tožnica dela, ki izhajajo iz potrdila in ki se opravljajo na sedmi stopnji izobrazbe, opravljala v trajanju, kot se je zahtevalo v natečajnem postopku.

Presoja delovnih izkušenj iz tretjega primera 13. točke 6. člena ZJU je glede na izhodišče o primerljivosti vseh treh položajev mogoča samo, če so podatki v verodostojni listini takšni, da dopuščajo ustrezen preizkus (brez posebnega ugotovitvenega postopka) in primerjavo z delovnimi izkušnjami, ki jih je kandidat pridobival z delom na delovnih mestih z jasno določeno stopnjo strokovne izobrazbe.

Delovne izkušnje, ki jih je tožnik pridobil v obdobju od 27. 3. 2003 do 30. 4. 2007, ko je bil razporejen na delovno mesto paznik, za katero se zahteva (le) srednješolska stopnja izobrazbe, za imenovanje v uradniški naziv paznik svetovalec I oziroma pravosodni policist svetovalec I, za opravljanje dela v katerem se zahteva visoka strokovna izobrazba, glede na 13. točko 6. člena ZJU niso ustrezne delovne izkušnje. Ustrezne delovne izkušnje predstavlja le delovna doba na delovnem mestu, za katero se zahteva enaka, torej visokošolska stopnja izobrazbe, in delovna doba, pridobljena na delovnem mestu, za katero se zahteva višješolska stopnja izobrazbe. Ker se po 13. točki 6. člena ZJU delovne izkušnje dokazujejo z verodostojnimi listinami, iz katerih sta razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe, je potrditi presoji komisije, da dopis z dne 11. 9. 2008, v katerem je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora potrjeval delovne izkušnje za tožnika, ni taka listina. Za verodostojno lahko šteje le listina (posamični akt oziroma potrdilo), ki jo je njen izdajatelj izdal v stvari, v kateri je pristojen odločati ter v okviru svoje pristojnosti.

Tožena stranka je izbrala dva kandidata, ki ustrezata razpisnim pogojem izobrazbe in delovnih izkušenj. Tudi če bi izbrana kandidata imela neustrezno izobrazbo, to še ne bi zadostovalo za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi diskriminacije. Zato pritožbeni očitki o neustrezni formalni izobrazbi izbranih kandidatov niso bistveni. Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati tožničinih pritožbenih navedb o diskriminaciji zaradi starosti in prikriti diskriminaciji zaradi (ne)znanja slovenskega jezika, ker naj bi bila v razpisu zahtevana stopnja znanja previsoka za to delovno mesto. Zgolj dejstvo, da sta bila izbrana kandidata mlajša kot tožnica in da sta se šolala in pridobila delovne izkušnje v Sloveniji, ne kažejo na to, da bi bila tožnica diskriminirana.

ZJU v 13. točki 6. člena ureja tri različne položaje in načine opravljanja dela. Delovne izkušnje v prvih dveh primerih navezuje na delovno mesto (sistemizacija, opis del in nalog, pogodba o zaposlitvi, odločba oziroma drugačna pravna podlaga za opravljanje dela, itd.), tretji primer, za kakršnega gre v obravnavani zadevi pa je drugačen, manj formalen. Kljub razlikam morajo biti vsi trije položaji, upoštevajoč specifiko vsakega od njih, zaradi zagotovitve enakega varstva pravic kandidatov za neko delovno mesto po vsebini primerljivi, za dokazovanje delovnih izkušenj, izvirajočih iz takšnih različnih položajev, pa morajo obstajati enake ali vsaj primerljive metode. Stališče, da delavec z delom s krajšim delovnim časom (na zahtevani stopnji izobrazbe) ob sočasno sklenjenem delovnem razmerju za polni delovni čas (na nižji stopnji izobrazbe) ne more izpolniti pogoja delovnih izkušenj na zahtevani stopnji izobrazbe, materialnopravno ni pravilno. Presoja delovnih izkušenj iz tretjega primera 13. točke 6. člena ZJU je glede na izhodišče o primerljivosti vseh treh položajev mogoča samo, če so podatki v verodostojni listini takšni, da dopuščajo ustrezen preizkus (brez posebne

Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravočasno pritožil in obenem predlagal, da komisija za pritožbe zadrži učinkovanje odpovedi. Komisija za pritožbe o tožnikovi pritožbi ni odločila, je pa ugodila tožnikovemu predlogu za začasno zadržanje učinkovanja odpovedi (do odločitve o pritožbi). Če komisija ne odloči v 30-dnevnem roku, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v tridesetih dneh od poteka roka za njeno odločitev, kar je tožnik v obravnavanem primeru tudi storil s predmetno tožbo, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno obravnavalo po vsebini. Mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je procesna predpostavka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu. Dejansko šele z ugotovitvijo komisije, da delodajalec delavcu invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe za ustrezno zaposlitev, nastopi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1. Brez takšne ugotovitve komisije razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalida s prenehanjem delovnega razmerja ni podan. Tožena stranka pre

Izbrani kandidat v času prijave na javni natečaj ni izpolnjeval natečajnega pogoja zahtevanih delovnih izkušenj v skladu s 13. točko 6. člena ZJU, zaradi česar je utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.

Če kandidat uveljavlja delovne izkušnje z eno stopnjo nižjo izobrazbo, je treba razlagati, da mora tovrstne delovne izkušnje pridobiti na delovnih mestih kot javni uslužbenec. Gre za izjemo od zahtevanih delovnih izkušenj v isti stopnji izobrazbe. Zato je dovoljeno, da kandidat, ki kandidira na zasedbo prostega delovnega mesta v javni upravi oziroma javnem sektorju, uveljavlja delovne izkušnje, ki jih je pridobil na delovnem mestu, za katero se zahteva ena stopnja nižja izobrazba, če so te delovne izkušnje pridobljene v okviru dela v javni upravi oziroma javnem sektorju, torej na delovnem mestu kot javni uslužbenec.

Tožena stranka je dokazala obstoj delovnih potreb (spremenjena sistemizacija dela) za premestitev tožnice na delovno mesto inšpektor za okolje v naziv inšpektor II, pri katerem znanje jezika narodne skupnosti ni pogoj za opravljanje dela. Tožnica je bila s sklepom pravilno premeščena na ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposobna opravljati, to je na na enako delovno mesto kot prej (inšpektor za okolje), s to razliko, da gre za delovno mesto, za katero se ne zahteva znanje madžarskega jezika. Ker tožnica s premestitvijo ni soglašala in ni želela podpisati aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ji je tožena stranka, v skladu s prvim odstavkom 150. člena ZJU, pravilno izdala sklep o premestitvi.