VSRS Sodba I Ips 84746/2010-219

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni V. P. je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega V. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je izreklo kazen eno leto in pet mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je obsojenčevo pritožbo in pritožbo njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sodne takse.

2Obsojenčeva zagovornica je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa še, da pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da opis kaznivega dejanja v sodbi vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 175. člena KZ-1 ter da je stališče sodišča o prekluziji obsojenčevih dokaznih predlogov pravilno.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici. Obsojenec v odgovorih, ki ju je Vrhovno sodišče prejelo 2. 7. in 22. 8. 2014, torej po poteku osemdnevnega roka od vročitve odgovora vrhovnega državnega tožilca obsojencu (16. 5. 2014), izraža nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilca. Prav tako se s stališčem vrhovnega državnega tožilca ne strinja obsojenčeva zagovornica in vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

5Vrhovno sodišče je 26. 5., 28. 8., 15. 9., 22. 9., 12. 11., 21. 11. in 8. 12. 2014 prejelo več obsojenčevih vlog s prilogami. Sodba sodišča druge stopnje je bila obsojencu vročena 6. 1. 2014, njegovi zagovornici pa 3. 1. 2014. Glede na rok treh mesecev, v katerem lahko obsojenec, njegov zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti (tretji odstavek 421. člena ZKP), Vrhovno sodišče obsojenčevih vlog ni moglo šteti za zahtevo za varstvo zakonitosti, saj so bile vložene po poteku tega roka, zaradi česar jih tudi ni vsebinsko obravnavalo.

B.

6Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da v opisu kaznivega dejanja, ki se očita obsojencu, ni konkretizirano obsojenčevo izkoriščanje oškodovanke. Po vložničinem zatrjevanju ni prišlo do izkoriščanja, sodišče pa tudi ni konkretno navedlo, katera cena je višja od dejanske oziroma po kateri ceni in za koliko je oškodovanka plačevala stvari, kolikšen znesek je predstavljala provizija 40% in katere so bile ostale stvari, ki jih je obsojenec prinašal v stanovanje. Obsojenec in oškodovanka sta poslovno sodelovala, na kar kaže med njima podpisana pogodba, v skladu s katero se je oškodovanka strinjala, da bo prispevala s plačilom pri opravljanju dela. S tem se je oškodovanka strinjala prostovoljno, večino provizije je ohranila zase, zato po vložničinem zatrjevanju ne gre za izkoriščanje, temveč za poslovno sodelovanje z delitvijo dobička. S tem v zvezi vložnica še zatrjuje, da kaznivo dejanje ni podano, zato je sodišče kršilo kazenski zakon oziroma je zakon zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja (presoje izkoriščanja in groženj) nepravilno uporabilo. Po vložničinem mnenju bi za izkoriščanje lahko šlo le, če bi obsojenec zadržal večino zaslužka, ki ga je ustvarila oškodovanka. Ob ugotovitvi, da oškodovanka ničesar ni plačevala po višji ceni od dejanske, bi se izkazalo, da omenjeni zakonski znak ni podan. Prav tako obsojenec z grožnjami ni spodbujal oškodovanke k prostituciji, saj so bili njen oče in partner, rejnica njenih otrok in Center za socialno delo Žalec (v nadaljevanju CSD Žalec) seznanjeni z njenim prostituiranjem, CSD Žalec pa je oškodovanki odvzel otroka, še preden je spoznala obsojenca.

7Kaznivo dejanje zlorabe prostitucije stori, kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe ali kdor s silo, grožnjo ali preslepitvijo navede, pridobi ali spodbudi drugo osebo k prostituciji (prvi odstavek 175. člena KZ-1), pri čemer se strožje kaznuje, če je dejanje storjeno proti več osebam (drugi odstavek 175. člena KZ-1A, po trenutno veljavnem KZ-1B je ta kvalificirana oblika določena v tretjem odstavku 175. člena KZ-1). V izreku prvostopenjske sodbe se obsojencu očita, da je v letu 2010 M. C. za nudenje spolnih uslug uredil stanovanja na različnih lokacijah, njene spolne usluge je tudi oglaševal in se oglašal na telefon ter se dogovarjal s strankami o kraju, času in ceni spolnih uslug, poslušal je telefonske pogovore, ki jih je oškodovanka sama opravila, vozil jo je do strank v Mursko Soboto, Moravske Toplice, Novo Gorico in na Otočec. Oškodovanka je morala od vsakega prejetega plačila za spolne usluge obsojencu plačati 40 odstotno provizijo, po višji ceni od dejanske mu je morala plačevati za kondome, Mobikartice in ostale stvari, ki jih je obsojenec prinašal v stanovanje, za prevoze in stroške bivanja v krajih, v katere jo je vozil na delo. Obsojenec je oškodovanko prisilil, da je sprejela vsako stranko, tudi več kot deset strank na dan. Ko je oškodovanka želela prenehati s prostitucijo, ji je začel groziti, da bo o tej njeni dejavnosti obvestil njenega očeta, CSD Žalec, rejnico njenih otrok in partnerja, oškodovanka pa si zaradi strahu, da otrok, ki jih je imela v reji, ne bo dobila nazaj, s prostituiranjem ni upala prenehati do 15. 10. 2010.

8Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da sta v izreku konkretizirana obsojenčevo izkoriščanje in grožnja, ter je utemeljeno zavrnilo zagovorničin pritožbeni očitek, da ta zakonska znaka nista opisana (sodba, stran 3). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je razumen sklep v pravnomočni sodbi, da je obsojenec zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji M. C., saj je od nje zahteval ne le plačilo 40 odstotkov njenih prihodkov, temveč tudi povračilo stroškov za prevoze in bivanje, za kondome in Mobikartice, poleg tega jo je prisilil, da je sprejela vsako stranko, ter se dogovarjal s strankami o kraju, času in ceni oškodovankinih spolnih uslug. Očitno je, da je bila obsojenčeva dejavnost kontinuirana (od konca marca 2010 do 14. 10. 2010, ko je oškodovanka prenehala z nudenjem spolnih uslug), njegov posel pa je bil utečen in donosen. Zato ni utemeljeno vložničino zatrjevanje, da v obravnavanem primeru ne gre za izkoriščanje. O tem, da kontinuirano izvrševanje kaznivega dejanja, ki predstavlja utečen in donosen posel, dogovarjanje v imenu deklet za srečanja s strankami, dejansko vodenje in nadziranje njihove prostitucije, predstavlja izkoriščanje prostituiranja in s tem kaznivo dejanje zlorabe prostitucije, je Vrhovno sodišče zavzelo stališče že v sodbi I Ips 79651/2010 z dne 27. 3. 2014. Vložnici je mogoče pritrditi le v tem, da je del izreka v pravnomočni sodbi, ki se nanaša na očitek obsojencu o oškodovankinem plačevanju po višji ceni od dejanske za stvari, ki jih je obsojenec prinašal v stanovanje, nekonkretiziran, saj niti iz izreka niti iz obrazložitve pravnomočne sodbe ni mogoče razbrati, za katere stvari naj bi šlo. Zoper tako nedoločen očitek se obsojenec ne more braniti. Ne glede na to, kot je bilo ugotovljeno že zgoraj, so zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja v celoti konkretizirani v preostalem delu izreka. V zvezi z obsojenčevimi grožnjami oškodovanki o seznanitvi partnerja, očeta, rejnice njenih otrok in CSD Žalec z dejstvom, da se prostituira, je sodišče prve stopnje (sodba, stran 5) ugotovilo, da so sprva vplivale na oškodovanko tako, da ni prenehala s prostitucijo, kasneje pa ne več, zato je obsojenec grožnje uresničil. Zato je logičen in razumno utemeljen odgovor višjega sodišča (sodba, stran 3) na enak, že v pritožbi uveljavljan ugovor, da so v izreku pravnomočne sodbe konkretizirane tudi obsojenčeve grožnje oškodovanki, s tem pa je podana tudi druga izvršitvena oblika kaznivega dejanja po prvem odstavku 175. člena KZ-1. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona s tem ni podana.

9V zvezi s kršitvijo 17. člena in 285.a člena ZKP vložnica navaja, da sodišče zaradi prekluzije ni dovolilo izvedbe dokazov, ki so obsojencu v korist. Obsojenec je resda po predobravnavnem naroku predlagal zaslišanje P. W. in B. S. ter poslušanje predloženega CD-ja, na katerem je posnet pogovor med oškodovanko in njenim tedanjim partnerjem, kateremu je oškodovanka izjavila, da je pri obsojencu kot kraljica. Prekluzija po določbah kazenskega postopka ni absolutna, saj je sodišče ob presoji, ali naj se dokaz izvede ali ne, po določbi 17. člena ZKP vezano na načelo materialne resnice. Po vložničinem zatrjevanju bi sodišče predlagane dokaze moralo izvesti, saj se je obsojenec branil sam, je pravni laik, ki niti ne ve, kaj pomeni prekluzija, na kar vse kaže tudi ugotovitev sodišča, da je podal konfuzen zagovor. Obsojenec je podal pisni predlog za zaslišanje omenjenih prič, na glavni obravnavi 7. 3. 2013 je želel tudi, da sodišče predvaja zvočni posnetek, iz katerega je razvidno, da oškodovanka ne govori resnice. Zvočni posnetek je obsojenec omenil že 15. 2. 2013 v pisnem predlogu za zaslišanje B. S., v katerem je pojasnil, da mu je zvočni posnetek posredoval S. in da je na posnetku mogoče slišati oškodovanko in S. Ne glede na prekluzijo je sodišče dolžno spoštovati načelo materialne resnice, zato bi sodišče moralo storiti vse, da obsojenčeve koristi ne bi bile ogrožene. Po izvedbi predlaganih dokazov bi izpodbijana pravnomočna sodba lahko bila drugačna, saj bi s predvajanjem zvočnega posnetka sodišče ugotovilo, da oškodovanka ne govori resnice. Sodišče je ravnalo skrajno formalistično, določbo o prekluziji pa tolmači preveč restriktivno, saj ta določba ni namenjena temu, da bi sodišča kot po tekočem traku zavračala dokazne predloge z utemeljitvijo, da so bili podani prepozno, ampak je namen določbe preprečiti nekatere manevrske poteze, ki bi si jih stranke v postopku privoščile. Z zaslišanjem B. S. bi se sodišče lahko prepričalo o oškodovankini verodostojnosti in o tem, ali je bil njej partner seznanjen z njenim prostituiranjem. Izpovedal bi lahko tudi o okoliščinah nastanka zvočnega posnetka, iz katerega naj bi po obsojenčevih navedbah izhajalo, da je oškodovanka tista, ki goljufa obsojenca (do njega pride le, ko potrebuje denar, kar pomeni, da ga izkorišča). Obsojenec ni bil prisoten pri zaslišanju P. W. v preiskavi, z njenim neposrednim zaslišanjem na glavni obravnavi bi obsojenec imel možnost, da bi tej priči postavljal vprašanja. Omenjena priča je delala za obsojenca, zato bi lahko izpovedala o načinu dela in o tem, ali je obsojenec izkoriščal dekleta pri prostituciji in o oškodovankini osebnosti.

10Iz zapisnika o predobravnavnem naroku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru z dne 11. 2. 2013 je razvidno, da je sodišče obsojenca, ki je bil enakega pouka deležen že v vabilu na narok po 3. odstavku 285. a člena ZKP, med drugim poučilo tudi o tem, da bo imel v nadaljnjem poteku kazenskega postopka pravico dajati dokazne in druge predloge ter zahtevati izločitev predsednika senata le pod pogojem, da navede utemeljene razloge, zakaj jih ni podal na tem naroku (četrti odstavek 285. b člena ZKP v zvezi s 4. točko drugega odstavka 285. a člena ZKP). Obsojenec je izjavil, da je tak pravni pouk razumel. Po obsojenčevi izjavi, da krivde ne priznava, je predsednica senata obsojenca pozvala (drugi odstavek 285. d člena ZKP), naj predlaga dokaze, ki naj se izvedejo na glavni obravnavi, in poda druge procesne predloge in predlaga izločitev nedovoljenih dokazov. Obsojenec je predlagal, da sodišče zasliši M. C., E. Š., U. G. in „V.“ (točnega priimka se obsojenec ni spomnil, je pa navedel, kje dela in o čem naj bi izpovedal, sicer pa gre za pričo V. M.). Sodišče je 19. 2. 2013 prejelo obsojenčevo vlogo, v kateri je predlagal zaslišanje B. S. z obrazložitvijo, da mu je posredoval pet minutni tonski posnetek, na katerem se oškodovanka hvali, da ji je dobro pri obsojencu, da ga goljufa, da pride delati le, ko potrebuje denar, da je njegova kraljica in da obsojenec naredi vse, kar oškodovanka želi. V vlogi je obsojenec predlagal poslušanje zvočnega posnetka in navedel, da je bil posnet preko računalniškega programa Skype ter da je oškodovanka seznanjena s tem, da jo je S. snemal. Sodišče je 5. 3. 2013 prejelo novo obsojenčevo vlogo, in sicer s predlogom za zaslišanje P. W., v zvezi s katero je obsojenec navedel, da je trgovka v Lidlu in da se je z njo dobro razumel. Take dokazne predloge je predsednica senata s sklepom, sprejetim 7. 3. 2013 na glavni obravnavi, zavrnila. Predsednica senata je svojo odločitev obrazložila s tem, da je obsojenec omenjene predloge podal po predobravnavnem naroku, pri čemer ni mogoče spregledati prekluzije podajanja dokaznih predlogov, obsojenec pa tudi ni pojasnil, zakaj jih ni podal že na predobravnavnem naroku (prvi odstavek 289. člena ZKP). Nadalje je predsednica senata obrazložila, da je v zvezi z B. S. oškodovanka izpovedala, da pritrjuje obsojenčevim navedbam v delu, da ji je bilo v začetku pri njem dobro, da jo je obsojenec klical kraljica, vendar pa obsojenec konkretno ni pojasnil, kako naj bi zaslišanje B. S. pripomoglo k razčiščenju obtožbenega očitka. Enako je po presoji sodišča veljalo za predlog za zaslišanje P. W., ki je bila zaslišana že v preiskavi in bo sodišče njeno izpovedbo še prebralo. V zvezi s poslušanjem zvočnega posnetka pa sodišče ni zaznalo neposredne povezave z meritorno presojo, ker obsojenec ni pojasnil izvora in akterjev, ki so „proizvedli“ CD z zvočnim posnetkom, in zakaj tega dokaza ni predložil že prej. Na prekluzijo pri podajanju omenjenih dokaznih predlogov sta se sklicevali sodišči prve (sodba, stran 4) in druge stopnje (sodba, stran 3). Taki razlogi nižjih sodišč so logični, temeljijo na zakonu in so razumno obrazloženi. Obsojenec je bil že v vabilu in na predobravnavnem naroku seznanjen s pravico podajanja dokaznih in drugih predlogov, to pravico je takrat tudi izkoristil, ter s posledico, če teh predlogov ne bo podal pravočasno. Izjavil je tudi, da je tak pravni pouk razumel. Ob tem, da obsojenec ni obrazložil, zakaj dokaznih predlogov za zaslišanje B. S. in poslušanje zvočnega posnetka ni podal že na predobravnavnem naroku, je presoja sodišča, da je ta dokazna predloga podal prepozno, utemeljena. Glede na zgoraj povzeto obsojenčevo obrazložitev predloga za zaslišanje P. W., za katero sodišče prve stopnje ugotavlja, da je nevtralna priča (sodba, stran 5 in 6) po presoji Vrhovnega sodišča takega obsojenčevega predloga ni mogoče šteti za popoln dokazni predlog. Po ustaljeni sodni praksi (na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 35/2005 z dne 31. 3. 2006, I Ips 353/2007 z dne 10. 7. 2008, I Ips 344/2007 z dne 22. 11. 2007) mora sodišče ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti predlagani dokaz, če je materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj in pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče zavrne dokazni predlog, če je očitno, da ne more biti uspešen, če predlog strank za izvedbo dokaza ni substanciran, če se ne nanaša na odločilno dejstvo ali če obramba ni s konkretnimi navedbami izkazala določene stopnje verjetnosti, da bi predlagani dokaz ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva, glede katerega je sodišče sklepalo na podlagi že izvedenih dokazov. Obsojenec predloga za zaslišanje P. W. ni substanciral, zato takega njegovega predloga ni mogoče šteti za popoln dokazni predlog. Priča P. W. je bila zaslišana 22. 9. 2011 v preiskavi, sodišče je 7. 3. 2013 njeno izpovedbo prebralo na glavni obravnavi, obsojenec pa s tem v zvezi ni imel nobenih pripomb ali predlogov. S prikazovanjem, da oškodovanka ni izpovedala po resnici, vložnica podaja lastno dokazno oceno, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

C.

11Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega V. P. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbah 98a. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s tarifnima številkama 7113 in 7152 Taksne tarife ob upoštevanju podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.